75

KULTURA IN POLITIKA

Uvod

Eric John Hobsbawm je v svoji študiji o narodih in

nacionalizmu obdobje, ko sta etnična pripadnost in je-

zik postala ključna, najpogosteje odločilna ali celo edina

kriterija za potencialni obstoj naroda, zamejil z letnica-

ma 1870 in 1918. Obdobje po prvi svetovni vojni, vse

tja do sredine 20. stoletja, pa je imenoval vrhunec na-

cionalizma, ko je spričo propada velikih večnacionalnih

imperijev v vzhodni Evropi in boljševistične nevarnosti

princip nacionalne države dokončno prevladal. V času

med obema svetovnima vojnama naj bi se poleg vseh

drugih absurdov, nedoslednosti in nemogoče realizacije

tega principa pokazalo tudi to, da se nacionalna ideja,

kakršno so zagovarjali njeni glavni protagonisti (politi-

ki, intelektualci), ni nujno ujemala s samoidentifikacijo

dotičnega naroda. Hobsbawm je to utemeljil s primeri

nepričakovane odločitve precejšnjega števila Slovencev

za republiko Avstrijo na Koroškem plebiscitu leta 1920,

šlezijskih Poljakov za Nemčijo v istem času, zavrnitvijo

vključitve v republiko Irsko v šestih grofijah Ulstra in

tudi z dejstvom, da je bila npr. identiteta množic v Ju-

goslaviji, kljub močni jugoslovanski propagandi, mnogo

bolj vezana na srbstvo, hrvaštvo in slovenstvo kot na

skupno jugoslovansko zavest.

96

Hagen Schulze pa poudarja totalnost (ne totalitar-

96

Hobsbawm, Nacije i nacijonalizam, str. 114 in 148–149.

O slovenstvu

Med kulturo in politiko.indd 75

Med kulturo in politiko.indd 75

10.11.2010 17:42:27

10.11.2010 17:42:27

76

nost!) v predstavah o nacionalni državi v času po prvi

svetovni vojni in pri nadgradnji teh predstav citira Mus-

solinijevo interpretacijo. “Narod je po njegovih besedah

izjemna kolektivna osebnost, ki jo združuje ideja, sesta-

vljena iz volje do obstoja in volje do moči, seveda kolikor

je država. Vendar pa narod ne ustvarja države v skla-

du z zastarelimi naturalističnimi pogledi, ki so rabili za

podlago pisarjenju o nacionalnih državah v 19. stoletju.

Prej bi lahko rekli, da država ustvarja narod, in ljudstvu,

ki se zaveda svoje nravne enotnosti, podeljuje voljo in

pravo eksistenco.”

97

Mussolinijeva vizija države in nacije

seveda bolj pritrjuje tezi Benedicta Andersona o “zami-

šljenih skupnostih”

98

, medtem ko Hobsbawm vidi pro-

blematiko nekoliko bolj kompleksno. Obe interpretaciji

nacionalnih problemov okrog prve svetovne vojne in po

njej nakazujeta zapletenost, mešanje starih in novih

idej o nacionalni državi ter večplastnost razumevanja

tega vprašanja.

Po definiciji, ki jo je Anthony D. Smith predlagal v

pregledu teoretskih pristopov h konceptu nacionalizma,

bi lahko Slovence v tem času nedvomno uvrstili med

etnije (ethnicity) in ne med narode (nation). Etnija je po

Smithu “poimenovana človeška skupnost, ki je povezana

z domovino in ima skupne predniške mite, skupne spo-

mine, eno ali več prvin obče kulture in določeno stopnjo

solidarnosti vsaj med elitami”. Od naroda jo ločijo obča

kultura, ki je pri etniji omejena le na nekaj elementov,

strnjena in definirana poseljenost določenega teritorija

ter manko enotne ekonomije in občih pravic in dolžnosti

za vse člane.

99

Kot je pred več kot šestdesetimi leti glavne razlike

med zahodnoevropskim in vzhodnoevropskim (vzhodno

od Rena) nacionalizmom utemeljil Hans Kohn, nedvo-

mno tudi v slovenskem primeru velja vzhodna različica.

Drugače od zahodnih oblik nacionalizma, ki so temeljile

na ideji, da je narod racionalna zveza državljanov, ki

jih vežejo skupni zakoni in ozemlje, je vzhodnoevropski

97

Schulze, Staat und Nation in der europäischen Geschichte, citirano po Schulze,

Država in nacija, str. 297.

98

Anderson, Imagined Communities.

99

Smith, Nacionalizem, str. 24, 20–27.

Med kulturo in politiko.indd 76

Med kulturo in politiko.indd 76

10.11.2010 17:42:27

10.11.2010 17:42:27

77

KULTURA IN POLITIKA

nacionalizem temeljil na prepričanju o skupni splošni

kulturi in etničnem izvoru. V narodu so videli organsko,

zaokroženo celoto, ki transcendira posamezne člane in

jim že ob rojstvu vtisne neizbrisen narodni značaj.

100

Takemu razumevanju ustrezno je bil do druge svetov-

ne vojne med strokovnjaki prevladujoč tako imenovan

perenialističen (trajnostni) pristop k nacionalizmu. Ve-

lika večina jih je podpirala stališče, da so narodi, kljub

novodobnosti nacionalistične ideologije, obstajali v vseh

zgodovinskih obdobjih in da mnogi narodi obstajajo od

pradavnine. Perenializem sta spodbujala enačenje na-

roda s posebno kulturo rodovne skupnosti ter ideja o

socialni evoluciji, ki je poudarjala postopno napredo-

vanje in družbeno ter kulturno kopičenje. Veliko je k

perenializmu prispeval velik razvoj nacionalnih huma-

nističnih ved v 19. stoletju, če so jih napajale naciona-

listične koncepcije. V mnogih primerih pa se je perenia-

listični paradigmi pridružil še primordializem (doktrina

prvobitnosti), ki ji je mogoče slediti vse od Rousseauja

in nekaterih ideologov francoske revolucije ter njene ši-

roke uveljavitve pri romantičnih utemeljiteljih esenciali-

stičnega in organskega nemškega nacionalizma v začet-

ku 19. stoletja.

101

Zlasti nacionalistične ideje, ki so se v

19. stoletju uveljavile v nemškem jezikovnem prostoru,

so neposredno vplivale na razumevanje nacionalistične

problematike tudi pri Slovencih.

Zgodba o razumevanju “slovenskega vprašanja” in

razcepljenosti med slovenstvom ter jugoslovanstvom je

seveda neločljivo povezana s slovenskimi lokalnimi so-

cialnimi, kulturnimi, gospodarskimi in političnimi raz-

merami v habsburški monarhiji, zlasti z odkritim ger-

manizacijskim pritiskom do leta 1918, in potem s sko-

raj diametralno spremenjenim položajem v Jugoslaviji

ter kot taka predstavlja neko zgodovinsko posebnost.

100

Kohn, The Idea of Nationalism (1944), citirano po Smith, Nacionalizem, str. 56–

57.

101

Smith, Nacionalizem, str. 61–81.

Med kulturo in politiko.indd 77

Med kulturo in politiko.indd 77

10.11.2010 17:42:27

10.11.2010 17:42:27