BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
1
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
2
BES
e
DA
Sonja Koranter
PESNI·KI VENEC
Ovitek in slika: Leonard Rubins
Recenzija in korekture: Jure ·ink
Tiskana knjiga je iz‰la v samozaloÏbi
leta 2002 (ISBN 961-90977-0-X)
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-187-8
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
3
V REKI SEDMIH DNI
V sedlu neba je gnezdo, v njem ãrna roÏa sveta.
Razcveti se ob enakonoãju, v roki rablja bogov.
Enorogih vladarjev ptic in ob plamenu gorja.
Karminasto se kvartetu zvezd odpre, ob uri strahov.
Izvir podzemnih rek napaja ta kraljevski obet.
Samo nemi pozna ãrke njenega rojstva ãudeÏnega.
Edinorojeni sme ob njej glasno peti, vidim njen razcvet.
Drugi vladar neba je oklestil svetlobo z neba.
Mrtvi so potoki, gore gole, v ãolnu mrtva jata ptic.
Izviru, kjer so vsi zbrani, ãrni je pomladi zavdan.
Hrast ‰epeta, prerok brez oãi v vi‰avju sli‰i klic.
Dan je mrtev, ves izpolnjen, edinorojeni je izdan.
Nevihtni oblak je moje telo, s ‰tirimi dlanmi.
Igra bogov se je priãela, gnezdo ptic temni.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
4
I.
V sedlu neba je gnezdo, v njem ãrna roÏa sveta.
V oãesu ima skrito stezo, ãrto prvih dni.
Plamen iz korenin ji Ïivljenje jemlje, utrip srca.
Nekdo presaja kal neba, v zemljo vstavlja pasti.
Zbranim so prerezali krila, jim zakrili oãi.
Igraãa bogov je cvet nesreãni, igraãa rok,
s katerimi objema rojstva nevidni bog.
Nihãe se ne povzpne na skalo trnovo,
kjer izvir vre; se v kocki zbirajo utele‰eni.
Razgled jim zastira neba modrina,
romar me prepozna, ve, od kje sinjina.
Krilata je ptica edina, le ona sme
preletavati cvet; ni v ãasu strahov.
Razcveti se ob enakonoãju, v roki rablja bogov.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
5
II.
Razcveti se ob enakonoãju, v roki rablja bogov.
Mavriãni se dan odpre, v hodnikih sveta vre.
Razbeljena kopita teptajo ko‰aro darov.
V mojem telesu so peãati ostali, nihãe jih ne izÏge.
Hodim po slami, med oblaki, uroki so mi zavdali.
V mojih oãeh so posteljo postlali, me v pustinjo izgnali.
Kje so vrhovi dreves, kro‰nje zemeljskih ãudes;
kje doline iz ledu in spomina? âas je iz brez.
ârna roÏa bo zavdala, prvemu na oblaku.
Bo kri njena zemeljska spet zakopana v gradu?
Iskalci jutra ple‰ejo spet sami — na poljani.
Njih obrazi so biãevnati smerokazi. Vsi so izbrani.
V hi‰o grem, pleteno iz slame. objemu bom morja.
Enorogih vladarjev ptic in ob plamenu gorja.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
6
III.
Enorogih vladarjev ptic in ob plamenu gorja.
Arkade so okra‰ene, s cvetjem vrtov, polja.
Enoglasno pojo, v jato zbrane, ptice jantarne.
Njih pesem ni za u‰esa sveta, tam steklo postane.
Ko se zbero nad glavo sveta, po glasu izvem,
kam pelje cesta, kje je ukaz. Naj grem?
Iz votline steklene me maãje oko opazuje.
Se nasmiha zeleno, modro molãi. Vem — miruje.
Prikovali bodo kovaãi roke moje, na obok.
Na povelje zvezdnega vladarja, meni v porog.
Se morda iz kaãjeglavega pastirja izvali
modrost neba, telesa zemeljskega vse boli?
RoÏa ali telo? Vidim cvet, telo je last zaklenjenih grobov.
Karminasto se kvartetu zvezd odpre, ob uri strahov.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
7
IV.
Karminasto se kvartetu zvezd odpre, ob uri strahov.
Valovi pljusknejo na prvo stopnico,
razpenjeni in beli, odeti v morsko ilovico.
Tista prva kal Ïivljenja je sveta opora
in ãarovnik noãni ve, odkrita je neba zapora.
V mavriãni odeji, ‰krat podzemlja spi.
Njegovi pogledi ãrni odkrivajo kosti.
Ima obleko zlato, na glavi oster rob.
Njegovo telo neposlu‰no bo bog pripel na strop.
Pesem je neizpeta, glas je nebesni Ïar
kakor odtrgani pelodi vzhoda, boÏanski dar.
Kruh so mi ponujali na pot, dela se svit.
Pod pazduho ga nosim, grem v klet, kjer
izvir podzemnih rek napaja ta kraljevski obed.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
8
V.
Izvir podzemnih rek napaja ta kraljevski obet.
Radost obeta telo prebiãano, ovenãano in
okra‰eno s skorjo zemeljsko. âas je svet.
Prespala bom tisoãletje, na vodeni stopnici,
se ogrela med ãarobnjaki. Oni govore po resnici.
Na oãi mi bodo kamen poloÏili, v moji bodo bliÏini.
Sinja bom in bela, sama v tuji domovini.
Ko se odpro zapornice v klet, bom videla nebo.
Kako v ãrnini sameva, korenine Ïge in drevo.
Vsa iskanja bodo v ptiãjem letu, gnezdu
jastrebov sveta. Prihaja ãas v ognjenem grehu.
Takrat nesli‰no me objame, mag iz sanj, osame.
V du‰i bom njegovi. V roÏi ãrni. Konec je iskanj.
Samo nemi pozna ãrke njenega rojstva ãudeÏnega.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
9
VI.
Samo nemi pozna ãrke njenega rojstva ãudeÏnega.
Igla je v zemlji stekleni, huda je boleãina.
·ãitonosec se smehlja, sanjam izgnanega.
Se kvartetu spet prikloni starec, blizu je peãina.
Se bojim, v telesu in oãesu se je naselil blisk.
V kokonu sveta sedim. Sem ãrna. V joku bogata.
Polna Ïelja, rojstev in smrti. Trpek je stisk.
Na rokah se okno odpira, vrata so rogata.
Nimam veã ãasa. Na oltarju so ognji priÏgani.
V plamenih se ‰krati igrajo, s pahljaão
odganjajo dim, me i‰ãejo v postelji postlani.
âudeÏna trava spomina me spomni na vas domaão.
In roÏa ãrna cveti. Obeta se mi njen lesket.
Edinorojeni sme ob njej glasno peti, vidim njen razcvet.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
10
VII.
Edinorojeni sme ob njej glasno peti, vidim njen razcvet.
âastilci so na poti, med se jim cedi iz ust.
Kaplja deÏnega boga, ãrna roÏa — to je moj obet.
Za oblaki se skriva ptica roparica, razpne ãeljust.
Vsa ãrna, se otrokom nasmiha — ãrna tatica.
Vem, izpraskala bo njih srca in lica.
Usoda sedi v gnezdu noãi, dan prebuja sanje.
V liste ãrne roÏe so zavite, moje so domovanje.
V boju neenakem sva pristali, v oãi si zrli,
z glasom tihim svet prevpili, v ãasu mrli.
Vse je zaman, ãas in veãnost nimata obraza.
Ob ãrni ptici nimam obraza. BliÏam se stopnici poraza.
Trudna se pripognem vladarju, v rokah imam skledo gorja.
Drugi vladar je oklestil svetlobo z neba.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
11
VIII.
Drugi vladar je oklestil svetlobo z neba.
Niha med dnevom in noãjo. Kovaã zvezd.
Ihti med rjuhami ljubezni, v hi‰i ãrni je doma.
Za pot mu bodo konje vpregli, s ko‰aro polno prest.
Iz platna predice zvezdne bo obleko za‰il,
se pobarval v belo in v ognju se bo prekalil.
Pozna stezo navzdol, strop, okovano stopni‰ce.
Bo z zbiralci sanj spal, sestopil v sveti‰ãe.
Takrat mu bodo masko sneli, oãi prekrili.
So izkopali naãrt, v krog posedli, v cvet ãarobni verjeli.
Vsakdo, ki se prestopa v zemlji iz Ïada,
je obsojen na ãakanje; na izziv brata.
Tu nima veã moãi, kralj vesoljnih ravnic.
Mrtvi so potoki, gore gole, v ãolnu mrtva jata ptic.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
12
IX.
Mrtvi so potoki, gore gole, v ãolnu mrtva jata ptic.
Igrive so neba odprtine, ãaroben sveti lok.
Past je skrita v trnju, osatu. Sli‰im klic.
Ne dovoli speãemu, da pretrga bel obok.
Predice neba so na delu, sveti se preja.
ZasluÏni bo vedel, njegova bo odeja.
Marmornato odslikava nebo njih delo,
poslednja kaplja rose bo obarvala vse belo.
Midva sva bila tam, v kraterju iskanj.
V nebesnih slikah so prerokovali, stiskali dlani.
Popotniki nevidni, konji izbrani. Ni bilo zaman.
Trava ni veã zelena, ognjena se dviga iz pasti.
Stekleni rokavi rek so posu‰eni. Edini je izdan,
izviru, kjer so vsi izbrani. ârni je pomladi zavdan.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
13
X.
Izviru, kjer so vsi izbrani. ârni je pomladi zavdan.
Obglavili so prvo Ïrtev, oltar prekrili.
Laãni in bosi so nemi sedli pod platano, v varni pristan.
BoÏansko rjo presihajoãega sveta so zakrili.
Skupaj sva obzorje prerezala na dvoje,
v ptiãja gnezda nanosila veãer, jutra so ubili.
V ladji, polni slame, se odpravljamo, v troje.
RoÏa ãrna, prst neba in edina du‰a najina.
Igla, zataknjena v srce, rjavi. Od kje se lesketa?
Tisoã svetlobnih let bom prespala,
nevidnica bom na obzorju zaãaranega sveta.
Spet se na poti odpira neba lesa.
Med njimi bom bosa. idela bom mizo potic.
Hrast ‰epeta, prerok brez oãi v vi‰avju sli‰i klic.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
14
XI.
Hrast ‰epeta, prerok brez oãi v vi‰avju sli‰i klic.
Demona so v drevo vklenili, mu pobelili lica.
Apnasto se telo sveti, vsi pijemo iz Ïlic.
V vrtu smrti sem, enaka med enakimi. Bela ptica.
S hermelinom me bodo pokrili, ‰e v platno zavili.
Ne bom vidna tvojim oãem. Le drevesu brez imen.
Pu‰ãavnik bom, na ladjo sveto me bodo skrili.
V dlani mi bodo ptice ãrne sedle, v vodi bom do kolen.
V laseh imam prostor za roÏo ãrno, bel znak.
Odpirala se bodo vrata, na oknih bo spal oblak.
âarobnjaki se ãudijo, odhajajo na pot.
So kakor vetrovni pelodi, mehki, niso od tod.
V sonãni svetlobi steklene ãrke Ïare. âas je izbran.
Dan je mrtev, ves izpolnjen, edinorojeni je izdan.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
15
XII.
Dan je mrtev, ves izpolnjen, edinorojeni je izdan.
Enkrat sem Ïe bila tam, veter podzemlja me boÏa.
Mrtvi so rokavi rek, morja brez obal, grob je izbran.
Nad obzorjem se spet kaãa zvija, ãrna je njena koÏa.
Mar je bila pot zaman? Na podplatih se prah nabira.
Megla iz podzemlja se bo razpr‰ila, to ni moja izbira.
Tisoãkrat je pljusknil val. V pu‰ãavo … v pu‰ãavo.
Med vejevjem pustih dreves se sonce obe‰eno smeji.
V magovi glavi so ceste prekriÏane, v dlani stiska kljuã.
Ognjene oãi privide meljejo, telo trpi. Nastane luã.
Do kriÏi‰ca sva pri‰la, telesa vseh so razjedena.
In vladar mojega srca se na razpotju s kamni igra.
Uganko sva re‰ila, se sonca napila in obdala se s pastmi.
Nevihtni oblak je moje telo, s ‰tirimi dlanmi.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
16
XIII.
Nevihtni oblak je moje telo, s ‰tirimi dlanmi.
Jezdec vihti meã, spremlja ga vesoljni plamen.
Enajst jih pelje s seboj, ujetih v besedo — amen!
Napadalec je sam, teÏka bo pot ãez kamen.
Hrbet mi upogne ãrna ãrnina, huda bo pot ãez strmine.
Vem, v viharju stoletij, v rokavih magov vse mine.
Iz neba se vidijo stopnice, zemlja plodna.
Po njih stopajo trume ãudne, zadnja je Ïenska rodna.
Vsi so podobni svetlobi najinih ãasov.
Le obrazi so tuji, se nagnem daleã do prelazov.
Izgubila bom sliko, ãrni cvet, znak edinorojenega.
Drget mi telo pre‰ine, vidim vsevednega, rekoã:vse mine!
Za konji bova hodila, za plameni gorja. Obzorje se iskri.
Igra bogov se je priãela, gnezdo ptic temni.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
17
XIV.
Igra bogov se je priãela, gnezdo ptic temni.
I‰ãem prvega v vrsti, daritev sem poloÏila v mah.
NedolÏni bodo prvi, ostalim v dlaneh gori.
Presekati na dvoje, je ukaz! V meni je preplah.
Modrec molãi, z nohti zbira kamenine.
Mera je polna. Kriãi. Za obzorjem izgine.
Je v strahu skovalo srce roÏo ãrno, tuje ime?
Drsiva v niã. V krogli. V megli. Kdo ve?
Sleparja ne prepoznam, je postal krilat.
Rod je izginil. Z rÏeno moko sva posuta.
Pripela se bova na nebesni obok, ker svet postaja
megleni nasad. Do tu, od tu dalje ni veã iskanj,
le roÏa ãrna, roÏa sveta postaja bela megla.
V sedlu neba je gnezdo, v njem ãrna roÏa sveta.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
18
BOGOVI NA OLIMPU
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
19
Bistra jezera so presahnila, pu‰ãava plameni.
Obrazi ljudi so beli, njih telesa ra‰evinasta trohne.
Gola so poboãja in v njivah bog noãi sameva.
Objokujeva boginjo zlato, smrt ji je zavdala.
Vihar stoletni zbira spomin, reke vesoljne v potoke.
Igra nebes se je priãela, polna so ozvezdja.
Na prestolu kaãa zvita, osem meãev vihti.
Alabastrno se lesketa, prebira ãrke smrti.
Olep‰an bo spet ãas, se bo nektar pil na ukaz.
Ljubimca dneva in noãi sva, vtisnjena v zemlji ilovnati.
Imava vrã iz zlata, v njem kaplje boÏanskega deÏja.
Mavriãna pomlad se rojeva, prihaja najin ãas.
Pridi, naju vabi gozdna vila, oblaki so blazine.
Ugasnil je nekdo vodnjake, v travi sli‰iva korake.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
20
I.
Bistra jezera so presahnila,
pu‰ãava plameni.
Budna so stoletja,
zakleta je ljudi sila.
Prihaja ãas brez svetlobe,
belih noãi.
Enakonoãje se zliva v sveto vodo,
jutra so mila.
Med ugaslimi ognji‰ãi
se sprehaja ãarobnjak.
I‰ãe, kliãe veter z neba,
za ogenj, za dan.
Bo morda preplul morja,
vilenjak,
da bi se sreãal z njim,
govoril kot izbran.
Sli‰i se beseda,
topot kopit neba.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
21
Ognji ugasli spet v sijaju
veãnosti Ïare.
To so poti,
izbrane od preroka vsevednega.
V vrãu se nabira voda,
jezera valove.
V grudi zemlje so vse njive,
zora plameni.
Obrazi ljudi so beli,
telesa pa trohne.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
22
II.
Obrazi ljudi so beli,
telesa pa trohne.
Na predpraÏniku temine,
njih jezera sveta
ne ogreje sonca veã,
zaprta je neba lesa.
Kaj bi hodila —
se spra‰ujem.
Mraãno govore, potihem pojo,
izbirajo pot v rojstveno noã.
Se razdaja ãarobnjak, daritve nima
in usta so kot kolovozi sna,
v drobovju ãuti moã.
Sem previdna, ko mi vraã s poti
spet kima.
Med pastirji sem doma,
travnata vsa.
Me Ïeno kot trhlo bilko
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
23
na pomlad — na jaso, pa‰nik;
sem morda res tam doma?
Zaziblje me globina,
kot belina odmeva:
pastirica ãred, suÏnja belih brez:
vidim,
gola poboãja in v njivah
bog noãi sameva.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
24
III.
Vidim gola poboãja in
v njivah bog noãi sameva.
So plesale gozdne vile,
se je v jezeru ogledovale,
kot sanje obrnile liste zime.
Jok odmeva.
Oblekle so steklene obleke,
v njih ljubezen jih ogreva.
Na obrobju jezera spomina,
ãrn diamant Ïari.
V ãrnini svoji se lesketa,
visok je kot previs.
Pred oltarjem Ïdi demon,
ãrnino ãasti,
se v odtisu lesketa,
boÏanskih besed izbris.
V ãredi divji sem malik, glavar —
bela in ãrna je pa‰niku
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
25
razkropljena.
Onemim!
Res sem ena izmed njih,
v vratih se lesketa.
Vsa sem se razdala,
v kamenju tolmun iskala.
Skozi mene hodijo vraãi,
pi‰ejo mi v telo.
Objokujem boginjo zlato,
smrt ji je zavdala.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
26
IV.
Objokujem boginjo zlato,
smrt ji je zavdala.
Sva bili v sanje mavriãne
zapeljani,
v okove zlate okovani.
V travi sem telo iskala.
Izgubila sem se v nji.
Bili sva obe pregnani.
Prviã sva v svetlobi potovali,
drobni telesi,
kakor perje pava rajskega —
v veãnost.
Obe iz zlata,
svetlobi beli v temni stezi.
Je igrala glasba neba,
Ïivljenja slika je pre‰la.
V verige spet je bil sam,
ãakal na vihar,
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
27
da bi s poti opral pepel,
du‰o ljudi;
sel boÏji, bela luã neba —
srca vladar.
Po hodnikih neba se bije,
preganja uroke,
igra na pi‰ãal
kakor prvi in zadnji sveta.
Vihar stoletni zbira spomin,
reke vesoljne v potoke.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
28
V.
Vihar stoletni zbira spomin,
reke vesoljne v potoke.
V oãeh mu mak Ïari,
v rokah drÏi kljuãe palaã.
Na podplatih ima peãat,
s palico preganja uroke.
Njegovi konji nimajo kopit,
izdrl jih je boÏanski kovaã.
Po tej poti sem ‰la,
za menoj kaãa zemeljska.
V potonjenih mestih sveta
sem iskala hi‰o belih vrat.
In ko stopim na njen prag,
prepoznam gromovnika.
Preleti me ptica iz Ïada,
bil je moj duhovni brat.
Beseda glasna me skeli,
med brati molãi.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
29
Koplje grobar jamo,
v njej vidim kaão izgnano.
Trudim se zaman,
zvezda uga‰a — trpi.
Ukazal je vladar neba
ubiti roparja.
Ob uri molka govori:
igra nebes se je priãela,
polna so ozvezdja.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
30
VI.
Igra nebes se je priãela,
polna so ozvezdja.
Budno je stoletje
v tem potresnem krãu.
Pod zemljo tli ãarobni ogenj,
sli‰im petja;
tiho se enakonoãje preliva
v steklenem vrãu.
Zagozden v velikanska semena
zbira nevidni v svetlobi
zrna Ïivljenja v rokav.
Za vãeraj‰njo zimo se obraãa,
poletje je prespal.
V temo jezdi noãni konjenik,
pred menoj se ustavi gologlav.
V drevo ãarobno so skrita imena,
slap vode Ïareãe, sveti se magov peãat.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
31
Vsi okrog drevesa so nemi in beli,
na oãeh imajo mrak.
Deblo nima listov, vej,
le srce,
ki hrepeni in trepeta.
Se groma neizgovorjenih besed
boji.
Na prestolu pred njim kaãa zvita,
osem meãev vihti.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
32
VII.
Na prestolu pred njim kaãa zvita,
osem meãev vihti.
Potovanje traja, sedaj to vem,
trudna objemam privid.
Se kopljem v trohnobi, prehitim stoletja,
vidim izvir — sem budna?
Ura brezãasja pre‰teva korake,
veljake.
Zapra‰ene predale zemlje obraãa
in ruje drevesa.
V skodeli Atlantide se sveti
deblo za orjake.
Je prva stopnica v podzemlje,
vem, nekdo opreza.
Prihodnjiã pride pu‰ãavnik sam,
prepoznam ga po barvi polti,
po ãrkah njegove krvi in
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
33
bral bo iz knjige neba,
vodnjak bo poln Ïelja.
Pot njegova je ãrta na nebu,
okra‰ena z grbi.
Naravnost pelje in
zvezda danica se sama igra.
Alabastrno se lesketa,
prebira ãrke smrti.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
34
VIII.
Alabastrno se lesketa,
prebira ãrke smrti.
V prvi knjigi me ni,
so le ogledala in ãrepinje.
Med valovi imena
mest in vasi, zvitih kakor trta.
Druge knjige ni,
spoznam,
ko za seboj sli‰im stopinje.
Se v raju igrajo pekel,
so izgnani skupaj.
Valovi jezerni pljusknejo ãez nebo,
na tuje.
Igra ni veã mogoãa,
vsa svetloba je Ïe tukaj.
âreda svetih bikov je daritev,
kovaã spet kuje!
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
35
Vonj sandalovine omamlja,
vse, pregnane iz raja.
Ra‰evinasta obleka blaÏi
telesa jeão.
Vsa iskanja so prodana,
ljudem iz neznanega kraja.
Vi‰ina ãasa je razjedla stene sveti‰ãa,
kot je bazaltni plaz.
Ob plesu devic, kadila in
svetih ptic.
Olep‰an bo spet ãas,
nektar se bo pil na ukaz.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
36
IX.
Olep‰an bo spet ãas,
nektar se bo pil na ukaz.
V moji vasi zvonijo zvonovi,
odmeva;
Pod brezami se skriva pomlad,
ni veã mraz.
Slamnata polja so kot telo,
ni dobro, da sameva.
V sveti‰ãe neba se odpirajo
zapornice iz kamenja.
Pred njimi kurijo ognje,
vsi izbrani in sami.
Po livadah di‰i,
v sanjah so vsa iskanja in odgovori.
Svetlikajoãa plodna zrna sveta
so v sveti jami.
Med naju je pri‰la z neba,
po ãrti krvi,
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
37
pretoãena v trup ladij,
iz pajãevin in globoãin
ljubezen veãnostna.
Kdo izmed naju bo prvi?
Postala sem suÏnja vasi,
poljskih poti.
Z menoj hodi glas —
mi govori:
ljubimca dneva in noãi,
vtisnjena v zemlji ilovnati.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
38
X.
Ljubimca dneva in noãi,
vtisnjena v zemlji ilovnati.
Rojstvo sva ob‰la,
v ka‰ãi so skrite rjuhe.
Na njih bova leÏala,
v osatu veãera bodo ostale sledi.
Pajek dneva se nama smeji,
v du‰i sli‰im prisluhe.
Na kolovratu preja sveta
kakor ãista svila.
Jo prede porcelanasto dekle
iz zvezd,
da bi oblekla otroke.
Prede svilo vsa mila.
Oblaãila bodo mehka, sveta —
barve prest.
Zapeljali so nebe‰ki vozniki
v kraljestvo nove konje in
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
39
vonjam ãudeÏne vonjave.
Vsi so biãevnati in urni,
ko prestopijo ãrto —
vidijo v obãestvo.
Spet sva v maku, Ïitu
se napila gorja.
Telesi v gomili sta
zemljo napojili.
Imava vrã iz zlata,
v njem kaplje boÏanskega deÏja.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
40
XI.
Imava vrã iz zlata,
v njem kaplje boÏanskega deÏja.
So to solze luninih men,
so plima dolin?
Se tam zbira ljubezen,
se nekdo igra z otroki gorja?
Sva nesla ble‰ãavo v dar,
prav do vi‰in.
Polja so gorela, hrepenela —
ãas je za setev.
V bregu znamenje boga,
skrito v korito.
Strmela sva v sonce,
ãakala veter in Ïetev.
Veliki medved neba se skriva,
zvezde so kot sito.
Poslednjo kapljo deÏja
sva shranila,
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
41
v hramu potihem obljubila:
izbrala lesk in lesket,
kaão smrti ubila.
Nekdo igra pod streho,
strune se ble‰ãijo v vas,
beli se jadro neba —
spoznala sva:
mavriãna pomlad je rojena,
prihaja najin ãas.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
42
XII.
Mavriãna pomlad je rojena,
prihaja najin ãas.
V tisoãletnem ognju sva
zavarovana,
ne doseÏe naju glas neba,
skrivava obraz.
Iz daljav se ogla‰a
ptica skrita,
polja so Ïe prekopana.
Dviga iz megle gore,
doline, svetle jase.
Na bazaltnem tronu,
v megli sedi mag.
V rokah ima vrã luãi,
jaz grem med klase.
V oãeh ima ognje,
v srcu nemir —
postaja peterokrak.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
43
Zakletev je bila
prva stopnica v svet.
Odet v svoj pla‰ã
je odtaval v vrt ãudes.
Tam na trinoÏniku spi,
nikdar ni bil preklet.
Odsanjati tisoãletje,
Zbrati vse skomine v oãeh,
Pozabiti na gozdove,
polne smole zlate.
Pridi,
vabijo ‰krÏati.
Oblaki so blazine.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
44
XIII.
Pridi,
vabijo ‰krÏati.
Oblaki so blazine.
V njih so zakleta jutra,
‰krlatne noãi, ‰elesti med obrvmi.
Pohiti,
prehitro vse mine.
Vo‰ãena se predajam zvoku,
nimam moãi za iskanje potokov.
Pridi,
me vabi‰.
Nagnjena sem ãez prepad,
v svetlobno kletko in
letim —
Zlatorumena, pojem:
igraj, da pozabi‰.
V dvoje se vdava,
v ãrni skrinji je svetlo.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
45
Iskala sva vrata,
kljuãe za ladjo brez dna,
da bi plula,
bela in oÏarjena,
v svet in ãas,
ki ima steklene oãi in
ljudi brez gorja.
Izkopala sva
iz ru‰evja in mahu,
z dna pu‰ãave,
zlati pesek, prah
in bazaltno kamenino.
Videla sva ugasle vodnjake
in ãarodejeve skrite korake.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
46
XIV.
Videla sva ugasle vodnjake
in ãarodejeve skrite korake.
Sem morda vila,
zelena in modra,
pletena z vrbjem v neba svilo.
Îalostne jake preganja
bog z Olimpa.
Igra je izgubljena.
Ob prvi luni
sva bila doma.
Tisoãletja so izsu‰ila
telesi najini.
Grobarja vesoljnega roka
je opravila izkop do dna —
jutro bo.
S smehom bova vrt rosila,
vrt vsemogoãnega.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
47
Iz vasi so ãredo prignali,
pastirica spi.
V vodi jo bodo okopali,
v jantarni vodi se oblak ble‰ãi.
Spreminja se oaza v hi‰o,
v grad.
Na ognju prasketa, se smeji
‰krat.
Sva bili dve sohi.
Tisoã let skriti.
V vodi spet gori.
V knjigo nebes pri‰tevajo
prihodnje tisoãletje —
odvezo najinih teles.
Bistra jezera so presahnila,
pu‰ãava plameni.
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
48
V
enca pesnice in umetnice Sonje Koranter sta zastavljena
pogumno in odloãno. Nista nastala v prostem ãasu, ko
ima ãlovek na voljo nekaj ãasa, potem pa ga ãakajo »po-
membnej‰a« opravila. Bogovi so se v reki sedmih dni umivali
dolgo. Zelo dolgo. Ali smo reka ljudje in so se bogovi poigrali
z nami?
Bogovi in Olimpu so zoreli v pesnici vso antiko. Vso antiko
njenega Ïivljenja. Vanje so ujeti trenutki celega Ïivljenja, tudi
tisti, ko ima ãlovek »prosti ãas«, a vendar prosti ãas Sonje
Koranter ni ãas sam po sebi. To je ãas z namenom.
âas pisanja je pri njej bistvo in vodilo. Podrejajo se mu vsa
drugaãna, drugotna opravila. Vsi drugi ãasi. Bogovi so bili na
Olimpu, dokler jih niso od tam pregnale hudobne misli pre-
hitro utripajoãega sveta.
Ni jih bilo lahko ujeti. Lovila jih je celo Ïivljenje in ko jih
je ujela … Videla jih je le za hip, Ïe v naslednjem trenutku so
zbeÏali, so se skrili, tja, v svojo boÏanskost. Je bil to le privid,
beÏen pogled?
Bogovi so ostali v Sonji. Nihãe jih ni videl, nihãe jih ni ãu-
til tako kot ona. Venec Bogovi na Olimpu ni venec za prosti
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
49
ãas, to je venec Ïivljenja, venec, ki je tako zelo intimen, da ga
ne more in ne sme brati vsakdo.
To je venec, ki ni razumljiv tistemu, ki ne zna plavati med
oblaki domi‰ljije, ki ne zna hoditi po nevidni brvi ob polni
luni — predvsem pa to ni venec za tiste, ki so jim ãustva tuja.
Malokdo bi si upal razgrniti ãustva na tako moãan, oseben
naãin, ne da bi pri tem povzroãil obãutenje neumestne vzne-
senosti, laÏi in prikrivanja. Bogovi na Olimpu ne prikrivajo
niãesar, nam ne laÏejo, ampak so resniãni, kot je bila resniã-
na antika in je resniãno ãustvo avtorice. Toda bogovi se bodo
prikazali le tistemu, ki jih bo priznaval in ki ga ne bo strah
stopiti na ladjo ãustev, ki nima dna.
Kdo napaja na‰e Ïivljenje? Kdo hrepeni po tem, da nam
ukrade dih? Zakaj so nevidne stvari tako privlaãne? V Reki
sedmih dni nam da odgovor na ta vpra‰anja, vendar moramo
biti pripravljeni na pot v nevihtni oblak. Pot tja ni enostavna,
bliski in grmenje se rojevajo, ko gorimo, ko trpimo ali se ve-
selimo. Povpreãnost ne bo nikdar rodila nevihtnega oblaka.
Toda, ko sproÏimo nevihto, tvegamo, da nas uniãi blisk! Ne,
tega noãemo! Vendar to hoãe notranjost, du‰a. Raztrgaj me
in me sestavi, odmeva iz notranjosti. Vleãe me tja. Pot je tam.
Noãem je! Ali pa … Morda? Ne! Kaj pa ãe? Dvomi me vleãe-
jo, vedno globlje, sem Ïe za obzorjem, svetloba.
Ne, hoãem nazaj! Ne morem, vleãe me. Ne morem … Tudi
avtorica se ni mogla ustaviti. Zvlekli so jo bogovi, zvlekla jo
je radovednost — zvlekla jo je ljubezen. Ko gre‰ v neznano,
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
50
lahko pade‰, lahko se rani‰, lahko uspe‰. Sonja je padla, ra-
nila se je, kri je tekla iz nje. Kri je tekla iz nje v njo. Ven iz te-
lesa, noter v du‰o. Bila je uniãena. A samo zunanje. Notra-
njost je kipela kot ‰e nikoli. Dosegla je svojo sreão, vesela je
tiste Reke, ãeprav jo je tista Reka zaznamovala za vedno. Ni
veã ista. To je nova, drugaãna Sonja. To je Sonja, ki gre v nov
dan z besedami: »Izmij me, reka sedmih dni!«
Jure ·ink
profesor slovenskega jezika in knjiÏevnosti
BES
e
DA
PESNI·KI VENEC
51
www.omnibus.se/beseda
ISBN 91-7301-187-8
Wyszukiwarka
Podobne podstrony:
więcej podobnych podstron