BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
1
NeÏa Maurer
Skorja dlani
in
skorja kruha
BES
e
DA
E L E K T R O N S K A K N J I G A
O M N I B U S
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
2
BES
e
DA
NeÏa Maurer
SKORJA DLANI
IN SKORJA KRUHA
Tiskana izdaja: ZaloÏba Ozorja,
Maribor 1969
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-479-6
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
3
Vsebina
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
4
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
5
Kakor rÏ in p‰enica
Pri‰la sem z deÏele,
z zelenih travnikov, mehkih poti,
vajena dela in raskavih, toplih dlani.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
6
Postaje
Dolgo, neskonãno dolgo
se vozim Ïe
mimo lepih, prijaznih postaj —
vendar niti za hip ne pomislim:
»Obstani! Zdaj!«
Moja postaja je daleã nekje —
lepa, majhna in moja —
spomin na njo je Ïe bled;
telegrafski drogovi, ki mimo beÏe,
bri‰ejo nanjo sled.
Nekoã bom nekje izstopila,
na neki tuji postaji;
od takrat bom mimo vsak vlak zamudila.
Ne bom tam na‰la odgovora
niti na eden »Zakaj?« —
le to: Naprej ne bom mogla veã
in veã ne bom mogla nazaj.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
7
Kmeãka uspavanka
Ajatutaja, fantek, zaspi,
vsi smo Ïe trudni.
Danes smo ovce ostrigli —
med volno je shranjeno sonce,
v rute in jope vpleteno
nas bo ogrevalo zimske dni.
Ajatutaja, fantek, zaspi.
Megla nad hi‰o kodeljo vali,
a veter, kmetiã skrben, hiti
in prevaÏa nasteljo z brega na breg.
Preden zapade sneg,
moramo spraviti repo in zelje —
ajdo je slana pobrala,
otavo narasla voda zmendrala.
Streha nam pu‰ãa.
Sekira podira kolje na hribu —
peã nima srca:
ãe v njej ne gori,
je mrzla kot kamen.
Zima hiti.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
8
Ajatutaja, fantek, zaspi,
vsi smo Ïe trudni.
Krava in vol preÏvekujeta v spanju,
zapah je Ïe legel na hi‰ne dveri.
Ogenj je ugasnil.
Ura mrmraje kazalce vrti,
od dolgih veãerov utrujena luã
le s teÏavo gori.
Îivljenje je trdo.
Fantek, zaspi.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
9
Mamino pismo
Tvoja pisma so dobra in preprosta
kot domaãa hi‰a.
Vsako potezo poznam
in vem Ïe vnaprej,
kaj prvi stavek pove
in kak‰ne Ïelje prina‰a poslednji.
Vãasih pisma niti ne berem —
za luã na stojalo ga denem,
tam sveti, dokler ne zaspim.
Zjutraj gre z mano na delo —
med avtomobili in sivimi stenami,
v parole zvoãnikov me‰a svoj glas:
»Ljuba hãi! Grozdje zori,
pridi ga brat!«
Nasmehnem se rahlo
in dalje prebiram
popisane akte, zapisnike sej,
ko da so grozdi,
di‰eãi grozdi.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
10
Doma
Rada se vraãam pod streho,
kjer sem preÏivela mladost —
v ljudeh je dobra vera,
da je v domaãem kraju sreãa Ïe v zraku,
da jo slednji list nosi na trepetajoãem krilu,
da teãe z mleãne ceste o mraku
in da se zjutraj vesi na travo kot rosa.
Morda je to res.
Nihãe ne more drugemu tega razkriti;
tudi noã — sama polna omame spanja —
ne more dati pokoja ãloveku,
ãe v njem je nemir.
Pri‰la sem k samotni hi‰i,
prvi, ki sem jo spoznala na svetu —
tako pride otrok k mami in pravi:
»Utrgaj mi krajec lune!«
In mati ga poloÏi otroku v naroãje.
Rojstna hi‰a je kakor mati:
Ogenj, ki sem ga zakurila v peãi — Ïe leta
hladni —-
ves ãas nekaj brblja, da vem, da sva dva
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
11
in da se niãesar ni treba mi bati.
Ko sem pometala veÏo —
lanska gnezda os so leÏala po tleh —
se je veter ves ãas z mano igral,
mi vesil suhe liste na lase
in vrtinãil spomin na minule ãase.
Pa sva se stepla pred hi‰o
in skoro bi padla.
Zdaj mi visoko ÏviÏga krog oken,
ker ve, da ÏviÏganja noãem.
»PoredneÏ, ej, preglasim te!«
Kolovrat pognala sem — v prazno,
brez volne in brez prediva.
Vrti se kot stara plesalka,
ki vriska in drzno bije s petami ob tla —
drugim v zabavo;
njej je Ïe davno potekel veselja ãas.
Sosedov petelin mi vsako uro zapoje,
da ãas tudi tukaj teãe —
daleã je do soseda,
ljudje se komaj doseÏejo s klici —
in petelinov glas odmeva po moji dolini,
po mehki rjavo zeleni zibelki
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
12
ter se zapleta v temne zavese gozdov,
izpranih od dolgih nalivov.
Dan se igra skrivalnice z mrakom.
Mah za hi‰o di‰i po moji mladosti.
Ko pride noã, jo bom naprosila,
da mi daruje vogal ãrne rute.
Skopala bom mah za domaão hi‰o
in ga zavila v ãrni vogal.
S seboj ga odnesem — jutri,
ko bo sosedov petelin zapel, da je ãas.
Jutri, ko bo steza med samotno hi‰o
in cesto v dolini napeta
kot vrv Ïrebeta,
ki noãe pred oje.
Jutri.
To je ‰e daleã.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
13
Kakor rÏ in p‰enica
Lice prislanjam h grudi,
ki grenko di‰i —
naj skoz moja pljuãa zemlja zadiha!
Z dlanjo ãutim seme, ki Ïene kali —
naj misel, ki niha med temo in soncem,
vzkali, zacveti!
Da bi priklanjala soncu se
kakor rÏ in p‰enica,
da bi ãutila se ljubo njegovo
kot v Ïitu plavica.
Da bi me veter kot vonj ãe‰mina
na krila vzel
in na okna bojeãa, prviã odprta
moj smeh kot bele cvete naspel.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
14
Kozolec
Odprt sem vsem vetrovom
in niãesar ni,
kar bi Ïelel imeti zase.
Vsako zimo paberkujejo ptiãi
po mojem naroãju ostanke lanskega obilja.
Spomladi ãutim,
kako umira rdeãa detelja
in potem pride moj ãas:
P‰enica leÏe v moje naroãje.
Vse noãi rastejo moje moãi ob njenem drhtenju
in boÏanju njenih dolgih res;
dokler je ne odpeljejo.
Jeseni naloÏijo vame mehko, di‰eão otavo —
otoÏne spomine na minulo poletje
in poslastico Ïivini v zimskih dneh.
Potem me omete sneg
in veter poãiva v mojih praznih latah.
Temu edinemu bi rekel:
»Prijatelj moj.«
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
15
Skorja dlani in skorja kruha
Poslavljam se.
Nikamor ne odhajam —
stvari same odhajajo od mene
in tudi ljudje odhajajo.
— — —
Stojim na vijugasti stezi svoje mladosti,
pa se ljuba steza pod mojimi nogami ‰iri
kot v pravljici — in nazadnje je ni veã.
Cesta pelje od hi‰e do hi‰e.
— — —
Gledam pa‰nike svoje mladosti,
mirne krave in nagajivo drobnjad —
zapojem jim, da se bodo raje pasli,
pa jih ni nikjer veã.
Menda stojijo v vrstah v velikih hlevih
in nobenega otroka ni nikjer,
da bi jim zapel.
— — —
Njivice in motike in cvetoãi krompir,
upognjeni hrbti in hrapava skorja dlani
ob hrapavi skorji kruha!
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
16
·e so njivice, a ne kot pozdrav soncu,
deÏju, vetru in ljudem.
Kot narodni park nemoãi leÏijo
majhne na visokih griãih.
Stopinje volov so poãasne —
ostareli ljudje orjejo globoko in potrpeÏljivo,
ko da si orjejo grob.
— — —
In tam so gozdovi — moja prva pesem,
prvi beg od ljudi, prvi obraãun s seboj.
Ïelja iskalcev hodi med drevjem,
pa kape z zvezdami in pu‰ke.
Poslavljam se. Saj ne odhajam jaz.
Oni odhajajo. Kar tako spotoma ali stojeã
na straÏi
dvignejo mah z gozdnih tal in zlezejo podenj
in ni jih veã.
— — —
Mama, ljuba mama!
Hodi po kuhinji in me vedno manj ãuje.
Vedno manj me vidi.
Lepega jesenskega dne si bo oprtala ko‰
in bo od‰la po suho praprot za kozo.
Ne bo se vrnila.
Po najvi‰ji, najbolj zlati praproti
bo splezala v nebo, v katerega veruje.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
17
Ïivali bodo jokale,
tudi roÏe in ljudje.
— — —
Menda joãem. In nekaj blebeãem: Rada vas
imam!
Vseeno je, ãe prosim in se upiram.
Niãesar ni mogoãe spremeniti —
saj ne odhajam jaz.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
18
Pred vrati
Pred mnogimi leti je v kotu sobe
luã zagorela.
(To bi lahko bila moja zavest.)
Zaobjela je sobo do vrat.
·la sem poãasi za Ïarkom ãez pod.
(To bi lahko bil na‰ svet.)
Na‰la sem mizo in kruh na njej,
ob stolu sem si koleno razbila.
Zdaj to ni veã vaÏno — pred vrati sem.
Odpreti jih moram in iti.
Zunaj je noã.
Ïarek moje svetilke ne seÏe tja.
Nikogar, niãesar ni zunaj.
(To bi lahko bila veãnost.)
Kaj bom tam?
Niã.
Niti tega ne bom videla veã,
kako postaja odsvit moje svetilke rdeã
na zaprtih vratih,
medli in ugasne.
V sobi bo vse tako kakor prej.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
19
Tehtnica poÏelenja
Zapoj mi drzno pesem o radosti!
Saj je vseeno, kam te vodi cesta!
Sinoãi breza mesec je objela
in vse do jutra mu ostala zvesta.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
20
Ne vem, kdo sem
Ne vem, kdo sem, ne kak‰na sem.
Vsak, ki me sreãa,
me ustvari po svoje, zase —
ko da je bog.
Gledam to svojo novo podobo
in ljubim ãloveka,
ãe me je ustvaril dobro in lepo,
in ga sovraÏim,
ãe ustvari spako.
Ljudje so slabi bogovi —
njihova moã ne seÏe do jutri:
ãlovek odide, pozabi
in mene ni veã.
Stopim se kakor vo‰ãena figura na soncu
in ni ne sreãe, ne Ïalosti, ne Ïelja.
Zgodi se, da pride ‰e kdo
in ustvari nekaj podobnega,
kot je nekdaj bilo,
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
21
ko sem verjela,
da kle‰ejo du‰e iz marmorja —
tedaj zajoãem nenadno, brez vzroka.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
22
Slika
Tvoja krhka postava
na ãrni obali.
S konci prstov se dotika‰ deklice.
âutim,
kako polje tvoja topla,
rdeãa kri.
Nisem deklica,
ki jo ljubkujejo tvoji prsti;
nisem vi‰njev zrak,
ki objema tvoje telo.
Obala sem,
ãrna obala, na kateri stoji‰.
Sreãna sem,
da ãutim na sebi
podplate tvojih sandal.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
23
Kot usoda
Njegove oãi so kot usoda,
z niãimer jih ne morem odvrniti:
ne z grobostjo, ne z dobroto,
ne s po‰tenostjo, ne s prevaro,
‰e s prijateljstvom ne.
Za njimi grem kot ovca za ovnom,
ne vpra‰am, koliko nas gre,
kam gremo,
zakaj gremo —
moram iti, da skoãim za njimi ãez steno,
ali da se iz mene rodijo druge take oãi.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
24
Stegni roko
Stegni roko in privzdigni
moje prsi do svojih ust —
Ïeljna sem tvojih poljubov.
Stopi tesno kraj mene,
da bom zaãutila tvoje telo
ob svojem telesu —
samota je teÏka kot glad.
Ovila bom roke krog tebe
in vrednost Ïivljenja bo zrastla
od niã na neskonãno,
kot zraste vrednost pe‰ãene struge,
kadar jo voda napolni.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
25
Îenska
PoloÏi mi roko na trebuh,
da ãuti‰, kako trepeãe
od Ïelje po tebi.
Da si bruno, ki leÏe name,
bi ozelenel,
tolik‰na je moja sla.
Moje prsi so tehtnica
za lepoto tvojega ljubkovanja;
moj popek je ãa‰a
za strast tvojega telesa;
moja stegna so bregovi
za reko tvojega poÏelenja.
Napolni moje nosnice s svojim dihom,
ukroti moja usta s svojimi usti,
moje roke s svojimi rokami,
izmuãi noge, da bodo v sladki utrujenosti
drhtele
kot bilka pod zrnom rose.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
26
Vso noã
Moje telo
se zvija,
krãi,
steza
in trga.
Vso noã.
Vso dolgo noã brez prestanka,
brez spanja,
brez Ïelje po spanju.
Moje telo je plamen,
ki hoãe doseãi
vejo nad sabo.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
27
Imam le noge beÏeãega volka
Hodim po ulici in gledam ljudi.
Njihova stopala in gleÏnje gledam.
Nekoã je Ïivel ãlovek,
ki sem mu poljubljala noge.
Zgodilo se je,
da mi je stopil na roko,
pa nisem ãutila boleãine.
Kadar sem z oãmi zajela njegove,
je bil svet moj.
Ni bilo stvari,
ki je ne bi imela.
Potem sem ga ubila.
Nekega toplega veãera,
ko je sonce za‰lo krvavo.
Kot tolikokrat
sem mu poloÏila glavo k nogam
in njegovo stopalo mi je stisnilo vrat.
Tisti hip sem postala Ïival.
Divje sem se zvila,
planila kvi‰ku
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
28
in ga pogledala od zgoraj navzdol:
Tedaj je umrl.
Zdaj imam le noge beÏeãega volka
in pljuãa, ki hoãejo dihati.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
29
Dajte nam sivih juter
Tudi najlep‰e noãi
se v na‰em mestu konãajo v sivem,
meglenem jutru,
ki leÏe na du‰o teÏko, moreãe,
kot sneg na jesenske roÏe.
RoÏe se sklonijo prav do tal,
do rjave prsti:
Nazadnje se vse na zemlji konãa tako,
da ãlovek leÏe na njo ali vanjo:
oboje je pozabljenje —
prvo varljivo, drugo popolno.
âemu potem zvezde in jasno nebo
in sonce in roÏe?
Dajte nam sivih juter,
dajte, nebe‰ki natakarji!
da se napije jih du‰a, pijana lepote,
da trezna postane, trezna in hladna,
kot od jesenskih nalivov izprana cesta.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
30
Porcelanasta deklica
Komaj za dlan na ‰iroko
si od‰krnil vrata
in vstopil visok in tenak
kot Ïarek.
Soba je zasijala.
Voda na sliki je zaÏarela
in popek v vazi se je razcvetel.
Za zaveso sta se zaãela igrati
skrivalnice zarja in mrak,
Knjige so za‰epetale
besede ljubezni.
NeÏna porcelanasta deklica
na moji knjiÏni polici je vstala
in ti stopila naproti:
»âakala sem te.«
Nasmehnil si se
in od sija tvojih oãi
so deklici lasje sinje zablesteli.
Potem sta sedla k odprtemu oknu,
se drÏala za roke
in molãala.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
31
Rdeãe in zlato listje starega jesena
je ‰epetalo namesto vaju.
Negibno sem obÏdela
v najtemnej‰em kotu sobe,
da vaju ne zmotim.
·estnajst let mi je bilo,
ko mi je mama kupila
porcelanasto deklico.
Od takrat je preteklo mnogo ãasa.
Moje oãi niso veã tiste,
kot so bile,
moje srce tudi ne
in ne moje roke.
Le deklica je ostala,
kot je bila —
in zdaj sta se na‰la.
— — —
Nenadoma sem jaz ona,
ki sedi kraj tebe.
âutim tvojo roko
na svojem pasu
in zavem se,
da sem mlada in brezskrbna.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
32
Roke stegnem kvi‰ku
in na prste mi sedejo zvezde.
Vzamem dve
in ju poloÏim v tvoje oãi
sebi v sreão in veselje.
Jutri,
ko ne bom veã ona,
ki sedi kraj tebe,
bom od daleã —
ne da bi vedel zame —
uÏivala sijaj modrih zvezd
v tvojih oãeh.
— — —
Tik mimo mene je priletel golob
in se mi s perutjo dotaknil ustnic.
Kdo se spomni neãesa,
kar se ni zgodilo?
Spomnim se,
kako si me poljubil
z dotikom drhteãe golobje perutnice.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
33
BeÏim
BeÏim v megleno mesto —
re‰itev je v pu‰ãobi,
re‰itev je v hladni, sivi megli,
re‰itev je v starih, dolgoãasnih cestah,
kjer stoji kamen kraj kamna trd in izlizan.
âe stopim nanj — stopim na trdo.
ãe padem nanj — padem na trdo
in si potolãem samo dlani in kolena.
Tam nikoli ne padem v mehko, zeleno travo,
v kateri ãlovek zajoãe od Ïelje.
Roke iztezam,
da se prerinem v gneãi ljudi —
nikoli, da bi lovila topli, di‰eãi veter
in si pritiskala k licu vroãe, prazne dlani.
âe tam v tisti hladni, domaãi megli
koga pozdravim z nasmehom,
pomeni to vljuden, prijazen »Pozdravljen« —
nikoli pa trpek, medleã »Kako te Ïelim!«
In tam nikdar ne drhtim kakor cvet,
ko ga poboÏa metulj z robom krila,
ãe mi kdo roko poloÏi v dlan.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
34
Tam v hladnem, meglenem mestu
lahko mirno spomin odÏebram
in mislim na jutri‰nji dan.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
35
Bila sem lisica
Lovi me z vetrom,
lovi me s temo,
lovi me z mislijo —
ne ulovi‰ me!
Ne najde‰,
kdo mi daje svetlobo.
Kaj morem,
ãe ne verjame‰,
da Ïarim iz sebe.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
36
Danes ljubi moj je umrl
Danes ljubi moj je umrl —
bog daj mir njegovi du‰i,
naj pokoja mu ne ru‰i
moja Ïalost.
Kdor je sam, je kot pregnan —
dnevi in noãi hitite,
pozabljenje mi rosite,
dokler sem.
Pride ãas — morda pomlad bo
ãas, ko rekli bomo »Sreãno!«
tiho, zadnjiã in za veãno
vsemu, vsem.
Kar ljubili smo v Ïivljenju,
takrat vse bo izgubljeno —
je bilo sploh kdaj dobljeno,
res ne vem.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
37
Na moj rova‰
Vzela si bom tudi tisto,
kar je z Ïeljo snubil drugi —
mnogo se ponuja nam,
malo nam je dano.
Z nohti bom zagrebla v koÏo
vem, ni moja, niã ni moje;
vselej se paã nekdo joãe.
Naj na moj rova‰ gre sreãa.
âas utripa kakor plaãan,
upanje je rdeãa krpa.
Vsakdo pade sam, ko pade —
iz grobov ne raste roÏa.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
38
KriÏemsvet
KriÏemsvet poti drÏijo,
kriÏemsvet ljudje hitijo,
da bi na‰li, ãesar ni:
hrepenenje vedno mlado,
ki prek vseh prevar Ïivi.
Ljubim danes bolj kot vãeraj,
ljubim zdaj te in za zmeraj —
pa le i‰ãem, ãesar ni:
hrepenenje vedno mlado,
ki prek vseh prevar Ïivi.
Sreãa in nesreãa mine,
v ãasu utopi‰ spomine,
da ima‰ le, ãesar ni:
hrepenenje vedno mlado,
ki prek vseh prevar Ïivi.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
39
Pro‰nja
Od zelenega dneva
v temnomodro noã
cveti moj tulipan.
Je kot pozdrav od koder pridem
in kakor plamen.
Naj ne bo kaljenja v meni,
naj bom kakor tulipan —
saj kdor ljubi, je neskonãno
svetel, tih in vdan.
PoboÏam ga,
kadar grem mimo njega.
Tulipan pa gleda v sonce.
Kot pozdrav je, kadar odhajam
in kakor upanje.
Naj ne bo nemira v meni,
naj bom kakor tulipan —
dan osonãen, dan izmuãen
je Ïivljenju darovan.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
40
V hitenju za hip zgre‰im
tulipan in dom.
Begam.
Tulipan pa cveti
in se naslanja na veter.
Naj ne bo bojazni v meni,
naj bom kakor tulipan —
vse se menja, niã ne mine.
Ljubim zdaj za smrtni dan.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
41
Îivim
Na moji desni leÏi otrok,
ki hoãe moje roke, prsi in topel glas.
Na moji levi leÏi‰ ti,
ki hoãe‰ moja usta, boke in pas.
Îivim.
Ko pride starost,
jo bom sprejela lahka in mirna,
kot sprejme drevo v na‰em vrtu
hladno jesen.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
42
Bila sem lisica
Prej sem bila lisica.
Lovila sem mi‰i, ptiãe in kure —
kar sem dohitela, je bilo moje.
imela sem mnogo lukenj —
v vseh sem bila doma.
Rjava, pretegnjena in povaljana
sem vsak hip lovila
in vsak hip beÏala.
Strah pred vsem,
najbolj pred ljudmi in psi,
je uril moje noge.
Na pomlad sem se polep‰ala —
za nekoga, ki bo nekaj dni
spremljal moj beg in lov.
Vsaka pomlad je bila prva
in zadnja.
Le tisti, ki so me gonili,
imajo spomin.
Vsaka pomlad je bila
kot toplo, drgetajoãe meso v goltu.
Bila sem lisica.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
43
Kako se je prevesilo, ne vem.
Zdaj sem ena izmed onih,
ki se jih lisica boji —
tako pravijo vsi, ki me poznajo.
Toda ob veãerih zapahnem okna in vrata,
se zvijem v klobãiã na postelji
in drgetam.
Vem, da bi morala beÏati,
dokler bi me nesle noge
in nekje daleã skopati brlog za noã.
Danes me je ugriznil moj otrok
z ostrimi, koniãastimi zobmi.
Zadrhtela sem od slasti: pomlad!
BeÏati skupaj z nekom,
beÏati vse meseãne noãi
in potem v nekem varnem brlogu
vonjati lastno kri,
ki se ogla‰a z zahtevnim glasom mladiãa!
Toda zdaj pomnim in vem,
da varnega brloga ni.
Nemoãna sem in se bojim.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
44
Bele roÏe
Vidim bele roÏe, kako cvetijo.
Natrgam jih zate.
Nekoã bomo umrli.
Potem me ne bo‰ veã poljubljal
in ne bo‰ veã rekel:
»Kako si neumna —
oblake zamenja‰ z roÏami!«
Ne bo‰ veã od‰el, da bi se vrnil
in neka hi‰a bo izgubila ime »dom«
Lej, muãim se od Ïelje po tebi
in od misli, da nekega veãera
ne bom niãesar veã Ïelela.
Natrgala sem ti bele roÏe —
saj ne vem, morda so oblaki.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
45
Jokajoãe pojo petelini
Ostala sva sama.
Najin dan je minil,
najini prijatelji so se raz‰li.
Stojiva in gledava,
kako odhajajo tudi otroci in zvezde.
Jutra pa ni.
Le spomin je
pome‰an z dremeÏem in sanjami.
Prsti zaãutijo hodniãno rjuho
in Ïe je tu rojstni dom.
Potem pride pravljica:
Nekoã je Ïivela mama,
ki nas je ljubila bolj od vsega.
Zdaj je ni veã.
Tudi mame umrejo — ãeprav ne zares:
Ta postane veter, druga cvetlica,
kar ima paã njen otrok najraj‰i.
Prsti se dotaknejo okvira na steni —
slike otrok.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
46
Otroci ne sodijo v sanje, ne v spomine.
Odprli so na‰a srca kot ‰koljke,
pobrali, kar so na‰li v njih
ter odnesli sreão in breme Ïivljenja dalje.
Morda je zato ta noã brez jutra laÏja.
Nekje jokajoãe pojo petelini.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
47
Pustite me
Pustite me iti samo ãez polje —
ne kliãite me in ne spra‰ujte.
Lahko da je polje veliko in brez vode.
Trgala bom bilke in pila iz njih.
Lahko da pride nevihta:
legla bom na zemljo in bom eno z njo.
Lahko se priplazi kaãa —
ah, saj je toliko hudega,
da me nihãe ne re‰i, ãetudi me nese na ramah.
Vsak pojde sam —
tako je reãeno in zapisano.
Dobrih Ïelja je toliko kot muk —
le da so muke skale, Ïelje pa veter.
Ljubim njega in spet njega —
z Ïalostjo in hrepenenjem,
drhteãih rok in drhteãe du‰e.
TeÏko je potiho oditi od ljubega —
a kaj naj mu reãem?
Da je v polju cvet, ki ga moram ‰e danes utrgati.
Da je v polju ranjena podlasica.
Smejal bi se mi.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
48
In ãe bi rekla, da je sonce nad poljem Ïalostno,
bi se smejal ‰e bolj in me ne bi pustil.
Jaz pa moram iti sama ãez polje.
Utele‰eni smo v vsem in v vseh okrog nas.
Iz dneva v dan se zbiramo,
da sestavimo svojo podobo.
Zato me pustite iti samo ãez polje,
ne kliãite me in ne spra‰ujte.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
49
Nesmisel
Drhtim kot voda za jezom,
bilke pred nevihto,
Ïivad pred klavnico.
Aj, smrt,
bedasta in nesmiselna —
jezik iztrgan ustom,
roka odtrgana telesu,
noga brez stopala —
mirovanje.
Kaj bo‰ storila z mojim drhtenjem?
Kam bo‰ dala mojo sreão, shranjeno v zavojih
moÏgan?
Kako bo‰ pobila v zadnjem hipu zaplojeno Ïeljo?
Kdo bi grizel kamenje?
Kdo bi se bodel z neÏivim?
Kdo bi razumel nesmisel?
Umijem si roke in obraz in oãi,
zavijem se v rdeão obleko
in te prekolnem.
Ne sluti‰,
kak‰na je razlika med mano
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
50
in rdeãim, drhteãim bukovim listom,
ki pada z veje.
Zate je ni.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
51
Za ta hip
Svet je ustvarjen za ta hip,
za ta moj hip —
z vsemi pogubljenimi v ãrni Ïalosti,
s ãmo du‰o,
z vsemi, ki so se rodili v znamenju sonca
in nosijo sij v oãeh
in okrog glave.
Vse za ta hip,
za ta moj hip,
ko grem po cesti —
pol v senci, pol na soncu,
usta v smehu, oãi v joku,
z eno roko maham v slovo,
drugo dajem v pozdrav —
in nihãe ne gre z menoj.
Saj ne more,
ker vsi nekam gredo,
jaz pa ne grem nikamor,
samo hodim,
hodim po ulici,
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
52
hodim po tem mojem svetu,
za ta hip,
za ta moj hip.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
53
Barve dneva
Nekaj hoãemo, a ne vemo kaj.
Nekam Ïelimo, a ne vemo kam.
Bojimo se, a ne vemo zakaj.
Zapustili smo stari svet.
V nas je nemir iskalcev
in strah pred neznanim.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
54
Modro in ãrno
Po modrem morju, po belih valih
ãrna Ïalost prihaja.
Na bregu srce, samotno srce —
nebo vse temnej‰e postaja.
Kaj bo‰ z ubogim, samotnim srcem,
ãrna Ïalost, storila?
»âe je ubogo, ãe je samotno,
vanj se bom naselila.«
Pridi, mornar, mladi mornar,
sedi tesno kraj mene!
Reci morju, svojemu morju,
naj ãrno Ïalost preÏene.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
55
Sivo in rjavo
Jesen raztovarja ob hribih sive oblake
in prvi list se je poslovil od veje.
LeÏim v rjavi obleki na rjavi zemlji
in mislim rjave misli.
Ti sedi‰ v sivem suknjiãu na sivem deblu
in gleda‰ v sivo obzorje.
Topoli se klanjajo
in Ïebrajo pridu‰eno:
Usmili se nas!
Sonce — veliki, svetli pajek —
plete zlate mreÏe od gore do gore.
Usmili se nas!
Nazadnje se usmili
in splete zlato nitko
od tebe do mene.
Skrivaj si otrem oãi
in obesim nanjo drobno solzo
namesto rose.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
56
Rumeno
Sonce zahaja rumeno.
Rumeno je barva narcis,
zlata in sokrvice.
Dajte mi noÏ,
da zabodem sonce!
Naj mu izteãe zadnja kaplja krvi,
naj umre.
Naj umremo z njim ãlove‰ke smrti,
ne pa izhiramo kot izrojena Ïival
v mrzlem, temnem podzemskem brlogu
z rumenim Ïarom
atomske bombe v oãeh.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
57
V kinu
Dve uri tujih skrbi
in tujih sreã.
Dve uri tujih lepot
in tujih laÏi.
Dve uri tujih sanj
in tujih razoãaranj,
ki se vendarle sreãno konãajo,
saj jih je s koncem filma
konec za vedno.
V Ïivljenju pa se niã ne konãa —
za vsakim danes sledi jutri
in tam nekje,
kjer je kraj na‰ega Ïivljenja,
bodo muke na‰ih otrok Ïivele dalje.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
58
Hotelske postelje
Rada imam ravne, hladne hotelske postelje
brez zmeãkanih spominov in toplih upov.
Rada imam ‰umenje neznane reke pod oknom,
brez Ïelje, da bi jo ‰e kdaj sli‰ala.
Rada imam tuje stopinje v sosednji sobi,
ne da bi Ïelela spoznati ljudi.
Rada imam hladno hotelsko luã,
ki sta ji tuja moj vãeraj in jutri.
Rada imam tujo udobnost,
ki je brezbriÏna do mojih navad
in bri‰e moje vsakdanje skrbi.
Rada imam Ïivljenje trenutka.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
59
Moje hrepenenje
Moje hrepenenje teka po ulicah
kot pes, ki je izgubil gospodarja.
K vsakemu gre in mu ovoha noge,
ãeprav Ïe od daleã vidi,
da ta ni pravi.
Poãaka na brco ali na psovko —
potem steãe dalje.
Teka ves dan in teka vse dneve:
v levem oãesu vera, v desnem oãesu strah —
a sredi med obema pamet, ki ve,
da i‰ãe zaman.
A okrog pameti pasja lobanja,
do smrti zvesta pasja lobanja.
Taki psi se hranijo po cestah, za vogali
in i‰ãejo,
dokler jih kdo ne ubije.
âe jih priklene‰, dobijo steklino.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
60
Za vajo
Bijejo me vsi, ki me sreãajo:
iz brezbriÏnosti,
iz objestnosti,
iz zavisti,
iz besa,
iz nemoãi
in za vajo,
da bodo znali tolãi druge,
da se bodo pretolkli naprej,
v prvo vrsto, na vrh,
da jih ne bo mogel nihãe veã tolãi.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
61
Belo
Utrujena sem.
Bolna.
Moje misli so lilije pred smrtjo.
Prsi mi polni blaÏena vera v Niã,
ki me bo vzel vase.
Nikjer ne bo veã jutra,
ki bi vpilo po delu,
in ne veãera,
ki bi nemel po ljubezni.
Ne Ïelje po sreãi.
Ne bojazni.
Niãesar ne bo.
Rjuhe so bele
kot moji prsti,
kot zimski veãer.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
62
Ne vpra‰uj
Zakaj me vpra‰uje‰, ãesa Ïelim?
Nimam veã svojih Ïelja.
Îivim —
drugi Ïelite
in kar imam, lahko pri meni dobite.
No, no, nikar ne reci, da je to mnogo
in da bi vsega ne smela dati.
Po‰teno, kakor se reãe med brati,
povem,
da mi je ãisto vseeno,
kdo kaj odnese,
kdo kaj pograbi —
in kaj pri meni pusti za zameno,
daruje, odvrÏe, pozabi.
S spominki, odkupi ne vem kaj storiti —
prestavljam jih kot nepotrebne priveske
opreme,
kadar se selim.
Mimo priznam:
vse sem razbila, kar se je dalo razbiti.
Ne nala‰ã.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
63
Niãesar veã ne delam nala‰ã —
ne dobro, ne slabo:
vse po nesreãi ali iz nuje,
kakor pozimi obleãem pla‰ã,
ker mi je mraz.
Zato ne vpra‰uj, ãesa Ïelim —
minil je ãas, ko sem Ïelela.
Îivim —
vi Ïelite
in kar imam, lahko od mene dobite.
Vsi — tudi ti.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
64
Sedem blagrov
Blagor gluhim,
ki ne sli‰ijo zavijanja avtomobilov, avionov
in siren.
Blagor slepim,
ki ne vidijo brezupa v oãeh soljudi.
Blagor nasilnim,
ki po svoji volji krojijo Ïivljenje.
Blagor prevzetnim,
ker mislijo, da je jutri odvisen od njih.
Blagor neumnim,
ki ne slutijo eksplozij v pu‰ãavah in oceanih.
Blagor pijanim,
ki verjamejo, da svet ple‰e v njihovo veselje.
Blagor mrtvim,
ki jim nobena noã ne mine brez spanja.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
65
Roke
Na koncu ostane ãlovek sam
in praznih rok:
ni ãloveka, da bi ga objel,
ni denarja, da bi ga pre‰tel.
·e solz ni,
da bi za tolaÏbo jih imel.
Tako ãemi
v vlaÏni poltemi
in narahlo boÏa prste svojih rok,
hladne, vlaÏne prste, ki drhtijo
kot otroci, ãe se teme bojijo.
Brez misli, brez obãutkov
jih dolgo, dolgo boÏa —
in naenkrat se mu zdi,
da jih ne boÏa sam.
Sreãen srh ga spreleti
in Ïe desnica krepko v levo seÏe
in Ïe ãuje dober in vsakdanji glas:
»No, kako, kako?«
»E, malce se je zataknilo —
pa saj se veãkrat.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
66
Bo Ïe ‰lo, no, bo Ïe ‰lo!«
In ãlovek si oddahne
ob prividu iz minulih dni.
Na posteljo omahne
in zaspi.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
67
Rdeãe in sinje
Moj rdeãi nagelj v sinji vazi —
veãerna zarja — ‰e cveti.
Po gazi mimo borov pojdem —
nikamor se mi ne mudi.
Pa pokramljamo, dobri znanci,
pod nami v snegu vas ãemi.
Morda ‰e tiha noã prisede,
ko se od dneva poslovi.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
68
Mimo vseh teÏav
Mimo vseh teÏav
je Ïivljenje vãasih pasje lepo.
Kaj bi ne bilo!
Saj ‰e pes je kdaj vesel
in ãe znal bi, bi zapel
si gredoã po cesti.
A tako radostno,
kar ga mika — ponesnaÏi
in oblaja, kar mu Ïive ãute draÏi.
Nam to ni lepo —
pa ga prepodimo.
Pes pa je vseeno sreãen in vesel
in ãe mogel bi — kot mi — na zadnjih tacah
stati,
bi — kot mi, ãe sreãe smo pijani —
prvo hrapavo drevo objel.
Res je vãasih ãlovek prav po pasje sreãen.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
69
Îelezni zmaji
Tako se bo Ïivljenje izteklo
kot vino iz soda.
Prazni kozarci, prazne steklenice,
prazne roke prijateljev.
Zaprt hram.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
70
Veselica
DeÏju nastavljam obraz in roke in vse telo —
naj spere z mene prah,
posu‰ene kaplje vina
in nevidne sledi poljubov.
Veselica je minila.
Pohojena trava, polomljene veje,
razbite svetilke,
pohabljeni stoli in ko‰ãki neÏne tkanine —
sledovi vina in urina,
sledovi pretepov in ljubljenja.
Kako so blestele luãi
in oãi —
drhtele so strune na godalih
in roke v rokah
in plavala sem z drugimi vred
nekje visoko nad zemljo,
vi‰e kot luna,
ki je bila nad vrhovi najvi‰jih dreves;
a zbudila sem se pod drevesi
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
71
v sivem jutru,
neprespana, utrujena, grda,
z ogabnim okusom po slabem vinu,
slinastih poljubih
in nepremi‰ljenih obljubah.
Zdaj pada deÏ
in izpira sledove veselice,
umiva travo, drevje in steze.
Pada Ïe ves dan.
Nastavljam mu obraz, roke in vse telo,
naj opere z mene prah,
posu‰ene kaplje vina
in nevidne sledi poljubov.
Dejanj ne more oprati.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
72
Zvesti dolgãas
Z ljubeznijo ni niã veã:
ãe je bila — je minila;
ãe je gorela — je ugasnila;
ãe je sanjala — se je zbudila
in videla, da je cesta blatna,
da je nebo megleno,
da je soba vlaÏna,
da je gospodar pijan.
Tako je ljubezen sezula bele ãevlje,
snela venec z glave,
obrnila narobe roÏnati pla‰ã —
na drugi strani je siv —
in se odpravila z gospodarjem
v bliÏnjo gostilno
kot zvesti dolgãas.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
73
Zlati nasmeh
(Podobe iz zdravili‰ãa)
V svilenih copatkah
in urejenih frizurah
se sprehajajo po belih stezah.
Z negovanimi rokami
si segajo k obrazu
in gladijo gube
rahlo,
boÏajoãe
in vztrajno
kot pomladni deÏ nagrbanãeno zmrzal.
âakajo,
da bo na licih spet pognalo cvetje.
— — —
TeÏak peãatni prstan na uveli roki,
zlat odsev sred zateklih vek,
na vsako besedo ozek,
zlati posmeh
in celo zlate niti namesto srebrnih
v njegovih redkih, bledorjavih laseh.
Le ovratnik je bel in po‰krobljen
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
74
kakor mrli‰ki prt.
Îe po nekaj dneh
se ga je prijelo ime »Zlata smrt«.
— — —
Vse na njej se je zibalo:
od umetelno poãesane frizure,
prek velikih, zlatih uhanov,
prsi,
bokov,
do teÏkega lila krila.
Krmarila je med mizami
kot prepleskana bojna ladja
ter slednjiã sedla
k mo‰ki trojici.
Krilo si je potegnila nad kolena,
priÏgala cigareto
in priprla oãi:
Tako lovec opazuje divjad.
— — —
Dolg, pretrgan in bled
kot dim ob jasnih dnevih
se je skrotoviãil za mizo.
Predse je poloÏil zledenelo kepo snega
in na stol kraj sebe
‰op rdeãega vresja.
Utrujeno, z muko si je oddihal.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
75
Pridrobnela je
bleda, udrtih oãi,
se sunkovito ustavila ob mizi
in si Ïeljno pritisnila
kepo snega na upadlo lice.
Ko je sneg odmaknila,
je ostala na licu rdeãa sled
kakor od poljuba.
Njegove oãi so se razcvetele
v dva velika encijana.
Zagnano je segel po vresju
in ji ga ponudil.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
76
Za Ljubljanico
Ob cesti so Ïelezni zmaji
postavljeni, da dva in dva
se neprestano gledata.
Le eden je obrnjen stran,
zaznamovan,
v spomin ãloveku, ki ni ljubil
nikogar in niãesar veã.
Drveã
kraj njih avtomobili se podijo,
minute, kaplje vode in ljudje hitijo.
Samo kostanji, ti stojijo
in vsako spomlad zacvetijo,
da v cvetju zmaji so:
po dva in dva
se neprestano gledata.
Le eden je obrnjen stran,
zaznamovan.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
77
RoÏe
V temni sobi leÏi
pijana vse dni.
Nihãe,
tudi sama Ïe davno ne ve,
zakaj pije.
Kot ãrno vino
noã ãez njo se razlije,
kot ãa‰a belega vina
ji zjutraj okno zasije.
»Saj je vseeno —
zdaj je tako vse preã.
·e malo in tudi nas ne bo veã!«
Kadar jo kdo obi‰ãe,
ga po‰lje po vino: »Oprosti,
obhajam lastno sedmino.«
Pa ji je nekdo prinesel roÏ —
kar tako, ker je zunaj pomlad.
Njene oãi so kot plamen
ãloveku roke oÏgale.
Pod zaveso solz
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
78
so modre ustne jecljale: »RoÏe!
Zakaj si prinesel roÏe?
RoÏe so kakor otroci.
Nekdaj sem Ïelela otrok . . .
Kaj bi!
Vina! Vina natoãi!«
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
79
Ljuba Ani
Ani, kje so moje rokavice?
Tu so, dragi.
Ani, kje je svinãnik?
Tu je, dragi.
Ani, kje sta palica in torba?
Tu sta, dragi.
Vsako stvar posebej mu prina‰a
z drsajoãimi koraki
in z drhteão roko
skrbno z rame bri‰e mu nevidni prah
ob Ïelji vsaki.
Neprestano starãevsko brbljavo, sreãno
— Tu je, dragi — govori.
Niã ne misli,
ko z naporom kljuã vrti.
Tudi on ne misli niã,
le kot vãeraj
in kot lani
in pred pol stoletja
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
80
toplo, tiho zatrdi
na uho pod belimi lasmi:
Kmalu se bom vrnil, ljuba Ani.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
81
Stare punãke
Vsaka na svojem oknu slonijo,
okrog uvelih obrazov so si zavezale mrak,
v ko‰ãenih rokah stiskajo temo
in zrejo izza pove‰enih vek na cesto,
kjer pod luãjo na vogalu
nek fant drÏi dekle za roko,
ji gleda v oãi
in molãi.
V temnih ogrinjalkah mraku trepetajo,
na sivih obrazih Ïelje igrajo,
s ko‰ãenimi prsti stiskajo temo,
da pade kaplja za kapljo na tlak.
Ko se dekle in fant poslovita,
oddrsajo vsaka k svoji postelji,
vsaka v svoj mrak:
»Ja, ja, pa lezimo.«
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
82
Podoba Julije
Vstajala je s prvim svitom,
umila nebo in zvezde
ter ãakala zarjo pri studencu.
Vraãala se je s prvo rumeneão vejo,
sklicevanjem lastovk v u‰esih
in jesensko pridnostjo ãebel.
Za njo je skrivala svoje poti,
ki jih ni prehodila,
toÏeãega vetra polne noãi,
ki jih ni prespala,
in morda imena ljudi,
ki jih je kdaj ljubila.
Neko jesen je od‰la
in se ni vrnila.
Brez slovesa
kot lastovke, listje in ãas.
Ceste so umazane,
prav tako zvezde in listi.
Jutra so brez sijaja.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
83
Na‰e potovanje
Na neznani postaji obstali smo —
ne vem ne kje, ne zakaj.
Ob progi rumeni dren cveti
in Ïal mi je, da ne bomo ‰li
tukaj nazaj.
A na‰e potovanje je kroÏno
in nihãe po Ïeljah ne preseda —
le s svinãnikom vãasih se vraãam
in delam znamenja
na nekaterih straneh voznega reda.
BES
e
DA
SKORJA DLANI IN SKORJA KRUHA
84
P
esni‰ki svet NeÏe Maurerjeve morda ni na zunaj
osupljiv in ble‰ãeã, zato pa lahko da bralcu, ki se
vanj zares poglobi, druge vrednote, ki so postale v so-
dobni liriki hudo redke. Njegove odlike so: resniãno
doÏiveta osebna izpoved, ozraãje intimnosti ter liriãna
neposrednost. Avtoriãine pesmi se zdijo kakor listi iz
dnevnika, v katerem se kot na dlani zvrstijo pred nami
vesele in Ïalostne zgodbe nekega Ïivljenja, od spominov
na izgubljeno otro‰tvo na kmetih prek osrednje teme o
iskanju, odkrivanju in izgubljanju soãloveka do splo‰-
nej‰ih priãevanj o tem na‰em neprijaznem in zmede-
nem svetu ter misli na poslednje reãi. Resda je v verzih
NeÏe Maurerjeve veã mraka kot svetlobe, vendar se
avtorica ne prepusti malodu‰ju, temveã se re‰uje iz nje-
ga v nekak‰no trpko vztrajanje. Njeni stihi so namenjeni
vsem tistim ljubiteljem poezije, na katere so na‰i ultra-
moderni pesniki Ïe popolnoma pozabili, hkrati pa nje-
ne najbolj‰e stvaritve na samostojen naãin dopolnjuje-
jo podobo in obraz slovenske Ïenske lirike.