DUNAJSKI SONETI
BESeDA
BESeDA
E L E K T R O N S K A K N J I G A
Josip Stritar
Dunajski
soneti
O M N I B U S
1
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
BESeDA
Josip Stritar
DUNAJSKI SONETI
To izdajo pripravil
Franko Luin
[e-mail]
ISBN 91-7301-108-8
[e-mail]
www.omnibus.se/beseda
2
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
I
Ne bo 0 e konca? Zdaj mi je zadosti,
do vrha jeza mi je prikipela.
Quos ego! da bi vse vas grom in strela!
Posluh, jaz eno hoćem vam zagosti.
O da imel bi ćlovek roki prosti!
Gorjaća bi okrog u0 es vam pela;
doklej, drhtal ti ćrna, bo0 norela?
Dovolj je sleparije in norosti.
Sramota, sveta jeza me pretresa;
Slovenci smo potrpe�ljivi osli,
ne pride se prehitro nam do m�sa.
A zdaj poćivajo naj drugi posli,
zagosti ćem v kosmata vam u0 esa,
potem razbijem vam ob glave gosli.
3
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
II
�lovekov Sin je bil pać du0 a zlata;
on kri� za nas je vzel na svete rame;
todą ko skrunila mu bo�je hrame
menjavcev, kupcev je drhal nosata,
in kar jih sploh �ivi o krvi brata 
srd, sveta jeza v prsih se mu vname,
bić v svojo blago, krotko roko vzame,
in zdajci, glej, preozka so jim vrata!
Oj pridi, re0 enik, drhal razpodi
nesveto nam, ki se red� in pase,
a ljudstvo po pu0 ćavi laćno vodi.
Kaj bo trpelo to vse većne ćase?
Gorj�, ubogi narod je na 0 kodi,
po vrhu pa 0 e svet mu krohota se!
4
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
III
Vsak svoje zakrament ima kreposti:
ta mno�i milost, ta nam vliva nove,
zakonske mo�u laj0 a ta okove,
ta zopet ma0 niku pomaga v posti.
Drugod je sedem jih ljudem zadosti,
pri nas 0 e osmi, nove je osnove,
ki sveto poprv�ćenje� se zove;
obilost v njem prejema se modrosti.
Oj blagor njemu, ki je med prvake,
ki v bratov0 ćino je sprejet izbrano,
med strice, zete, kume te in svake!
Kakor bi trenil, vse je njemu znano,
omite v hipu vse so mu napake,
preskrbljen z du0 no je, telesno hrano.
5
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
IV
Vse zna prvak, um� in ve, kar hoće;
poet besedne korenine puka,
na plesu, odru z gracijo se suka,
komedijant s koturnom nam klopoće.
Na glavo polo�e roke mu Oće,
in Platon je Andrej, in Kant je Luka;
kaj truda treba njemu je in uka,
ko je prvak, vse njemu je mogoće!
Apostoli mo�je so bili prosti,
dokler jih sveti Duh ne predrugaći;
po tem pa vsega vedeli so dosti.
Ti v glavo ućenosti si ne tlaći;
obilost podeli se ti modrosti,
v Ljubljano pojdi ter se  poprvaći.
6
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
V
Oj ljudstvo ti slovensko, zlata vredno,
po0 teno, umno, kakr0 nih je malo;
kako si tem sleparjem v roke palo,
ki te v pogubo vodijo dosledno?
Pred svetom sramot�, grd� te vedno
in ti za vse jim to 0 e daje0 hvalo;
s ćastjo poprej si se imenovalo,
zdaj si ne upa0 v dru�bo već sosedno.
Kako ti z blagom tvojim gospodari
ta zarod, samopriden in nesramen,
ki prid le in dobićek mu je mari!
Ti prosi0 kruha  on ti daje kamen;
kaj ti 0 e dosti dolgo ne slepari?
Bog te odre0 i tega zlega  amen!
7
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
VI
Naućni slovnik� hoćete izdati
kakr0 ne drugi imajo narodi;
prvaki, kaj se vam po glavi blodi?
Od strehe hi0 o jamete zidati?
Kedó ga hoće izmed vas pisati?
Pomagali si bodete s prevodi;
a moje ni, kar sosed mi posodi,
na svojih nogah mo� posku0 aj stati.
Drugod nikjer ne bere ma0 cerkovnik,
pri nas pa mora vse narobe biti,
tako da se nam smeje sam Germovnik.
Veliko mora sam se prej ućiti,
kdor hoće pisati naućni slovnik�;
oj slavni vi slovenski Abderiti!
8
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
VII
Ab Jove!  S tabo z�ćnem, sveti Oće!�
SŁ strehe vrabec nam na tla ne pade
brez tebe, v zbor nihće se ne prikrade;
vse vidi0 t�, nić ni ti nemogoće.
Oblast od Drave tvoja je do Soće,
v t� stavijo Slovenci svoje nade;
ti milosti deli0 jim, ti nagrade�,
do tebe vsak po0 ilja pro0 nje vroće.
Ti nam grmi0 , ti dela0 de� in jasno,
ti pi0 e0 v�liko in malo pratko�;
Slovenija te moli enoglasno.
Kar hoće0 , vse se ti izteće gladko,
ćetudi vćasi zdi se nam poćasno;
će0 ćeno tvoje nam ime presladko!
9
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
VIII
T� jeze bog si, nisi bog ljubezni;
gorj� mu, kdor v nemilost tvojo pade,
ker pozabiti nima0 ti navade,
ti ma0 ćevanja bog, neskonćno jezni!
Stra0 n� ukazi tvoji so �elezni;
ti v strahu stare vse ima0 in mlade,
in du0 e verne molijo ti rade:
V nevolji svoji t� nas ne pogrezni!
Zaćetek vse modrosti je bojazen�;
otrokom 0 iba poje novo ma0 o,
zato si mladim malo ti prijazen.
Izvoljenim le hrani0 sladko ka0 o;
a kogar vdari roke tvoje kazen,
zapre0 telesno mu in du0 no pa0 o!
10
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
IX
Sinś� pu0 ćica tretja naj zadene.
Ti, ki ime ti je italijansko
in v �ilah sókrvco ima0 germansko,
kaj tebe je prineslo med Slovene?
Med Nemci nisi na0 el svoje cene,
zato blago vse svoje pravdoznansko
prenesel sem v de�elo si slovansko,
će0 dete veseli se zlate pene.
Neumen nisi, to se mora reći;
oh, le predobro si Slovence sodil,
ti zna0 oćitno već ko hru0 ke peći�!
Prej z blagom si okrog po hi0 ah hodil,
zdaj jeli vsi sam� so k tebi teći;
kako 0 e dolgo bo0 za nos jih vodil!
11
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
X
Zet�, tudi t� si na kurulskem stoli!
Kedor otrok je priden�, vse dose�e;
ti mirno prvakuje0 brezi te�e,
zboruje0 , kakor da sedel bi v 0 oli.
Ne vbri0 e0 se, će se ti ne dovoli,
v besedne ti ne vriva0 se tepe�e;
će ti jezika Oće� ne razve�e,
molć� sedi0 , ne 0 epeta0 nikoli.
Roćico kvi0 ku pomoli0 , ućenćek,
ko hoće0 ven ter tiho gre0 iz klópi,
izvoljeni oćetov ti rejenćek!
Oćetu hvalo poj in �enski jopi;
pokonci mo0 ko nosi svoj grebenćek
ter vsako leto v vi0 ji razred stopi!
12
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XI
T� med slovenske 0 tet si literate,
ker v knjigi nas ući0 , kakó se kuha,
pekó se pi0 ćeta, sol� se juha,
kakó se razne me0 ajo solate.
Ti zna0 najbolje peći karbonate,
ni ćudo, ako nisi brez napuha,
okusa tebi treba ni in duha,
da le jedila ga imajo zate.
Visoke misli svoje in globoke
in vzore, ki rod� se v tvoji glavi,
zavil si nam v pastete svoje roke.
Ne bom zabavljal; pater, oh, peccavi,
kaj d�, da nam le dela0 dobre cmoke,
će cmok si sam, ki se te�kó prebavi!
13
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
Xll
Bog plati Vam nauke literarne,
v podlistku razlo�ene mi Naroda�,
kaj je novela, kdaj je pesem oda,
in već modrosti take suhoparne.
Kazali poti meni ste nevarne;
Va0 nauk, upam, ni mi bil brez ploda;
privrela z njim na mlin mi spet je voda
ter zavrtila kamene nemarne.
Lepó sem pesem hotel Vam zapeti
za hvalo, ki iz srca mi izvira;
zdaj vidim, prave nisem znal zadeti.
Kar rekel sem, vse pesem ta pod�ra,
konćano skoraj kam je tr�ba 0 teti?
Ne vem, je oda ali je  satira!
14
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XIII
Dolina solzna�, će mi ni po godi,
naj grem iz nje, velevate mi, spe0 no!
Tak svet mi dajete  To je pregre0 no,
oj, Vi kristjan pobo�ni, sram Vas bodi!
Dolina solzna�  sama cerkev sodi
tako  in Vam, gospod, se zdi to sme0 no?
sveta gorj� tajite neutesno,
ki vsi pod njim zdihujejo narodi!
Vam dobro se god�  lepó, jaz tudi
potrebne ravno ne pogre0 am hrane;
kaj d�, će drug se poleg naju trudi!
Kragulja, ki ćlove0 tvu kljuje rane,
gospod profesor  ne bodite hśdi 
ne pre�en�jo 0 alice� neslane!
15
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XIV
Oj ućenik slovenskega jezika,
kako ti lepa je naloga dana!
Mladina, za vse l�po, blago v�gana,
oćeta naj te ljubi in vodnika.
A će nikogar tvoj poduk ne mika,
će ućenost je tvoja vsa neslana,
mladini pusta, neprebavna hrana;
tedaj ti nisi vzor nam ućenika.
Kdor vedno ribo� le in raka� sklanja,
temn� skrivnosti jorove razklada,
komur je slovnica vrhunec znanja,
Abuna Soliman je Iliada,
on od sloven0 ćine mladost odganja,
mladost, ki nam tola�ba je in nada!
16
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XV
Vrt�, spreminja ćas se brez prestanka!
Prej ćasa, novcev bilo je izguba,
zdaj rodoljubje pase rodoljuba;
skrbi za svoje, kakor mati, stranka.
Temł se gro0 na v zakon d� me0 ćanka,
tam onemu je sinekura� ljuba;
in tega uda narodnega kluba�
ravnatelja izvoli nova banka�.
Ko vr�e vlada kako jim koncesijo�,
huj, zbirajo okoli nje se kavke
ter tiho v lepi zlo�nosti del� si jo!
In ljudstvo, kake ima0 ti opravke?
Ti strada0 , moli0 , hodi0 za procesijo,
ti vpije0 : Slava!  ter plaćuje0 davke!
17
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XVI
Kedor je rodoljub, ne ker je moda�,
ćrt� prepire prazne in razpore,
storiti iz srca �el�, kar more,
v razvoj in srećo dragega naroda;
a zraven sveta mu je luć, svoboda,
goj� visoke v prsih, jasne vzore,
pogled mu ćez domaće sega gore:
Kam t�k naj ide? vpra0 am vas, gosp�da!
Dve stranki �mate sedaj v Ljubljani 
ker tretja noće se 0 e prav roditi 
ni mesta mu na tej, ne oni strani .
Tam narod svoj bi moral zatajiti,
a k vam svobodoljubje njemu brani;
te�kó ćloveku je Slovencu biti!
18
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XVII
Hinavstvo, zavijanje, lumparija,
prekanjenost lisićja, zvitost kaće,
politika se zd� vam vse zvijaće;
klin s klinom, z lumpom lump naj se pobija!
Kriv� naj se pravica in zavija;
po0 tenost, plemen�tost so igraće!
Obrekovanje, la�, će ni drugaće 
dovoljena je vsaka grdobija.
Slabó ne more dobrega roditi,
noć z dnevom, la� z resnico se ne dru�i;
kaj moglo bi iz take zveze priti?
Pred ma0 o ma0 nik ne brazd� po lu�i;
po0 tenemu je rodoljubu biti,
svet bodi sam, kdor sveti stvari slu�i!
19
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XVIII
Pisatelji slovenski, ćasnikarji!
Kako surovi ste, neotesani;
bos�, nevmiti in nepoćesani,
po govoru, vedenju ste drvarji!
S peresi ne, vi pi0 ete z loparji!
�e v mislih ste, v jeziku telebani,
vi m�nite, da pravi ste Slovani;
kje plemen�tost v va0 em je slovarji?
V psovanju svojem stra0 no ste zgovorni;
z nemćurji�, mavtarji�, liberaluhi�
nam pridno bogatite jezik vborni.
A kakor goba ste v humorju suhi,
v salonu, kakor v coklah kmet, okorni;
za vso lepoto sl�pi ste in glśhi.
20
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XIX
Bori0 se vedno ti samo s prvaki,
vse nanje tvoje letajo pu0 ćice,
le njih napake vidi0 in krivice;
glej, kaki so nem0 kutarji!�  Enaki!�
Zakaj ne maha0 njih?�  Prijatelj, ćaki!
Lepó po vrsti vse!  Najprej resnice
pri sebi mi i0 ć�mo in pravice;
sam� najpr�j bodimo po0 tenjaki!
Ti Schreyi, Schafferji in kar gosp�de
enake je, kaj meni ti?  Sramoto
ko v na0 i krvi ćutim, ta me b�de.
Napako tujo vidim pać in zmoto,
a iz domaće dvakrat već je 0 kode;
ta peće me, ta vnema mi togoto!�
21
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XX
Pu0 ćice pro�il z lahkega sem loka
v prva0 ko neprijazno mi krd�lo;
lahkó jih nekaj je mimo letelo,
preveć se v jezi mi je tresla roka.
Zdaj molći, jeza!  �alost mi globoka
v prijazne svojcev vrste vodi strelo;
potrebno, vidim, vendar bridko delo!
Kaj ćem?  Ljubezen pokori otroka.
Ne, strel ne bodem streljal!  Morebiti
krivico, nehote, komu bi storil,
hudó bi bilo mi koga �aliti.
Iz srca bodem v srce jim govoril;
o da bi mogel z upom se te0 �ti,
da izmed vseh en sam se je spokoril.
22
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXI
Ko to�il sem o �alostni usodi
de�ele na0 e, ki jo s�ni plenijo,
najbolj0 i s�ni, kakor sami menijo 
m� vemo, da je jih samopa0 nost vodi 
te0 ili so me znanci: Miren bodi!
Glej nado na0 o, mlado glej Slovenijo;
bodoćnost njena je, visoko ceni jo!
Re0 �tev pride nam po mladem rodi.
Ta zarod pojde, z njim njegovi zbori,
nesramnost z njim in samopridnost pade;
z njim vsi domaći minejo razpori.
Krmilo pride v ćile roke mlade,
nov� moć�, visoki, blagi vzori�  
O kj� ste, sladke moje srćne nade!
23
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXII
Kje mlada je Slovenija, oj kje je?
Popotniku, prijatelj, mi naznani!
Priromal sem iz daljne, tuje strani,
da srce se dom� pri njej ogreje.
Kje so mo�je, za vzvi0 ene ideje,
za dom, ćlove0 tvo in resnico v�gani?� 
Slovenija!  Tu ena je v Ljubljani!
A mlada?  Ne!  Ideje?�  Mo� se smeje!
Odgovor�lo se mi je dvośmno,
ko v Maribor ubil sem pri Narodi�;
Primorec� rajni gledal me je sumno.
Tu ali tam odgovor jasen 0 kodi!�
Nov�n 0 ćip�nje vseh je nepogumno;
kam, vraga, naj 0 e ćlovek vpra0 at hodi?
24
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXIII
Mo�j�, zakaj sed�mo tu pokojno?
Pred nami la� 0 opiri se, krivica,
nesramnost ne zagrinja dnevu lica,
grdob krdelo 0 iri se nebrojno!
In ti, zastavo dvigni nam trobojno,
oro�je svetlo suće naj desnica;
dom kliće nas, svoboda in resnica,
naprej, in zmaga venća sveto vojno! 
Kakó? Kaj vidim?  Nikdo se ne gane?
Sovra�no pl�0 i vas, mo�je, krdelo?
Preveć moć� nasproti vam je zbrane?
Bor�li se ne boste za de�elo?
Za svojo mater str�0 ijo vas rane? 
Naprej, pa naj si sam razbijem ćelo!�
25
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXIV
Ko je na Dunaju  oj du0 a blaga!
Kakó �Ł vsem, kar je lepó, se strinja;
kakó prvake iz src� preklinja!
�loveka ne boj� se tu ne vraga.
Nad vse resnica sveta mu je draga,
nikoli misli on ne izpreminja;
po0 tena vsaka njega je stopinja,
nobena izku0 njava ga ne zmaga.
Odide  mine leto  �e se skisa;
mo� druge vere, drugega je dśha,
po0 tene ni besede već ne spisa.
Vrt� se misli mu okrog trebuha,
prijatelj gnilega je kompromisa�,
na narodnem drevesu veja suha.
26
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXV
Slovenija, de�ela ti ubo�na,
neimeniten krajćek si Evrope,
a literatov ima0 cele k�pe;
ti v pisariji silno si premo�na.
Vseh vrst pisavcev dru�ba tu je mno�na:
tu Goethe, tu Shakespeare je, Dante, Lope,
Cervantes, Heine, Swift, Jean Paul in Pope;
posvetna so peresa in pobo�na!
Premogel ni te�ave 0 e slovn�0 ke,
napoti mo� �e pe0 se k Hipokreni,
popi0 e iz Ljubljane pot do �i0 ke.
Ta Servus-Petelinćka� posloveni,
dopis� v predale po0 lje ta novi0 ke:
pisatelj je  in lovor je poceni!
27
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXVI
�e k suknji gumb� prive�em si za silo,
ne 0 tejem se za to 0 e med krojaće,
ki suknje, pla0 će delajo in hlaće,
zakaj?  Saj jih je �e tako obilo!
Kedór staknil pri nas je bilo� z milo�
enkrat po sreći, od veselja skaće;
vrst� se med parn�ske postopaće
in teto imenuje pevsko vilo!
Otroci smo si hi0 ice gradili,
za kratek ćas, ne na ogled ne v rabo;
će kdo pri0 el je, �e smo jih razbili.
Igrati z rimami, ni ravno slabo;
kar spi0 e0 , ka�i, ćitaj svoji mili�,
potem zakuri peć  in mir bo s tabo.
28
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXVII
Komur je Gracija se nasmejala,
vse sme; postavi se lahkó na glavo,
poreden, grób je  vse mu vpije bravo!�,
vse pr�stoji, resnoba mu in 0 ala.
Beseda drzna  njemu prav je pala!
Igr� z jezikom, zvija ga 0 egavo,
vsi elegantno mu slav� pisavo;
kar on poćnŁ  gotova mu je hvala.
Andrejćkov Jo�e, s 0 kornjami ćez ramo,
mehur za pasom ćez pisarsko polje
koraka0 pe0 , ponuja0 svojo kramo�!
Za mizo pri kozarcu dobre volje
poslu0 amo te radi  eno s�mo,
tobak tvoj, Jo�e, ne di0 � najbolje!
29
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXVIII
Gospod, despót slovenskega jezika!
Pred nami ti, za tabo mi korakamo;
po trnju, ćez krt�ne pót pretakamo,
pre0 ernega nam Bog je dal vodn�ka!
Porednost tvoja z nami je velika:
zdaj skoći0 brez potrebe, mi vsi skakamo;
ko se ti ljubi, sede0 ,  zopet ćakamo;
pokor0 ćina ovćic te silno mika.
Od truda in od �eje skoraj sahnemo,
kakor pod kapom pot nam s ćela kapa;
postoj en ćas, da malo se oddahnemo!
�astiti dru�bi vsej uhaja sapa;
poćakaj, da si grlo malo splahnemo 
jaz ste�ka 0 e dohajam Haderlapa!
30
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXIX
Slovensko zgodovino literarno
ući0 ; iz tebe naj modrost zajema
mladina ter navdu0 enje si vnema,
ki ne vgas� �ivljenje ga viharno.
Ućenje tvoje stra0 no je nemarno:
Pre0 erna pesnik ta  in ta posnema
Koseskega. �  Prekrasna res sistema!
Kaj hoće0 s to modrostjo suhoparno?
Pre0 ernović je, kdor ljubezen peva;
ljubezen dalje, ćut je subjektiven:
med subjektivne ergo naj se deva!
Kedor ne ljubi  ta je objektiven!� 
To dan na dan mladini se premleva;
nam zdi se nauk ta stra0 nó  naiven!
31
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXX
T� hoće0 zabavlj�ti mi, sirota?
Ti, srakoper, ki 0 e za st�ro skaka?
Med perjem 0 e cvetŁ ti mi0 ja dlaka�,
perut dolgosti nima 0 e �ivota!
Potrebna ti je gnezda 0 e gorkota,
prezgodaj si iz njega palo, spaka.
�e usuje de� se nate iz oblaka,
perut bi starke bila ti dobrota!
Prehitro nje popustil si zavetje.
Ko repka ti za palca pol poganja,
�e ćivkanje se tvoje zdi ti petje.
Tvoj kljunćek ni 0 e vajen prav zobanja,
in vendar jezno  sme0 no mi poćetje!
V m�, kosa trdokljuna, se zaganja!
32
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXI
V zelenju pi0 em dunajske sonete�.
�e cveti jablanam se obletevajo,
marjetice, zlatice razcvetevajo
in ro�e so u�e na pol razpete.
Veselje v krilu je narave svete:
metulj se ziblje, sladko ptice pevajo;
stvar� vse radost svojo razodevajo,
v prebla�eni ljubezni mladi vnete.
In jaz?  Ko cvetje, petje me obdaja,
ko ljubi vse, kaj hoćem jaz poćeti?
Srd, jeza, ćutim,v prsih se mi taja.
Prvak naj pride, hoćem ga objeti!
Vel�ka moć cvetoćega je maja.
Mirśjte, zabavljivi zdaj soneti�!
33
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXII
Na vse strani mahati brez ozira,
pu0 ćice, s ćrnim �olćem napojene,
v mo�e pro��ti ćislane, po0 tene:
tó vesel� ga strast mu je satira.�
Oj ne!  Miru �eljan sem, ne prepira,
zavist ne vodi in sovra0 tvo mene;
ćastil bi rad, ljubiti strast me �ene,
v mo�� se radostno oko mi upira.
Kjer morem, jaz spo0 tujem rad visoko;
poka�ite med sabo mi junaka,
odkrijem se, priklonim mu globoko.
Poka�ite med sabo mi  De�ka 
oh, radosten mo�u poljubim roko,
in oda bo potem mi pesem vsaka.
34
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXIII
Dopisi mi po0 iljajo se gosti,
nevoljni, da med mojimi soneti
najslab0 i tebi merjen je, deveti,
ker v srce nisem prav te znal zabosti.
Vel� mi, će imam kaj mozga v kosti,
da mi od konca delo je zaćeti,
svoj pro�ni lok 0 e enkrat mi napeti,
kleć�plaz, v te, da bode ti zadosti!
Ko vse na0 tel bi, kar jih vem, historije:
k�k narodni mol�tvar� trdovratni
v katoli0 kem je dru0 tvu, kak0 en v zboru je,
k�k v klubu� on in v dru�bi je privatni
in k�kov0 env ćitalnićnem prostoru je:
zaprl bi sapo� zgagi tej zagatni!
35
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXIV
Hinavca, pismouka, farizeja
će bo�ji sin ni mogel sam trpeti,
kako bi jaz ga mogel rad imeti,
jaz, na ćlove0 tva deblu 0 ibka veja?
Ljubezen me navdaja najgorkeja
do vseh ljudi, kar jih �iv� na sveti,
ne morem za hinavca se ogreti,
naj sili me zapoved najostreja.
Soneti moji, menim, dosti pr�ćajo:
s prvaki nisem bogve kaj priljuden;
njih grehe in sleparstvo pridno b�ćajo.
A jaz jih bićati ne bodem truden,
dokler slep�ti se ne navel�ćajo;
nad vse pa mi hinavec je ostuden!
36
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXV
Posebne so kreposti 0 kapulirja,
ki, ćujem, nosi0 ga na golem vrati,
ti najpobo�nej0 i med advokati!
Kar svetega je sv�ta, k tebi dirja.
Vse tercijalke z Vodmata do Mirja
bos� do tebe romajo po blati;
će drug noben, ti more0 pomagati,
samo  ne brez petićnega mehirja.
Sancta simplicitas!  T� iz pobo�nosti,
smej� se, kuje0 trde rumenjake,
sram ni, poklekar, te v debeloko�nosti!
Drugje ti pr�like ne najde0 take;
da z Bogom si in vragom v lepi zlo�nosti,
za tó, pobo�nik, 0 el si med prvake!
37
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXVI
Lepó ćemrljem v gorkem je poletju:
obilo pa0 e jim po polju, v resi je,
povsod cvetó medene jim koncesije;
brenćeć let�vajo okrog po cvetju.
Obno�je, strd, zelego v prizadetju
mno�� si v enem, vzeti ne dad� si je;
s strupenim �elom, ki jim zad v telesi je,
bor� se hrabro v m�hovem zavetju.
A ko jesen je, o kako medlevajo!
Od dne do dne bolj redki siromaki
�ivot z �ivotom zmrzli si ogrevajo.
Srt�nci, ostrozbadni prej junaki,
zamolklo zdaj, oto�no pobrenćevajo. 
Kaj pravite podobi tej, prvaki?
38
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXVII
Oj vi politiki visoki, slavni!
Kakó izborno posel svoj umejete!
V sklep�vanju na prsih gombe 0 tejete:
Pojm�  ne pójmo  pójmo v zbor dr�avni!
V Beć silna moć vas vleće starodavni,
modró tam klop 0 irokoplatni grejete;
zakaj, to veste vi, a nam se smejete,
ker mislimo, da dedci ste veljavni.
Modrost, mo�je, globoka va0 a taka je:
Dragó je vse, drag �ive�, draga mrva,
te�avno zdaj �ivljenje siromaka je.
Prislu�ka treba je za sol, za drva,
ker geslo pravo pravega prvaka je:
Za vero, carja, dom�  a ta je prva!
39
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXVIII
Ni sram, prvaki, stra0 ne vas ubo�nosti?
Vi, ki sam� se stavite najvi0 e,
povejte mi, kedo iz va0 e hi0 e
zasvetil nam se je v posebni zmo�nosti?
In vendar �mate dovolj prilo�nosti;
poskusi eden naj, do danes n� 0 e:
po0 teno pesem, v prozi naj kaj spi0 e;
ne ka�ite se vedno v bosono�nosti;
Iz svojega nam dajte kaj peresa,
kaj takega, da bode sad kreposti;
do zdaj 0 e nismo videli nićesa:
ni dela, kjer potreba je modrosti;
ni verza, ki ne �alil bi u0 esa,
ni spisa strokovnja0 ke ućenosti!
40
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XXXIX
Bolezen nova, grdo oportunstvo!
Moćvir, ki �e topi0 nam v kali nade,
ki v te zagazil je Sloven do brade:
kako naj ti po na0 e rećem?  Kljunstvo!
T� paznośho zajćje trepetunstvo!
Beseda krepka ti iz ust ne pade,
predeva0 sklepe, kakor maćka mlade;
prekleto ti vsestransko omahunstvo!
Ta stvar je lepa, dobra res v principi,
a zdaj ne gre, neugodne so razmere;
to je grdó, a dobro v tem je hipi.� 
Prvaki, sploh mo�aki stare vere,
v tej novi vedi �e ste prototipi,
dognani strokovnjaki polne mere.
41
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XL
Srce mi krvav�, plamt� mi jeza;
v fevdalstvo, hlapćevstvo in zagorjanstvo
vklenili nam po0 teno ste slovanstvo;
nećastna dru�ba mi, ostudna zveza!
Da vedno delj okrog po svetu seza
to �alostno o nas, Slovanih, znanstvo,
storilo va0 e je neotesanstvo,
ki nas v sramoto vedno bolj pogreza.
Svet ćuje naj moj glas: Mi nismo taki!
Sovra�niki ideje nismo nove,
svobodomorci, hlapci in mraćnjaki!
Kedo je kriv, da svet tako nas zove?
Oj ti, moj rod slovanski, blagi, jaki!
Razb�j sramotne skoraj �e okove!
42
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XLI
Prijazni, oj prvaki, niste meni,
prizadejal sem mnogo vam preglavice,
na t�me zbral nekoliko �erjavice;
od jeze, sli0 im, b�li ste zeleni!
Sonete moje hvali svet po0 teni;
dajal� so prijetne vam zastavice�,
v dru�ini in v �italnici zabavice;
zdaj ma0 ćevanju ćas je za�eleni!
Izpoved mojo ćujte: Jaz svobodi
iz srca vdan sem  mirno poslu0 ajte!
V politiki po0 tenje mene vodi;
temo sovra�im  kamen pobirajte!
za mir gorim in spravo med narodi;
Slovenec liberalen sem  met�jte!
43
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XLII
Saj ćuti0 sama �e, prva0 ka stranka,
stebri da tvoje se majó oblasti;
ti ve0 , da skoraj ima vse razpasti;
ked�j, ne zdi se te�ka mi uganka.
Kar si stvarila, nima nić obstanka,
nić noće već ti vzhajati in rasti;
vsak dan si manj0 a  kdo te ima v ćasti?
Već ne pomore ti nobena banka�.
Nekoliko se ćasa gospodari
z la�jo, zvijaćami in sleparijo;
nazadnje vsak la�nik se sam pokvari.
Otroci pen se zlatih veselijo,
odrasli ćlovek vmiće se prevari:
torej zapri �e svojo kramarijo!�
44
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XLIII
Nerodovitna, kakor tla na Krasi,
Slovenija je na0 a mati skopa,
pritl�kav rod po njej, neslaven stopa;
kje mo� kąj vreden zdaj se nam oglasi?
Nekdaj so, bratje, bili drugi ćasi:
Pre0 erna smo imeli, Zoisa, �opa,
Kopitarja poznala je Evropa;
0 e pomnijo jih starci sivolasi.
Iz srca mater svojo so ljubili,
preblage du0 e, za vse lepo v�gane,
brez prida sebi, zanjo se trud�li!
Na slab0 e vedno svet se preobraća;
kdor zdaj pri nas za dom z mezincem gane,
mol� �e roko, da se trud mu plaća.
45
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XLIV
V� hoćete mi biti kristijani?
Ne strinja s kristijanstvom se prva0 tvo:
ljubezen Krist ućil je  vi sovra0 tvo;
on luć je ljubil  vi tem� ste vdani.
Krot�k, usmiljen on  vi ste tirani;
bogastvo ljubite  on siroma0 tvo;
sovra�il la� je  vam je la� juna0 tvo;
po kteri ste podobni vi mu strani?
Preganjan bil je on  a vi preganjate;
oznanjal mir je  boj vi med narodi;
hinavstvo je ćrt�l  vi se mu klanjate.
Fanatiki ste vi  on milo sodi;
on kri� je nosil  vi se nanj naslanjate:
o pojte iz sveti0 ća, sram vas bodi!
46
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XLV
Materialnost, neozdravna kuga!
�e krivo mi skrbnó oko ne sodi.
na mladem tudi �e se ka�e0 rodi;
mladina bila nekedaj je druga!
Ko mislim to, srce mi tare tuga;
pomoćka jaz ne vidim taki 0 kodi;
za upom zrem, ki plava mi po vodi;
prvak, poglej, to tvoja je zasluga!
Vse 0 e bi pretrpela domovina,
kar je gre0 �lo se; to je najhuje,
će upanja ne ka�e već mladina.
Plevel raz0 irjen te�ko se izruje,
ne zmaga plemenita ga rastlina; 
gorje mu, kdor mladino pohuj0 uje!
47
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XLVI
Molćanje lepo res je, modro delo,
ki misli: kar ne peće te, ne g�si!
z njim ćlovek sitnosti ne nakop� si,
celo koristi svoje bo imelo.
A vendar, bratje, meni bi se zdelo
molćali smo dovolj  pri0 li so ćasi,
da jasna, krepka se beseda zglasi,
ki reće: To je ćrno, to je belo!
Da vse nam gre narobe, kaj je krivo?
Povedati je treba to med brati:
molćanje na0 e prepotrpe�ljivo.
�as je, da �e prestanemo mi�ati;
pomislite, vam pr�poroćam �ivo:
tuj greh na grehe drugih je molć�ti.
48
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
XLVII
Ker, kakor vi, pobijam jaz prvake,
ne mislite, da sem na va0 i strani!
Po0 tenje mi hoditi z vami brani;
vesel pomoći, dru�be nisem take.
Brezvestne stranke 0 ibam jaz napake,
a materi zvestost srce mi hrani;
vi tuji domovini ste udani,
torej loćimo skoraj �e korake!
In vi, soneti, po de�eli �dite;
će vas prvak preklinja, to ne 0 kodi;
saj vi mu tudi mnogokaj izpridite,
le prestavljaćek milosten vam bodi!
Nikomur se podobni mi ne vidite,
ko v stra0 nem nem0 kem gledam vas prevodi!
49
DUNAJSKI SONETI
BESeDA
www.omnibus.se/beseda
ISBN 91-7301-108-8
50