�UJA BESeDA
BESeDA
E L E K T R O N S K A K N J I G A
Jo�ek �tucin
�uja
O M N I B U S
1
�UJA
BESeDA
BESeDA
Jo�ek �tucin
�UJA
To izdajo pripravil
Franko Luin
[e-mail]
ISBN 91-7301-169-X
[e-mail]
www.omnibus.se/beseda
2
�UJA
BESeDA
VSEBINA
Planet na soncu 5
SON�EVA �IKANA 6
PREPISANA MISEL 8
& SE ZLEKNEM 9
MALA DELA 11
VETER NA VEKAH 13
ZAPITE SOBOTE IN NEDELJE 14
DR�A IN SLED 15
TAM TAM 17
DEVTERIJ 18
PREKLETA PATETIKA 19
OSAMLJENOST 20
LJUBE�A VRANA 21
KAKO SEM SE PA�IL 22
NA VRTU 24
PESEM NA OTIP 25
FRANJO FRAN�I� 26
DILEMA, DALAJLAMA 28
BOMBASTI�NA 30
PIVSKA LEGIJA 32
Njena pesem 34
KRVAVA RIHTA 35
VIVISE(LE)KCIJA 37
3
�UJA
BESeDA
DOTIKALA SVA SE KORENIN 38
MEHANIKA SMEHA 39
ENA 40
DVA 41
TRI 42
�TIRI 44
PET 45
�EST 47
SEDEM 49
Pri mrliću 51
OTROCI 52
RISAR STEREOTIPOV 54
LUNA, JUTRO IN LJUBEZEN 56
MALIKUJEM TI�INO IN PRISLU�KUJEM,
KDAJ BO BESEDA 59
GOSPOD 60
�LOVEK, KI SE JE ZATAKNIL ZA VPRA�AJ 61
KRTA�NI ODTISI 63
MONTEVERDI 65
POGLED SIVINE 67
INTERVENCIJA ZA BRALKO 68
DUEL 70
TRAKTAT O TRAKULJI 71
PRILIKA O PRILIKI 73
VRATOLOMNO 75
4
�UJA
BESeDA
Planet na soncu
5
�UJA
BESeDA
SON�EVA �IKANA
Znotraj teme je 0 e ena tema,
gosta kot
mrak vrtnice v srcu cveta.
Vse slike se pretakajo
s pogledom v njeno smer.
Do�ivljam zatemnitev,
ki presega zasenćene oći.
Padec v sosesko zla
je bil brezpogojen.
Se me je vpra0 alo,
će �elim kontraste?
Znotraj teme je nić.
Na vse strani hlastam po
lućkah, a tisti oblaki
prahu, s katerimi pre�ivljam dopoldneve,
mi jemljejo vid.
6
�UJA
BESeDA
Znotraj teme je 0 e ena tema,
�ar sredi0 ća in os biti.
Kot bi hotel biti sam
tema, nasprotje lući,
a si v resnici ne upam
odvreći svojih
�arkov.
7
�UJA
BESeDA
PREPISANA MISEL
Nastop me ćaka vsako jutro.
Preselim se iz sna v senik,
kjer predavam misli.
Najveć kar zmorem so
otroci v naroćju mladih mamic.
Jemljemo si pravico
prepisovanja znakov in
belih upanj.
Tako si �elijo videti
potujoće zvoke, brenćeće kaplje
tankih strun, lahke zraćne vrtince,
ki zapredejo ti0 ino v slovar
glasbenih pravljic.
Ja0 emo na konju
notne slike. Pravi prepisovalci
veselih misli smo, vandravci
na vrtu zvoćne pokrajine.
8
�UJA
BESeDA
& SE ZLEKNEM
Vse naokrog
tkiva, mrest, pajćevine, potke po gozdu,
mi0 ićaste srne, oglate lepotice,
po0 vedrani lenuhi.
Vse naokrog pestunje,
s katerimi 0 e nisem razćistil:
pozicija za sesanje,
toplota, ki �ari iz dojk,
glas skrivnostne melodije &
Ah, nebo, silno la�no,
poglobljeno v ćas,
prav tebe spra0 ujem,
kako naj se razlezem po travniku
na vrhu kopaste Monture,
da mi ne odpihne vseh misli,
ki sva jih privlekla do sredogorja.
9
�UJA
BESeDA
Lezla sva kot macesna in
svizca. Prilezla prav pod vrh
in odvrgla doline.
Pogledi nad prostorom so tako
nenavadno logićni: će se ozreva navzgor,
je morje bli�e, će vizirava pokrajino,
se dotikava v enakih oćeh.
Obćutek, da sva pod vrhom,
pa je prav na vrhu najmoćnej0 i.
10
�UJA
BESeDA
MALA DELA
Izmi0 ljujem si opravila,
mala dela ob vsaki polni uri.
�e korak naprej
imajo �u�ki svoj kvartir.
�ude�ni delavci, ki meljejo,
meljejo, meljejo,
moje roke pa se oto�no
naslanjajo na obzidje.
Najprej prelomim besedo,
�e naslednji hip odprem ekran,
v dlaneh potehtam kamen in
z oćmi obri0 em prah
s podarjenih knjig.
Potem stopam po stezah
v neznano. Enkrat do polo�ne planine,
drugić do ostre razgledne toćke,
kjer se spogledujem z daljavo.
11
�UJA
BESeDA
Zvećer se vraćam v le�aj,
pod okrilje velikih del
in spim skozi sanje
do dna, do dne.
12
�UJA
BESeDA
VETER NA VEKAH
Nesli0 no zdrsne ćez obrvi
in pobo�a tanko ko�o.
Palćek iz zraćnih mehurćkov.
Vzbudim ga sam, ko skaćem po
prepihih kakor kak0 na blodna ve0 ća.
Dotikava se.
�e stoletja si slediva. Nanj so
kronisti pozabili, celo huje,
zavrgli so mo�nost njegovega
obstoja.
Tako sva se na0 la.
Tudi moja mo�nost je bila nekoć zavr�ena.
Zapihal je s kosmi kisika,
se razlezel po obrazu in
zastal na ustih.
Da ga vsrkam.
13
�UJA
BESeDA
ZAPITE SOBOTE IN NEDELJE
To je tako stra0 no. Kot serpentina
na vogalu gore. Si zalijemo rane
in pokadimo grće. Odvr�emo temelje
na poetićne �trklepce 
romarski kraj
vseh pijancev, me0 ancev, pu0 aćev je
vsak dan bolj zasut.
Gosto se zarisujejo zgodbe, ki to niso.
So le zgibanke iz sanj. Odleteli trenutki
v nebo. Prazni pohodi po travniku.
Prekrokani krokarji in odtoćene ure
dolgega scanja v noć.
14
�UJA
BESeDA
DR�A IN SLED
Prostor je stisnjen in 0 irok hkrati.
V so�itje ume0 ćeno telo,
ki se dr�i dr�avni0 ko, tvorno,
neodstopajoće.
Skupnost istosmernih.
Vsako jutro so sestanki:
plan za sproti. Kdo bo hodil po obre�ju,
kdo bo ribaril, kdo bo opazoval &
Vloge so bile �e davno
vlo�ene v mo�gane.
Nihće se ne upira.
Vzdu0 je je zgledno.
Rezultati primerni.
15
�UJA
BESeDA
Znotraj te naloge je neomejena kolićina
svobode. �istega uma, ki tipa po
neznankah.
Tudi to je prava dr�a 
i0 ćoći so najdenćki
pred vhodom v svet.
16
�UJA
BESeDA
TAM TAM
Tam zid,
tam kamen.
Tam �elo,
tam ogenj.
Tam mravlje,
tam strup.
Tam ćlovek,
tam jazbec.
Tam trnje,
tam �elje.
Tam tema,
tam luć.
Tam pesem,
tam �ganje.
Tam sreća,
tam moć.
17
�UJA
BESeDA
DEVTERIJ
Ponoći mi ni pomoći.
Zalijejo me plini,
ki morijo.
Krivde so lepo skiparjene
preko celodnevnih akcij:
pokol mladićev, ignoranca �alostnih oći,
zatajene ljubezni &
Noć potem pobira davke:
pohod mraćnih nebesnih teles
po �ilah,
purgatorij v po�iralniku,
neznosen pritisk na pljućno mreno.
Oddaljeni prijatelj je �e podlegel.
Vsrkal je vse, kar se mu je vsililo pred usta
in padel vznak.
Na robu te slike je tudi moj
plinski konec. Zaenkrat 0 e vadim,
a srce je pripravljeno.
18
�UJA
BESeDA
PREKLETA PATETIKA
�utim te kot vino,
ki razgalja korake,
kot prestopanje, kot nekak0 no avanturo
na vijugastih toćkah ene same
ceste.
Hoće0 izgovarjati moje ime.
Hoće0 brizgati skozi moje nosnice.
Hoće0 mi vzeti trezne oći.
Hoće0 goreti na ustnicah.
Ne bom te imenoval, ćetudi vem,
da ima0 v zakupu vse ćrke.
Na tem mestu te raje poljubim.
Da, ljubezen moja, pretoćiva sokove,
jesen je vendar ćas plodov.
19
�UJA
BESeDA
OSAMLJENOST
Oh kak0 na samota,
pa znotraj mno�ice,
pa v srcu mnogih izrastkov, ki &
& la�ejo, li�ejo &
& le�ejo jajca &
& pijejo kri na pohodih &
& sanjajo strah &
& pretakajo vino in besede &
& rijejo v uho (strigalice, �alostne matere)
&
Izrećem jih prvić in zadnjić:
Blodnjak, Krik, Pu0 ćava, Dete,
Strah, Mehanizem, Sperma,
Jaz, Krog, Monolog,
Osamljenost, Panika,
Hlastanje,
Zlitje dveh torzov,
Sladkarija,
Iskanje.
20
�UJA
BESeDA
LJUBE�A VRANA
Njen pogled na mojo lupino
je posestni0 ki  vzela bi tudi jetra.
Ko se obrne, loći naju le naslonjalo
potujoće materije,
iz toplih oći 0 pricne srce.
Vrana me ljubi. Ko leti nad
Korziko, ko lebdi pod Krnom,
v vseh pokrajinah ima isto
misel:
vzeti moje telo
in ga naljubiti do kosti.
Da se poru0 i dvojina,
da se posu0 i zunanjost,
da vse postane eno.
21
�UJA
BESeDA
KAKO SEM SE PA�IL
Iz ust sem stegnil pljuća
in ko so glasilke otrdele,
mi je uspelo izreći nekaj krepkih
na raćun lastne podobe.
Katoliki so debelo pogledali,
bil sem namreć v cerkvi in bil sem
mali pes.
Brez zadrege sem spustil vodo
po klesanih plo0 ćah.
Zeblo me je v taćke in
strah me je bilo kri�arjev, ki so nastavljali
zanke,
a beg bi bil brez smisla.
Skrem�il sem gobec,
zarenćal ter odvrgel slino.
22
�UJA
BESeDA
Nato sem v veselje otrok pomahal z
repom,
starim �enićkam pome�iknil,
sebi v uteho zalajal.
Neki slikar me je takoj poviziral na platno.
Postal sem ikona,
pasji Jezus, 0 e preden mi je uspelo
poginiti pod udarci ihtavih kaplanov.
23
�UJA
BESeDA
NA VRTU
Postavljam tesno ograjo, zid,
da zaprem izhode.
Znotraj se bomo pustili ujeti
mavrici in prekletemu de�ju.
�e već dni
lije iz neke globoke oblaćnosti.
Septembrska jutra,
kaplje na 0 ipi, rosa na oćeh.
Ta vrt je dobro zalit.
Prijatelji so mrtvi,
Zemlja v razmerju do sonca
ostaja varljiv dom.
24
�UJA
BESeDA
PESEM NA OTIP
Neke noći
se vzdignejo temne misli
in poplavijo travnik.
Vodno polje.
�ivim kakor utopljenec,
nekje na dnu te kalne reke.
Smeti visijo v zraku.
Zaćarani obrazi 
kot filmska zgodba
iz okolja.
Lebdim nad besedili,
ki jih pi0 ejo skromni ljudje.
Pljuća so polna vode.
Zmeda med vdihi
in izdihi.
Trup naćet do vonja.
�rke lezejo
iz �epa.
25
�UJA
BESeDA
FRANJO FRAN�I�
Pod oćmi imam gobo. Mrtva0 ko trobento.
Oćisti0 jo z no�ićkom, postrga0 ostarele
celice
in nasoli0 . Gobo je potrebno seveda
najprej
odtrgati. Ubiti.
Najvećji mojster ubijanja podoćesnih gob
je
Franjo Franćić. Pred leti mi je eno ostrgal
z obraza in jo
snedel. Poćutil sem se kakor pes brez repa.
Nato je ta delikt pre0 el v knjigo.
Postal je EX LIBRIS.
�e nekaj let sem molćal,
prestajal grozne muke in bolećine,
potem je Franjo Franćić navezal nov stik.
26
�UJA
BESeDA
Nemara je hotel zopet na lov.
Previdno sem mu nastavil oblićje.
Tokrat ni strgal. Bil je prijazen.
Nić već EX LIBRIS, le 0 e
IN VINO VERITAS.
Za�ivela sva kot brata,
v slogi in dopisovanju.
Kot literata, ki se ljubita.
27
�UJA
BESeDA
DILEMA, DALAJLAMA
�e nekoć davno sem se sprovociral,
da bom pisec, prasec, zabele�kar, popisovalec stanj &
Bila je huda dilema
in je 0 e zdaj: Kaj se bo zgodilo,
bom postal pameten ali pomemben,
bom kot diletant rezgetal v prazno
ali bom kot dalajlama vseobsegojoća resnićnost.
Vem, da sem samo eden (zen) &
Vem, da sem neponovljiv (Jazus) &
Vem, da imam oći, ki vidijo,
uho, ki sli0 i, ko�o, ki ćuti &
Vem, da so oni prav tako nebogljeni &
& torej vem, da imam vedenje o onih in sebi.
Vem, da je moje stanje trenutno (globalna shizma) &
Vem, da hlastam po groznem stanju BITIBIT.
28
�UJA
BESeDA
�e nekoć davno sem preziral vsakr0 en vpogled &
Tebe Sonja, Sinja, Sanja, Sa0 ka, Svinja, Svoboda,
Spevnost & .
& o vse vas mrzlim, ker je v mojem srcu preperelo
stanje srda,
ker sem zasanjan v drekaste slike.
29
�UJA
BESeDA
BOMBASTI�NA
Vse granate so pasje bombice,
igraćke za otroćje dećke.
Ti mi ni more0 slediti na fronto,
o, ne, ne more0 , tam je �e vse zakupljeno.
Vsak ko0 ćek rova je prodan,
vse velike kaverne so natrpane z vojaki,
na vi0 inskih kotah sedijo oficirji,
topnićarji s te�avo name0 ćajo cevi ćez
glave.
Boj je bil in bo.
Udriha se ćez vodo,
na ozemlje ćrnih mravelj.
Obćasno se tja pihne bojne trupe,
fosgen nemara ali sonćni prah,
zati0 je, ki sledi, pokoplje mrtve,
skrem�ene otroke zvezde razgalijo do
kosti,
ptice zapletejo nova gnezdi0 ća.
30
�UJA
BESeDA
Odmor mine hitro, do naslednje mine,
ki pade v naroćje sivih mravelj.
Vse se ponovi, boj pa je bombastićna
simfonija za ranjene.
O, ti tja ne more0 , deklica,
tam se bijejo le dećki in mravljice.
31
�UJA
BESeDA
PIVSKA LEGIJA
Zjutraj en velik zeh in smrt.
V drobovju poljub ćrva,
na obrazu etanolska (e)senca,
nad 0 ankom pa mati, ki �uga s pestjo:
Pazi se, sin, ne pij, otrok moj, ne pij!
�e nisi �ejen, ne pij!
Vzemi tablico za �ivce!
Poglej, sin, poglej,
kako tiho je jutro po blodni noći.
Prazno in porozno.
Prijatelji za mizo me pocukajo za rokav:
Ajde burazer, dajmo eno pivo, jutro je
mlado,
noć je 0 e daleć.
Kdor �e zjutraj odvr�e vse ideje,
nima prihodnosti (za tisti dan).
Lepo sedi in ga zvrni;
vrane tako ali tako ćakajo,
32
�UJA
BESeDA
da zamijavkajo v temi.
Jutri bo mati
le 0 e motnja
vćeraj0 njega dne.
33
�UJA
BESeDA
Njena pesem
34
�UJA
BESeDA
KRVAVA RIHTA
Pod skalo pre�i
misleće bitje.
Mesnati strupniki
li�ejo zrak
in ćakajo popotno telo.
Krvave sledi so vrezane
v zemljo,
ćrede skopljene,
lastovke ple0 aste,
milina lune o�gana.
Vitka deklica s sanjami
plove po morju
belega zla.
In hrepeni po ti0 ini.
Hrepeni po suhem pesku.
Hrepeni po sonćnem viharju.
35
�UJA
BESeDA
Ro�nate kite
se pletejo v celine.
Svet je spet voda,
ki teće v većnost.
36
�UJA
BESeDA
VIVISE(LE)KCIJA
Bit na obrobju.
Poklani pol�i,
zavr�eni spermiji.
Di0 ave se gnetejo
na razlo�enem akordu.
Polna ciza src.
Globalna bo�ja roka,
jim odpu0 ća
umiranje.
Odbirajo se kristali
za nadomestke
zvezd.
Kamni rastejo do neba,
analiza drobovja
je jutranji galop
v neznano.
Agnus dei.
Agnus dei.
37
�UJA
BESeDA
DOTIKALA SVA SE KORENIN
Oble�ali sva znotraj omame.
Brez te�e, brez mehurjev,
ki bi polnili �ile.
Spajanje s kisikom
je bil totalni eros.
Raj in rja.
Sanje in sinje oći.
Vakuum in sperma.
Popasli sva se.
Do ognja,
do jezika.
38
�UJA
BESeDA
MEHANIKA SMEHA
Tako se smeje
jagnje bo�je,
kakor moj većerni
jok za samci.
Tako krići angel
na obzorju,
kakor moj plahi
pogled iz vina in krvi.
Tako �lobudra
Mati na kri�u,
kakor veselje
razlite porodne vode.
Tako obsedeni
od smeha joćejo,
kakor joće moja menzura
v rokah pohotnih bićev.
39
�UJA
BESeDA
ENA
Izpod zimskih vlaken
se mi cedi morje.
Tvoj dih, tvoj val,
ki laćno li�e prod.
Pa skale, ki so kot
du0 a vsakr0 ne:
oble, ostre, spolzke, slane &
Spomin hrani najin
beg v vodo.
Bil je Sesljan,
tr�a0 ki prizidek
kra0 ke obale.
40
�UJA
BESeDA
DVA
Skrbi me kamenina,
ki se je dvignila med naju.
Zate so glasovi jezikovni opilki,
mene dra�ijo tudi vezniki.
Kamen ima svojo te�o,
ta je greh molćanja.
Z govorico ne dosegam
daljav.
Ostajam sama sebi namen,
kot ob rojstvu.
Ne se�em niti do tvoje
sence,
ki se bori s podobo.
Kamenina mi govori:
Ostaniva loćeni.
41
�UJA
BESeDA
TRI
Dra�eće sence na pohodu.
Mrest velikih �ab. Pustim se
lepiti po ko0 ćkih v celino in vesolje.
Prasnov v srcu klokota.
Većer.
Pod mostom drstenje klo0 arjev
na mno�ico.
Veliko si nimamo povedati.
Ali pać.
Tako kot je govorila Ella,
ko je pela.
Na obrobju vseh teh zadreg ugasla luć.
Ne0 teti odtisi ustnic.
�nable za pogin. Meso brez krvi.
Padam v objem strasnih sil.
Pomlad hiti po poti proti reki.
Mah je mrzel. Zrak redek.
42
�UJA
BESeDA
Pijem,
srkam oto�nost.
Tisto, ki so jo odvrgli kormorani in ćaplje.
43
�UJA
BESeDA
�TIRI
Po0 tarjevo peketanje pod oknom.
Smejem se dogodku,
ki prihaja po klasićni poti.
Boleća jutra bodo od sedaj bla�ja.
Kaj me sploh boli?
Vem, nić.
Napisala bom pismo.
44
�UJA
BESeDA
PET
Po planetu se vozijo ćrni osebki.
Same samote.
Splo0 ćeni mehanizmi
se med seboj zmerjajo
s pajki, vrabci, �rebci &
Jezno pljuvajo v reko in sekljajo
oblake na privatne njive.
Vsak si vzame del. Otrokom ostaja
najmanj.
Midve sva prijateljici. Vsaj 0 e nekaj ćasa.
Pogovarjava se o pokrajinah,
o visokih plezalnih stopnjah,
o citronćku, ki naznanja leto
brez smrti.
Zme0 njava okolja se zdi popolna,
katarzićno zasrana in panićna.
45
�UJA
BESeDA
Znotraj toliko jeze, zunaj hladna voda,
ki odteka.
V du0 ah zadu0 ljivi plini,
odzunaj sonce,
ki za�iga travnike.
46
�UJA
BESeDA
�EST
�ge. Materija gori
na veke.
Atomi razbeljeni na soncu,
steklena jekla v rokah
razbeljenga �arka.
Vesolje gori.
Zvezde se topijo
v orbitah.
Vlakna in repovi
ognjenih kometov.
Sonce sije.
Sonce gori.
Mostovi do lun
so zminirani.
47
�UJA
BESeDA
Du0 e cvilijo
za vstopna gesla.
�ifre do mrazi0 ć,
kjer �ivijo
poslednji jeleni.
48
�UJA
BESeDA
SEDEM
Procesija vrabcev 
daljava se kraj0 a premosorazmerno
z okusom po ćasu.
Pametnim se mudi.
Namigi s slike so jasni:
okolje poklano, kaplje suhe,
trave po�gane, pesniki zamaknjeni &
V to meglo vstopam kot angelka.
Brez volje se spojim.
Dve motni slini sredi zraćnih mas,
dve samostojni molekuli,
dva pra0 ka, brezte�na,
dva pogleda v modro ozadje.
Percepcija mi nagaja, mi la�e
in me privaja na privide.
Pustim se lebdeti in sanjati.
49
�UJA
BESeDA
�e je strast,
0 e je vzbrst besed,
0 e se tresem, ko govorim,
0 e pobo�am mimoidoćo vrbo,
0 e sem sve�a,
0 e imam jutra.
50
�UJA
BESeDA
Pri mrliću
51
�UJA
BESeDA
OTROCI
Dvigujemo ute�i. Tri kilograme na roko. Vse
je lahko, kot bi te�a, ki sicer pritiska k tlom,
vlekla k nebu, k soncu. Igrivost naredi te�o
brezte�no. Mimo u0 es prilebdijo sanje, vsake
toliko kaj zacvrći, telo se zdrzne, ko misel
po�gećka po nosom, in �e vdahnejo nove
misli. Prav nove, 0 e nikoli mi0 ljene, sve�e.
Kot zrak, ki je metulj. Ogreva se v srcu, i0 će
zaveti0 će v mehkih dlaneh, nato brzinsko
odpihlja skozi glasilke v svet.
Otroci krićijo ćarovni0 ke besede. Ple0 ejo
objeti, ćeprav sploh ne vedo, da je ples
mantra samote. Njihova samota je 0 e sama,
nikoli ranjena. Nato se igrajo ku�ke in
pli0 aste koale. Ple0 ejo vsak zase.
Idilo naduto nadzoruje oćetovo oko. Nad
vsem lebdi. Kontrolor mladih src. Rahlo
dvignjen nad glasbo, o0 aben, tako velik, da je
z lahkoto spregledljiv, se igra boga. Oće.
52
�UJA
BESeDA
Kdo 0 teje njive korake? Nihće. Ples teće
kot reka. Iskre se pretakajo. Utrinki v
du0 icah. Pregreta telesa. Trening za mladost.
Ko odtrenirajo to dvigovanje, to
poplesavanje na eni nogi in v samoti ozkega
grla, bodo odrasli. Ali pać nikoli. Otroci
većno ple0 ejo.
53
�UJA
BESeDA
RISAR STEREOTIPOV
Boli ga vsak pogled. In je u�alo0 ćen, ker ve,
da gleda �e videno. V njem je nekaj već,
iskateljstvo, strast, geslo zlatega reza. Pa se
mu zatika �e zjutraj. Prileti med ljudi, kot
plaha ptica, �e vnaprej ranjen, obstreljen, ter
se sku0 a udele�iti pogovora. Bolj ko govorijo,
bolj so molćeći. Zanj. Zato molći tudi on.
Dan se mu krotovići v rokah. Pretok
sekund je brzek, nagel. Rad bi obsedel, se
ustalil v besedi, a nima prave lege. Vsem se
mudi, le njemu zastaja korak. Pred noćjo, to
dobro ve, mora skicirati nov stereotip. Tak,
ki ga bo re0 eval jutri.
Smeh iz oblaka je nenaden. Sonce, ki se
razlije ćez led, ćez poprh modrine, za�ari v
neznosnih odtenkih. Iz zadrege ga zvabi kinć
zahoda. Preri0 e telesa z neba, prepleska
obraze angelov, zapići �arke v srce
54
�UJA
BESeDA
mimobe�ećih ptic. Premetava belino. Pri�iga
ognje. Pleskari po zraku. Amen &
& za tisti dan.
55
�UJA
BESeDA
LUNA, JUTRO IN LJUBEZEN
Noći so mrzle, a sijoće. Hrepeneća pesem
bedi in sanja z odprtimi oćmi. Izza
mraćnja0 kih lis, ki lazijo po nebu, se v njeno
srćiko stekajo lunini �arki. Hlad je opojno
topel, kot bi vsa vesoljska zrcala fokusirala
sonćno energijo v lenoben lunin nasme0 ek.
Rahlo telo preveva smisel  sanjati in biti
sanjan. Sij, ki kot neustavljiva većnost lije z
neba, o�arja besede. Pi0 e pesmi. Lunin obraz
je lep. Dve samoti se srećujeta v skrivnostnih
iskrah noći. Izmenjata si srce. Ostati sam, za
vekomaj, in na plećih nositi breme teme:
luna bo pesnica, pesnik bo luna. Zakinkati
vase, v svojo polnost in sredobe�nost, nekam
globoko v bit, v resnico in spoznanje, ter
vzpostaviti dialog z jazom. Pretok misli je
neposreden, pesni0 ko jezikav in iskren.
Pesmi se rojevajo iz nića, iz hrepenećih
dotikov, iz vesoljskih meglic, iz rose, iz
56
�UJA
BESeDA
0 epeta angelov, iz utrnjenih zvezd, iz srćne
aritmije, iz zbezljanih bitij, iz mesojedih
marjetic, iz plahih zajćkov, iz kać, iz &
& jutra, ki za hip odpihne luno. Dan je
ostrina noći. Do bolećine razvit film. Plazilci
dobijo noge, mesnati zmaji se podajo na lov
za pajki. Strah je temelj svetlobe, njen izvir.
Pohod na piramido lući je kakor avantura v
podzemlje; ljudem se dogaja dnevno
popotovanje na konec sveta. Vsak dan. Vse
se koplje v violićni mavrici ozonske smrti.
Pesmi kapljajo kot vroć vosek na pesek. �rke
strupeno pikajo, besedam se vidi da so
hudićevke, toda dnevna ploha obsije bitja do
vidnosti. Spomini se rojevajo podnevi.
Ritmićno nihanje se 0 e dotika sonćne
gugalnice. Igra korakov in balet lasnih
pramenov. Igra igrivosti, ki narekuje
navihano besedi0 će. Ki i0 će besede radosti in
odprtosti, pre0 ernosti in blage mimikrije v
rajskem vrtu mladosti. Navihanka se suće
kot vrtavka, preskakuje mravlji0 ća, poljublja
ćrićke, objema vesolje. Iz besed se ljubezen
preceja v dotik. Ocean je neskonćen. Rosna
kapljica je ocean, morje je nebe0 ko zlitje
kapljic, dotiki so radostno spoznanje
57
�UJA
BESeDA
drugega (in drugaćnih, ro�natih, odsevanih v
zrcalu, mimohitećih, cvetoćih in plahih).
Kakor obup, ki ga v radost zare�e slovo.
Odhajanje je umiranje. Male smrti padajo
druga za drugo. Na robu dne je jesen.
�arovnica iz temne reke zla me0 a napitke
nesporazumov. Na prizori0 će se vsili princ
Dvom.
Toda v ljubezen zaviti �arki se vrnejo
kakor dar novih besed. Jutro je odsanjano,
ljubezen odljubljena, lunin sij ne�no polo�i v
du0 o prgi0 će metafor. Nove pesmi rodijo
novo bitje. Krog je sklenjen, ćude� pesnjenja
pojasnjen  sanjati z odprtimi oćmi in
vsrkavavati lunine �arke do sitosti, do
polnosti papirnatih 0 alćk.
58
�UJA
BESeDA
MALIKUJEM TI�INO IN
PRISLU�KUJEM, KDAJ BO BESEDA
Ime ji je Zvezda. Kliće me vsak dan. Po
telefonu, po elektronskih labirintih, po
silicijevih vlaknih. Njen glas je resnićno tih,
pravzaprav nesli0 en. Pravi, da ljubi ti0 ino, da
je prav ti0 ina njen odmev.
Potem ji odgovarjam. Vse je v simbolih.
Dopisovanje dveh ti0 in se na prvi pogled zdi
nesmiselno. Kot bi nemi spregovorili s
pogledi. Ampak je ućinkovito; ti0 ina ima
svoje zvoćne odtenke. Potem molćiva. V
kamnu, v de�ju, v burjah, v besedah &
59
�UJA
BESeDA
GOSPOD
Pretirano bi bilo reći, da je velik. Raje je
majhen. �ivi na robu oćesnega kotićka, kot
nenadejan gost v gledali0 ću, po poklicu pa je
ćakajoć na Sonce.
Spoznala sva se vćeraj. Jaz sem gledal
me0 anćke, ki so se preganjali za maćki, on pa
je vlekel iz pipe. Takoj se mi je zazdelo, da je
drugaćen. �e tista pipa, ki nikakor ni nehala
puhati oblaćkov modrega dima, je sugerirala
pomisel: To je gospod, ki ćaka na Sonce.
Urejen videz, skrbno zlikan nasme0 ek pod
brćicami, blaga tiskovina pod pazduho,
ćasnik, ali nekaj takega, za kratkoćasenje, za
ćakanje, gladko za0 iljen pogled in ćevlji kot
novi.
Pristopil sem.
60
�UJA
BESeDA
�LOVEK, KI SE JE ZATAKNIL
ZA VPRA�AJ
Njegov vpra0 aj je bil okrogel, kot so vpra0 aji
tudi sicer. Delćek asfalta pred hi0 o, kjer se
ponavadi zbira najveć ljudi, si je kar prilastil.
Vsako jutro se je od nekje vzel, se razporedil
po kljućnih toćkah, in oprezal za
mimoidoćimi.
Mrkim se je vedno mudilo. V zimskem
ćasu sploh; telo je zbito vase, cilj ni
obetaven, hoja je obvezna. Preganjani,
zadol�eni pri bankah, oskubljenih src in
du0 &
Najprej je preveril hojo. Izredna
obćutljivost za opazovanje mu je takoj
povedala, koga vpra0 ati, koga tokrat spustiti,
ignorirati. Imel je dve vpra0 anji, enega za
�enske, drugega za mo0 ke. Za otroke se ni
menil.
61
�UJA
BESeDA
V me0 anici negotovosti, plahosti in rahle
nestrpnosti, se je pribli�al, odprl usta, 0 e
pomolćal, potem pa, med hojo mimo, �enske
zarotni0 ko vpra0 al A bo0 kaj jabolk vzela?
Za mo�e je imel �ganje.
Vedno enaka sintaksa, dikcija, pristop in
ogovor. Odgovora ni prićakoval. Vsaj ne na
vpra0 anje. Mimobe�niki so v glavnem
zarevsali kaj neprijaznega ter opogumljeni
od svoje lastne ćistosti za ovratnikom,
le�erno nadaljevali posvećeno pot. Niti ni
sli0 al, kaj so odgovorili, z oćmi je �e oprezal
za novim prihajajoćim; v sebi je skrbno
tehtal besede.
Kontradikcija �ivih  v enem strah pred
odgovorom, v drugem negotovost vpra0 anja.
Vsem se je meglilo pred oćmi od instalacije.
Ki je bila ćlovek. �iv. Po cele dneve vpet v
ćas. Postmoderna dikcija; veter drugaćnosti
prepiha del utećene poti. Odmik od
trenutka. Prahek v u0 esu, ki je dobil ime.
Nekoć, 0 e v materi, ki pa je tudi sanjala &
62
�UJA
BESeDA
KRTA�NI ODTISI
S ćevljev si je otresel zlate ćrke. V de�eli
pesmi je vsaka pot posuta z besedami.
Sprehajalcu ni potrebno nić drugega kot da
hodi in �e se med nogami spletajo verzi in
kitice. Tudi njegov sprehod je preme0 al
veliko besed. Zdelo se mu je, da sestavlja
pesni0 ko zbirko. Album nakljućnih pesmi, ki
jih je diktirala pot. U�itek je bil velik.
Na izhodu se je ozrl po prehojeni poti. Res
je bila knjiga. Verzom se je videla slućajnost,
toda ne slućajnost zunanje vrste, bila je
slućajnost njegove hoje, njegovih premikov
nog. Prekleto avtorsko delo  hoja, izbira
poti.
Preden si je dokonćno otresel ćevlje, je
zaprosil za spominek. Vratar se ni nić
obotavljal, kot bi bil vedel, da si bo za�elel
nekaj zase. V roke mu je pomolil krtaćne
odtise njegove shojene knji�ice. Naslova ni
63
�UJA
BESeDA
bilo. �e0 , za naslov je 0 e ćas, lahko pa ga
dodajo prijatelji, ko se bo hvalil z obiskom v
de�eli pesmi. Ja, prijateljem bo ponudil v
branje in jih prosil za naslov. Krtaćne odtise
je tesno stisnil k sebi. Kakorkoli �e, bili so
njegovo delo. Izraz njegove privatne
nakljućnosti. In se vrnil domov.
64
�UJA
BESeDA
MONTEVERDI
Popolno so�itje ćustev in duha. Stari svet je
poznal pot do miru. �epetanje je bilo
dovoljeno. Hlad katedral je onemogoćil
vroćićna srca  telo je dobilo na nepomenu,
spokorno besedje je trenutek povzdignilo v
većnost. Već većnosti se je stapljalo s
trenutkom enega pogleda na ikono  z
otrokom objeta mati. Na pranger obe0 en
obraz je vsrkaval mimoidoće krivde in jih
mesil v kruh. Z dolgimi odmevi poglobljene
molitve in v ne�en 0 opek speti koralni spevi
so krasili ladjo; ptice v zakotju so zaćutile
nemoć svojih puhastih kril.
Glas ni bil ćlove0 ki, ćeprav se je iztoćil iz
�alostnih ćlovekovih ust. Razlil se je po
mehkem travniku, po zlizanih marmornih
plo0 ćah. Kolorature gibkih pevk so bile kakor
tobogan do visoke pesmi; glasovi �ivi v svoji
tuji nadćlove0 ki podobi. Edinkrat je bil
65
�UJA
BESeDA
ćlovek tudi angel, njegov pogled pa je imel
ljubezniv nastavek.
Mistićni koraki do utele0 enja modrosti,
kakor kri�ev pot po neznanih postajah
�ivljenja. Ubranost kvint, pozlata oktav,
ljubezen sekst, glasen 0 epet kontrapunkta,
vitra�i �alostnih bo�anskih oći. Ljubezenska
lirika, erotićna skepsa, mik vere.
Vespro della Beata Vergine 1610.
66
�UJA
BESeDA
POGLED SIVINE
De�. Maska megle in de�. Raztopljeno nebo
se je vleglo na prod. Reka 0 umlja brez dileme
dalje. Njej se nić ne more zgoditi  pot je
izdolbena �e od vekomaj.
Iz sivine bolj0 ćijo oći. Ptićje ali lisićje?
�ivalske vsekakor. Navidezna idila narave se
sesuje v hipu. Te�ak zrak loći bitja na �ive in
mrtve. Od vode hlad, s hribov veter, iz srca
strah.
Nemoć premikanja, nemoć spontanih
reakcij, nemoć pogleda.
Obsedim na produ. Duhovi mimogrede
obvladajo svet. Zaćnem ćarati. V roke
vzamem vejo in kamen. Tolćem za srećo,
poslu0 am odmev in sku0 am ujeti skupno
misel. Tu smo obsedeli vsi: skrivnosten
pogled sivine, vetrovi, srćni pulz, ko0 ćeni
dodatki za ćaranje, mala samota, osebno
telo, duh brez smisla, meglene slike &
67
�UJA
BESeDA
INTERVENCIJA ZA BRALKO
Boj med fizićno du0 o in poganskim
prividom. Stalnica. Eno je du0 a s krvjo,
drugo je iskanje substance, ki od�eja, ki
opijani telo. Generalna ćreda obrazcev proti
be�nemu trenutku, v katerem se odslikavata
tako preteklost kot prihodnost &
Kdor razume igro besed, sem ji hitel
razlagati, ve, kako na gosto je svet posejan z
resnicami. Za mno�ice je potreben pedanten
razlagalski stroj; poezija naj se prebira skozi
sito didaktićne ma0 ine, kjer se vsaka beseda
oplemeniti z razlago, kjer vsaka metafora
nemudoma zdrsne v svoj zaćetni vzgib.
Potem se bova lahko srećevala v ćrkah, v
zaporedju besed, v pomenih nemara, ki se
bodo kopićili v zavednem. Mogoće se bova
celo prepustila frenetićnemu ritmu bralskih
strasti. Takole bo: jaz bom zapisal, ti bo0
prebrala. Misli se bodo stoćile v pomen, ti
68
�UJA
BESeDA
bo0 razlo�ila misli, jaz se bom 0 e misliti bal,
bom pa zapisal besede. Izrekel bom nekaj
plesnivih nesmislov, tebi se bo vrtelo od
ćarovnije.
Ampak ostal bo razkol zaćetne
formulacije. Kar bo zame iz ćiste strasti
porojen razumski red, bo zate motna strast
porojena iz ćistega razuma. Soća bo vmes. Pa
bre�ine s ćapljami in mozaićni domovi malih
viharnikov. Le pogled bo segel ćez. Mogoće
pesem. In raca, seveda.
69
�UJA
BESeDA
DUEL
Govorila sva o tistih stvareh. Njegov
monolog proti mojemu. Beseda proti besedi.
Zdelo se je, da se sku0 ava preprićevati. Kot
sonce, ki z �arki premaguje mraz. Aspekti so
se kresali. Petarde pod jezikoma so norele.
Vse je sililo na dan, v bel odtis. Vsa praznina
zamolćanega ni mogla prekriti polnosti �elje
 biti pojasnjen enkrat za vselej, biti obit s
smislom izrećenega.
Dvoboj na trhli podlagi. Pastoralni pozivi s
strani. Neki jezdec je celo pridr�al konja, da
bi ujel kak0 no misel, nato je odjahal naprej.
Najin duel se je potegnil pozno v noć,
globoko v elektronske zvarke. Nekam pod
odejo vsakdanjosti.
Zmaga je visela v zraku. Zmaga obeh.
70
�UJA
BESeDA
TRAKTAT O TRAKULJI
Izlet po oblikah izraza  pribli�ek
skupinskemu. Nasprotje od samega zaćetka.
Na eni strani nikoli ponovljivi obrazi, na
drugi pa mno�ica krempljev, ki diktirajo
pravilnik, kodeks. Vsa umetnost je lahko
samo izrekanje z variantami. Ni druge poti
do pomiritve. �e je odmev moćnej0 i od
njegovega krika, je to zagotovo umetnost.
�iva nit v trebuhu, v ćrevesju, v srcu, v
mo�ganih &
Trakulja se pase po ostankih in za�ira
substanco telesa. Simbolno bitje je mogoće
brez te�av povezati s pesmijo. Oboje je
kri�ano z du0 o in pojeno s krvjo. Dramatićne
vreznine se zdijo tako patetićne. Valovanje
besed ni pasjansa, v kateri zmaguje red,
besede niso lozinke ćuvajev pred praznino,
besede so rezervni deli za ćute. Kdor napi0 e
ogenj, je ponovno sestavil zgubljeni obćutek
71
�UJA
BESeDA
za vroćino, kdor napi0 e ljubezen, je vzel s
police stikalo za v�ig repatice, kdor napi0 e
trakuljo, je podvojil svojo notranjost.
72
�UJA
BESeDA
PRILIKA O PRILIKI
Prvo telo je �e imelo mo�nost. V mehko
meso bi bilo enostavno zarezati znak, a so
okoli0 ćine preprećile ćude�.
Drugo telo se je bohotilo v povr0 inah.
Same ploskve. Nagle mi0 ice, naga stegna,
razko0 no zatilje. Nihće ni vedel, kaj bo 0 e
nastalo iz atletskega relikta, a znak ga je
zaob0 el.
Tretje telo se ni nićemur već upiralo.
Razstavljeno o�ilje, razpu0 ćeni lasje,
popolnoma osvobojena avra, ko�a kot platno
& Znak se tudi za to zlato polje mo�nosti ni
zmenil.
�etrto telo se je postaralo. V celicah so se
kopićila jezerca nesnage, dlake so postajale
steklene, misel je samevala brezciljno,
gibanje se je upoćasnilo do lebdljivosti
prostega pada. Umirjeno srce ni nićesar već
73
�UJA
BESeDA
prićakovalo, na prekatih pa je bil vtisnjen
sve� vodni �ig, na katerem je pisalo: ZA
ODPIS.
74
�UJA
BESeDA
VRATOLOMNO
Prostor je bil tesen. Silno tesen, zatesnjen.
Ob uri so se vanj zgnetli obrazi. Skozi mnogo
vrat, skozi razne vhode in ozke line ter se
namestili po doloćenih mestih. Na znak se je
zaćel blebet. �um je preka0 al vse 0 ume sveta.
Gomazelo je v mavrićnih frekvencah,
pretakalo se je od najvi0 jih do najni�jih leg.
Delo odmeva je bilo te�ko  redno je kasnil.
V tesnobo je vsakić vstopil tudi
Vratolomno. Kar spretno se je zrinil do svoje
statićne toćke, se fiksiral in vkljućil 0 umni
aparat. Rad se je poigraval s prevpitjem. Ko
je na kak0 ni strani tesnobe zaćutil povi0 ano
jakost, je pozornost usmeril prav tja in se
spopadel z iztopajoćim glasom. Skoraj vedno
mu je uspelo premagati sogovornika.
Nekega dne je Vratolomno zbolel. Ob uri,
ko bi se moral zriniti v tesnobo, je bil ćisto
75
�UJA
BESeDA
nepokreten. Nekako mu je zatajil gibalni
organ. Vse je sicer delovalo, gibi so bili
mogoći, celo noge so se premikale, le
resnićnega premika ni in ni hotelo biti.
Trudil se je na vso moć. Toda nić. Oćitno je
bilo, da bo za tisti dan obsojen na samoto.
Ko je takole ostal doma, v svoji ćumnati
sam, se je zgodil ćude�. Tesnoba samote je
tako moćno pritisnila nanj, da ćesa
podobnege v skupnem prostoru 0 e nikoli ni
do�ivel. Stisk je ti0 ćal h kostem sleherni
ko0 ćek telesa. Kot lateks se mu je lepila ko�a
ob mi0 ice, meso pa se je za�iralo v hrustanec
&
Popolna stiska, kot nebe0 ko stanje
posvećenih. In za namećek, ćetudi je bil
doma ćisto sam, je 0 umelo krog njega s tako
moćjo, s tako frenetićnimi glasovi, da je
radostno zavzdihnil. Izziv je bil stra0 en.
Zakrićal je in prevpil ti0 ino.
Nato je Edvard Munch naslikal Krik.
76
�UJA
BESeDA
www.omnibus.se/beseda
ISBN 91-7301-169-X
77