Kozma Ahačič

Zgodovina misli o jeziku

na Slovenskem: katoliška doba

(1600- 1758)

L jubljana 2012

Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj

1.2 NADALJEVANJE IZROČILA SLOVENSKIH

PROTESTANTSKIH PISCEV IN NOVA POTA SLOVENSKEGA
(KNJIŽNEGA) JEZIKA V KATOLIŠKI DOBI

V času katoliške prenove je bil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560—1630)4 postavljen pred
premislek, kije imel za dolgoročno rabo slovenskega jezika usoden pomen: kakšen odnos naj
zavzame do jezikovnega dela slovenskih protestantskih piscev, še posebej seveda do jezika
Dalmatinove Biblije. Škof Hren po eni strani ni imel časa začeti povsem na novo, po drugi
strani pa je bil sposoben spoznati veliko vrednost, ki jo je Slovencem prinesel jezik sloven­

skih protestantskih piscev, zato je naredil vse, da bi se njihovo jezikovno izročilo ohranilo, če­
tudi je hkrati odločno izbrisoval njihovo idejno delo. Leta 1602 in leta 1621 je tako od papeža
izprosil, da bi nekateri njegovi duhovniki smeli pri svojem delu rabiti protestantske knjige.5
To je bil tudi predpogoj za njegov drugi, pomembnejši korak: ko je leta 1612 izdal prvi ka­

toliški lekcionar

(Evangelia inu lystuvi),

ki g a je večji del pripravil jezuit Janez Čandek, je v

njem v veliki meri uporabil besedilo Dalmatinovega prevoda. S tem seje neposredno navezal
na izročilo slovenskih protestantskih piscev, saj vse kaže, d aje Janez Čandek, kar se tiče sve­
topisemskega dela lekcionaija, besedilo Dalmatinove Biblije v večji meri prepisal, ponekod
vsebinsko tudi močno popravil oziroma na novo prevedel mesta, pri katerih sta se Luther

in Vulgata razlikovala, Tomaž Hren pa je nato poskrbel še za nekatere jezikovne popravke
(predvsem je nekatere nemške tujke zamenjeval s slovenskimi izrazi; prim. Breznik 1982

[1917]: 32^40; Rigler 1968: 209-215).6 S tem je poskrbel, da seje izročilo jezika slovenskih

protestantskih piscev z razmeroma malo spremembami ohranjalo v celotni katoliški dobi ter

s tem bistveno usmerjalo razvoj slovenskega knjižnega jezika v tem času.

4 Za oris njegovega delovanja gl. Grdina 1999: 203-222, Dolinar 2007: 111-120.
5 Na prvem mestu sicer lahko predvidevamo rabo Dalmatinove Biblije, vendar je bilo dovoljenje

splošno in nikakor ni nujno, da bi šlo samo za Dalmatinovo Biblijo. O tem več v poglavju 2.2.3.

6 Razlike med besedilom v Dalmatinovi Bibliji (1584) in besedilom v Hrenovem lekcionaiju so namreč

tako majhne, da bi v nasprotnem primeru Tomaž Hren v pismu Čandku (10. aprila 1612) ter v koledar­

skem zapisu (15. avgusta 1613; oboje navedeno po Steska 1902:6-8) težko trdil, daje Čandkovo besedilo
pregledal in popravil. Poleg tega v prvem pismu Hren o Čandkovem prevodu zapiše naslednje: »Ima pa
besedilo, to seveda pripominjam z dobrimi nameni in spoštovanjem do vas, nekaj germanizmov in nekaj
pravopisnih rešitev, ki niso najbolje prilagojene naši kranjščini ali narečjem, kar se mora po sodbi častitlji­
vega p. Malija, s katerim sem tehtal te reči, popraviti.« - »Habet enim germanismos (pace id dixerim R.
V.) et scriptiones quasdam Ortographicas non bene Camiolanismis nostris aut dialectis accomodatas, quas
iudicio Reverendi R Mally (quocum ista tractamus) oportet expungere.« Vloga Tomaža Hrena pri pripravi
lekcionaija je bila nasploh zelo velika: Janezu Čandku je konec koncev moral podeliti najprej dovoljenje
za branje protestantskih knjig, daje ta sploh lahko začel pripravljati lekcionar.

17

Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758)

Janez Čandek in Tomaž Hren, Evangelia

inu lystuvi (1612)

Govorjeni jezik se je namreč začel v vse večji meri oddaljevati od jezika, kakor je bil

zapisan v knjigah s svetopisemskimi berili, ki so jih rabili duhovniki.7

L

s e je na primer v

mnogih položajih (kakor danes) že izgovarjal kot

u,

poleg vrste drugih narečnih posebnosti

na vseh slovničnih ravneh pa je bil vse močnejši tudi samoglasniški upad. Pa vendar so v
novih in novih izdajah priročnika s svetopisemskimi besedili

{Evangelia inu listuvi:

1672,

1715,1728,8 1730,1741,1754,1758 itd.) vselej prepisovali skorajda enako besedilo, s tem

pa ohranjali zavest o jezikovni normi, kot so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci.
Vpliv je nato segel vse do t. i. Japljeve Biblije, k ije izhajala na prelomu 18. v 19. stoletje,

nanj pa je s svojim shematičnim prikazom opozoril že Jernej Kopitar v svoji slovenski

slovnici (1808).

Naj navedem o odlom ek iz prevoda M atejevega evangelija (M t 2,6) iz nekaterih

od navedenih izdaj kot prim er odlom ka, pri katerem do posebnih razlik ni p rih aja­

lo (najdem o seveda lahko tudi m noga m esta z večjim i, ponekod celo s popolnim i

odstopanji,9 pri čem er je tudi na teh m estih ohranjena jez ik o v n a norm a D alm atinove

Biblije):

7 Več o tem v poglavjih 4.3 in 5.
8 Za datacijo gl. Smolik 1963: 14.

9 Prim. npr. Orel (201 Ob: 413) za Hren-Čandkov lekcionar.

EVANGE-

l i a

I N V LYS-

T V VI.

N a vfeNedcîe3 inu jmeni-

tc Prašnike, céliga Iéjra, po ftari Kàr*

Izhanfta navadi resdeleni.

V S E M C A T H O -

L I S H K I M C E R K V A M, S T V -

prau VJOajnfki Dcsheli, Rdobrimu,

šnovizh is Buko vflriga na Slovén-

iki jcsik sveftu prelo*

shcni.

S ”

P E S r r S Z H E N I E M T l C A P

ZU9U vifok» vrcidtiiga Vivuda muCofbmU,

GT> S P V D A

i H O M A

5

Sl

A,

Devetiga Lublanfttg* Shk’offk, dre.

»4 fvitlobt dani..

Č 3 Č

CC.

X I I .

18

Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj

Inu ti Betlehem v'Iudouflri desheli, nefi kratku nikar nar manfha mej Viudi Iuda: Sakaj is
tebe ima meni priti ta Viuda, kateri bo gofpodoval zhes moj Israelfki folk (Dalmatin 1584).

Inu ti Betlehem v'Iudoulki Desheli, nejfi kratku nikar ner manfhi mej Vivudi is Iuda: sakaj is
tebe ima priti ta Vivuda, kateri bo gofpodoval zhes moje kardellu Israel (Hren in Čandek 1612).

Inu ti Betlehem v'Judoulki Desheli, nejfi kratku nikar ner manfhi mej Vivudi is Juda: sakaj is
tebe ima priti ta Vivuda, kateri bo gofpodoval zhes moje kardellu Israel (Schonleben 1672).

Inu ti Bethlem v'Judoulki desheli, nifsi kratku nikar nar manlhi med Vaivodi is Juda: sakaj
is tebe ima priti ta Vaivuda, kateri bo gofpodaval zhes moj Israelfki folk (Paglovec 1741).

Inu ti Bethlehem, Judovfka semla, ni fi kratku nikar ta nar majnfhi med vajvodi Juda: sakaj
is tebe bo prilhal ta vajvoda, kateri ima vishati moje kardelu Israel (Japelj 1784).

Avtorji uvodov v te izdaje so bili zato že kmalu v zagati, kako utemeljiti velik razko­

rak med zapisanim in dejanskim jezikom . Rešitev je ponudil snovalec druge izdaje Janez
Ludvik Schonleben leta 1672, ko je rekel: »Pišimo po šegi naroda, izgovarjajmo pa po

šegi pokrajine.«10 Ali povedano preprosteje: kadar pisci pišejo, naj se držijo izročila, ko

zapisano berejo, pa naj prebrano prilagodijo svoji sodobni izreki. Kljub tem vodilom lah­
ko sklepamo, da so prav lekcionarji bistveno vplivali na dokaj enotno rabo govorjenega

slovenskega knjižnega jezika v cerkvi še vse v 18. stoletje.

Medtem ko je bil slovenski knjižni jezik v času protestantizma vsaj v nekaterih potezah

še tesno vezan na dejansko stanje v sočasnih govorih, pa je začela v 17. in 1. polovici 18.
stoletja razlika med zapisom in dejanskim govorom (oziroma dejanskimi govori) postajati

vse večja.11 Normativnega ideala slovenskega knjižnega jezika pisci niso mogli več preverjati
v dejanskem govoru, ampak so mu lahko sledili samo z zgledovanjem.12 Tako je razumljivo,

d aje bil knjižni jezik del, ki so sicer želela.slediti jeziku lekcionaijev (in s tem izročilu slo­
venskih protestantskih piscev), vedno bolj zaznamovan z elementi dejanskega govorjenega

jezika. Temu lahko sledimo tako v natisnjenih kakor tudi v za tisk pripravljenih rokopisnih

cerkvenih besedilih. Negotovost glede tega, kaj je prav in kaj narobe, je postajala vse večja,

s tem pa se je večala tudi potreba po slovnicah in slovarjih, ki bi imeli jasnejšo normativno
vlogo. A pisci slovnic ter slovarjev niso bili nič bolj samozavestni kot pisci književnih del -
večkrat so sledili svojim predhodnikom, ne da bi vedeli, zakaj.13 Logična reakcija na takšno

stanje je bilo postopno oblikovanje in vzpostavljanje pokrajinskih variant slovenskega knjiž­

nega jezika, znotraj katerih je bila lahko jezikovna samozavest piscev večja in ki so bistveno

zaznamovale 2. polovico 18. stoletja, deloma pa tudi 1. polovico 19. stoletja.14

10 Schonleben 1672; celoten latinski uvod je na str. A 5a-A 8a. O tem več v poglavju 5.2.

" Prim. Ahačič 2008: 111-124.
12 Pri tem sta imeli tako Bohoričeva (1584) kot Alasijeva (1607) slovnica zanemarljivo vlogo, prav tako

lahko zelo majhen vpliv pripišemo obema natisnjenima predelavama Bohoričeve slovnice. Prim.

poglavja 3 ,4 in 5.3.

13 O tem več v poglavjih 4 in 5.

14 Gl. zgoraj navedena dela.

19