BES

MEDNARODNI JEZIK

Mednarodni

jezik:

realna

ali nerealna

utopija?

BES

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BES

MEDNARODNI JEZIK

BES

L. L. Zamenhof, Vinko Oôlak,
Tim O. Wüster, Mark Fettes
MEDNARODNI JEZIK:
REALNA ALI NEREALNA
UTOPIJA
Trije sodobni komentarji
Zamenhofovega eseja „Bistvo in
prihodnost mednarodnega
jezika” iz leta 1900

To izdajo pripravil
Franko Luin

franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-120-7

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BES

MEDNARODNI JEZIK

Uvod

rugaâe kakor to delajo stavbarski inòenirji, zaânejo

politiki graditi svoje stavbe tako, da postavijo na

kak prostor televizijsko omaro, potem pa zaânejo temu
dodajati druge sestavine bodoâe zgradbe, najprej streho,
nato kopalnico, potem okna itd., klet s temelji prav go-
tovo âisto nazadnje. Da je taka gradnja na moâ draga, da
je statika takih stavb na moâ vpraôljiva, da je uporabnost
in trajnost postavljenega neznatna, to politiânih stavbar-
jev ne zanima kaj dosti. Stavba njihovega poloòaja se jim
zdi dokaj trdna, njihova mandatna doba je razmeroma
kratka, ôtiri ali osem let pa vzdròi tudi najslabôi provizo-
rij.

Tako namreâ so se lotili gradnje „Evropske hiôe” po-

litiâni voditelji evropskih dròav. Niso zaâeli, kakor bi pri-
âakoval âlovek zdrave pameti, z zbiranjem in formuli-
ranjem skupnega evropskega politiânega creda, niso se
dogovorili niti to, ali òelijo svojo gradnjo usmeriti v zgolj
nekako koalicijsko zvezo suverenih dròav, morda v fede-
racijo ali pa celo centralistiâno in v vsakrôno enotnost
teòeâo superdròavo ameriôkega tipa. Prav tako se niso
vpraôali, s kakônimi duhovnimi, kulturnimi, gospodar-

BES

MEDNARODNI JEZIK

skimi in politiânimi orodji naj se take gradnje lotijo,
predvsem pa so pozabili na prvo in najvaònejôe orodje:
na jezik, na skupni jezik, brez katerega ne more biti
skupne gradnje! Stari Babilonci so zaâeli graditi svoj
stolp s skupnim jezikom, a jim je Bog pomeôal jezike, ker
je njihov gradbeni naârt presegal to, kar gre âloveku in
kar âlovek sme in more. Danaônji graditelji Evrope
zaâenjajo graditi z jezikovno zmeônjavo, a je veliko vpra-
ôanje, ali se bodo proti koncu domogli tudi do skupne-
ga jezika, saj njihov gradbeni naârt zaostaja za tem, kar
âlovek more in kar bi moral. Zaostaja celo za formula-
cijami francoske revolucije, ki je ôe vedno utemeljevala
svoje dejanje na volji „viôjega bitja”, âetudi to bitje ni bilo
veâ Bog, kakor ga pojmujejo kristjani, judje in muslima-
ni.

Evropski stavbeniki so zaâeli zidati z upoôtevanjem

najniòjega misleâega bitja: konzumenta, zgolj konzu-
menta namreâ. Zato zunanji izraz evropskega zdruòe-
vanja ni skupna vera, ni skupna kultura, ni skupna po-
litiâna usoda in vizija, temveâ najniòje, kar ljudi ôe lah-
ko za nekaj âasa in v nekem obsegu zdruòuje: skupna
valuta — evro…

Prvi avtor v tej knjigi, dr. Ludvik Lazar Zamenhof, oâe

mednarodnega jezika esperanta, ni bil filozof v oòjem,
izobrazbenem in poklicnem pomenu te besede. Kljub
temu pa je v njegovem pisanju mogoâe najti veliko filo-

BES

MEDNARODNI JEZIK

zofskih pristopov in tez. Najbolj filozofsko besedilo iz-
pod njegovega peresa je najbrò njegov esej iz leta 1900,
ki mu je nekaj âasa celo prikrival svoje avtorstvo. V tem
eseju skuôa Zamenhof „dokazati”, da je mednarodni je-
zik potreben, da je v naâelu moòen in da bo nekoâ do
njegove uvedbe oz. uveljavitve zanesljivo priôlo. Trem
soavtorjem te knjige, ki s prvim, Zamenhofom, ne mo-
remo in ne òelimo nastopiti v kolegialnem razmerju,
temveâ se imamo za njegove ôe vedno uâeâe se uâence
in kveâjemu ne preveâ uspeône sotrudnike, se je zdelo
zanimivo, da bi ob novem babilonskem stolpu, ki ga ev-
ropski politiki zaâenjajo in skuôajo graditi ne z manj gre-
ha v zasnovi, a vsekakor z manj pameti v izvajanju, nam-
reâ ne od tal spodaj, temveâ od oblakov zgoraj, ôe enkrat
skrbno prebrali to Zamenhofovo besedilo, ki je njegova
teoretiâna, torej nujno tudi filozofska utemeljitev med-
narodnega jezika naâelno in v konkretni obliki, ki jo
poznamo pod imenom „esperanto”. Iz tega ponovnega
branja naj bi napisali vsak svoj komentar, iz âesar naj bi
nastala trojna osvetlitev tega vpraôanja, izhajajoâ seve-
da iz danaônjega poloòaja, 114 let po izidu prve Zamen-
hofove bruôure, prvega uâbenika mednarodnega jezika.

Komentatorji Tim O. Wüster, Mark Fettes in Vinko

Oôlak si ne domiôljamo, da bi s tem skromnim prispev-
kom izrekli odloâno ali celo zadnjo besedo o vpraôanju
evropskega in obâeâloveôkega sporazumevanja, vseka-

BES

MEDNARODNI JEZIK

kor pa bi s svojim premiôljanjem in dejanjem radi spod-
budili resnejôi pogovor na to temo, kakor smo mu na-
vadno priâa v posameznih pogovorih ali ob objavah v
mnoòiânih obâilih.

Vinko Oôlak

BES

MEDNARODNI JEZIK

Ludvik Lazar Zamenhof

Bistvo in prihodnost ideje

mednarodnega jezika

se ideje, ki bodo igrale pomembno vlogo v zgodo-
vini âloveôtva, imajo enako usodo: ko se pojavijo,

jih sodobniki ne prestreòejo le z opazno trmastim ne-
zaupanjem, temveâ celo z nerazloòljivo neprijaznostjo in
sovraònostjo; pionirji teh idej se morajo hudo bojevati in
veliko trpeti; nanje gledajo kakor na norce, otroôko ne-
razumne ali celo naravnost kot na nekoristne ljudi.
Medtem ko ljudje, ki se ukvarjajo celo z najbolj brezcilj-
nim in nekoristnim nesmislom, âe ta le preide v modo
ali je v skladu z rutinskimi zamislimi mnoòice, ne uòiva-
jo le vseh dobrot tega òivljenja, temveâ tudi âastitljivo
ime „uâenih” ali „koristnih javnih delavcev”, pionirji no-
vih idej pa ne najdejo niâ razen posmeha in napadov;
prvi malovedni fantalin, ki takega âloveka sreâa, pogleda
nanj od zgoraj in mu poreâe, da se ukvarja z nesmisli;
prvi âasopisni feljtonist piôe o takih ljudeh „duhovite”
âlanke in zapise, ne da bi si vsaj malo dal opraviti s tem,
na âem ti ljudje pravzaprav delajo; in obâinstvo, ki vse-
lej kakor ovce sledi zloâincem, se smeje in krohota in se

BES

MEDNARODNI JEZIK

niti za minuto ne zamisli nad vpraôanjem, ali res obstaja
vsaj kapljica smisla in logike v vsem tem „duhovitem”
posmehovanju. O takih idejah je „moderno” govoriti ne
kako drugaâe, kakor z ironiânim in nespoôtljivim po-
smehom, zato v tem smislu ravna tako A, kakor B in tudi
C in se vsakdo od njih prav boji vsaj za minuto resno
zamisliti se nad osmeôeno idejo, saj „òe vnaprej ve”, da
„razen nespametnosti ne vsebuje niâ” in se boji, da bi
njega samega prav tako priôteli k ôtevilu „tistih tepcev”,
âe bi si eno samo minuto dal resno opraviti s to neum-
nostjo. Ljudje se âudijo, „kako je mogoâe, da se lahko v
naôem praktiâno usmerjenem âasu pojavijo takôni ne-
spametni norci in âemu jih ne pospravijo v noriônice”.

A potem mine nekaj âasa. Po dolgi vrsti bojev in trp-

ljenja so „fantasti” dosegli svoj cilj. Âloveôtvo se je obo-
gatilo za nov doseòek in se z njim na ôiroko okoriôâa.
Tedaj se okoliôâine spremenijo. Nova stvar, ki se je med-
tem òe okrepila, se zdi ljudem tako preprosta, tako „ra-
zumljiva sama po sebi”, da ne morejo razumeti, kako to,
da je bilo mogoâe brez nje òiveti tisoâletja. Ko naslednji
rodovi berejo pripovedi o tem, kako so prejônji rodovi
gledali na izreâene ideje svojih sodobnikov, ne morejo
verjeti, da je bilo to res in mislijo, da so si to izmislili
zgodovinopisci, da bi se norâevali iz prejônjih generacij.
„Mar je bilo zares,” pravijo, „tedanje âloveôtvo sestav-
ljeno iz samih idiotov? So dejansko òiveli ljudje, ki so na-

BES

MEDNARODNI JEZIK

stopili proti pionirjem s tako nesmiselnimi ugovori in so
vsi drugi molâali in ni prvi petletni paglavec porekel ta-
kim kritikom: ,Gospodje, saj govorite straôen, na niâe-
mer utemeljen nesmisel, ki ga je mogoâe ovreâi tik pred
vaôim nosom!’? Absolutno nepojmljivo! Zgodovinarji so
gotovo pretiravali.”

Berite zgodovino rojstva krôâanstva in raznih velikih

idej v obmoâju morale, filozofije in znanosti; berite zgo-
dovino odkritja Amerike, v peljave òeleznice itd. itd. Po-
vsod ista stvar. „Es ist eine alte Geschichte, doch bleibt
sie immer neu.” (To je stara zgodba, a vendar ostaja vse-
lej nova.) Luâ se prikaòe tistim, ki stoje daleâ, kot po-
trebna stvar, one pa, ki stoje preblizu, reòe v oâi in si
prizadevajo, da bi jo ugasnili. Kolumbova ideja, da „mo-
ra obstajati pot v Indijo, ki pelje v zahodni smeri”, se
nam zdi danes tako enostavna, tako naravna, in prepro-
sto ne òelimo verjeti, da so lahko kdaj obstajali ljudje, ki
so, ko so òe vedeli, da je zemlja okrogla, ôe vedno dvo-
mili, da je v vsakrôno deòelo mogoâe dospeti ne samo po
vzhodni, temveâ tudi po zahodni poti in da je na tem ôe
ne raziskanem zahodu morda najti neznane in zanimi-
ve deòele. Ko beremo o teh ugovorih, ki so jih tedaj izre-
kali Kolumbu, recimo da ôe nihâe ni odpotoval proti
zahodu in je zato to nekaj nemogoâega, da je Bog sam
to prepovedal, da se bodo ladje obrnile s krmo navzdol
in jih pri vraâanju ne bo mogoâe veâ obrniti prav… itd.

BES

MEDNARODNI JEZIK

— se nehote vpraôujemo, kako lahko zreli ljudje govorijo
takône nesmisle, zaradi kakrônih bi danes od sramu za-
rdel vsak otrok. In vendar so v tistem âasu na prav te
naivne besede ugovarjanja gledali kot na resnico, ki ne
dopuôâa dvoma, kot na najbolj logiâno mnenje razum-
nega sveta, medtem ko so v Kolumbovih idejah videli
nekaj otroâjega, nevrednega kakrône koli pozornosti. Ko
so pokazali ljudem moâ pare in njeno uporabnost, se je
zdelo, da noben razumen âlovek ne bi mogel zoper to
niâ reâi. In vendar: koliko dolgoletnih bojev je bilo po-
trebnih, koliko trpljenja in norâevanja je moral izumitelj
prenaôati, celo ôe tedaj, ko mu je òe uspelo doseâi cilj, ko
so v Angliji òe tri leta lokomotive kriòarile po deòeli in
prinaôale velikanske koristi, so na evropskem kontinen-
tu uâeni moòje in cele korporacije uâenjakov, namesto
da bi si stvar preprosto ogledali in se prepriâali, pisali
globokoumne traktate o tem, da je gradnja lokomotiv
otroâja stvar, da ni mogoâa, da je ôkodljiva ipd. Kaj je
vendar to? se vpraôujemo. Je mar to epidemija idiotizma,
ki zajame skoraj vsakega âloveka? So dejansko obstaja-
le takône generacije ljudi? Da, take generacije so obsta-
jale, in mi, ki se jim danes tako âudimo, sami nismo niâ
boljôi od njih, in tudi naôi vnuki v tem pogledu ne bodo
boljôi od nas. Vsi ti ljudje s svojimi òaljivo nesmiselnimi
ugovori in napadi vendarle niso bili idioti, âeprav se
nam danes taki zde. Vsa njihova krivda je bila le v tem,

BES

MEDNARODNI JEZIK

da zahvaljujoâ naravni duhovni inerciji, kakrôno ima
vsakdo izmed nas, bodisi sploh niso hoteli presoditi
novih pojavov, ki so nastajali in so se raje omejevali z
zdravimi smehljaji, ali pa so jeli presojati z òe vnaprej
pripravljenimi predsodki, da je predloòena stvar neures-
niâljiva in so skuôali vse svoje argumente prilagoditi
temu vnaprej sprejetemu sklepu, ne da bi pri tem opa-
zili neosnovanost teh argumentov, in so zoper argumen-
te nasprotne strani, ki so branili nove zamisli, zaprli svo-
je moògane z najmoânejôimi zapahi, in tako so se morali
argumenti, ki naj bi dokazovali moònost tega „za kar
vendar vsakdo ve, da to ni mogoâe”, tem iracionalnim
ljudem zdeti prav tako otroâji, kakor se nam zde otroâ-
ji njihovi tedanji ugovori.

Med take ideje, ki se zde sodobnikom niâeva fantazija

in se bodo zdele zanamcem tako naravna stvar, da ne
bodo mogli razumeti, kako so mogli ljudje tisoâe let òi-
veti brez tega — med take ideje sodi tudi ideja o uved-
bi skupnega jezika za komuniciranje med raznimi ljuds-
tvi. Ko bodo naôi zanamci brali v zgodovinskih knjigah,
kako so ljudje, ti kralji planeta zemlje, ti najviôji pred-
stavniki svetovnega razuma, ti pol-bogovi, cela tisoâle-
tja òiveli drug poleg drugega, ne da bi drug drugega ra-
zumeli; preprosto tega ne bodo hoteli verjeti. „Za kaj
takega vendar ni bila potrebna kaka nadnaravna moâ,”
bodo porekli; „vsakdo od teh ljudi je imel na voljo zbirko

BES

MEDNARODNI JEZIK

potrebnih glasov, s katerimi se je âisto natanâno spora-
zumeval s svojimi najbliòjimi sosedi — kako mu torej ni
priôlo na misel, da bi se dogovoril z drugimi, naj bo ena
od teh zbirk glasov uvedena za medsebojno sporazume-
vanje vseh, podobno, kakor je bila za veâino kulturnih
ljudstev doseòena uvedba skupnih mer, skupne abece-
de in skupnega notnega zapisa itd.!” Naôi zanamci se
bodo âutili uòaljene, ko bodo izvedeli, da so na tiste, ki
so si prizadevali za skupni jezik, njihovi sodobniki kazali
s prstom kakor na manijake, pobaline, ki niso vredni
imena resnih ljudi; da se je iz teh ljudi vsak praznogla-
vec lahko norâeval po âasopisih, kolikor je ravno hotel,
in ni bilo nikogar, ki bi tem moòganskim maloposestni-
kom rekel: „Te ideje lahko vidiô kot uresniâljive ali tudi
kot neuresniâljive — a norâevati se iz njih, ne da bi se z
njimi vsaj zares seznanil, to gospodje, je sramota!” Prav
iz srca se bodo krohotali naôi zanamci, ko bodo sliôali za
te naivne ugovore, ki so jih ôtevilni naôi sodobniki izre-
kali na raâun ideje mednarodnega jezika nasploh in
umetno sestavljenega jezika ôe posebej. Podobno, kakor
se danes prizanesljivo nasmehnemo tistim naôim prade-
dom, ki so pred tisoâletji morda protestirali proti uvedbi
umetno sestavljene abecede, ko so z avtoriteto uâenja-
kov, a âisto brez osnove, vpili, kako je sredstvo za
izraòanje naôih misli organski predmet, naraven, ustvar-
jen po zgodovini (pisanje z ideogrami, hieroglifi) in tega

BES

MEDNARODNI JEZIK

„ni mogoâe ustvariti v kabinetu” — tako se bodo naôi
zanamci norâevali iz naôih sodobnikov, ki samo zaradi
okoliôâine, ki sama na sebi niâ ne pove, da so dosedanji
jeziki namreâ nastajali slepo sami po sebi, avtoritativno
zatrjujejo, da jezika ni mogoâe sestaviti umetno. „Do
sedaj tega ni bilo, torej tega ne more biti!” — „Kako bi
mogel verjeti,” bo porekel v prihodnjem stoletju deset-
leten dijak svojemu uâitelju, „da so obstajali ljudje, ki so
zanikovali moònost obstoja umetno sestavljenega jezi-
ka, ko pa je pred njihovim nosom tak jezik òe obstajal,
imel svojo bogato literaturo in odliâno v praksi izpol-
njeval vse funkcije, ki jih lahko zahtevamo od medna-
rodnega jezika, in bi morali ti gospodje, namesto da so
âenâali svoje teoretiâne nesmisle, le odpreti svoje oâi in
pogledati! Je res mogoâe, da bi ljudje v zreli dobi svoje-
ga òivljenja vedno govorili take nesmiselne fraze o ne-
kakônih razlikah v govornih organih pri posameznih
ljudstvih, ko je vendar vsak otrok na vsakem koraku lah-
ko videl pripadnike kakega ljudstva, kako so odliâno go-
vorili jezik drugega.” In uâitelj bo odvrnil: „To je dejan-
sko neverjetna stvar, vendar je prav tako bilo!”

Sicer je treba reâi, da se je v zadnjem âasu, kar zade-

va mednarodni jezik, zaâela rutina in miselna inercija
nekoliko umikati zdravemu razumu. Òe kar nekaj âasa
je, da izide v raznih âasnikih in revijah kak âlanek, poln
odobravanja za idejo samo in njene zagovornike. Ven-

BES

MEDNARODNI JEZIK

dar pa so ti âlanki ôe âisto brez poguma, kakor da bi se
njihovi avtorji bali, da bi jih obâinstvo priôtelo k tistim,
ki jih ni mogoâe jemati resno. Tako se ti plaôni glasovi
izgubljajo v gromkem hrumu kriâaâev in sramotilcev,
tako da veâji del obâinstva, navajenega iti tja, kjer naj-
bolj glasno kriâe, prepriâanega, da je vsak sramotilec
moder âlovek, da je vsak napadalec pogumneò in vsak
napadanec krivec, ôe vedno gleda na idejo mednarodne-
ga jezika kot na nesmiselno otroâjo fantazijo. Ne bomo
si prizadevali prepriâati tega dela obâinstva, saj bi bile
vse naôe besede porabljene zaman. To obâinstvo bo pre-
priâal samo âas. Jutri bodo pionirjem te ideje postavljali
spomenike s prav tako moânim âutom pripadnosti, ka-
kor jih danes obmetujejo z blatom. Naôe govorjenje je
namenjeno le tistim, ki znajo gledati na naôo zamisel z
neodvisno presodnostjo, pa so vendarle pod vplivom
raznih mnenj, ki so jih kje sliôali, izgubili ravnoteòje in
ne vedo, kako naj se vedejo, ko bi radi verjeli in se obe-
nem trpinâijo z neprestanimi dvomi. Prav za te bomo tu
analizirali vpraôanje, ali mi, prijatelji ideje mednarodne-
ga jezika, objektivno delujemo za nekakôno utopijo, ali
nam grozi nevarnost, da bo vse naôe delo zaman, kakor
nas prepriâujejo naôi nasprotniki, ali pa smo na poti k
jasno zastavljenemu cilju, ki ga je brez dvoma mogoâe
in nujno doseâi.

Vemo, spoôtovani posluôalci, da ste navajeni na spoôt-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ljiv odnos le do tistih argumentov, ki so napolnjeni z
obiljem citatov, ki so prepleteni z obilico zvoânih avto-
ritativnih imen in se bleôâe od mnoòice visokoleteâih
kvazi znanstvenih fraz. Svarimo vas, da vsega tega v na-
ôem govoru ne boste sliôali. Âe se vam zdi vredno pozor-
nosti samo to, kar je povezano z zveneâimi imeni, potem
berite kako delo o mednarodnem jeziku, in tam boste
naôli dolgo vrsto znanstvenikov z avtoriteto, ki so za to
idejo òe delovali. Mi pa bomo tu opustili vsak nepo-
trebni balast in vam bomo govorili zgolj iz logike same.
Ne obraâajte pozornosti na to, kar pravi Peter ali Janez,
temveâ premislite stvar sami. Âe so naôi argumenti pra-
vilni, jih sprejmite — âe so napak, jih zavrzite, tudi âe bi
stalo za njimi tisoâe zveneâih imen.

Sistematiâno bomo razâlenili tale vpraôanja: 1. Ali je

mednarodni jezik potreben; 2. Ali je tak jezik v naâelu
moòen; 3. Ali obstaja upanje, da bo tak jezik dejansko v
praksi uveden; 4. Kdaj in kako bo to storjeno in kakôen
jezik bodo uvedli; 5. Ali nas naôe sedanje delo vodi do
zastavljenega cilja, ali pa delujemo slepo in tvegamo, da
bo vse prizadevanje zaman in se morajo razumni ljud-
je ôe naprej distancirati od nas, dokler „stvar ne bo pos-
tala jasna”.

BES

MEDNARODNI JEZIK

II.

e mednarodni jezik potreben? To vpraôanje bo s svojo
naivnostjo pri prihodnjih rodovih vzbujalo nasmeh,

kakor bi se recimo mi danes nasmehnili ob vpraôanju
„Ali je poôta potrebna?”. Veâina razumnega sveta òe se-
daj vidi to vpraôanje kot odveâno; vendar pa ga, zaradi
doslednosti, tu postavljamo, zahvaljujoâ temu, da je ôe
veliko ljudi, ki bi na to vpraôanje odgovorili z „ne”. Edi-
ni razlog, ki ga nekateri izmed teh povedo, se glasi:
„Mednarodni jezik bi uniâil narodne jezike in narode.”
Priznamo, kakor koli smo si òe s tem lomili glavo, nika-
kor nismo mogli razumeti, v âem bi bila taka nesreâa
âloveôtva, âe bi se nekega lepega dne izkazalo, da ni veâ
narodov z narodnimi jeziki, temveâ je tu samo ôe vse-
âloveôka druòina z obâeâloveôkim jezikom. A predpo-
stavimo, da bi bilo to dejansko nekaj straônega in pohiti-
mo pomiriti te gospode. Mednarodni jezik bi rad ljudem
iz razliânih narodov, ki stoje drug pred drugim kakor
mutci, samo dal moònost, da bi drug drugega razume-
li, nikakor pa se ne òeli vmeôavati v notranje òivljenje
posameznih narodov. Bati se, da bi mednarodni jezik

BES

MEDNARODNI JEZIK

uniâil narodne jezike, bi bilo tako smeôno, kakor âe bi se
recimo bali, da bo poôta, ki daje ljudem, ki so med seboj
oddaljeni, moònost komuniciranja, odpravila neposred-
ne pogovore med ljudmi! „Mednarodni jezik” in „sve-
tovni jezik” sta dve razliâni zadevi, ki ju nikakor ne bi
smeli zamenjavati. Âe predpostavljamo, da bo nekoâ
priôlo do zlitja ljudi v obâeâloveôko ljudstvo, te „nesreâe”
(kakor bi temu rekli nacionalni ôovinisti) ne bi zakrivil
mednarodni jezik, temveâ spremembe v miôljenju ljudi.
Tedaj bi mednarodni jezik dejansko olajôal ljudem do-
seâi to, kar bi prej sami òeleli in sklenili; a âe ta cilj zlit-
ja ne bo porojen samostojno, mednarodni jezik sam po
sebi gotovo ne bo skuôal vsiliti takega zedinjenja. Âe
pustimo povsem ob strani vpraôanje o zaòelenosti ali ne-
zaòelenosti nacionalnega ôovinizma, pripomnimo samo
to, da naravnanosti k mednarodnemu jeziku ne bi smel
izkljuâiti niti najbolj vroâ in slep ôovinizem; saj je raz-
merje med naravnanostjo k cilju mednarodnega jezika
in nacionalnim ôovinizmom prav tako, kakor med na-
cionalnim patriotizmom in ljubeznijo do lastne druòine:
ali more kdo reâi, da bi pomnoòitev medsebojne komu-
nikacije in sporazumevanja med ljudmi v isti deòeli (s
ciljem krepitve patriotizma) s âimer koli ogroòalo dru-
òinsko ljubezen? Sam po sebi mednarodni jezik ne le da
ne more slabiti narodnih jezikov, temveâ prav nasprot-
no, nazadnje mora privesti do njihove krepitve in polne-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ga razcveta: zahvaljujoâ nujnosti uâenja raznih tujih je-
zikov je danes komaj mogoâe sreâati âloveka, ki bi do
popolnosti obvladal svojo materinôâino, a tudi jeziki
sami, v stalnem seganju drug v drugega, se vedno bolj
meôajo, kvarijo in izgubljajo svoje naravno bogastvo in
lepoto; a ko se bo vsakdo izmed nas moral nauâiti le
enega samega tujega jezika (in ôe tega zelo lahkega), bo
vsakdo imel moònost, da se temeljito nauâi svojega
maternega jezika, in se bo vsak jezik, osvobojen tako
pritiska moânejôih sosedov in ohranjujoâ moâi svojega
ljudstva v polnosti, kmalu razcvetel z najveâjo moâjo in
v sijaju.

Drugi razlog, ki ga omenjajo sovraòniki mednarodne-

ga jezika, je strah, da bi bil kot mednarodni jezik izbran
eden izmed narodnih jezikov in se tako ljudje ne bi zbli-
òevali med seboj, temveâ bi preprosto en narod stistnil
in pogoltnil vse druge, zahvaljujoâ prevladujoâi moâi, ki
bi jo zadobil nad vsemi drugimi narodi. Ta razlog ni âis-
to brez osnove; vendar ga je mogoâe navajati samo ob
takôni ali drugaâni nepravilni obliki mednarodnega je-
zika. Ta razlog razumljivo izgubi vsak pomen, âe obrne-
mo pozornost na to, da je lahko mednarodni jezik samo
nevtralen jezik, kakor bomo pozneje pokazali.

Torej: âe za nekaj âasa pustimo ob strani vpraôanje

moònosti ali nemoònosti uvedbe mednarodnega jezika
(o tem bomo govorili ôe pozneje), âe torej predpostav-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ljamo, da bi bila uvedba takega jezika odvisna samo od
naôe òelje, in âe izkljuâimo kakôen kriâeâe napaâen ko-
rak pri izbiri takega jezika, potem bi se moral vsakdo
strinjati, da nikakor ni mogoâe govoriti o kaki nekorist-
nosti mednarodnega jezika. Korist pa, ki bi jo tak jezik
prinaôal svetu, bi bila tako velikanska in vsem razvidna,
da o tem ne kaòe izgubljati besed. Vendar pa bomo re-
kli nekaj besed o tem, âe ne zaradi âesa drugega, pa za-
radi popolnosti naôe razâlembe.

Ste kdaj premiôljali o tem, kaj je pravzaprav dvignilo

âloveôtvo tako nedoseòno visoko nad vse òivali, ki so v
osnovi zgrajene na enak naâin kakor âlovek? Za vso na-
ôo visoko kulturo in civilizacijo se moramo zahvaliti eni
sami stvari: posedovanju jezika, ki nam je omogoâil iz-
menjavo misli. Kaj bi bilo z nami, ponosnimi kralji stvar-
stva, âe med seboj ne bi mogli komunicirati v jeziku, âe
bi si moral vsakdo od samega zaâetka sam pridobiti vse
znanje in inteligentnost, namesto da bi uporabil —
zahvaljujoâ izmenjavi misli — òe zrele plodove izkuôenj
in raznih znanj celih tisoâletij, milijonov in milijard bi-
tij, ki so nam podobna? Niti za stopniâko se ne bi dvig-
nili nad vse te òivali, ki nas obdajajo in so tako nerazum-
ne in nebogljene! Naj nam vzamejo roke in noge in kar
ôe hoâejo, a naj nam pustijo moònost izmenjave misli —
in ôe vedno bomo ostali isti kralji narave in bomo ne-
prestano in brez konca napredovali; a naj dajo vsakemu

BES

MEDNARODNI JEZIK

izmed nas ôe stotero rok, stotero celo ôe neznanih âutov
in zmoònosti, a âe nam odvzamejo moònost izmenjave
misli — bomo brò zdrsnili na raven neumnih in nemoâ-
nih òivali. In zdaj: âe je òe ta nepopolna in zelo omeje-
na moònost izmenjave misli imela za âloveôtvo tako ve-
likanski pomen, premislite potem tudi to, kako velikan-
sko in z niâemer primerljivo korist bi dal âloveôtvu jezik,
ki bi naredil izmenjavo misli popolno, in zahvaljujoâ
kateremu ne bi imela le oseba A moònosti sporazume-
vati se z osebo B, oseba C z osebo D, oseba E z osebo F,
temveâ bi vsaka izmed teh oseb lahko komunicirala z
vsako drugo! Stotero najveâjih iznajdb ne bo povzroâi-
lo v âloveôtvu tako velike in dobrodejne revolucije, ka-
kor bo to storila uvedba mednarodnega jezika! Vzemi-
mo nekaj majhnih primerov. Prizadevamo si prevesti
dela iz vsakega jezika v vsak drug jezik. To neproduktiv-
no poòira straôansko veliko dela in denarja, in vendar
lahko kljub vsemu prevedemo le neznaten del âloveôke
literature in ostaja najveâji del te literature s svojimi
bogatimi zakladi raznih misli za vsakogar izmed nas ne-
dostopen. Âe pa bi imeli mednarodni jezik, bi vse, kar
obstaja v obmoâju âloveôkega miôljenja, prevedli samo
v ta edini nevtralni jezik in mnoga dela bi bila napisana
celo neposredno v njem, in vsi proizvodi âlovekovega
duha bi postali dostopni za vse nas. Za izpopolnjevanje
te ali druge veje âloveôkih znanj pripravljamo kar naprej

BES

MEDNARODNI JEZIK

razne mednarodne kongrese — a kakôno mizerno vlogo
ti igrajo, ko lahko sodelujejo na njih ne tisti, ki bi dejan-
sko hoteli kaj koristnega sliôati, ne tisti, ki bi imeli kaj
pomembnega sporoâiti, temveâ samo oni, ki zna klepe-
tati v nekaj jezikih. Naôe òivljenje je kratko, znanosti pa
so ôiroke; moramo se uâiti, uâiti, uâiti! Uâenju lahko
posvetimo samo del svojega kratkega òivljenja, namreâ
svoja otroôka in mladeniôka leta; a gorje! velik del tega
dragocenega âasa gre v izgubo povsem neproduktivno
za uâenje raznih jezikov! Koliko bi pridobili, ko bi
zahvaljujoâ obstoju mednarodnega jezika lahko ves âas,
ki ga zdaj posveâamo neproduktivnemu uâenju raznih
jezikov, posveâali uâenju dejanskih in pozitivnih zna-
nosti! Kako visoko bi se dvignilo âloveôtvo!…

A o tej toâki ne bomo veâ govorili, saj kakor koli gle-

dajo naôi posluôalci na to ali drugo obliko mednarodne-
ga jezika, dvomimo, ali bomo naôli med njimi enega sa-
mega, ki bi dvomil o koristnosti takega jezika sami po
sebi. Toda, ker se ôtevilnim ljudem, ki niso navajeni na-
tanâneje izraâunavati svoje simpatije in antipatije za
kako stvar, navadno zdi, da âe ne odobravajo te ali one
oblike kake ideje, nujno morajo napadati idejo samo v
njeni celoti — zato zaradi sistematiânosti naôe razâlem-
be prosimo vsakega izmed spoôtovanih posluôalcev, da
si predvsem skuôa dobro vtisniti v spomin dejstvo, da o
koristnosti mednarodnega jezika v celoti — kolikor bi ga

BES

MEDNARODNI JEZIK

kdaj uvedli — nima dvomov. Spomnite se torej, gospod-
je, prvega sklepa, do katerega smo prispeli, zabeleòite si
dobro, da se s tem sklepom strinjate, namreâ:

Obstoj mednarodnega jezika, s katerim bi se ljudje

vseh deòel in narodov lahko med seboj sporazumevali,
bi prinesel âloveôtvu velikanske koristi.

BES

MEDNARODNI JEZIK

III.

daj bomo preôli k tretjemu vpraôanju: „Ali je med-
narodni jezik sploh moòen?” Tudi o tem âlovek

brez predsodkov ne bi smel dvomiti niti minute, saj ne
le, da ni niti najmanjôih dejstev, ki bi govorila proti taki
moònosti, temveâ prav tako ne obstajajo niti najmanjôi
vzroki, ki bi âloveka silili, da bi o taki moònosti dvomil.
Dejansko pa obstajajo ljudje, ki z òigom znanosti zago-
tavljajo, da je jezik naravni, organski pojav, ki je odvisen
od posebnih fizioloôkih lastnosti govornih organov vsa-
kega ljudstva posebej, klimatskih okoliôâin, dednosti,
meôanja ras, zgodovinskih okoliôâin ipd. Mnoòicam tako
uâeno govorjenje tako imponira, posebno ôe, âe je do-
volj prepleteno z navedki in za mnoòico misterijskimi
tehniânimi termini. Toda izobraòen âlovek, ki si upa sa-
mostojno razsojati, zelo dobro ve, da je vse to le brez-
vsebinsko psevdoznanstveno blebetanje, ki nima nika-
krônega smisla in ki bi ga lahko pobil prvi otrok, ki bi
priôel mimo. Iz vsakdanje izkuônje vsi zelo dobro vemo,
da âe vzamemo otroka katere koli narodnosti, da ga od
rojstva naprej vzgajajo osebe âisto tuje narodnosti, lahko

BES

MEDNARODNI JEZIK

tudi na antipodu prejônje, bo ta otrok govoril v jeziku te
druge nacije enako dobro in âisto, kakor vsak naravni
sin tega naroda. Âe je za odraslega âloveka normalno
teòko, nauâiti se tujega jezika, to nikakor ne prihaja iz
gradnje njegovih govoril, temveâ preprosto iz tega, da
nima tiste potrpeòljivosti, nima âasa, nima uâiteljev,
nima sredstev itd. Ta isti odrasli bi se sreâal s povsem
enakimi teòavami pri uâenju jezika svoje domovine, âe
bi se tega ne nauâil v svojem otroôtvu, temveâ bi se ga
moral uâiti iz knjiònih lekcij. Nazadnje se mora vsak izo-
braòen âlovek danes nauâiti nekaj tujih jezikov, in go-
tovo si teh jezikov ne izbira po tem, da bi bili tako rekoâ
konformni z njegovimi govornimi organi, temveâ samo
po tem, katere izmed njih potrebuje; torej ni niâ nemo-
goâega v tem, âe bi se namesto tega, da se vsak uâi raz-
liânih jezikov, vsak nauâil enega samega, a istega jezika,
in bi se tako lahko sporazumeval z drugimi. Celo âe ne
bi vsakdo v polnosti obvladal takega skupnega sprejete-
ga jezika v polnosti, bi bilo vpraôanje mednarodnega
jezika s tem vendarle reôeno in ljudje ne bi veâ stali drug
pred drugim kakor gluhonemi. In seveda moramo upo-
ôtevati, da bi, âe bi bilo sploôno znano, da se je treba za
sporazumevanje z vsem svetom, nauâiti le enega jezika
— povsod bilo na voljo dovolj dobrih uâiteljev tega jezi-
ka, posebnih ôol, vsakdo bi se tega jezika uâil s kar naj-
veâjo pripravljenostjo in navduôenjem, in nazadnje bi

BES

MEDNARODNI JEZIK

vsi starôi navadili svoje otroke na rabo tega jezika òe v
otroôtvu, vzporedno z maternim jezikom. Torej, âe pus-
timo medtem ob strani vpraôanje, ali bodo ljudje sploh
hoteli izbrati en sam jezik v vlogi mednarodnega jezika
in ali jim bo uspelo priti do sporazuma glede te izbire,
lahko ugotovimo dejstvo, ki v polni nedvomnosti sledi
iz vsega, kar smo prej rekli, namreâ, da je sam obstoj
mednarodnega jezika popolnoma mogoâ. Torej si dobro
zapiôite v spomin ta dva nedvomna sklepa, do katerih
smo dosedaj prispeli, namreâ:

1. Mednarodni jezik bi prinesel âloveôtvu ogromne

koristi;

2. obstoj mednarodnega jezika je popolnoma mogoâ.

BES

MEDNARODNI JEZIK

IV.

li bo mednarodni jezik kdaj uveden? Âe smo pro-
speli do sklepa, da bi mednarodni jezik prinesel

âloveôtvu ogromne koristi in je njegov obstoj mogoâ, iz
teh dveh sklepov òe sam po sebi priteka sklep, da bo tak
jezik prej ali slej nujno uveden, saj bi sicer morali pri
âloveôtvu zanikati obstoj najbolj elementarne inteligen-
ce. Âe bi jezik, ki bi lahko izpolnjeval vlogo mednarod-
nega jezika, doslej ôe ne obstajal, temveâ bi ga morali
ôele ustvariti, potem bi bil odgovor na vpraôanje, ki smo
ga izrekli na zaâetku tega poglavja, dvomljiv, saj ôe ne bi
mogli vedeti, ali je tak jezik sploh mogoâe ustvariti. Ven-
dar pa vemo, da obstaja neôteto jezikov in da bi vsake-
ga izmed njih po potrebi lahko doloâili za vlogo medna-
rodnega jezika, le s to razliko, da je kakôen izmed njih za
to bolj primeren in drugi manj. Imamo torej vse priprav-
ljeno in nam je samo ôe izraziti òeljo in izbrati — in v
tem primeru odgovor na to vpraôanje òe ne bi mogel biti
dvomen. Ljudje òivijo zavestno òivljenje in si neprestano
prizadevajo doseâi kaj dobrega; tako, âe vemo, da ta ali
ona stvar obljublja ljudem velikanske in nedvomne ko-

BES

MEDNARODNI JEZIK

risti, in âe je ta stvar zanje dosegljiva, lahko vselej s pol-
no gotovostjo napovemo, da se bodo ljudje od tistega
trenutka, ko bodo na to stvar postali pozorni, vztrajno
zagnali proti temu cilju in tako dolgo ne bodo odneha-
li, dokler ga ne doseòejo. Âe bi imeli dve skupini ljudi,
loâeni s potokom, a bi vedeli, da bi bilo zanje zelo dobro
imeti medsebojne stike, in bi videli, da leòijo deske za
premostitev obeh bregov pripravljene pred njihovimi
rokami, nam ni treba imeti preroôkega daru, da lahko s
polno gotovostjo predvidimo, da bodo prej ali slej po-
loòili desko âez potok in bodo stiki vzpostavljeni. Resni-
ca je, da mora navadno miniti nekaj âasa v oklevanju, in
vzrok za to oklevanje so karseda nesmiselni izgovori:
modri ljudje pravijo, da je cilj, omogoâiti komuniciranje
otroâja stvar, saj se nihâe ne ubada s polaganjem deske
âez potok in ta stvar sploh ni v modi; izkuôeni pravijo,
da naôi predniki niso polagali desk âez potok in je torej
vse skupaj utopija; uâeni dokazujejo, da je komuniciran-
je lahko samo naravna stvar in se âloveôki organizem ne
more gibati po takih deskah itd. Vendar pa je prej ali
pozneje deska poloòena in komunikacija vzpostavljena.
Tako je bilo z vsako koristno idejo, z vsako koristno iz-
najdbo; komaj so ljudje, ki niso imeli predsodkov, priô-
li do nedvomnega sklepa, da je predloòena zadeva zelo
koristna in hkrati uresniâljiva, so lahko z vso gotovostjo
òe vnaprej vedeli, da bo stvar prej ali slej nujno spreje-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ta kljub vsem napadom s strani rutinskih ljudi, saj tega
ne zagotavlja samo naravna inteligentnost âloveôtva,
temveâ tudi njegova usmerjenost v praktiâno korist in v
svoje dobro. Tako bo tudi z mednarodnim jezikom. V
âasu stoletij, se ljudje, ko mednarodnega jezika ôe niso
tako zelo potrebovali, niso tako poglabljali v to vpraôa-
nje; a sedaj, ko je okrepljena komunikacija med ljudmi
obrnila njihovo pozornost k temu vpraôanju, zdaj, ko so
zaâeli ljudje prihajati do prepriâanja, kako jim bo med-
narodni jezik prinesel velikanske koristi in da je to ne-
kaj dosegljivega, si bodo zaâeli brez vsakega dvoma bolj
in bolj prizadevati, da bi ta cilj dosegli, potrebnost ures-
niâitve se jim bo zdela iz dneva v dan veâja in kmalu se
ne bodo mogli veâ pomiriti, dokler vpraôanje ne bo reôe-
no. Lahko o tem dvomite? Gotovo ne! Kdaj bo vse to pri-
ôlo — tega nimamo namena napovedovati: lahko se zgo-
di âez leto dni, âez deset let, âez sto let ali celo ôele âez
nekaj stoletij — a ena stvar je òe zunaj vsakega dvoma,
namreâ, kolikor koli bodo morali trpeti pionirji te ideje,
in celo âe bi ta ideja za veâ desetletij veâkrat zaspala,
vendar nikoli ne bo umrla: vse âeôâe in vse bolj vztraj-
no se bodo oglaôali glasovi, ki bodo zahtevali uvedbo
mednarodnega jezika, in nazadnje, bolj ali manj zgodaj
— âe vpraôanja ne bo reôila druòba sama — bodo vlade
vseh dròav morale popustiti, sklicati mednarodno kon-
ferenco in izbrati kakrôen koli jezik v funkciji mednarod-

BES

MEDNARODNI JEZIK

nega jezika. Tu lahko govorimo samo o vpraôanju âasa:
nekateri izmed vas bodo rekli, da bo to kmalu, drugi
bodo rekli, da se bo to zgodilo v kar se da oddaljeni pri-
hodnosti; toda, da bo do tega dejstva sploh nekoâ priôlo
in âloveôtvo, ko bo videlo velikanske koristi in hkrati
uresniâljivost mednarodnega jezika, ne bo ostalo za veâ-
no indiferentno do te stvari, ne bo ostalo nemoâna âreda
bitij, ki ne razumejo drugo drugega — o tem gotovo ni-
hâe izmed vas ne dvomi niti minute. Tako vas prosimo,
da si vtisnete v spomin tretji sklep, do katerega smo pri-
ôli, namreâ:

„Prej ali pozneje bo mednarodni jezik nujno uveden.”
Tu bomo naredili kratek premor in povedali nekaj

besed o nas, bojevnikih za idejo mednarodnega jezika.
Iz vsega, kar smo doslej dokazovali torej vidite, da prav
niâ nismo takôni fantasti in utopisti, kakrône so nas
mnogi izmed vas morda videli in kakrône nas slikajo ôte-
vilni âasniki, ki se ne òelijo poglobiti v bistvo tega, za kar
se bojujemo. Vidite, da se bojujemo za stvar, ki bo pri-
nesla âloveôtvu ogromne koristi in bo bolj ali manj zgo-
daj nujno uresniâena. Vsak razumen âlovek se nam lah-
ko tako pogumno pridruòi, ne da bi se bal norâevanja
nespametne in nemisleâe mnoòice. Bojujemo se za stvar,
ki je dobro premiôljena in zanesljiva in nas tako nikakrô-
no norâevanje ali napadanje ne bo spravilo s te poti.
Prihodnost pripada nam. Celo âe predpostavimo, da se

BES

MEDNARODNI JEZIK

bo oblika mednarodnega jezika, za katerega se bojuje-
mo, v prihodnosti izkazala za napaâno in prihodnji
mednarodni jezik ne bo ta, ki smo ga izbrali, nas to ni-
kakor ne bi smelo zmesti, saj se ne bojujemo za formo,
temveâ za idejo, konkretno formo za naô boj pa smo
doloâili samo zato, ker abstrakten boj in gola teorija
normalno ne vodita nkamor. V nadaljevanju bomo do-
kazali, da je celo tudi ta konkretna forma tega jezika
povsem premiôljena stvar in ima nedvomno prihodnost;
a tudi, âe o tem dvomite, nas oblika vendar nikoli ne bo
vezala; âe se bo ta oblika pokazala kot zmotna, jo bomo
jutri spremenili, in âe se bo pokazala potreba, jo bomo
pojutriônjem spremenili ôe enkrat, a za to idejo se bomo
bojevali tako dolgo, dokler ne bo prej ali slej uresniâe-
na. Âe bi se, sledeâ glasu indiferentnega egoizma, vzdr-
òevali delovanja samo zato, ker bi se s âasom oblika
mednarodnega jezika spremenila z ozirom na to, za ka-
krôno delamo sedaj, bi to pomenilo nekaj takega, kakor
âe bi se odpovedali uporabi pare, ker bo morda pozne-
je odkrito boljôe prometno sredstvo, ali âe bi se odpove-
dali dròavnim reformam, ker bodo nekoâ morda odkri-
te boljôe oblike vladanja. Zdaj smo ôe ôibki in se lahko iz
nas norâuje ôe vsak paglavec in kaòe na nas s prstom; a
najbolje se smeje tisti, ki se zadnji smeje. Naôa zadeva
napreduje poâasi in s teòavami; âisto lahko se zgodi, da
veâina izmed nas ne bo doòivela tega trenutka, ko se

BES

MEDNARODNI JEZIK

bodo pokazali sadovi naôega delovanja in bomo sami
vse do smrti predmet posmeha; vendar pa bomo odha-
jali v grob z zavestjo, da naôa stvar ne bo umrla, da ni-
koli ne more umreti, da prej ali slej mora dospeti do
cilja. In celo, ko bi, utrujeni od nehvaleònega dela, od
obupa in apatije spustili roke — âisto vseeno, stvar ne bo
umrla. Namesto utrujenih bojevnikov se bodo pojavili
novi, saj ponavljamo, da ni dvoma, da bi mednarodni
jezik prinesel âloveôtvu ogromne koristi in da ga je mo-
goâe uresniâiti. V tem primeru za nikogar, ki ni zaslep-
ljen od rutine, ne more biti dvoma, da bo prej ali slej ta
cilj nujno uresniâen, in naôe neprestano delovanje bo v
âloveôtvu trajno ohranjalo misel na to idejo, vse dokler
ne bo uresniâena. Zanamci bodo blagoslavljali naô spo-
min, in na te pametne ljudi, ki nas zdaj imajo za fantas-
te, bodo gledali, kakor mi sedaj gledamo na tiste pame-
tne sodobnike, ki so se posmehovali odkritelju Amerike
ali izmitelju parnega stroja itd.

BES

MEDNARODNI JEZIK

vrnimo se k prekinjeni analizi. Dokazali smo, da

bo mednarodni jezik prej ali slej nujno uveden;

vendar pa ostaja odprto vpraôanje: kdaj in kako se bo to
zgodilo? Lahko se zgodi, da bo do tega priôlo ôele po sto-
letjih ali celo tisoâletjih? Je za kaj takega nujen med-
sebojni sporazum vlad vseh dròav? Da bi dali kolikor
toliko zadovoljiv odgovor na ta vpraôanja, moramo prej
razâleniti neko drugo vpraôanje, namreâ: „Ali je mogoâe
predvideti, kakôen jezik bo dobil vlogo mednarodnega
jezika?” Med prvima dvema in tem slednjim vpraôanjem
je namreâ ozka povezava: âe ne moremo predvideti,
kakôen jezik bo dobil lastnost mednarodnega jezika in
âe imajo razliâni jeziki za to vlogo nekako enake moò-
nosti, potem moramo âakati, dokler vlade vseh (ali vsaj
najbolj pomembnih) dròav ne bodo sklenile sklicati za to
zadevo kongresa, kjer naj bi odloâali o mednarodnem
jeziku. Kdor ve, s kakôno teòavo se vlade odloâajo o vsaki
novi zadevi, ta bo tudi razumel, da bo minilo ôe veliko
veliko let, predno bodo vlade videle problem medna-
rodnega jezika za dovolj zrel in vreden njihove interven-

BES

MEDNARODNI JEZIK

cije, in potem bo minilo najverjetneje ôe vrsto let za delo
raznih komitejev in diplomatov, predno bo zadeva od-
loâena. Posamezne zdruòbe in druôtva tu ne morejo niâ
storiti; lahko samo neprestano spodbujajo vlade, a same
vpraôanja brez intervencije vlad ne morejo reôiti. Reôi-
tev tega vpraôanja bi bila tako ôe zelo oddaljena. Povsem
drugaâna stvar pa bi bila, âe bi se pokazalo, da je mo-
goâe vnaprej z vso natanânostjo in gotovostjo predvide-
ti, kakôen jezik bo nekoâ dobil vlogo mednarodnega je-
zika: v takem primeru morda ne bi bilo treba âakati nes-
konâno vrsto let, tedaj bi vsako druôtvo, vsaka posa-
mezna oseba lahko po lastni odloâitvi delovala za raz-
ôiritev tega jezika. ôtevilo pripadnikov tega jezika bi vsa-
ko uro rastlo, njegova literatura bi se naglo bogatila,
razni mednarodni kongresi bi takoj lahko tak jezik zaâeli
uporabljati za medsebojno sporazumevanje udeleòen-
cev in v najkrajôem âasu bi se tak jezik tako okrepil po
vsem svetu, da vladam ne bi preostalo drugega, kakor da
sankcionirajo òe izvrôeno dejstvo. Ali torej moremo
predvideti, kakôen bo mednarodni jezik? Na sreâo lah-
ko na to vpraôanje âisto pozitivno odgovorimo: „Da, lah-
ko predvidevamo, kakôen bo mednarodni jezik, to lah-
ko predvidimo z vso natanânostjo in gotovostjo, brez
sence dvoma.”

Da bi lahko o tem prepriâali posluôalce, jih prosimo,

naj si predstavljajo, kako je kongres predstavnikov raz-

BES

MEDNARODNI JEZIK

nih dròav òe potekal in si bomo ogledali, kakôen jezik bi
sploh mogli izbrati. Ni nam teòko dokazati, da obstaja
en sam jezik, ki bi ga lahko izbrali in da bi bila vsaka
druga izbira nemogoâa, celo âe bi hoteli izbrati kak drug
jezik; in âe bi kljub priâakovanjem in kljub vsem argu-
mentom zdravega razuma vendarle izbrali kak drug je-
zik, bi zoper to protestiralo òivljenje samo in bi njihova
izbira ostala le mrtva ârka na papirju.

Tako si predstavljajmo, da bi predstavniki raznih

dròav prispeli na kongresno mesto in bi pristopili k iz-
biri mednarodnega jezika. Njihove moònosti bi bile nas-
lednje: 1. ali izbrati enega od obstojeâih òivih jezikov; 2.
izbrati enega od mrtvih jezikov (npr. latinskega, grôkega,
hebrejskega); 3. ali izbrati enega od obstojeâih umetnih
jezikov ter 4. doloâiti odbor, ki bi se ukvarjal s sestavo
povsem novega, ôe ne obstojeâega jezika. Da bi naôi
posluôalci lahko v mislih sledili delu in premiôljanju
delegatov, jih moramo najprej seznaniti z znaâajem ime-
novanih kategorij jezikov. Znaâaj òivih in mrtvih jezikov
je posluôalcem bolj ali manj znan, torej bomo rekli ne-
kaj besed o umetnih jezikih, ki za veâino naôih po-
sluôalcev pomenijo „terro incognito”.

Kako se je pri ljudeh rodila zamisel umetnega jezika,

kako se je ta zamisel razvijala, ôla skozi razne stadije,
zaâenôi z najbolj nedovrôeno obliko pazigrafije pa vse do
najbolj dovrôenega tipa polnega in bogatega jezika;

BES

MEDNARODNI JEZIK

kakôno silno delo je bilo òrtvovano za to zamisel v dobi
zadnjih dvesto let — o vsem tem ne bomo govorili, saj
za posluôanje ne bi imeli niti âasa niti potrpljenja. Pove-
dali bomo samo nekaj o specialnih lastnostih umetnih
jezikov, pri âemer bomo, razumljivo, imeli pred oâmi, ne
razne neuspeône poskuse v preteklosti, ki v glavnem
nimajo lastnosti, ki jih òelimo razâlenjevati, temveâ naj-
bolj dovrôeno obliko mednarodnega jezika, ki obstaja v
naôem âasu.

Poleg popolne nevtralnosti v nacionalnem smislu, se

umeten jezik razlikuje po naslednjih lastnostih:

1. Je zaâudljivo in neverjetno lahek za uâenje: brez

pretiravanja lahko reâemo, da je vsaj petdesetkrat laòji
od vsakega naravnega jezika. Kdor se ni seznanil s kakim
umetnim jezikom ne more verjeti, kolikôna je njegova
lahkost. Veliki pisatelj in filozof Lev Tolstoj, ki ga gotovo
nihâe ne more obtoòevati, da òeli delati reklamo za med-
narodni jezik, je rekel o esperantu tole: „Lahkost njego-
vega uâenja je tolikôna, da sem, ko sem dobil esperant-
sko slovnico, slovar in âlanke, napisane v tem jeziku, po
ne veâ kakor dveh urah ukvarjanja z njim, bil sposoben,
âe ne pisati, pa vsaj sproôâeno brati stvari v tem jeziku.
V vsakem primeru, òrtve, ki jih bo prispeval vsakdo
naôemu evropskemu svetu, ko bo posvetil nekoliko âasa
uâenju tega jezika, so tako nepomembne, in so posledi-
ce, âe vsi, vsaj Evropejci in Ameriâani, pristopijo k temu

BES

MEDNARODNI JEZIK

jeziku, tako velike, da ni mogoâe ne narediti tega posku-
sa.” Poskusite razumeti, gospodje, kaj to pomeni: „po ne
veâ kakor dveh urah ukvarjanja s tem jezikom”! In ena-
ko so se izrazili o jeziku esperantu vsi tisti ljudje s poô-
tenjem in brez predsodkov, ki so, namesto da bi o tem
slepo filozofirali, sprejeli tisto neznatno koliâino dela, da
so se dejansko seznanili z njim. Res je, da se lahko ôolani
ljudje nauâijo esperanta hitreje kakor neôolani, a tudi
slednji se ga nauâijo na moâ hitro in z lahkoto, saj za to,
da se kdo nauâi jezika esperanta, ni potrebno nobeno
predznanje. Med esperantisti boste naôli precej ljudi, ki
so tako neôolani, da so doslej v lastnem maternem jezi-
ku pisali obupno slabo in s polno napak, v esperantu pa
vendarle piôejo povsem brez napak — in so se tega jezi-
ka nauâili v nekaj tednih, medtem ko zahteva uâenje
naravnega jezika od istih oseb vsaj ôtiri ali pet let.

Ko so priôli leta 1895 v Odeso ôvedski ôtudentje, ki so

znali samo francoôâino in esperanto, je neki novinar, ki
se je òelel z njimi pogovarjati, zjutraj prviâ v svojem òiv-
ljenju vzel v roke uâbenik esperanta — in zveâer tega
istega dne se je lahko òe dovolj dobro pogovarjal s temi
ôvedi.

Od kod ta neverjetna lahkost mednarodnega jezika?

Vsak naravni jezik je nastajal slepo, ob zbiranju karseda
razliânih in povsem priloònostnih okoliôâin; tam ni pre-
vladovala logika, ne kak doloâen naârt, temveâ zgolj

BES

MEDNARODNI JEZIK

raba sama: to besedo je dovoljeno rabiti tako in tako je
ni dovoljeno rabiti — to besedo je treba rabiti drugaâe
in zato jo moramo rabiti drugaâe. Tako lahko òe za na-
prej reâemo, da bo sistem glasov za izraòanje misli, ki ga
bo uredila âloveôka inteligenca po strogo doloâenih in
logiânih zakonitostih, nujno nekajkrat, precejkrat laòji
od takega sistema glasov, ki se je sestavil priloònostno in
nezavedno. Tu nam ni mogoâe razâlenjevati vsega pote-
ka misli, ki so vodile avtorje umetnih jezikov, niti ne
moremo v podrobnosti pokazati vseh velikih olajôav, ki
so znaâilne za umetne jezike v primerjavi z naravnimi,
saj bi to zahtevalo posebno obseòno ôtudijo — tako bo-
mo preprosto predstavili le nekaj primerov. Tako se npr.
skoraj v vseh jezikih vsak samostalnik uvrôâa k temu ali
onemu spolu, tako ima npr. v nemôâini „glava” moôki
spol, v francoôâini òenskega, v latinôâini pa srednjega; ali
je mogoâe v tem dejstvu najti kakrôen koli vsaj najmanjôi
smisel? In vendar, kakôno teòavo pomeni za uâeâega
prav pomnjenje spola pri vsakem samostalniku! Koliko
mora uâenec vaditi in zopet vaditi, predno doseòe tolikô-
no popolnost, da se ne bo veâ zmedel in recimo rekel „le
fin” namesto „la fin” ali „das Strick” namesto „der
Strick”! V umetnem jeziku je slovniâni spol pri samo-
stalnikih povsem izpuôâen, ker se je izkazalo, da nima v
jeziku najmanjôega pomena. Tako vidite òe prvi primer
tega, kako je z najmanjôim posegom doseòeno izredno

BES

MEDNARODNI JEZIK

olajôanje v jeziku. V naravnih jezikih imate kar se da
komplicirane sklanjatve in spregatve z velikim ôtevilom
izjemnih oblik, ne le za posamezne skupine, temveâ tudi
znotraj teh skupin samih; tako imate pri spregatvah ne
le za vsak âas in naâin celo vrsto oblik, temveâ pri vseh
teh skupinah imate ôe posebne oblike za vsako osebo in
ôtevilo. Pred seboj imate vrsto slovniânih tabel, ki se jih
morate nauâiti in ohraniti v spominu; a vse to je ôele
zaâetek: temu se pridruòuje ôe vrsta nepravilnih skla-
njatev in spregatev, vsaka seveda z vsemi oblikami, in
vse to se morate ne le nauâiti in pomniti, temveâ si mo-
rate zapomniti tudi to, katero besedo pregibamo s pra-
vilnimi oblikami in katero z nepravilnimi in kako se bes-
eda po teh pravilnih ali nepravilnih tabelah spreminja.
Osvojitev vsega tega zahteva peklensko potrpeòljivost,
ogromno âasa in neprestane vaje. Medtem pa se umet-
ni jezik namesto vsega tega kaosa, ki terja leta dolgo po-
trpeòljivo delo, zadovolji s samo ôestimi „besedicami”: i,
as, is, os, us, u, ki si jih lahko popolnoma osvojite v âasu
nekaj minut in jih ne boste nikoli veâ pozabili ali po-
meôali. Z zaâudenjem vpraôujete: „Kako je vendar vse to
mogoâe?” Zelo preprosto: esperanto vam pravi, da je
spreganje z osebnimi glagolskimi oblikami povsem od-
veâ, ker lahko to popolnoma nadomestite z zaimki, ki jih
tako tudi sicer uporabljamo, in tako za spregatev ne le
zadoôâa ena sama tabela za vse glagole, temveâ tudi za

BES

MEDNARODNI JEZIK

to edino tabelo zadoôâa (izvzemôi deleònike, ki pomeni-
jo posebne oblike) pet konânic, namreâ: za sedanji, pre-
tekli in prihodnji âas ter za nedoloânik, pogojni in velel-
no-òelelni naklon. Gotovo boste òe v prvi minuti pomi-
slili na to, da bi utegnil jezik zaradi te skromne tabele
izgubiti na svoji fleksibilnosti. Nikakor: seznanite se z
umetnim jezikom in boste videli, da izraòa njegova spre-
gatev vse nianse miôljenja neprimerno bolje in bolj na-
tanâno kakor pa najbolj komplicirane konfuzne tabele
naravnih jezikov, saj je umetni jezik odvrgel ne to, kar
jezik potrebuje, temveâ samo to, kar je v njem povsem
odveâen in niâemur namenjen balast. Dejansko, âemu bi
potrebovali posebno serijo konânic za vsako osebo in
ôtevilo, in to v vseh âasih in naklonih posebno novo se-
rijo konânic, âe so te odveâ in òe zaimek sam, ki stoji
pred glagolom, âisto dovolj oznaâi osebo in ôtevilo?

Pravopis v veâini jezikov (in to najveâkrat prav v tis-

tih jezikih, ki imajo najveâjo moònost, da bi bili izbrani
kot mednarodni) je velik kriò za uâeâega: v kakôni besedi
je to ali ono ârko treba izgovoriti, v kaki drugi spet ne;
v tej besedi se ta ârka izgovarja tako, v kaki drugi spet
drugaâe… Vrsto let mora porabiti Francoz ali Angleò za
to, da lahko pravilno piôe lastno materinôâino! Absolut-
no nemogoâe je radikalno spremeniti ta pravopis, saj bi
se s tem ôtevilne besede, ki se med seboj po izgovoru
sploh ne razlikujejo ali le zelo malo, tudi v pisavi sploh

BES

MEDNARODNI JEZIK

ne bi veâ razlikovale. Umetni jezik pa je dal vsaki ârki
jasen, strogo doloâen in vedno enak izgovor, in zaradi
tega v umetnem jeziku vpraôanje pravopisa tako rekoâ
ne obstaja in òe âetrt ure po tem, ko smo se s tem jezi-
kom zaâeli ukvarjati, (se pravi po seznanitvi z njegovo
preprosto abecedo) vsakdo piôe narek v tem jeziku po-
vsem brez napak, medtem ko bo to stopnjo dosegel v
naravnem jeziku ôele po letih teòkega in utrujajoâega
dela.

Òe iz teh nekaj primerov, ki smo jih navedli, lahko do-

bite dovolj dober vtis o tem, kakôno veliko olajôanje pri-
speva k jeziku umetni poseg. Lahko bi, razumljivo, na-
vajali ôe veliko drugih primerov, saj pri naravnih jezikih
na vsakem koraku naletimo na velikanske teòave in
zmeônjave, ki jih v umetnem jeziku sploh ni, ker so bile
odvròene kot odveâen balast, ali pa so zreducirane na
nekaj besedic ali pravil, ne da bi v najmanjôi meri trpe-
la fleksibilnost, bogastvo in natanânost jezika. Vendar o
tem ne bomo veâ govorili, rekli bomo samo, da je vsa
slovnica jezika esperanta sestavljena iz 16 kratkih pravil,
ki se jih vsakdo z lahkoto nauâi v pol ure! Po samo pol
ure dela z esperantom si uâenec osvoji slovnico in celot-
no sestavo jezika v tolikôni meri, da mu v glavnem pre-
ostane samo ôe pridobivanje besednega zaklada! Da bi
lahko razumeli in ocenili vso pomembnost te ugotovit-
ve, si predstavljajte, da ste se lotili uâenja kakega narav-

BES

MEDNARODNI JEZIK

nega jezika in ste po nekaj letih potrpeòljivega dela priôli
do tega, da ste si v popolnosti osvojili strukturo jezika in
ste prepriâani, da v tem jeziku ne morete veâ narediti
kake slovniâne ali pravopisne napake in se morate zdaj
nauâiti samo ôe âim veâ besed — bi se vendarle âutili
sreânega in bi si rekli, da je najteòje, najbolj utrudljivi del
òe za vami… Mar ne? V jeziku esperantu doseòete to sta-
nje òe po pol ure dela!

Torej: âe bi imel esperanto tudi samo to lastnost, o

kateri smo prej govorili, se pravi, da bi bil tako lahek za
uâenje, tako pravilen v slovnici in pravopisu, bi o njem
òe morali reâi, da je veliko, velikokrat laòji od vsakega
naravnega jezika. A s tem se njegova lahkost ne konâu-
je. Ko ste dospeli do tega, da vam preostaja samo ôe uâe-
nje besed, boste prav tu naleteli na moâne olajôave. Tako
vam recimo òe sama doslednost pravil v jeziku daje ve-
lik prihranek pri uâenju besed. Âe veste, kakôna je kaka
beseda v samostalniôki obliki, boste òe vnaprej, brez po-
sebnega uâenja vedeli tudi, kakôna je njena pridevniôka
oblika, prav tako boste vedeli za njeno obliko v prislovu
in glagolu itd., medtem ko se morate v vsakem narav-
nem jeziku nauâiti veliko posebnih besed za vsako be-
sedno vrsto posebej (npr.: parler, oral, verbalement). Ko
imamo polno in ne le omejeno pravico zdruòevati vsa-
krôno besedo z vsakrônim predlogom in z vsako drugo
besedo, smo tako osvobojeni uâenja ôtevilnih besed, ki

BES

MEDNARODNI JEZIK

imajo v naravnih jezikih lasten koren samo zato, ker ne-
katere oblike zdruòevanja preprosto niso dovoljene. A
poleg teh naravnih prednosti pri sestavljanju besed, ki
jih ima jezik esperanto, boste naôli v njem ôe posebna,
tim. umetna sredstva, ki dajejo jeziku velikansko ekono-
miânost glede uâenja besed. To velja npr. za predpone in
pripone, izmed katerih bomo navedli le nekatere kot
primer: predpona „mal” daje besedi prav nasproten po-
men („bona” bon/dober — „malbona” mauvais/slab) — âe
torej poznate besede: bona (dober), mola (mehak), varma
(topel), lar¸a (ôirok), supre (zgoraj), ami (ljubiti), estimi
(spoôtovati) ipd., lahko òe sami naredite besede: malbo-
na (slab), malmola (trd), malvarma (hladen), mallar¸a
(ozek), malsupre (spodaj), malami (sovraòiti), malestimi
(prezirati, zaniâevati) ktp., ko ste znani besedi preprosto
dodali predpono „mal”. Ali: pripona „in” daje samostal-
niku òenski pomen („patro” père/oâe — „patrino” mère/
mati); âe torej poznate besede: patro (oâe), frato (brat),
onklo (stric), fianço (zaroâenec), bovo (bik), koko (petelin),
ste s tem òe osvobojeni uâenja besed: patrino (mati), fra-
tino (sestra), onklino (teta), fiançino (zaroâenka), bovino
(krava), kokino (kokoô) itd. Pripona „il” pomeni sredstvo,
orodje („trançi” trancher/rezati — „trançilo” couteau/
noò). Âe torej poznate besede: trançi (rezati), kombi (âe-
sati), tondi (striâi), pafi (streljati), sonori (zvoniti), plugi
(orati) itd., òe takoj znate tudi besede: trançilo (noò),

BES

MEDNARODNI JEZIK

kombilo (glavnik), tondilo (ôkarje), pafilo (strelno oroòje),
sonorilo (zvon), plugilo (plug) itd. Takih besedic, ki ne-
verjetno zmanjôujejo obseg slovarja, je ôe cela vrsta.

Spomnite se torej vsega, kar smo rekli o zgradbi

umetnega jezika, in tedaj se boste z lahkoto strinjali, da,
ko smo rekli, kako je umetni jezik vsaj petdesetkrat laòji
od naravnega, to ni bilo pretiravanje. Vtisnite si torej v
spomin to neverjetno lahkost umetnega jezika, ker se
bomo pozneje k temu ôe vrnili.

2. Druga razloâujoâa lastnost umetnega jezika je nje-

gova dovrôenost, ki jo sestavljajo matematiâna natanâ-
nost, fleksibilnost in brezmejno bogastvo. Da bo ume-
ten jezik imel tako lastnost, so òe pred pojavom prvega
umetnega jezika predvidele vse eminentne glave, ki so
se ukvarjale s to za âloveôtvo nadvse pomembno idejo
resneje od sedanjih jupitrov, ki mislijo, da bi òe najmanj-
ôa seznanitev z bistvom umetnih jezikov zmanjôala nji-
hovo âast in vrednost. Lahko bi navajali take velike
svetilnike, kakor so Bacon, Leibnitz, Pascal, de Brosses,
Condillac, Descartes, Voltaire, Diderot, Volney, Amp

è-

re, Max Müller itd. — vendar vidimo v takem navajan-
ju le oroòje navidez uâenih sofistov; tako se bomo, ne da
bi se hvalili z navedki, potrudili vse dokazati zgolj z lo-
giko. Da je umeten jezik ne samo lahko bolj dovrôen od
naravnih jezikov, temveâ tak tudi mora biti, bo lahko
razumel vsakdo sam, âe bo upoôteval naslednje: pri sled-

BES

MEDNARODNI JEZIK

njih logika, zavestna odloâitev âloveôke inteligence ni
imela moâi. Vsak izraz, ki ste ga velikokrat sliôali, lahko
uporabljate, in vsak izraz, ki ga ôe niste sliôali, je za rabo
prepovedan. Tako sreâujemo pri vseh naravnih jezikih
na vsakem koraku naslednje: v vaôih moòganih se pojavi
neko razumetje, vendar … nimate moònosti, da bi ga z
glasno besedo izrazili in si morate pomagati z nerodnim
opisom, te razumetosti, ki obstaja v vaôih moòganih kot
ena razumetost, kot ena duhovna beseda, a ki zahteva
veliko besed. Tako npr., ker se s pranjem perila navad-
no ukvarjajo òenske, v vsakem jeziku najdete izraz za
pojem „perice”; a âe se bo hotel lotiti pranja moôki, bo-
ste v ôtevilnih jezikih brez moâi in ne boste vedeli, kako
imenovati takega âloveka, saj ime moôkega, ki bi se uk-
varjal s pranjem perila nikoli niste sliôali! Z zdravljenjem
so se doslej v ukvarjali samo moôki; a ko so se pojavile
prve zdravnice ali òenske s kakim znanstvenim rangom,
zanje v veâini jezikov ni bilo ustreznega izraza. Da bi
opisali njihov poklic, ste òe morali seâi po opisovanju z
nekaj besedami, in âe ste hoteli iz njihovega naslova na-
rediti ôe pridevnik, glagol ipd. — vse to òe ni bilo veâ
mogoâe! V vsakem jeziku boste naôli vrsto samostalni-
kov, ki jih ni mogoâe izraziti v tem ali onem spolu, v tem
ali onem sklonu, v tej ali oni izpeljanki; pridevnike, ki
jim manjka ta ali ona stopnja v komparaciji, ta ali ona
oblika; glagole, ki jim manjka ta ali oni âas, oseba, na-

BES

MEDNARODNI JEZIK

klon ipd.; iz tega samostalnika ne morete narediti pri-
devnika, iz onega glagola ne samostalnika itd. Kajti, po-
navljamo, vsak naravni jezik je grajen ne na logiki, tem-
veâ na slepi konvenciji: „tako se govori” ali „tako se ne
reâe”; potemtakem vseh razumetosti, ki se porajajo v
vaôih moòganih, a zanje ôe niste sliôali ene same besede,
navadno nimate moònosti izraziti in si morate pomagati
z opisom. V umetnem jeziku pa, zavestno utemeljenem
na strogih zakonih miôljenja, ki ne dopuôâajo izjem ali
samovoljnosti, do tega ne more prihajati. Izrazi, kakor:
„taka beseda nima takih oblik ali ne dovoljuje takega
zdruòevanja idej” — so v umetnem jeziku docela nemo-
goâi. Pomislite recimo, da bi v prihodnosti moôki lahko
rodil otroka in ga hranil s svojimi prsmi — in zanj je v
jeziku òe pripravljena beseda, saj v umetnem jeziku ne
more obstajati kaka beseda, ki bi veljala samo za en spol
in ne tudi za drugega. Pomislite, da si bi kdo jutri izmislil
nekaj âisto novega, najbolj âuden poklic, recimo delo z
zrakom — zanj òe obstaja pripravljena beseda, saj âe
imamo v umetnem jeziku pripono, ki izraòa poklic, vam
to òe daje moònost, da izrazite vsakrôen poklic, ki se
sploh more pojaviti v vaôih moòganih.

Poleg tega pa ne pozabite, da je dovrôevanje umetne-

ga jezika moòno do neskonânosti, saj lahko vsako dobro
pravilo, dobro obliko, dober izraz, ki obstaja v katerem
koli drugem jeziku, z vso pravico vkljuâite — vsako po-

BES

MEDNARODNI JEZIK

manjkljivost, ki bi se lahko v njem znaôla pa lahko iz-
boljôate ali zamenjate, medtem ko v naravnem jeziku o
tem ni govora, saj bi se tedaj naravni jezik spremenil v
umetnega.

Poleg velikanskih prednosti umetnega jezika, ki smo

jih analizirali (izredna lahkost uâenja in dovrôenost), pa
obstajajo ôe druge, o katerih ne bomo govorili. Preidimo
takoj k slabostim umetnega jezika. Tisti, ki se je vsaj
malo seznanil z umetnim jezikom in ima dovolj pogu-
ma, da verjame temu, kar je sam videl in ne ponavlja z
zaprtimi oâmi tujih fraz, lahko pride samo do enega
sklepa, namreâ da v primerjavi z naravnimi jeziki umet-
ni jezik nima nobenih pomanjkljivosti. Vsakdo izmed
vas, zares, ima priloònost sliôati ôtevilne napade zoper
umetni jezik. A proti vsem tem napadom lahko reâemo
v odgovor samo eno: vsi prihajajo iz ust ljudi, ki o umet-
nem jeziku ne vedo niâesar, ga nikoli niso opazili — ne
le, da ga niso opazili in raziskovali, nikoli tudi niso logiâ-
no premiôljali o njegovem bistvu, in namesto da bi se
nad tem, kar govore, zamislili, raje razmetavajo okoli
sebe na levo in desno glasne in modne, a nesmiselne
fraze. Âe bi se vsaj malo seznanili z umetnim jezikom, bi
videli, da so njihove fraze povsem napaâne; âe bi se vsaj
zamislili nad njim v teoriji, tudi âe bi se z njim ne sezna-
nili, bi videli, da te fraze nimajo niti najmanjôe osnove.
Âe bi kdo hotel prepriâati ljudi, da so v sosednjem mestu

BES

MEDNARODNI JEZIK

vse hiôe narejene iz papirja in so vsi ljudje tam brez rok
in nog — lahko s tem naredi vtis pri mnoòici, ki v vsako
z avtoriteto poznavalca izreâeno besedo sveto verjame;
razumen âlovek pa bo òe od vsega zaâetka jemal take
besede zelo kritiâno, saj òe v lastni glavi ne bo naôel
sprejemljive osnove za take stavke; in ko se v njem pre-
budi dvom, bo preprosto odôel v sosednje mesto in po-
gledal, in se bo tam prepriâal, da so bile vse fraze, ki jih
je sliôal, absoluten nesmisel. Tako je tudi z umetnim je-
zikom: namesto slepega ponavljanja fraz vam je treba
preprosto premisliti o njihovem smislu in òe boste razu-
meli, da nimajo niti najmanjôe osnove; in âe vam teore-
tiâni premislek ne bo zadostoval, preprosto pojdite in si
stvar oglejte, vrzite pogled v kak uâbenik umetnega je-
zika, seznanite se z zgradbo tega jezika, poglobite se v
njegovo òe zelo bogato in vsestransko literaturo, nare-
dite kak poskus, oglejte si dejstva, ki jih lahko najdete na
vsakem koraku prav pred nosom — in tedaj boste razu-
meli, kako velik nesmisel je mogoâe najti v teh frazah, ki
ste jih posluôali zoper umetni jezik. Tako ste npr. sliôali
stavek: „Jezika ni mogoâe ustvariti v kabinetu, kakor
tudi òivega bitja ni mogoâe narediti v kemikovi retorti…”
Ta stavek zveni tako lepo in „modro”, da pri veliki veâi-
ni ljudi ne puôâa nobenega dvoma veâ, da je umeten
jezik otroâarija. In vendar, âe bi imeli ti ljudje toliko last-
ne kritiânosti, da bi izrekli âisto majhno, prav majhno

BES

MEDNARODNI JEZIK

vpraôanje: „Zakaj?” — bi ta glasni stavek na mah izgu-
bil v njihovih oâeh vsak smisel, saj bi videli, da tu ni lo-
giânega odgovora, da je ta stavek le vrsta lepo zveneâih
besed, ki nimajo nikake logiâne osnove. Enak stavek bi
namreâ lahko uporabili za umetno pisavo, ki jo âloveô-
tvo òe tako dolgo uporablja v svojo najveâjo korist, proti
umetnemu naâinu prevaòanja s pomoâjo pare ali s kole-
som in sploh proti naôi celotni civilizaciji! In to ter po-
dobne fraze ljudje vztrajno ponavljajo vselej, kadar se
pojavi kaka nova ideja… O, fraza, fraza, fraza, kdaj boô
nehala vladati nad âloveôkimi duhovi!

Sliôali ste, da umeten jezik ni moòen, da se v njem

ljudje ne razumejo med seboj, da bi ga vsak narod rabil
drugaâe, da v njem ni mogoâe niâesar izraziti itd. itd. Âe
upoôtevamo, da so vse to reâi, ki jih lahko vsakdo òe z
najmanjôo dozo poôtenosti in dobre volje sam praktiâ-
no preveri, in da vsi ti frazerji noâejo preverjati tega, o
âemer govorijo s tako avtoritarnim tonom, temveâ zara-
di aplavza publike raje zapirajo oâi in meâejo blato na
kako stvar samo zato, ker je nova in ôe ni v modi — te-
daj se vse te fraze izkaòejo ne le za smeône, temveâ tudi
òaljive. Namesto, da bi slepo razmetavali fraze, se od-
pravite in si stvar oglejte — in tedaj boste videli, da so
vse te vaôe besede nesramna laò: videli boste, da dejan-
sko umetni jezik òe lep âas obstaja, da ga ljudje raznih
narodnosti òe dolgo v svojo najveâjo korist uporabljajo,

BES

MEDNARODNI JEZIK

da se v njem odliâno in natanâno razumejo, tako pisno
kakor tudi ustno; da ga ljudje raznih narodnosti uporab-
ljajo povsem enako; njegova òe zelo bogata in raznolika
literatura vam bo predoâila, kako je v njem na najboljôi
naâin mogoâe izraziti vse nianse âloveôke misli… Name-
sto, da slepo âenâate razne teoretiâne nesmisle, pojdite
in si oglejte dejstva, ki òe zdavnaj obstajajo, dejstva, ki
jih lahko vsakdo neovrgljivo in nedvomno preveri — in
tedaj ne boste imeli nobenega dvoma veâ o tem, da so
razlogi, ki bi govorili proti uvedbi umetnega jezika v
skupno rabo, absolutno niâni.

Vrnimo se zdaj k temu, o âemer smo govorili na za-

âetku tega poglavja, se pravi predstavljajmo si, da se bo
zbrala konferenca predstavnikov vseh najpomembnej-
ôih dròav, da bi izbrali mednarodni jezik. Poglejmo si,
kakôen jezik bi sploh lahko izbrali. Ni teòko dokazati, da
lahko njihovo izbiro predvidimo ne le z veliko verjet-
nostjo, temveâ s polno gotovostjo in natanânostjo.

Iz vsega, kar smo prej rekli o velikih prednostih umet-

nih jezikov v primerjavi z naravnimi, bi òe samo po sebi
sledilo, da je lahko izbran le umeten jezik. Vendar vsaj
za minuto predpostavimo, da bi bila vsa konferenca ne-
sreâno sestavljena iz samih vztrajnih ljudi rutine in so-
vraònikov vsega novega in bi jim priôla na misel ideja, da
je bolje izbrati sicer v vsakem pogledu neprimeren na-
ravni jezik, kakor pa stokrat primernejôi umetni jezik.

BES

MEDNARODNI JEZIK

Oglejmo si, kaj bi temu sledilo. Âe bi hoteli izbrati kak
òiv jezik, enega od obstojeâih narodov, potem bo sledi-
la velikanska teòava ne le zaradi medsebojnega zavida-
nja med narodi, temveâ tudi âisto naraven strah vsake-
ga naroda za svoj obstoj: âisto razumljivo je namreâ, da
bi narod, âigar jezik bi bil izbran za mednarodno rabo,
pridobil velikansko nadoblast nad drugimi, da bi jih pre-
prosto razbil in pogoltnil. A domnevajmo, da delegati na
kongresu temu ne bi posveâali pozornosti, ali pa bi, da
bi se izognili medsebojni zavisti, izbrali kak mrtev jezik,
recimo latinôâino — kaj bi se zgodilo potem? Âisto pre-
prosto: odloâitev kongresa bi ostala mrtva ârka na papir-
ju in ne bi bila nikoli uresniâena. Vsak naravni jezik,
tako òiv in ôe bolj mrtev, je tako straôansko teòek, da je
òe samo uâenje njegovih osnov dostopno osebam, ki
razpolagajo z zelo veliko prostega âasa in denarja. Torej
ne bi dobili mednarodnega jezika v pravem pomenu te
besede, temveâ bi imeli le mednarodni jezik za najviôje
druòbene razrede. Da bi bila stvar prav taka in ne dru-
gaâna, nam ne kaòe le logika, temveâ nam je to òe zdav-
naj pokazalo òivljenje samo: dejansko je latinôâina òe od
nekdaj izbrana pri vseh vladah kot mednarodni jezik, òe
dolgo âasa v gimnazijah vseh dròav po volji vlad mladi-
na posveâa vrsto let uâenju tega jezika — in vendar, ali
imamo veliko ljudi, ki bi svobodno govorili latinôâino?
Sklep kongresa nam torej ne bi prinesel niâ novega, po-

BES

MEDNARODNI JEZIK

javil bi se le kot brezciljna in brezplodna ponovitev one-
ga sklepa, ki je bil òe davno sprejet in celo uresniâevan,
a brez rezultata. V naôem âasu noben sklep ôe tako av-
toritarnega kongresa latinskemu jeziku ne more pode-
liti tiste moâi, ki jo je imel v stoletjih srednjega veka:
tedaj ne samo zaradi njegove mednarodnosti, temveâ
ker so bile za njim enoduôno vse vlade, vsa druòba, vse-
mogoâna Cerkev in òivljenje samo, tedaj je pomenila
osnovo vsakrône znanosti in znanja, tedaj ji je bil po-
sveâen najveâji del òivljenja, izrivala je vse materne je-
zike, bila je predmet prisiljenega uâenja, preprosto tudi
zato, ker se uâitelji v svojih maternih jezikih niso mogli
izraziti — in kljub temu je ta jezik padel, in celo v svo-
jih najboljôih âasih je bil in je mogel biti le last izbranih
razredov druòbe! V primeru izbora umetnega jezika pa
bi ga po nekaj mesecih uâenja lahko obvladal ves svet
enkrat za vselej, vse sfere âloveôke druòbe, ne le inteli-
gentni in bogati, temveâ tudi najsiromaônejôi in neizo-
braòeni vaôâani.

Vidite torej, da kak prihodnji kongres sploh ne bo

mogel izbrati kakega drugega jezika kakor pa umetne-
ga. Izbrati katerega od naravnih jezikov, ko imamo moò-
nost izbrati umetni jezik, ki ima pred naravnimi v vsa-
kem pogledu nedvomne in takoj razvidne prednosti, bi
bilo podobna neumnost, kakor recimo poslati iz Pariza
kako stvar v Sankt Petersburg s konji namesto po òelez-

BES

MEDNARODNI JEZIK

nici. Noben kongres ne bi mogel tako izbrati. A celo âe
bi domnevali, da bi kongres stvar tako slabo premislil in
bi bil tako slep zaradi rutin in navad, da bi kljub temu
naredil tako absurdno izbiro, bi taka izbira z moâjo oko-
liôâin v vsakem primeru ostala mrtva ârka na papirju in
bo v òivljenju vpraôanje mednarodnega jezika ostalo ne-
reôeno vse dotlej, dokler se ne bi zbral nov tak kongres,
ki bi izbral za to rabo umetni jezik.

Zato vas prosimo, da si vtisnete v spomin sklep, do

katerega smo priôli, namreâ: mednarodni jezik prihod-
njih rodov bo edinole in nujno umetni jezik.

BES

MEDNARODNI JEZIK

VI.

daj je treba ôe reôiti vpraôanje, kakôen umetni jezik
namreâ bo uveden za skupno rabo. V prvem hipu

se zdi, da na to vpraôanje sploh ni mogoâe odgovoriti,
saj — kakor boste nedvomno porekli — „obstaja cela
vrsta umetnih jezikov in njihovo ôtevilo se lahko ôe po-
tisoâeri, saj lahko vsak âlovek posebej ustvari umeten
jezik po svoji vôeâi”. Ali potemtakem sploh obstaja kaka
moònost predvideti, kateri izmed njih bo izbran? Tako
se dejansko zdi na prvi pogled ljudem, ki zadeve ne po-
znajo, a bo kljub temu razmeroma lahko uganiti, kakôen
umetni jezik bo izbran. To sledi iz tega, da je prej nave-
deno in zelo popularno mnenje o ôtevilu obstojeâih in
napovedujoâih se umetnih jezikov povsem zmotno in
temelji na popolni nevednosti o zgodovini in bistvu
umetnih jezikov.

Predvsem ugotavljamo dejstvo, da sta se kljub velike-

mu ôtevilu oseb, ki so delale ali ôe delajo na umetnem
jeziku òe v âasu 200 let doslej pojavila samo dva dejan-
sko pripravljena jezika, namreâ volapük in esperanto.
Obrnite svojo pozornost na naslednje: samo dva umet-

BES

MEDNARODNI JEZIK

na jezika. Res je, da lahko skoraj vsak dan berete v âa-
sopisih, da se je zdaj tu, zdaj kje drugje pojavil ôe kak
umeten jezik ali veâ, navajajo ime takega jezika, vâasih
vam celo opiôejo njegovo zgradbo, vam navedejo nekaj
stavkov v teh tim. novih jezikih, in publiki se zdi, da ras-
tejo novi umetni jeziki kakor gobe po deòju. Vendar je to
mnenje povsem zmotno in prihaja od tega, da se âaso-
pisom ne zdi nujno, da bi globlje prodrli v to, o âemer
piôejo in se zadovoljujejo s tem, da imajo moònost zala-
gati bralce s smeônimi novostmi ali duhovitostmi. Vedite
torej, da je vse to, kar vsak dan prinaôajo âasopisi pod
rubriko „novi mednarodni jeziki” samo vrsta projektov,
v naglici in nepremiôljenosti peâenih projektov, ki so ôe
zelo daleâ od kake realizacije. Taki projekti se pojavlja-
jo bodisi v obliki nekaj potiskanih listiâev ali pa tudi de-
belih knjig z najglasnejôimi veliko obetajoâimi frazami
— se pojavljajo in tudi òe izginjajo za horizontom in ni-
koli veâ ne boste sliôali zanje; ko avtorji teh projektov
naredijo korak k njihovi uresniâitvi, se kmalu prepriâa-
jo, da to presega njihove moâi in da se to, kar se je v teo-
riji zdelo lahka stvar, v praksi izkaòe za teòko in neures-
niâljivo reâ. Zakaj je uresniâenje teh projektov tako teò-
ko in sta se doslej pojavila le dva izgotovljena in za òiv-
ljenje sposobna jezika — o tem bomo govorili malo poz-
neje, medtem pa òelimo obrniti vaôo pozornost, da od
umetnih jezikov doslej dejansko obstajata samo dva, in

BES

MEDNARODNI JEZIK

âe bi tak kongres potekal danes, bi lahko izmed obsto-
jeâih umetnih jezikov izbiral samo med dvema. Problem
kongresa bi torej niti ne bil tako teòak, kakor se na prvi
pogled zdi. Katerega od obeh jezikov izbrati — glede
tega se kongres ne bi obotavljal niti minute, saj je òiv-
ljenje samo òe davno reôilo to vpraôanje na najbolj
nedvomen naâin in je esperanto òe povsod izpodrinil
volapük. Prednost esperanta pred volapükom je tako
frapantno velika, da vsakomur pade v oâi òe prvi hip in
tega ne tajijo niti najbolj zavzeti volapükisti sami. Dovolj
je, âe vam povemo naslednje: volapük se je pojavil v
âasu, ko je bilo navduôenje obâinstva za to novo idejo ôe
zelo sveòe, esperanto pa se je zaradi finanânih teòav av-
torja pojavil pred obâinstvom nekaj let pozneje in se je
tako òe povsod sreâal s pripravljenimi sovraòniki. Vo-
lapükisti so imeli za svoje delovanje na razpolago veli-
ka sredstva za svojo agitacijo in so delovali na najôirôi
osnovi na prav ameriôki naâin reklame, esperantisti pa
so ves âas delovali skoraj brez vsakih finanânih sredstev,
pri svojem delu pa so izkazovali izredno nespretnost in
nepomogljivost; in kljub temu smo od prvega trenutka,
ko se je pojavil esperanto, videli ôtevilne volapükiste, ki
so odkrito prestopili k esperantu in ôe veâje ôtevilo tis-
tih, ki so, zavedajoâ se, da je volapük veliko niòje od es-
peranta, a ne hoteâ pokazati svojo premaganost, pov-
sem zapustili idejo mednarodnega jezika — medtem ko

BES

MEDNARODNI JEZIK

ves âas, odkar obstaja esperanto (13 let) nikjer na ze-
meljski obli ni bilo niti ene osebe — ponavljamo, niti ene
— ki bi od esperanta preôla k volapüku! Medtem ko es-
peranto kljub velikanskim teòavam, proti katerim se
mora bojevati, naprej òivi in cvete ter se neprestano kre-
pi, so volapük òe zdavnaj zapustili skoraj vsi in ga je mo-
goâe òe davno ôteti za mrtvega.

V âem je prednost esperanta pred volapükom, tega tu

v vseh nadrobnostih ne moremo analizirati; kot primer
bomo nakazali samo nekaj toâk:

1. Medtem ko zveni volapük zelo divje in grobo, je es-

peranto poln harmoniânosti in estetike in spominja na
italijanski jezik.

2. Celo za povsem neôolane ljudi je esperanto precej

laòji od volapüka, za uâene pa je celo izrazito laòji, saj
njegove besede — razen nekaj zelo redkih — niso samo-
voljno izmiôljene, temveâ so sprejete iz romanskih in
germanskih jezikov v obliki, ki jo je lahko prepoznati.
Tako lahko vsak civiliziran âlovek òe po nekaj urah uâe-
nja prosto bere vsako napisano delo v esperantu skoraj
brez slovarja.

3. Medtem ko mora uporabnik volapüka svoj jezik ne-

prestano ponavljati, saj bi ga sicer kmalu pozabil (za-
hvaljujoâ polni izmiôljenosti besed), pa uporabnik es-
peranta, ko se ga nauâi, ne pozabi veâ, celo âe ga dalj
âasa ne uporablja.

BES

MEDNARODNI JEZIK

4. Esperanto je òe na samem zaâetku zelo lahek za

ustni pogovor, medtem ko je treba pri volapüku zelo
dolgo in potrpeòljivo vaditi svoje uho, dokler se âlovek
ne navadi na jasno razlikovanje ôtevilnih med seboj zelo
podobno zveneâih besed (npr.: bap, pap, pab, päp, pep,
pöp, peb, böb, bob, pop, pup, bub, pub, püb, bib, pip,
püp itd., ki si postanejo med seboj ôe bolj podobne, âe
jih rabimo v mnoòini, se pravi s konânico -s).

5. V volapüku mora zaradi nekaj temeljnih napak pri

naâelih gradnje (npr.: samoglasnikov ne moremo upora-
biti na zaâetku ali koncu besede, ker imajo slovniâni po-
men) vsako novo besedo na novo ustvariti avtor sam
(celo vsa lastna imena, npr. Amerika = Melop, Anglija =
Nelij). Vse to ne daje le velikanskega ôtevila nepotrebnih
novih besed za uâenje, temveâ povzroâa popolno odvis-
nost vsakrônega razvoja v jeziku od njegovega avtorja ali
kake ukazujoâe akademije. Drugaâe pa je pri esperantu,
kjer zaradi popolne neodvisnosti slovnice od slovarja in
zaradi pravila, po katerem vse „tujke” òe same po sebi
veljajo za mednarodne besede in jih uporabljamo ne-
spremenljive, enako kakor v drugih jezikih. Tako ne
obremenjuje veâ uâenja le velikansko ôtevilo besed, tem-
veâ dobiva jezik sam moònost neprestanega razvoja
brez vsakrône odvisnosti od njegovega avtorja ali kakô-
ne akademije.

Ko govorimo o prednostih esperanta pred volapü-

BES

MEDNARODNI JEZIK

kom, nikakor nimamo namena zmanjôevati zaslug âlo-
veka, ki si je volapük zamislil. Schleyerjeve zasluge so
velikanske in njegovo ime bo vedno blestelo na najbolj
âastnem mestu v zgodovini mednarodnega jezika. Ho-
teli smo le pokazati, da ko bi danes potekal kongres za
izbor mednarodnega jezika, med obema obstojeâima
umetnima jezikoma ne bi mogel oklevati niti minute.

Dokazali smo torej, da ko bi danes zasedal kongres za

izbor mednarodnega jezika, kljub velikemu ôtevilu ob-
stojeâih jezikov lahko òe zdaj s polno gotovostjo in na-
tanânostjo predvidimo, katerega bi izbral, namreâ: iz-
med vseh obstojeâih jezikov, òivih, mrtvih in umetnih,
bi tak kongres lahko izbral en sam jezik: esperanto! Ka-
krôna koli bi òe bila sestava takega kongresa, kakrône
koli bi òe bile politiâne razmere, kateri koli obziri, pred-
sodki, simpatije ali antipatije bi vodili kongres, absolut-
no ne bi mogel izbrati kakega drugega jezika razen es-
peranta, kajti esperanto je za vlogo mednarodnega jezi-
ka zdaj edini kandidat na vsem svetu, brez kakrônih koli
konkurentov. Òe pri najmanj uspeôni sestavi takega kon-
gresa bi na njem vendarle sedeli misleâi ljudje, in veli-
kanska prednost jezika esperanta bi pred vsemi drugi-
mi jeziki moâno padala v oâi vsakomur, ki bi se vsaj
nekoliko seznanil s tem jezikom, zato je povsem nemo-
goâe predpostavljati, da bi kongres izbral kak drug jezik.
Âe pa bi bil kongres kljub temu, zoper vsako priâako-

BES

MEDNARODNI JEZIK

vanje, tako zaslepljen, da bi òelel izbrati kak drug jezik,
tedaj — kakor smo dokazali òe prej — bi òivljenje samo
poskrbelo za to, da bi tak kongresni sklep ostal mrtva
ârka na papirju tako dolgo, dokler se ne bi znova sestal
in izbral pravilno.

BES

MEDNARODNI JEZIK

VII.

daj nam preostane, da odgovorimo ôe na zadnje
vpraôanje: V sedanjem trenutku se esperanto zares

pojavlja kot edini kandidat za mednarodni jezik; a ker
do kongresa predstavnikov raznih dròav, ki naj bi izbral
mednarodni jezik, morda ôe ne bo priôlo tako kmalu,
morda âez deset, morda âez sto let, se âisto lahko zgo-
di, da se bodo do tedaj pojavili ôtevilni novi umetni je-
ziki, ki bodo veliko viôje od esperanta in bo tako kongres
moral izbrati enega izmed njih. Ali pa bo kongres sam
sestavil usposobljen odbor, ki se bo ukvarjal z ustvarjan-
jem novega umetnega jezika?

Na to vpraôanje lahko odgovorimo naslednje: Moò-

nost za pojav novega jezika je sama po sebi zelo dvom-
ljiva, zaupati kakemu odboru ustvarjanje novega jezika
pa bi bilo prav tako nesmiselno, kakor zaupati kakemu
odboru, da napiôe dobro pesem. Ustvarjanje polnega, v
vseh pogledih ustreznega in òivljenja polnega jezika, ki
se mnogim zdi tako lahka in ôaljiva zadeva, je zelo zelo
teòavna stvar. Po eni strani zahteva poseben talent in
navdih, po drugi strani pa velikansko zalogo energije,

BES

MEDNARODNI JEZIK

potrpeòljivosti in vroâo, povsem predano ljubezen do
zadeve same. ôtevilni se bodo nad temi besedami zelo
zaâudili, saj se jim zdi, kakor da bi bilo dovolj, âe odloâi-
jo, da bo miza npr. „bam”, stol „bim” itd. itd. in òe je je-
zik nared. Glede ustvarjanja naârtnega, primernega in
òivega jezika je povsem tako, kakor s sprehodom skozi
gosto raôâen gozd. Âloveku, ki ne pozna bistva glasbe, se
zdi, da nobena stvar na svetu ni tako lahka, kakor igra-
nje klavirja — saj je treba samo udarjati po tipkah in òe
dobite ton; udarite drugo tipko in dobite drug ton — in
âe udarjate tako celo uro po razliânih tipkah, boste do-
bili vso skladbo… zdi se, da niâ ni tako lahkega; a ko kdo
zaâne igrati svojo improvizirano skladbo, se vsi v sme-
hu razbeòijo in celo tisti sam, ko zasliôi divje tone, ki jih
je dobil, kmalu zaâenja razumeti, da zadeva nekako ni
tako gladka, da glasba ni sestavljena samo iz udarcev po
tipkah — in junak, ki je s takim izrazom samozaupanja
na obrazu sedel za klavirjem, bahajoâ se, da bo igral bo-
lje od vseh, bo od sramu zbeòal in se nikoli veâ ne bo
prikazal pred obâinstvom. Âloveku, ki ôe nikoli ni bil v
gozdu, se zdi, da niâ ni tako lahkega, kakor prehoditi
gozd od enega konca do drugega. „Kakôna umetnost je
vendar v tem? Vsak otrok lahko to stori, saj je treba le
vztrajno iti po isti smeri naprej — in âez nekaj ur ali dni
se boste znaôli na drugi strani gozda.” A komaj bo ta âlo-
vek naredil nekaj poti globlje v gozd, se bo kmalu tako

BES

MEDNARODNI JEZIK

izgubil, da bodisi sploh ne bo veâ naôel iz gozda, ali pa
bo naôel iz njega le po dolgem tavanju, a ne tam, kjer je
mislil. Tako je tudi z umetnim jezikom: lotiti se njegove-
ga ustvarjanja, mu dati òe vnaprej izbrano ime, raztro-
bentati vse to beroâemu svetu — vse to je na moâ lah-
ko — a sreâno tako delo skleniti, to sploh ni tako lahko.
Z izrazom samozaupanja na obrazu se mnogi lotevajo
takega dela; a komaj se vanj nekoliko poglobijo, dobijo
bodisi neurejeno zbirko glasov brez doloâenega naârta
in vrednosti, ali pa zadenejo ob toliko ovir, toliko zahtev,
ki si medseboj nasprotujejo, da izgubijo vso potrpeòlji-
vost, odvròejo delo in se ne prikaòejo veâ pred obâin-
stvom.

Da ustvarjanje ustreznega in za òivljenje sposobnega

jezika ni tako lahka zadeva, kakor se mnogim zdi, lah-
ko med drugim najbolje vidimo iz naslednjega dejstva:
vemo, da je bilo do pojava volapüka in esperanta
ogromno poskusov, da bi ustvarili umeten mednarodni
jezik; ne tako malo takih poskusov se je pojavilo tudi po
nastanku teh dveh jezikov; v vsaki zgodovini ideje med-
narodnega jezika boste naôli velikansko serijo imen teh
poskusov in njihovih avtorjev; ti poskusi so bili nareje-
ni tako po zasebnikih, kakor tudi po celih skupinah; po-
òrli so veliko dela in nekateri med njimi tudi velike na-
loòbe kapitala — in vendar sta od vsega tega ostala samo
dva, samo dva sta dejansko dosegla in naôla pripadnike

BES

MEDNARODNI JEZIK

in praktiâno rabo! A tudi ta dva sta se pojavila le po
nakljuâju, zahvaljujoâ temu, da eden od avtorjev ni ve-
del za delo drugega. Avtor jezika esperanta, ki je posvetil
svoji ideji vse svoje òivljenje, zaâenôi v svoji najzgodnejôi
mladosti, ki je s to idejo odraôâal in je bil pripravljen, da
zanjo òrtvuje vse, sam priznava, da njegove energije ni
podpirala le zavest, da ustvarja nekaj takega, kar nikoli
prej ni obstajalo, in so bile teòave, s katerimi se je sreâa-
val v vsem âasu svojega dela, tako velike in so zahteva-
le toliko potrpeòljivosti, da bi, âe bi se volapük pojavil
pet ali ôest let preje, ko esperanto ôe ni bil dokonâan, on,
(avtor esperanta) zagotovo izgubil potrpeòljivost in bi se
odrekel nadaljevanju dela na svojem jeziku, âeprav se je
prav dobro zavedal velikanske prednosti svojega jezika
pred volapükom.

Iz vsega tega, kar smo prej rekli, boste razumeli, da je

sedaj, ko ves svet ve, da dva povsem pripravljena umet-
na jezika òe davno obstajata, zelo dvomljivo, da bi se
naôel kdo, ki bi se lotil podobnega Sizifovega dela od
samega zaâetka in bi imel dovolj energije, da bi ga pri-
peljal do sreânega konca, toliko bolj, ker tega ne bi po-
òivljalo upanje, da bi dal svetu kaj boljôega, kakor je to,
kar òe obstaja. Kako malo upanja bi imel tak âlovek, naj-
bolje vidimo iz teh ôtevilnih poskusov in projektov, ki so
se pojavili po esperantu: kljub temu, da so imeli ti avtorji
pred seboj òe povsem pripravljen model, po katerem bi

BES

MEDNARODNI JEZIK

lahko delali, ne le, da nobeden od teh poskusov ni izôel
iz obmoâja projektov, temveâ celo pri teh projektih sa-
mih jasno vidimo, da âe bi njihovi avtorji imeli potrpeòl-
jivost in bi jih lahko privedli do konca, se ta dela ne bi
predstavljala bolje, temveâ nasprotno, ôe slabôe kakor
esperanto. Medtem ko esperanto odliâno zadovoljuje
vse zahteve, ki jih lahko postavljamo umetnemu medna-
rodnemu jeziku (izredna lahkost, natanânost, bogastvo,
naravnost, òivljenjskost, fleksibilnost, zvoânost it.), se
vsak od teh projektov trudi izboljôati eno od njegovih
strani, òrtvujoâ pri tem zoper lastno voljo vse druge pla-
ti. Tako npr. ôtevilni novi projektanti uporabljajo nasled-
njo potegavôâino: vedoâ, da bo obâinstvo vsak tak pro-
jekt presojalo v skladu s tem, kako bodo nanj gledali
uâeni jezikoslovci, ne skrbe za to, da bi bil njihov projekt
dejansko sposoben v praksi, temveâ le za to, da bi v
prvem hipu pustil za seboj dober vtis pri jezikoslovcih;
zategadelj jemljejo svoje besede skoraj brez vsake spre-
membe iz obstojeâih naravnih jezikov. Ko ti jezikoslov-
ci dobijo v roke stavek, napisan v takem projektiranem
jeziku, opazijo, da ga òe kar takoj laòje razumejo kakor
v esperantu — in ti projektanti òe triumfirajo in nazna-
njajo, kako bo njihov „jezik” (âe bi ga kdaj dokonâali)
boljôi od esperanta. A vsak razumen âlovek se bo takoj
prepriâal, da je vse to samo iluzija, da so bili zaradi ka-
kega nepomembnega naâela, izpostavljenega zaradi

BES

MEDNARODNI JEZIK

privlaânosti in dobrega videza, òrtvovana najpomemb-
nejôa naâela (kakor npr. lahkost jezika za manj izobraòe-
ne ljudi, fleksibilnost, bogastvo, natanânost itd.) in bi
celo, âe bi tak jezik lahko bil kdaj dokonâan, na koncu ne
mogel dati niâesar! Âe bi namreâ bila najpomembnejôa
vrlina mednarodnega jezika v tem, da bi ga kar najhitre-
je lahko razumeli uâeni jezikoslovci, potem bi za kaj ta-
kega preprosto lahko vzeli kak jezik, recimo latinski, ne
da bi na njem kar koli spreminjali — in bi ga uâeni jezi-
koslovci ôe toliko laòje razumeli òe prvi hip! Naâelo kar
najmanjôega spreminjanja naravnih besed je bilo avtorju
jezika esperanta ne le dobro znano, prav pri njem so
novi projektanti to naâelo tudi vzeli: a medtem ko je
esperanto razumno zadostil temu naâelu po meri moò-
nosti, skrbno si prizadevajoâ, da to naâelo ne bi delovalo
zoper druga vaònejôa naâela v mednarodnem jeziku, so
ti projektanti vso svojo pozornost obrnili izkljuâno k
temu naâelu in so vse drugo, neprimerno bolj pomemb-
no, odloòili kot òrtev, saj ne morejo spojiti ali pomiriti
med seboj vseh teh razliânih naâel in si tega tudi ne òe-
lijo, saj sami niti nimajo pravega upanja, da bi izroâili
svetu kaj pripravljenega in sposobnega za òivljenje, tem-
veâ jim gre le za trenutni uâinek.

Iz vsega tu povedanega vidite, da ne obstaja niti naj-

manjôi vzrok za strah, da bi se pojavil kak nov jezik, ki
bi izpodrinil esperanto — jezik, v katerega je poloòene-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ga toliko talenta, òrtev in let potrpeòljivega in v òaru
opravljenega dela, jezik, ki je v âasu vseh teh let òe pre-
izkuôen v vseh relacijah in v praksi tako dobro izpolnjuje
vse to, kar lahko priâakujemo od mednarodnega jezika.
A za vas, dragi posluôalci, vse to ni dovolj: òelite, da vam
izroâimo polno in nedvomno logiâno gotovost o tem, da
jezik esperanto ne bo imel konkurentov. Na sreâo smo
v takem poloòaju, da vam lahko damo to polno goto-
vost.

Âe bi bilo vse bistvo umetnega jezika v njegovi slov-

nici, bi bilo od trenutka, ko se je pojavil volapük, vpra-
ôanje mednarodnega jezika za vselej reôeno in se kakô-
ni konkurenti jeziku volapüku niti ne bi mogli pojaviti;
kljub manjôim napakam v slovnici volapüka je ta jezik
tako preprost, da âesa bolj preprostega in laòjega ne bi
mogli veâ dodati. Kak nov jezik bi se razlikoval od vola-
püka samo po malenkostih, in vsakdo bo razumel, da
zaradi malenkosti nihâe ne bo zapoâel ustvarjanja nove-
ga jezika, in svet se zaradi malenkosti ne bi odrekel òe
pripravljenemu in preizkuôenemu jeziku. V skrajnem
primeru bi kakôna bodoâa akademija ali kongres nare-
dila v volapüku tistih nekaj manjôih sprememb, ki bi se
zdele koristne, in mednarodni jezik bi brez dvoma lah-
ko bil volapøk in bi bila vsaka konkurenca za vselej iz-
kljuâena. A jezik ni sestavljen samo iz slovnice, temveâ
tudi iz slovarja, in uâenje besed zahteva pri umetnem

BES

MEDNARODNI JEZIK

jeziku stokrat veâ âasa kakor pa uâenje slovnice. Med-
tem torej, ko je volapük reôil samo vpraôanje slovnice,
pa je slovar povsem zanemaril, ko si je izmislil vrsto
besed, kakrônih si vsak novi avtor sme izmisliti po svo-
ji vôeâi. Zato so se òe na samem zaâetku od nastanka
volapüka tudi najbolj zagreti volapükisti naravno bali,
da bi se jutri pojavil nov jezik, âisto drugaâen od vo-
lapüka, in bi se med obema jezikoma vnel boj. Âisto dru-
gaâna je stvar pri esperantu: vemo — in o tem noben
raziskovalec ne dvomi niti za hip — da esperanto ni reôil
le vpraôanja slovnice, temveâ tudi vpraôanje slovarja,
torej ni reôil le manjôega dela problema, temveâ je reôil
celoten problem. Kaj bi torej mogel storiti avtor novega
jezika, âe bi se ta kdaj pojavil? Niâ drugega, kakor pa, da
bi ôe enkrat odkril òe odkrito Ameriko. Predstavljajmo si,
da bi se zdaj ob tem, ko obstaja v vsakem oziru odliâen,
vsestransko preizkuôen jezik esperanto, ki ima òe veliko
pristaôev in obôirno literaturo, kljub vsemu pojavil kdo,
ki bi se vseeno odloâil posvetiti vrsto let ustvarjanju
novega jezika, da bi mu uspelo prignati svoje delo do
konca in bi se ta jezik dejansko izkazal za boljôega od
esperanta — poglejmo torej, kakôen bi bil ta jezik vide-
ti. Âe je slovnica jezika esperanta, ki omogoâa izraòanje
vseh nians âloveôkega miôljenja in kar se da natanâno,
sestavljena zgolj iz 16 kratkih pravil in se je je mogoâe
nauâiti v pol ure — kaj bi torej ta novi avtor lahko dal

BES

MEDNARODNI JEZIK

boljôega? V skrajnem primeru bi lahko ponudil namesto
16 pravil samo 15; in namesto 30 minut bi potrebovali
za to, da se jih nauâimo, 25. Mar ne? Toda, mar bi kdo
samo zaradi te majhne pridobitve hotel ustvarjati nov
jezik in ali bi bil svet zaradi tega pripravljen zapraviti òe
obstojeâega in vsestransko preizkuôenega? Nedvomno
ne; v skrajnem primeru bi svet rekel: „âe je v tvoji slov-
nici kaka malenkost boljôa kakor pri esperantu, jo bomo
uvedli v esperanto in konec besedi.” Kakôen bi utegnil
biti slovar tega jezika? V naôem âasu noben raziskova-
lec ne dvomi veâ, da slovar mednarodnega jezika ne
more biti sestavljen iz besed, ki bi bile âisto samovoljno
izmiôljene, temveâ jih je treba vzeti iz romansko-ger-
manskega jezikovnega obmoâja v njihovi najbolj skup-
ni rabi; to pravimo ne zaradi tega, da bi — kakor meni-
jo ôtevilni novi projektanti — uâeni jezikoslovci takoj
razumeli besedilo, napisano v tem jeziku (v taki zadevi,
kakor je mednarodni jezik, igrajo uâeni jezikoslovci zad-
njo vlogo, saj prav ti tak jezik najmanj potrebujejo), tem-
veâ zaradi drugih, pomembnejôih razlogov. Tako imamo
npr. velikansko ôtevilo tako imenovanih „tujih” besed, ki
jih v vseh jezikih uporabljamo enako in so brez uâenja
znane vsem in bi bil pravi absurd, âe jih ne bi uporablja-
li; njim morajo biti zvoâno prilagojene tudi vse druge
besede v slovarju, saj bi bil jezik sicer videti precej div-
ji, na vsakem koraku bi imeli trke razliânih elementov,

BES

MEDNARODNI JEZIK

nesporazumov, oteòeno pa bi bilo tudi stalno bogatenje
jezika po pravilih besedotvorja. Obstajajo tudi ôe razni
drugi razlogi, zaradi katerih mora biti slovar sestavljen
le iz takih besed in ne drugaânih, vendar o njih, ker so
preveâ specialni, tu ne bomo govorili. Dovolj je òe, âe
povemo, da vsi najnovejôi raziskovalci sprejemajo to
pravilo za sestavljanje slovarja, ki ne puôâa nobenih
dvomov veâ. In ker je nastajanje jezika esperanta vodi-
lo prav to pravilo, ker pri tem tako ne more biti kake
velike samovolje pri izbiri besed, ostaja odprto vpraôa-
nje, kaj nam bi torej lahko dal avtor takega novega jezi-
ka, âe bi ta bil ustvarjen? Res je, da bi lahko tej ali oni
besedi dali primernejôo obliko — a takih besed je le zelo
malo. To najbolje vidimo iz tega, da kolikor koli izmed
teh novih projektov, ki so se pojavili po esperantu, vza-
mete, boste pri njih naôli vsaj 60% besed s povsem ena-
ko obliko, kakor jo imajo v esperantu. In âe k temu do-
damo, da se tudi preostalih 40% besed razlikuje od espe-
rantskih oblik najveâkrat le zato, ker bodisi njihovi
avtorji niso obraâali pozornosti na vsa razliâna naâela,
ki so zelo pomembna pri mednarodnem jeziku, ali pa so
preprosto spreminjali besede povsem brez potrebe — in
z lahkoto bomo priôli do sklepa, da je dejansko ôtevilo
besed, ki bi jim lahko dali primernejôo obliko, kakor jo
imajo v esperantu, manjôa od 10%, in tako vpraôanje, kaj
nam bi torej dal tak nov jezik, âe bi bil kdaj ustvarjen in

BES

MEDNARODNI JEZIK

bi se izkazal za zmoònega v vseh ozirih, ostaja odprto.
To ne bi bil novi jezik, temveâ samo nekoliko spreme-
njen jezik esperanto! Torej se celotno vpraôanje medna-
rodnega jezika zreducira le na to, ali bo esperanto spre-
jet brez sprememb v sedanji obliki, ali pa bodo narejene
nekatere spremembe! A za esperantiste to vpraôanje
nima nikakrônega pomena; protestirajo le tedaj, âe po-
samezne osebe skuôajo spreminjati esperanto po svoji
vôeâi; toda âe bi kdaj kak avtoritativni kongres ali aka-
demija sklenila narediti v jeziku to ali ono spremembo,
bodo esperantisti vse to sprejeli z veseljem in pri tem
nimajo niâ izgubiti: saj se jim ne bo treba od samega
zaâetka uâiti novega teòkega jezika, temveâ bodo morali
òrtvovati kak dan ali nekaj dni za to, da se bodo priuâi-
li teh sprememb v jeziku, in konec besedi.

Esperantisti si absolutno ne domiôljajo, da bi njihov

jezik pomenil nekaj tako dovrôenega, da niâ razen tega
ne bi moglo obstajati. Nasprotno: ko bo priôlo do take-
ga avtoritativnega kongresa, za katerega bomo vedeli, da
bo njegov sklep imel moâ za ves svet, bodo esperantisti
sami predlagali, naj sestavi odbor, ki bi se ukvarjal s pre-
gledom jezika in bi pripravil vse koristne izboljôave, celo
âe bi zaradi tega morali spremeniti jezik do neprepo-
znavnosti; a ker ni mogoâe predvideti, ali bo tak odbor
s tem delom sploh uspeôen, ali to delo morda ne bo tra-
jalo v nedogled, ali bo privedeno v soglasju do sreâne-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ga sklepa in ali se bo konâano delo v praksi izkazalo kot
dobro, bi bilo torej zelo nespametno in neoprostljivo, âe
bi tak odbor zaradi problematiânega izdelka prihodnosti
odklanjal dejanski in v vseh ozirih izdelan in preizkuôen
izdelek sedanjosti; torej, celo âe bi tak kongres priôel do
sklepa, da esperanto ni dobra reôitev, bi lahko sklenil le
naslednje: zaâasno sprejeti esperanto v njegovi sedanji
obliki in vzporedno s tem sestaviti odbor, ki bi se ukvar-
jal z izpopolnjevanjem tega jezika ali pa z ustvarjanjem
novega, bolj idealnega; in samo tedaj, ko bi se s âasom
pokazalo, da je delo odbora sreâno privedeno do konca,
da se je po veliko poskuôanja izkazalo za dobro, ôele te-
daj bi bilo mogoâe objaviti, da je sedanja oblika medna-
rodnega jezika odpravljena in namesto nje vstopa v òiv-
ljenje nova. Vsak razumen âlovek se bo strinjal, da lah-
ko kongres ravna samo tako in niâ drugaâe. Torej, celo
âe bi predpostavljali, da konâni jezik prihodnjih rodov
ne bo esperanto, temveâ neki drugi jezik, ki ga bo treba
ôele izdelati, pa bo pot do takega jezika vsekakor nujno
morala voditi prek esperanta.

Âe torej vse skupaj povzamemo, kar smo rekli od za-

âetka do tega trenutka, obraâamo vaôo pozornost na to,
da smo tako priôli do naslednjih sklepov:

1. Uvedba mednarodnega jezika bi prinesla âloveôtvu

velikanske koristi;

2. Uvedba mednarodnega jezika je povsem moòna;

BES

MEDNARODNI JEZIK

3. Do uvedbe mednarodnega jezika bo prej ali slej nu-

jno in nedvomno priôlo, pa naj se rutinerji zoper to ôe
tako bojujejo;

4. Kot mednarodni jezik nikoli ne bo izbran kak drug

razen umetnega;

5. Kot mednarodni jezik nikoli ne bo izbran kak drug

razen esperanta; ali ga bodo sprejeli v sedanji obliki, ali
pa bodo pozneje vnesli vanj nekaj sprememb.

BES

MEDNARODNI JEZIK

VIII.

n sedaj si oglejmo, kaj sledi iz vsega, kar smo prej rek-

li. Najprej sledi to, da esperantisti sploh niso taki fan-

tasti, kakrôni se zde mnogim tako imenovanim „pame-
tnim” in „praktiânim” ljudem, ki o vsem sodijo od zgo-
raj navzdol brez logiânega premisleka, vse pa merijo z
merilom trenutne mode. Bojujejo se za stvar, ki ni le ve-
likanskega pomena za âloveôtvo, ampak ob tem ne vse-
buje prav niâ fantazijskega, in kar se prej ali slej mora
uresniâiti in se bo tudi nujno uresniâilo, pa naj se ljud-
je inercije zoper to ôe tako bojujejo, pa naj se pametni na
ta raâun ôe tako ôalijo. Kakor je nedvomno, da po vsaki
noâi pride jutro, tako je tudi nedvomno, da bo po kraj-
ôem ali daljôem boju esperanto prej ali slej uveden v
sploôno rabo za mednarodne stike. To pogumno zatrju-
jemo ne zaradi tega, ker bi tako paâ hoteli, ker tako upa-
mo, temveâ zato, ker sklepi preproste logike pravijo, da
tako biti mora in drugaâe biti ne more. Mogoâe se bodo
morali esperantisti bojevati ôe dolgo âasa, dolgo âasa bo
morda ôe vsak paglavec lahko metal za njimi kamenje,
blato in nespametna duhoviâenja, a to, kar mora priti,

BES

MEDNARODNI JEZIK

bo prej ali slej priôlo. Pobudniki esperantske zadeve
morda ne bodo doòiveli tega âasa, ko bodo vidni sado-
vi njihovega delovanja, morda bodo odôli v grob z za-
niâevanim imenom ljudi, ki so se ukvarjali z otroâjimi
reâmi, a prej ali slej jim bodo v zadoôâenje za grenko
kupo, iz katere pijejo iz rok sodobnikov, zanamci po-
stavljali spomenike in izgovarjali njihova imena z veliko
hvaleònostjo. ôe dolgo morda se bodo zdeli svetu ne-
moâni, velikokrat se bo morda zdela njihova stvar za
svet mrtva in za vselej pokopana — a ta stvar nikoli ne
bo umrla, ker umreti nikoli ne more. Ta stvar bo òivela
naprej in neprestano opozarjala nase; za vsakim obdob-
jem molka, tudi âe bo trajal nekaj desetletij, bo priôlo do
nove poòivitve; ko se bodo utrudili prvi bojevniki, se
bodo prej ali slej pojavili novi, z veâ energije, in tako se
bo stvar nadaljevala naprej, dokler nazadnje ne bo do-
segla svojega cilja. Torej ne bodite òalostni, esperantis-
ti, âe vam nespametni ljudje meâejo ironiâne pripombe,
da vas je ôe tako malo, ne izgubljajte poguma, âe vaôa
stvar poâasi napreduje. Stvar ni v hitrosti, temveâ v go-
tovosti. Veliko nesmiselnih stvari je na tem svetu v tre-
nutku zasijalo, a je tudi v trenutku zatonilo; dobra in
zanesljiva stvar pa navadno napreduje poâasi in z veli-
kimi teòavami.

Na prej omenjenih petero sklepov obraâamo poseb-

no pozornost tistih esperantistov, ki se bojujejo za svo-

BES

MEDNARODNI JEZIK

jo idejo nezavedno in se tako pri vsaki najmanjôi pri-
pombi nasprotnikov nemoâno ustavijo in ne vedo, kaj
odgovoriti ali pa izgubljajo pogum. Teh petero sklepov
pomeni produkt preproste in stroge logike. Âe vam to-
rej poreâejo: „Svet ne mara vaôega jezika”, odgovorite
pogumno: „Naj mara ali ne mara, ga bo prej ali slej
moral sprejeti, saj drugaâe biti ne more.” Ko boste sliôali:
„Pravijo, da se je pojavil nov jezik in pravijo, da ta ali ona
uâena druôâina ali kongres òeli sprejeti tak ali drugaâen
jezik ali ustvariti novega”, odgovorite pogumno: „Vse te
znamenite reâi in podjetja so postavljena na absolutnem
nerazumevanju bistva in zgodovine ideje mednarodne-
ga jezika; takôni poskusi ne le zasebnikov, temveâ celih
zdruòb so se òe niâkolikokrat ponavljali in so se vselej
konâali in se vselej bodo konâali s popolnim polomom;
mednarodni jezik je lahko samo esperanto, kajti po za-
konitostih logike in po bistvu te zadeve drugaâe nikakor
biti ne more.” Âe vam poreâejo: „Ta ali oni esperantist ali
esperantsko druôtvo je v prevelikem, a ne razumnem
zanosu naredil ta in ta napaâni korak in osmeôil ter dis-
kreditiral s tem vso vaôo zadevo,” jim odgovorite: „Za-
deva v zvezi z esperantom ni odvisna od nobene osebe
ali druôtva in nihâe s svojimi zasebnimi napaânimi kora-
ki ne more imeti vpliva na njegovo usodo; celo avtor
esperanta sam je sedaj za esperanto povsem brez vpli-

BES

MEDNARODNI JEZIK

va, kajti esperanto je òe zdavnaj postal popolnoma jav-
na stvar.”

Drugo, kar sledi iz vsega, kar smo prej rekli, pa je tole:

âe bi bila izbira mednarodnega jezika odvisna od kakô-
nega kongresa predstavnikov raznih dròav, bi morali na
to âakati dolgo, zelo dolgo in nihâe izmed nas ne bi mo-
gel niâ narediti v prid zadeve. A âe lahko, kakor smo prej
videli, òe zdaj z vso gotovostjo in natanânostjo predvi-
devamo, kateremu jeziku je usoda namenila, da bo ne-
koâ mednaroden, tedaj je stvar povsem drugaâna. Ni
nam treba âakati na tak kongres: cilj je jasen in vsakdo
se mu lahko pribliòuje. Ne da bi morali gledati, kaj pra-
vijo ali delajo drugi, lahko vsakdo prinese svoj kamenâek
za rastoâo stavbo. Noben kamenâek se ne bo izgubil.
Noben delavec tu ni odvisen od drugega, vsakdo lahko
deluje zase, v lastnem obmoâju, po svojih moâeh, in ko-
likor veâ delavcev bo, toliko hitreje bo ta velika stavba
konâana. Posebej se ôe obraâamo na razna znanstvena
zdruòenja in njihove kongrese. Ne glede na to, kaj delajo
drugi, ne da bi âakali na to, da bi drugi prevzeli to po-
budo, lahko vsako druôtvo ali kongres zase sklene kaj
takega, kar bi pribliòalo ta veliki obâeâloveôki cilj vsaj za
kak korak.

* * *

BES

MEDNARODNI JEZIK

V prvih izdajah je dr. Zamenhof prikrival avtorstvo tega
eseja in je bil oznaâen s formulacijo: „Referat anonim-
nega avtorja, ki ga je nekoliko skrajôanega in prilagoje-
nega prebral gospod L. de Beaufront na kongresu L’As-
sociation Française pour l’Avancement des Sciences (Pa-
riz, 1900).”

Iz esperanta prevedel Vinko Oôlak

BES

MEDNARODNI JEZIK

Vinko Oôlak

Je imel Zamenhof prav?

a mora dobro tudi v âasu vedno zmagati, je mnenje
novega humanizma, ki ga vâasih zelo glasno razglaôa;

nikakor pa to ni krôâanska vera. Kje piôe o tem v evangeli-
ju? Katera ârka naôe dogmatiâne veroizpovedi je navdih-
njena tudi le s sapico tega duha? Mnenje tega novega huma-
nizma, ki je sama herezija, je ena najbolj nevarnih herezij.
To mnenje novega humanizma je sprevraâanje krôâanskega
verovanja v zmago dobrega v absolutnem smislu, v veânosti,
v Bogu, kot Gospodu tega sveta.

Theodor Haecker: Tag- und Nachtbücher 1939-1945

Svoj znameniti esej Esenco kaj estonteco de la ideo de Lin-
gvo Internacia / Bistvo in prihodnost ideje mednarodnega
jezika zaâenja dr. Lazar L. Zamenhof s prikazom raznih
primerov nerazumljenosti ôtevilnih pionirjev, inovator-
jev, izumiteljev in pobudnikov âesar koli novega. Lahko
pa bi ga zaâel tudi tako, kakor Jules Verne (1828-1905),
moja velika pisateljska ljubezen iz mladosti (a tudi zdaj
obòalujem, da se danaônja generacija mladih zanj skoraj
ne zanima veâ), zaâenja svoj znanstveno-pustolovski ro-

BES

MEDNARODNI JEZIK

man — in vsi Vernovi romani so znanstveno-pustolov-
ski, ker druge znanosti, âe je prava, ni, kakor pustolov-
ska; ker druge pustolovôâine, âe je prava, ni, kakor ta, pri
kateri âlovekovo znanje raste — Pot v srediôâe zemlje
(1864), kjer postavi svojega junaka profesorja Theodorja
Lyttna v boksarski ring bostonskega podzemlja, da si
mora kot gladiator 19. stoletja sluòiti denar za financi-
ranje svojih znanstvenih ekspedicij, ker drugi, ki denar
imajo, za njegovo znanost nimajo veliko zanimanja. Da
bi se lahko prebil v podzemlje v geoloôkem pogledu, se
mora prej podati v podzemlje v metaforiânem pogledu,
prostor nezakonitosti, odrinjenosti, skritosti ali celo pre-
ganjanosti.

Kaj ni bila Zamenhofova usoda nekoliko podobna, ne

enaka, vsekakor pa analogna? Da bi lahko odpiral oâi
narodom in njihovim voditeljem za to, kar âloveôtvo
druòi in kar ga razdvaja, da bi ozdravil njihov politiâni,
kulturni in duhovni vid, si je moral sluòiti vsakdanji kruh
in moònost publiciranja tega, kar je tako ali tako brez-
plaâno napisal in prevedel, in obojega je neverjetno ve-
liko, saj je samo prevod Stare zaveze òivljenjsko delo
âloveka, ki ob tem ne dela ôe âesa drugega, tako, da je
zdravil vid v dobesednem smislu besede, a ne komur
koli, temveâ najrevnejôim stanovalcem ulice Dzickaja in
ôe nekaj sosednjih okoliôev mesta Varôave, v kateri je
òivel in delal. A podobno kakor Vernov profesor Lytten,

BES

MEDNARODNI JEZIK

ki v ringu ni pretepal tistih, ki bi jih bilo treba pretepsti,
ker so bili slepi in gluhi za vse, kar je v òivljenju velike-
ga in dobrega, temveâ je moral razbijati âeljusti svojim
sotrpinom in sousodnikom, ôe bolj ubogim hudiâem
kakor je bil sam, tudi Zamenhof ni zdravil vida tistim, ki
so bili res slepi za vse razen za kaprice svojega nenasit-
nega in ozkogledega jaza, temveâ ubogim ljudem, naj-
veâkrat rojakom, se pravi dvakrat ubogim, ki v resnici
niso bili prav niâ slepi, tudi zares slabovidni ne, vsaj v
prenesenem pomenu te besede ne, temveâ so zgolj nji-
hove fizioloôke oâi peôale, ker je tudi vse drugo na njih
peôalo, deleòno iste revôâine, iste nepreskrbljenosti in
zanemarjenosti kakor vse drugo.

Vzporedba med Julesom Vernom in Ludvikom Za-

menhofom ni nakljuâna. Verne in Zamenhof sta otroka
istega âasa, istega duha, iste velike vere v znanost in âlo-
vekov razum, istega plemenitega nagnjenja k preuredit-
vi sveta po meri razuma, soâutnosti in solidarnosti, ob-
âeâloveôkega bratstva in praktiâne racionalnosti. Oba
sta, kakor ves njun âas, razen pravih filozofov — in kdo
je sploh bil v 19. stoletju pravi filozof? — in tisoâev brez-
imnih resniânih kristjanov, ki verujejo v pripoved o âlo-
vekovem padcu in iz tega tudi razuma in soâutnosti ne
izvzamejo. Oba sta se lotevala reâi, ki so se celo v tem
utopiji tako naklonjenem âasu veâini zdele utopiâne. A
kje so danes sramotilci Vernove utopiânosti? Njihov „re-

BES

MEDNARODNI JEZIK

alizem” je osramoâen, kakor bo nekoâ osramoâen vsa-
krôen âlovekov „realizem”, saj ni veâje in predrznejôe
utopiânosti, kakor pa prepriâanje, da ima âlovek nepo-
sreden dostop do „realnega” — kakor da bi samo nebo
hotelo ponagajati „realistom” in se zakrohotati nad nji-
hovo napihnjeno gotovostjo v svoj „âut za realnost”, so
se uresniâile vse, tudi najbolj fantazijske zamisli tega
âudovitega in plemenitega vizionarja. Nista pa se ures-
niâili dve temeljni Zamenhofovi utopiji: utopija o skupni
nevtralni veroizpovedi in utopija o skupnem nevtralnem
jeziku. „Realisti” triumfirajo, kakor morda niso ôe nikoli,
kajti zdi se, da jim je uspelo zmagati in dokazati svoj
prav na podroâju, ki ni obrobnega, temveâ osrednjega
znaâaja. Ali ima âloveôtvo podmornice ali ne, ali more
poleteti na luno ali ne, od vsega tega in ôe veliko drugih
podobnih reâi, âlovekova usoda ni odvisna. Vsekakor pa
je odvisna od verskega in jezikovnega miru. In tega miru
ne more biti, âe âloveôtvo ne najde skupne, vsaj mini-
malne veroizpovedne formule, ki bi jo lahko poôteno
izrekel vsakdo, ne da bi moral zatajiti svoje verske vse-
bine in obiâaje — in ga prav tako ne more biti, dokler so
se manjôi prisiljeni uâiti jezikov moânejôih in dokler se
morajo manjôi zadovoljevati s tem, da je njihov jezik
toleriran v zasebni ali celo samo druòinski rabi, jezik so-
seda, ki pripada vladajoâemu ljudstvu, pa uòiva status
dròavnega, navadno edinega dròavnega jezika.

BES

MEDNARODNI JEZIK

Podobnosti in analogije pa ne vladajo le med Vernom

in Zamenhofom, med opisovalcem in propagatorjem
tehniânih ter politiânih (antikolonializem, nasprotova-
nje suòenjstvu in vsakrônemu zatiranju) utopij — in med
snovalcem in propagatorjem ter neutrudnim delavcem
verske in humanistiâne jezikovne utopije. Prav v zad-
njem âasu so odkrili, da je imel Verne v naârtu roman,
katerega glavni „junak” bi bil Zamenhofov jezik espe-
ranto. Smrt mu je ta naârt prepreâila, ohranil pa se je
dovolj obseòen osnutek. Ne le to. Odkrili so tudi, da je
bil âastni predsednik pariôkega esperantskega kluba, saj
je bila ta zamisel zapisana na njegovo koòo in povsem
usklajena z njegovim humanistiânim in pisateljskim ob-
zorjem. Ali je tudi Zamenhof kaj vedel o Vernu, je teòko
reâi. Vsekakor tudi sam ni bil nedovzeten za utopije Ver-
nove vrste. Tako so v njegovi zapuôâini naôli celo pa-
tentiran izum pisalnega stroja na kolo, ki je bil presenet-
ljivo podoben najmodernejôim elektronskim pisalnim
strojem, predno so jih izrinili raâunalniki, le da je bil
mehaniâen. Tudi s tistim strojem, ki bi mu gotovo lah-
ko bistveno olajôal òivljenje, ni uspel.

Vendar, izostrimo naô pogled v smislu veâje kritiânos-

ti. Poglejmo, ali je Jules Verne s svojimi utopiânimi pred-
stavami res tako uspeôen — in ali je njegov sodobnik v
Varôavi dr. Ludvik L. Zamenhof res tako neuspeôen, ka-
kor se na prvi pogled zdi…

BES

MEDNARODNI JEZIK

Jules Verne v svojo podmornico Nautilus na kapitan-

sko mesto ni posadil oficirja te ali one pomorske velesile,
temveâ prav nasprotno, po Angleòih strmoglavljenega
indijskega princa, zdaj imenovanega „kapitan Nemo”, ki
se je s svojimi somiôljeniki raje umaknil v morske globi-
ne, kakor pa, da bi prenaôal nadoblast oholih britanskih
gospodarjev. V teh globinah pa svoj izum uporablja
predvsem za znanstvene raziskave, po svoji smrti pa bi
tako pridobljeno znanje rad poklonil âloveôtvu. Podmor-
nico uporablja kot oroòje samo, kadar ga drugi napada-
jo, sicer pa mu je tuj vsakrôen terorizem, tudi s predzna-
kom in pretvezo „osvobodilnega boja”. To je Vernova
vizija. Pisatelja bi lahko imeli za uspeônega, âe bi se nje-
gova utopija uresniâila v polnem obsegu, torej ne samo
tehniâno, kakor se v resnici je, temveâ tudi politiâno in
moralno, kakor se òal ni. Prav nasprotno: prva ameriôka
atomska podmornica Nautilus, ki so ji politiki drzno
nadeli ime njenega duhovnega oâeta pisatelja Verna, je
sluòila nadaljevanju modernejôega ameriôkega kolonia-
lizma, ne pa osvobajanju zatiranih narodov ali pa vsaj
begu ponosnega poraòenega poglavarja v osamo mor-
skih globin. Enako velja za vse druge Vernove znanstve-
ne, tehniâne in politiâne vizije o âlovekovem napredo-
vanju. Vedno se je uresniâil samo tehniâni del utopiâne
vizije, toliko da so bili zanikani veâno nepoboljôljivi po-
rogljivci na raâun utopij, ne pa tudi bolj bistven moral-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ni in humanistiâni del, ki bi potrdil Verna v njegovi ne-
izpodbitni veri v âlovekovo razumnost in napredovan-
je njegove civilizacije in kulture.

Pri Zamenhofu se zdi stvar obrnjena. Òe v âasu njego-

vega òivljenja je bil uresniâen idejni, humanistiâni, mo-
ralni in celo verski del in vidik njegovega utopiânega
podjetja: nastal je obâeâloveôki jezik, ki je v najkrajôem
âasu pritegnil toliko navduôenih privròencev, da je priôlo
do lastne, avtonomne jezikovne skupnosti, ki obstaja vse
do danes, kmalu òe 120 let po rojstvu tega jezika. Ta
skupnost je v bistvu òe na samem zaâetku, formalno pa
na prvem svetovnem kongresu esperantistov v francos-
kem mestu Boulogne-sur-Mer leta 1905, ko je bila spre-
jeta deklaracija o esperantizmu — in ko je Zamenhof
kljub nasprotovanju svojih francoskih somiôljenikov,
vendarle izrekel „Molitev pod zelenim praporjem”, ki
velja za enega najlepôih in najglobljih dokumentov prist-
nega ekumenizma v âloveôki zgodovini, sprejela kot
bistveno sestavino in usmeritev svoje pripadnosti tim.
„notranjo idejo” esperanta, ki ni v resnici niâ drugega,
kakor laiâna, ob koncu 19. stoletja na Francoskem dovo-
ljena oblika in izraz Zamenhofovega verskega hileizma
oz. poznejôega homaranizma. Jezik, ki so mu v svoje res-
niâne kabinete zaklenjeni akademiki oâitali, da je kabi-
netni projekt na papirju, se je òe rodil kot jezik literature,
a tudi kot jezik verske izpovedi in molitve. Med prvimi

BES

MEDNARODNI JEZIK

besedili prve vadnice, ki jo je sestavil Zamenhof, Jud
Zamenhof, je tudi molitev Oâe naô, ki se je zdela Zamen-
hofu kljub njenemu specifiânemu krôâanskemu porek-
lu tako univerzalna, da je dal tej molitvi prednost celo
pred verskimi formulami lastne veroizpovedi, svobodo-
miselnega judaizma. Esperanto je v hipu, ob samem na-
stanku bil in postal tudi jezik prevedene in izvirne litera-
ture — tudi tu ob nasprotovanju somiôljenikov, ki so v
tem jeziku hoteli videti predvsem praktiâno sredstvo
trgovskega, popotniôkega in kveâjemu ôe tehniâno-
znanstvenega sporazumevanja onkraj jezikovnih in na-
rodnih meja. Tudi to nasprotovanje, kakor òe prej ver-
sko, je potekalo v istem imenu „realizma” in „antiutopiz-
ma”, kakrôno je bilo in je ôe nasprotovanje esperantu in
njegovim nosilcem nasploh. In ôe enkrat dogodki niso
potrjevali „realistov”, temveâ zamaknjenega utopista Za-
menhofa. Veliko bolj kakor v praktiânem posredovanju
med trgovci, tehniki in turisti, se je esperanto uveljavil
v literaturi. Âe izvzamemo poloòaj esperanta v katoliôki
Cerkvi, je mednarodni pisateljski klub P.E.N. edina res-
na mednarodna institucija, ki je v 90. letih 20. stoletja
dala esperantu enakopravno mesto med drugimi literar-
no veljavnimi jeziki in dovolila ustanoviti celo lastno fi-
lialo za esperantsko piôoâe avtorje. Zelo uspeôen je bil
esperanto tudi med obema vojnama pri iskanju pogre-
ôanih vojakov, izgnancev, ujetnikov, pri zbiranju po-

BES

MEDNARODNI JEZIK

moâi, pri iskanju in poôiljanju zdravil. Skoraj brez vsa-
kega uspeha pa je Zamenhofov jezik tam, kjer so njegovi
somiôljeniki hoteli biti najbolj in najhitreje uspeôni: v
smislu praktiâne reôitve za veâino pismenega dela âlo-
veôtva v reôevanju osnovnih problemov sporazumeva-
nja.

Âe povzamem: Vernova utopija je zmagovala zgolj

tehniâno, politiâno in moralno pa se je preobrazila v
antiutopijo, v pravo nasprotje tega, o âemer je sanjal
svoje plemenite sanje vrli francoski pripovednik. Za-
menhofova utopija zmaguje moralno in humanistiâno,
tudi na podroâju lepih umetnosti, neuspeôna pa je na
civilnem in tehniânem sektorju, kjer ne gre za vredno-
tenje, temveâ za tehtanje in preôtevanje.

Tako se ne moremo izogniti vpraôanju, ki utegne biti

za nas celo neprijetno, bodisi da smo ljubitelji Vernove
proze ali pa Zamenhofove prijazne âloveânosti in njene-
ga jezikovnega izraza, imenovanega esperanto, ôe pose-
bej neprijetno nemara za tiste, ki imamo radi oba veli-
ka moòa, ki v Zamenhofu vidimo sicer neobstojeâega, a
vendar tako tipiânega junaka kakega Vernovega romana
— in v Vernu vidimo tako znaâilnega privròenca Zamen-
hofove zamisli. V âem se je motil Verne, v âem Zamen-
hof? Kaj je manjkalo Vernu, kaj je manjkalo Zamenho-
fu? Je sploh mogoâe, da bi kak Nautilus prihodnosti za-
âel sluòiti vsemu âloveôtvu, ne pa samo eni izmed nje-

BES

MEDNARODNI JEZIK

govih sebiânih velesil? Je sploh mogoâe, da bi kdaj Goe-
the moral tekmovati s Preôernom (ali pesnikom katerega
koli majhnega naroda) zgolj z globino in dovrôenostjo
svojih verzov, ne pa s ôtevilânim razmerjem med nem-
ôâino in slovenôâino, ki je 1 : 50 v korist nemôâini, ker bi
v vseh veâjih knjiònicah bili vsi klasiki vseh narodov in
jezikov postavljeni v isti vrsti v prevodu v isti skupni je-
zik âloveôtva?

Da bi lahko naôli odgovor na to kljuâno vpraôanje,

moramo najprej izvedeti, na âem je Zamenhof sploh
gradil svoje prepriâanje in svoje upanje, saj ni ôlo samo
za prepriâanje, a tudi ne samo za upanje, da je vanj po-
loòil vse svoje òivljenje in da so tako ali skoraj tako sto-
rili mnogi, ki so mu sledili in mu sledijo ôe danes.

Podlaga Zamenhofovega upanja in prepriâanja je po-

sebnost judovskega, s tem pa tudi krôâanskega pojmo-
vanja âloveôke zgodovine, ki izvira iz pripovedi o stvar-
jenju, o tem, kako je Bog spremljal svoje ljudstvo in ga
najprej popeljal iz suònosti v Egiptu, kjer je mogoâe vi-
deti vrh Stare zaveze, nato pa ga je popeljal ôe iz suònos-
ti v grehu, v âemer je mogoâe videti vrh Nove zaveze. Ta
zgodba, ki je zaradi prisotnosti in zavzetosti Boga sa-
mega tudi zgodovina in ne samo zgodba, se ne bo po-
navljala v nedogled, kakor se ponavljajo zgodbe v duhu
grôtva in kakor naj bi se ponavljale tudi v popaâeni po-
novitvi tega duha v evropski filozofiji 19. in 20. stoletja,

BES

MEDNARODNI JEZIK

ta zgodba se bo konâala, konâala z rezultatom, ki je ve-
rujoâemu znan, ker je bil razodet, in je po tem rezulta-
tu zgodovina ôele zares zgodovina in ne samo niz mitiâ-
nih in zemeljskih zgodb. V tej zgodovini pa ni predviden
prostor samo za narode in njihove vladarje, temveâ za
vsakega posameznika — in iz tega se je porodila ideja
emancipiranega posameznika, iz kakrônih je sestavljena
sodobna demokratiâna druòba. Theodor Haecker, eden
najbolj pozabljenih evropskih mislecev XX. stoletja, a
tudi eden najveâjih, je o vlogi posameznika v zgodovi-
ni zapisal tole misel: „Jeder Mensch hat in dieser Welt, re-
ligiös gesprochen, eine Mission zu erfüllen. Nicht eine ein-
zige Seele erschüfe Gott unnütz, und ohne daß sie eine Auf-
gabe im Heilsplan zu erfüllen bestimmt wäre.” (Vsak âlovek
na tem svetu mora, govorjeno v veri, izpolniti neko po-
slanstvo. Niti ene same duôe Bog ni ustvaril brez nalo-
ge, ne da bi ji bila doloâena neka naloga v odreôitvenem
naârtu. — Theodor Haecker, Søren Kierkegaards Altarr-
eden). To je vera Abrahama in vseh za njim; to je priâe-
vanje Jezusa in vseh za njim. Iz tega se navdihuje
krôâanstvo v vseh treh rokavih svoje delte — in iz tega
se navdihujejo vsi miselni, ideoloôki in politiâni sistemi,
ki so sicer nastali iz upora zoper krôâanstvo, a kakor vsi
uporniki, ne morejo skriti svoje provenience, da kljub
uporu ôe naprej dovolj razvidno pripadajo temu, zoper
kar so se nekoâ uprli. Iz tega se je porodil reformatorski

BES

MEDNARODNI JEZIK

duh prostozidarstva, kakor tudi revolucijski duh najprej
francoske (rousseaujevske) in nato nemôke (marksistiâ-
ne) stopnje. Iz prav istega duha so se rojevala vsa veli-
ka znanstvena, humanistiâna in utopiâna upanja XIX.
stoletja, med katera ôteje tudi vse to, o âemer je pisal
Verne, kakor tudi to, o âemer je sanjal, a ne samo sanjal,
temveâ tudi za kar je vse òivljenje delal Zamenhof —
njegov mednarodni jezik esperanto.

Zamenhof je izhajal iz prepriâanja, da je to, kar je ra-

zumno — in tako v skladu z boòjim Logosom — in kar je
dobro — in tako v skladu z boòjo voljo — tako rekoâ ob-
sojeno na konâni uspeh. Ni mogoâe poznati âasa in oko-
liôâin, kdaj in kako bo stvar uspela, a âe je razumna in
dobra, v bistvu ne more ne uspeti. Da so se njegovi za-
misli pridruòevali in to delajo ôe danes, tudi ljudje, ki ne
pripadajo niti judovstvu niti krôâanstvu, vsaj mislijo in
trdijo tako, nas ne sme zaâuditi, saj se veâina pripadni-
kov pokrôâanskih laiânih duhovnih konceptov ali celo
protikrôâanskih gibanj preprosto ne zaveda svojih du-
hovnih korenin, ki so iste kakor korenine vsakega po-
boònega juda in kristjana. Tako se tudi eventualni mark-
sist Zamenhofovemu projektu ne pridruòuje iz duha
svoje zmote in nasprotovanja religiozni veri, temveâ
prav nasprotno, iz svojih globokih korenin v tej isti veri,
âeprav zasutih in na zavedni ravni pozabljenih ali celo
odklanjanih in osovraòenih. Zamenhof sam se ni po-

BES

MEDNARODNI JEZIK

vsem zavedal, koliko judovstva in krôâanstva je vgradil
v svoj jezik, zato nas ne bi smelo âuditi, âe se tega ôe to-
liko manj zavedajo njegovi pozni somiôljeniki. A dovolj
je prebirati samo ganljive stavke v njegovih jezikovnih
vajah, da razberemo njihovo duhovno provenienco, ki je
globoko judovska in krôâanska. Georgio Silfer, esperant-
ski pisec, ki je pripeljal esperanto v svetovni salon klu-
bov P.E.N., je iz tega presenetljivega gradiva — nikjer
namreâ podzavest nima v jeziku toliko moâi, kakor prav
v navidez nesmiselnih in nenamernih slovniânih prime-
rih — sestavil zanimivo sluôno igro, ki te Zamenhofove
vaje sicer ironizira, v resnici pa kaòe njihovo ganljivo
duhovno in versko pomenljivost. Na duhovno sorodstvo
celo protikrôâanskih gibanj XIX. in XX. stoletja kaòe po-
doben „pozitivni fatalizem” denimo pri marksistih, ki so
sicer z drugimi besedami („zgodovinska nujnost”) po-
vedali isto. Zato jim tudi ni bilo teòko sprejeti Zamenho-
fove vizije in konkretne uresniâitve, saj so jo zlahka uvr-
stili v seznam „zgodovinskih nujnosti”, ki se bodo prej
ali slej uresniâile.

Kakôno duhovno moâ ima na âloveka predanost temu

pozitivnemu fatalizmu, tej veri v konâno zmago dobrega
in razumnega, kaòe skoraj nora vztrajnost nekaterih ne-
kdanjih komunistov, ki kljub oâitnemu propadu njiho-
vega projekta, ôe vedno vztrajajo pri veri, da „na koncu
zgodovine pride komunizem kakor amen v Oâenaôu”,

BES

MEDNARODNI JEZIK

kakor se je pred nekaj leti ganljivo priduôal eden najbolj
znanih avstrijskih boljôevikov, kipar prof. Alfred Hrd-
licka. Ta govorica je vsakemu pravemu esperantistu do-
maâe nareâje. Mar ne trdi vsak pripadnik Zamenhofo-
vega jezikovnega gibanja nekaj zelo podobnega: Na
koncu, ne vemo kdaj, ne vemo kako, a na koncu bo ven-
darle zmagal esperanto, ker mora zmagati, ker je to edi-
na razumna in praviâna reôitev za ves svet!

Niti najmanjôega dvoma nimam, da je esperanto naj-

popolnejôa reôitev lokalnega in svetovnega jezikovnega
vpraôanja za vse âloveôtvo, za posamezne narode in za
vsakega posameznika. Vedno sem verjel, da to ni samo
najbolj praviâna, temveâ tudi najbolj razumna reôitev. O
tem torej ne kaòe izgubljati besed. Doslej ôe nisem na-
letel na âloveka, pa naj bi bil esperantu naklonjen, naj bi
bil do njega indiferenten ali pa odklonilen ali celo so-
vraòen, ki bi mi znal povedati en sam prepriâljiv argu-
ment zoper to prepriâanje. Ga ne more, ker ga ni. Espe-
rantu je mogoâe nasprotovati iz interesa, nikakor pa ne
iz logike in etike.

To, kar je sporno, kar nam ob premiôljanju o tem Za-

menhofovem besedilu, ki ga imam sedaj pred seboj, ko
o tem razmiôljam in piôem, torej ni esperanto sam, paâ
pa Zamenhofov „pozitivni fatalizem”, njegova slepa in
trdna vera v konâno zmago dobrega in razumnega. Tu
moram zapisati zelo hud stavek, zaradi katerega me ute-

BES

MEDNARODNI JEZIK

gne zasovraòiti velik del mojih somiôljenikov v veri, se
pravi katoliâanov, kakor tudi velik del mojih somiôljeni-
kov v jeziku, se pravi esperantistov. Povejmo ta stavek,
to slabo novico! Krôâanstvo, kakor ga sam razumem, ne
veruje v konâno zmago dobrega in razumnega! Krôâan-
stvo — beri evangelije in apostolska dela in pisma in
Apokalipso — veruje v konâni poraz dobrega in razum-
nega. V enak, v analogen poraz dobrega in razumnega,
kakor ga je uteleôeno najviôje Dobro in uteleôeni najviôji
Razum doòivel na lesu sramote, ne toliko smrti in trplje-
nja, kolikor sramote in zaniâevanja — na kriòu! Na kon-
cu sveta, ob koncu zgodovine bodo kriòani vsi najlepôi
âloveôki upi, kriòani bodo vsi âlovekovi realizmi in vse
âlovekove utopije, kriòano bo dobro samo in kriòana bo
razumnost sama, o tem si kristjan ne dela niti najmanj-
ôih iluzij! Iz tega nikakor ne izhaja sklep, naj bi potem-
takem nehali z iskanjem realistiânih reôitev, naj bi nehali
s poskusi, da utopije spremenimo v resniânost, naj bi si
nehali prizadevati storiti kar koli dobrega in razumne-
ga na tem svetu. Vse to moramo delati ôe naprej, kakor
je kriòano Dobro in kriòano Razumno to delalo vse do
prijetja na Golgoti — in vendar je bilo nazadnje kriòano,
kakor bo nazadnje kriòano vse, kar skuôa storiti dobre-
ga in razumnega âlovek, tudi âlovek Zamenhof in vsi, ki
hodimo po njegovi poti. Tudi esperanto bo pred koncem
âasov, bo ob koncu zgodovine kriòan, kakor bodo kriòa-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ni jeziki narodov in nareâja skupin in posameznikov,
kakor bo kriòana âlovekova beseda nasploh, kakor bo
kriòan njen vsebinski in logiâni pomen, kakor bo kriòa-
na njena zaresnost in njena transcendentna sorodnost s
tisto prvo besedo, ki ni bila âlovekova ampak Boòja, s
tistim „Bodi!”, ki je priklical v bivanje, kar biva in ga v
tem bivanju tudi ohranja.

To je bila slaba novica — in krôâanstvo je v najveâji

meri slaba novica, kakor je vse, kar je po kaki meri in v
njej, nazadnje slaba novica, ker mera pomeni omeje-
nost, pomeni konec, se pravi nepopolnost; konec, naj-
veâja nepopolnost, pa je nujno slaba novica.

In vendar je krôâanstvo svojim in svetu predstavljeno

in znano kot „vesela vest”, kot dobra novica. To tudi je,
a ne v tem, kar je mera in kar je v to mero zajeto in od-
merjeno, temveâ to, kar je zunaj merljivega, kar je neiz-
merljivo, kar je popolno in veâno. Zmaga, edina prava
zmaga od vsega, kar bi hotelo biti zmaga, bo zmaga na
oni strani konânega in merljivega in izmerjenega, bo
zmaga v veânosti. Dobro in razumno bosta v konânem
poraòena, poraòena na kriòu kakor Dobri in Razumni
sam, zmago pa bosta slavila v neskonânem, kjer bo Do-
bri in Razumni, kjer bo Jezus Kristus kraljeval svojim in
mu bo vse podvròeno in izroâeno v slavi, z njim pa tudi
vse dobro in razumno.

Zgodovinskost zgodovine tako ni v zgodovini sami,

BES

MEDNARODNI JEZIK

zgodovina mora umreti, ne da bi kar koli v svoji konâ-
nosti dokonâno reôila, kakor mora umreti âlovek, ne da
bi kar koli dokonâno reôil, kakor je moral umreti Boòji
Sin sam, ne da bi kar koli dokonâno reôil, da bi bilo on-
stran nje same, tam, kjer zgodovine ne more veâ biti, ker
ni veâ âasa, ker ni minevanja, ker ni konca, zmagalo, a
veâno, ne dokonâno, vse, kar v zgodovini sami ni moglo
zmagati.

To je dobra novica. Ta dobra in prejônja slaba novica

pa nista simetriâni, nista v ravnoteòju, kakor je v konâ-
nost in simetrije in ravnoteòja poloòen âlovek navajen
âutiti in misliti. Konânosti so si v velikostnem razmerju
med seboj — vse konânosti skupaj ali vsaka posamezna,
pa ni v nikakrônem velikostnem razmerju z veânostjo.
Zato dobra novica krôâanstva ni v nikakrônem primer-
ljivem razmerju z njegovo slabo novico, kakor veânost
ni v nikakrônem primerljivem razmerju s konânostjo.

Tako priljubljena in s takim verskim nimbusom obda-

na sintagma veâine esperantistov, najprej Zamenhofa
samega, nato pa veâine njegovih uâencev in nadaljeval-
cev o „konâni zmagi” ima v resnici pomen, ki bi se ga
vsak navduôen uporabnik Zamenhofovega idioma
ustraôil. Ta pomen namreâ pravi, brez vsakega usmilje-
nja, kar besedi sami pravita, le da smo za njun pomen in
njuno logiâno zvezo zaradi svojega hrepenenja gluhi in
slepi, pravi torej, da bo s „konâno zmago” v resnici zma-

BES

MEDNARODNI JEZIK

ga konca in, âe kdo hoâe, konec vsakega zmagovanja, ne
pa konec prizadevanj za zmago. Konec bo, ki bo na kon-
cu âasov nazadnje zmagal, âeravno samo za hip. Po
zmagi konca pride namreâ premaganost konca samega,
smrt âasa in smrt smrti. A to niâ ne spremeni na tem, da
je klicanje „konâne zmage” najusodnejôa zmota, ki ji je
mogoâe zapasti, a zapadli so ji vsi razen izrazito treznih
v veri, ki razumejo in spoôtujejo pomen teh besed.

Òe dvajset let pa obstaja poleg osrednjega „nevtralne-

ga” esperantskega gibanja, organiziranega v Universala
Esperanto-Asocio (Svetovni esperantski zvezi) s sedeòem
v Rotterdamu, z vsakoletnim svetovnim kongresom (ju-
lija 1991 v Zagrebu), izdajanjem osrednje meseâne revije
„Esperanto” in sistemom „delegatov” v skoraj vseh dròa-
vah sveta, s posvetovalnimi stiki pri OZN, posebej ôe pri
agenciji za kulturo UNESCO in tudi pri ustanovah in
strankah Evropske zveze, s kakônimi 7.000 individualni-
mi âlani — tudi druga skupina, zbrana predvsem okoli
literarne revije Literatura Foiro, z administrativno pisar-
no v La-Chaux-de-Fondsu v Ôvici, a z uredniôtvom v
bolgarski Sofiji — in ôe okoli drugih kulturnih, gleda-
liôkih in izobraòevalnih pobud pod skupnim naslovom
Kultura Kooperativo (Kulturna zadruga) in pod vodstvom
dr. Giorgia Silferja, intelektualca, pesnika in prevajalca.
Ta skupina je leta 1980 v mestecu Rauma na Finskem
sprejela posebno programsko resolucijo, s katero se je

BES

MEDNARODNI JEZIK

oddaljila od tradicionalnega cilja vseh oblik esperantske-
ga gibanja, ki je zajet predvsem s sintagmo „la fina ven-
ko” (konâna zmaga). Ta skupina, katere duhovna podla-
ga in dejavnost je danes znana pod imenom „raumismo”
(raumizem) izhaja iz teze, da je konâni veliki cilj espe-
rantistov tako oddaljen od verjetnosti uresniâitve, da je
treba postaviti identiteto esperantistov na druge temelje.
Dejansko sestavljajo, kakor ugotavljajo raumisti, espe-
rantisti posebno razseljeno jezikovno in s tem tudi v
veliki meri kulturno skupnost, ki bi ji lahko pripisali tudi
status lastnega ljudstva. Smisel te skupnosti je, da upo-
rabi Zamenhofov jezikovni zaklad z vso kulturo, ki je v
tem jeziku in ob tem jeziku nastala, za razvijanje lastne
kulturne identitete, ki presega danaônje nacionalne
meje. Ob tem naj se ta skupnost trudi doseâi âim veâ
takih kulturnih uspehov, ob katerih bi tudi zunanji svet
nekoâ moral postati pozoren in opaziti vrednote, ki so
nastale v tem jeziku. Tako bi navidez samozadostna in
s samo seboj se ukvarjajoâa skupnost posredno vendarle
sluòila tudi velikemu cilju prihodnosti. V poletju, 2. ju-
nija 2001 pa je skupina organizacij in druôtev, ki spreje-
majo tako razumevanje esperanta, v italijanskem mestu
Sabbioneta (Sabloneto) sprejela „Pakto de Esperanta
Civito” (Pakt esperantske skupnosti). Skupnost, ki jo lah-
ko razumemo kot delno dròavo brez ozemlja (kakor sta
denimo Sveti sedeò ali pa suverenost Malteôkega reda).

BES

MEDNARODNI JEZIK

Ta delna dròava bo imela lastno solidarnostno banko,
senat (parlament) in na vrhu konzula za stike z zuna-
njim svetom.

Âas bo pokazal, ali je to samo virtualna igraâa na

trdem disku raâunalnika v La-Chaux-de-Fondsu — ali
pa dejanski zaâetek solidarnega paradròavnega — in po-
zneje morda tudi zares dròavnega zbiranja esperantistov
okoli trdnejôe in uâinkovitejôe strukture, kakor pa jo po-
meni UEA v Rotterdamu. Kolikor gre za drugo varian-
to, se stvar gotovo ne bo ustavila pri konceptu „skoraj-
dròave”, temveâ bo po naravi stvari tendirala v smer
„prave dròave”. Ker bo to dròava brez ozemlja oz. sestav-
ljajo njeno „ozemlje” povrôine zgradb, ki so tej pobudi
òe zdaj pridruòene, ta dròava ne bo takoj pomenila tudi
vojaôkega izziva za druge dròave, âeprav tudi tega ni
mogoâe povsem izkljuâevati. Vsekakor se pred naôimi
oâmi poraja neka nova pobuda in moâ, ki se ji danes
lahko ôe prostoduôno smejemo — in neki privròenec
nekdanjega reòima v sovjetski nemôki coni je to v svo-
jem strupenem uvodniku v majski ôtevilki Esperanta za
leto 2001 tudi storil — âez desetletje pa utegne iz tega
nastati nova dròavna paradigma, ki lahko zamaje celo-
ten koncept teritorialne in nacionalne dròave, kakrôen je
danes (ôe) absolutno prevladujoâ. Dr. Georgio Silfer je v
svojem govoru v Sabbioneti takole povzel temeljna
naâela Pakta:

BES

MEDNARODNI JEZIK

„V Sabbioneti smo poudarili tri stebre, na katerih

poâiva Esperantski Pakt ali Civitas Esperantica. Najprej
je tu zavest o identiteti: govorimo isti jezik in smo si zato
izbrali skupno usodo. Ne zaradi kake pravice do prosto-
ra (ius loci) ali po krvi (ius sanguinis) ali po veri (ius fi-
dei), temveâ zaradi neâesa povsem novega: „ius sermo-
nis”, pravice do jezika. Ni naôa narodnost naô jezik, tem-
veâ je naô jezik naôa narodnost. In drugi steber: svoj je-
zik identificiramo z esperantom v obliki, kakor je bil raz-
glaôen leta 1905 s Fundamentom. In tretjiâ: prepriâani
smo, da mora naôe soòitje temeljiti na federalnih naâe-
lih; ne verjamemo, da bi lahko bivali skupaj okoli hierar-
hiâne osi. Pakt temelji na svobodni odloâitvi svobodnih
zdruòenj (druôtev, zaloòb, ôol, uredniôtev), ki so podpi-
sala Pakt in danes razglaôajo Karto iz Sabbionete.”

Vodilna osebnost te pobude dr. Silfer je odliâen pozna-
valec esperantske doktrine in zgodovine in seveda ve, na
kaj se lahko pri snovanju svoje vizije sklicuje. V mislih
ima stavek iz pisma, ki ga je dr. Zamenhof pisal Kofma-
nu:

„Tudi âe bi vse akademije sveta sprejele esperanto …

niâ ne bi zagotavljalo, da ga ne bi òe v âasu enega leta
nenadoma zavrgle in za vse âase pozabile! Mednarodni
jezik se bo za zmeraj utrdil samo v primeru, âe bo obsta-
jala skupina ljudi, ki ga bodo sprejeli kot svoj druòinski

BES

MEDNARODNI JEZIK

jezik, ki se bo dedoval iz roda v rod.” — Pismo Kofma-
nu, 1901, OV, str. 323)

Seveda bi bilo prenagljeno trditi, da je Zamenhof tu

òe kar mislil na ustanovitev novega naroda. A âisto brez
te poante zadeva tudi ni. Ne pozabimo, da je imel Za-
menhof veliko izkuôenj s konsolidiranjem lastnega na-
roda, Judov. Kot ôtudent v Moskvi je bil navduôen cio-
nist in je dobro vedel, kako se kaka razprôena jezikovna
skupnost lahko konsolidira v trdnejôo narodno obliko.
Pobudnike Pakta Civitas Esperantica pa potrjuje tudi iz-
kuônja: za stabilnost jezika in razvoj njegove kulture je
bolj pomembno majhno jedro oseb, ki so ta jezik najprej
podedovale v domaâem okolju in ga ôele pozneje kulti-
virale do podobnega nivoja kakor svoj nacionalni knjiòni
jezik, kakor pa domnevni milijoni bolj ali manj uspeônih
teâajnikov, ki se denimo ob kakem svetovnem kongre-
su raje zbirajo tam, kjer prodajajo kake insignije za âu-
dake kakor pa tam, kjer prodajajo knjige, glasbene pos-
netke in posnetke na videu.

Osnovna ideja je spodbudna. Ne bi bilo treba veâ pro-

sijaâiti pri drugih, da bi sprejeli esperantsko delegacijo
in posluôali njene zamisli, nato pa jo odpravili z nekaj
diplomatskimi vljudnimi frazami, kakor je bilo vselej do-
zdaj. Âe bi ta naârt uspel, bi predstavniki dròav prosili za
sprejem, da bi si ogledali delovanje te nenavadne dròav-
ne tvorbe. Esperanto bi, ne da bi se moral za to kdo

BES

MEDNARODNI JEZIK

100

posebej truditi, postal tema za naslovne strani — in to ne
samo v smislu enkratnega ôkandala.

Ta eksperiment pa je nekdo òe naredil. Prvi kristjani,

ki so najprej preganjani in smeôeni, vsekakor pa zaniâe-
vani, vsekakor pa v podobnem poloòaju kakor esperan-
tisti, vztrajali v svojem nauku zgolj iz moâi vere in pri-
vlaânosti njenega moralnega zgleda, so se nenadoma
sreâali s konstantinovsko skuônjavo, da se iz ilegale ka-
takomb vrnejo na najviôja javna mesta v dròavi, da na-
zadnje, po Teodoziju, dròavo celo vzamejo v lastne roke
in jo vodijo vse tja do francoske revolucije v letu 1789.
Danes kristjani nimajo veâ evropskega rimskega cesar-
stva, kakor v antiâni in karolinôki dobi, imajo pa ôe ved-
no majhno dròavo Vatikan, ki pa je kljub svojemu ne-
znatnemu teritoriju ôe kako pomembna v zboru vseh
drugih dròav; imajo dròavo brez ozemlja, Sveti sedeò,
status mednarodnega suverena pa ima tudi Malteôki
red. Ob vsem tem, ob nenapisanem pravilu, da je pa-
peôki nuncij vedno starosta v diplomatskem zboru, pa
ima katoliôka Cerkev s posebnimi pogodbami, ki se jim
pravi konkordat, v nekaterih dròavah posebne pravice in

V âetrtek, 9. avgusta 2001 je uredniôtvo dnevne informativne
oddaje ZiB na avstrijski televiziji v svojem prispevku o pogajanjih
in bojih med Albanci in Makedonci pokazalo tudi nekaj sekund
oglasno desko esperantskega druôtva v Prilepu. Komentar novi-
narja je bil, da celo „umetni jezik esperanto ne more prepreâiti
spopadov med obema narodoma v dròavi”…

BES

MEDNARODNI JEZIK

101

privilegije, ki jih druge podobne skupnosti in organiza-
cije nimajo. Danes po moje nihâe ne bi znal prav od-
govoriti na vpraôanje, ali je bila ta priloònost (ali raje
skuônjava) uporabljena prav ali narobe. Tu ne mislim na
ekscese, ki iz vsakega „prav” naredijo „narobe”, mislim
na normalno rabo stvari. Ali Cerkev danes potrebuje Va-
tikan, Sveti sedeò in konkordate? Moj okus, moja oseb-
na nagnjenost, mi pravi, da ne, da je to samo hud balast,
ki balonu ne dovoli, da bi se vzpel v viôine. A moòno je,
da se pri tem motim. Mogoâe bi Evropa brez instituci-
onaliziranega in dròavotvornega krôâanstva postala plen
barbarov, turôka provinca, kdo ve kaj. In danes ne bi
imeli „âlovekovih pravic”, demokracije, svobodnega tis-
ka in svobodne znanosti, tudi esperanta ne.

Danes smo pred podobno skuônjavo esperantisti. Po

stari poti z organiziranjem teâajev in druôtev ne gre veâ.
Zamenhof je bil manjôi utopist, kakor mu pripisujejo.
Predvideval je, da se lahko jezik ohrani samo, âe se vsaj
nekje zakorenini kot druòinski jezik. To pa pomeni nje-
govo profesionalizacijo in bogato institucionalizacijo, v
skrajnem primeru lastno dròavo. Taka dròava zaenkrat
ôe ni zelo verjetna, komaj bi bila moòna, a ni nujno, da
bo tako ostalo. Prve kristjane so nehali preganjati âez
noâ, âez noâ so vzeli v roke krmilo cesarstva — podob-
no se lahko zgodi z esperantom. Kakor si najveâji fantas-
ti ne bi mogli predstavljati, da bo ivrit, reformirana sta-

BES

MEDNARODNI JEZIK

102

ra hebrejôâina, kdaj postal dròavni jezik v samostojni
judovski dròavi, pa se je to zaradi svetovnih politiânih in
vojaôkih pretresov vseeno zgodilo, tako se utegne kaj
podobnega zgoditi v prid esperantu. Bi bilo razumno
tako priloònost uporabiti — ali pa bi bilo, zaradi za-
straôujoâega zgleda katoliôkega krôâanstva, bolje reâi
„Hvala!” in vztrajati pri preizkuôenih metodah? Ne vem,
ker tudi za Cerkev tega ne vem. Nastaja pa vtis, da Bog
bolj kakor âlovek sam, upoôteva zemljo in njene zakoni-
tosti in daje pojavom, ki naj bi se razvili, tudi zemeljske
strukturne in institucionalne moònosti, pa naj bo tve-
ganje pri tem ôe tako veliko.

A tudi âe je tako, ne bi smeli izgubiti izpred oâi manj

ugodnega dejstva, da je v vseh orodjih, v orodju dròavi
pa ôe posebej, prisotna teònja po tem, da bi nam zaâela
veljati za cilj. Orodje, ki je izvirno narejeno za sluòbo
âloveku, vse bolj zahteva, da âlovek sluòi njemu. Bolj
zapleteno je kako orodje, veâje so njegove prenosne mo-
âi, moâneje ta skrita teònja deluje, bolj se namen orod-
ja sprevraâa v cilj in bolj postaja nekdanji cilj zgolj stran-
ski proizvod ali pa papirnat izgovor. Vsaka institucija,
dròava pa ôe prav posebej, se po lastni naravi, po teònji,
ki je del te narave, nujno zaâne sprevraâati iz orodja za
doseganje ciljev (praviânosti in miru) v cilj, katerega
ubogljivo in slabo oskrbovano orodje postane âlovek
sam. To ni niâ presenetljivega, to mora vedeti vsakdo, ki

BES

MEDNARODNI JEZIK

103

se v dròavi angaòira, ôe posebej pa mora to vedeti tisti,
ki dròavo ustanavlja. To ni klic k zapuôâanju dròavne
sluòbe, to ni klic zoper ustanavljanje dròave, je pa vse-
kakor priporoâilo k treznosti in budnosti. Brez dròave ne
gre, kajti nasprotje dròavi ni cvetliâna anarhija, alterna-
tiva dròave je nepreraâunljiva oblast vsakega trenutno
moânejôega nad trenutno ôibkejôim. A trezen in buden
âlovek ve, kaj je dròava, kakôna je moâ in s tem nevar-
nost njenih prenosov, njenih vzvodov in hidravlik, ve, da
dela z visoko brizantno in eksplozivno snovjo.

Predstavljajmo si scenarij, da projekt iz Sabbionete (2.

junija 2001) uspe, a âe uspe, hkrati tudi nujno zaâne rasti
in ustvarjati nove povezave in nove centre moâi. Naen-
krat virtualnim dròavljanom esperantskega Pakta ni
dovolj, da imajo svojo solidarnostno banko, ki jim daje
za njihove prihranke boljôe obresti kakor pa katera koli
nacionalna banka, ki jim daje bolj ugodna posojila kakor
domaâ denarni institut, ponujati se zaânejo ôe ôtevilni
drugi servisi, kakor recimo varstvo dròavljanov po na-
roâilu te paradròave, ki ga opravljajo zasebniki. Nasta-
ne nekakôna tajna policija, ki na zunaj agira kakor vsa-
ko privatno varnostno podjetje, ki varuje banke ali pod-
jetja, ali detektivska agentura, ki v okviru zakonskih po-
oblastil zbira podatke in iôâe izgubljene predmete ali
osebe, v resnici pa je to òe zametek neke mednarodne
policije, ki operira prek vseh meja po naroâilu dròave,

BES

MEDNARODNI JEZIK

104

katere formalno ozemlje sestavljajo povrôinice raâunal-
niôkih ploôâic, podroâje uâinkovanja pa je vsa zemeljska
obla. Kdo ne bi rad postal dròavljan take dròave, ki bi
mu nudila ôtevilne ugodnosti, zanjo pa ne bi bilo treba
storiti kdo ve koliko? âe je danes edini „sprejemni izpit”
za pristop k Paktu znanje esperanta in izraòena volja, pa
bi v primeru, da bi taka dròava lahko dajala svojim
dròavljanom vrsto ugodnosti, bilo treba podeljevanje
takega dròavljanstva omejiti in oteòiti. Iz starih esperant-
skih veteranov bi nastala nekakôna patricijska plast,
nekakôna aristokracija — iz Zamenhofove „notranje ide-
je” pa bi nastala dròavna ideologija, po kateri bi bilo mo-
goâe selekcionirati prosilce in dodeljevati dròavljanstvo,
a tudi znotraj obstojeâega dròavljanskega korpusa poâa-
si uvajati razslojevanje na varuhe in razlagalce „notranje
ideje” in na tiste, ki naj bi po njej òiveli.

Vem, da je zaenkrat vse to orwellovska fantazija, izha-

jam iz tega, da nobeden od ustanoviteljev Pakta niâ ta-
kega nima v mislih in namenu. Vem pa tudi, kako hitro
ustanoviteljem uidejo vajeti iz rok in ponoreli konji
zdrve kamor hoâejo in kamor nihâe od potnikov ni ho-
tel, ko so jih vpregli. Res je, da bi dròavno organizirani
esperantisti zelo hitro dvignili socialni status esperanta
do zavidljivih viôin. Res pa je tudi, da bi esperanto tako
poâasi izgubljal status nevtralnega mednarodnega jezi-
ka, postal bi eden dominantnih jezikov, ker bi bil urad-

BES

MEDNARODNI JEZIK

105

ni jezik neke dròave z neko moâjo. Ker bi ta jezik s tako
podporo, kakor jo lahko da dròava, kmalu pokazal pred-
nosti, ki ostajajo svetu danes bolj ali manj prikrite, bi
bilo zelo moòno, da bi to kmalu postal svetovni jezik ali
vsaj eden vodilnih svetovnih jezikov.

Tu moramo ponoviti vpraôanje, ki si ga Zamenhof v

svojem eseju sam postavlja ob bojazni, da bi uspeh es-
peranta utegnil pomeniti tudi ugasnitev vseh drugih je-
zikov. Zamenhof si tu odgovarja kot racionalist: Bi bila
to res tako huda nesreâa? Na ameriôkem kontinentu,
predvsem na njegovi severni polovici, gotovo ne objoku-
jejo pomanjkanja jezikovnega pluralizma, na katerega
Evropa tako prisega. Prednost, da se lahko brez teòav
sporazumeô od Aljaske do Mehike, je tako velika, da ob
tem nihâe ne pomisli na to, da bi v tej sporazumevalni
idili utegnil tiâati tudi kak sporazumevalni minus. Na-
vsezadnje, tudi âe gremo v manjôe merilo, slovensko re-
cimo, prav tako nihâe ne pogreôa, da se devetinôtiride-
set slovenskih nareâij ni razvilo v lastne jezike, kar bi
bilo prav tako moòno, temveâ da se je uveljavil skupni
knjiòni slovenski jezik, s katerim se je mogoâe sporazu-
meti od Lendave do Trsta. Prednost komunikacijske od-
prtosti je tako velika, da se jezikovnemu partikularizmu
ni uspelo uveljaviti na raâun nacionalne vzajemnosti in
jezikovne enotnosti. Tudi âe bi se uresniâil najbolj ârn
scenarij v razvoju in dinamiki take esperantske para-

BES

MEDNARODNI JEZIK

106

dròave, bi ta velika nesreâa ne bila tako velika, bila bi
pravzaprav veliko manjôa kakor je nesreâa jezikovnih
meja. Âeprav bi bil Zamenhofov ideal pozabljen in
„povoòen”, bi orodje, ki ga je izdelal, navsezadnje zma-
galo, âloveôtvo bi dobilo skupen jezik, âeprav to ne bi bil
jezik Zamenhofovega hrepenenja po verskem in nacio-
nalnem miru in bratstvu med narodi. Bilo bi nekako
tako kakor z zgodovino delavskega gibanja. Danes so
skoraj vsi njegovi ideali bodisi pozabljeni ali pa moral-
no diskreditirani — kljub temu pa vse civilizirane dròa-
ve na svetu upoôtevajo socialne pridobitve tega gibanja,
kakor so razumen delovni âas, starostno in bolniôko
zavarovanje, zagotovljena minimalna plaâa, varstvo
pred protipravnem odpustu, varstvo v primeru brezpo-
selnosti ipd. Vse to niso tako samoumevne in kapitaliz-
mu prirojene stvari, za vsako posebej je moralo biti ve-
liko storjenega, je moralo navadno umreti veliko ljudi, je
moralo biti izbojevano v hudih bojih — in mora danes
biti branjeno pred poskusi krnjenja ali odpravljanja.

Tu pa smo pri sròi esperantskega problema. Esperan-

tisti — âe izvzamem skupino „breznarodnikov” (senna-
ciistoj) — nikoli niso deklarirali vojne napovedi narod-
nim jezikom — a na tihem ponavljajo za Zamenhofom:
Bi bila to res taka nesreâa? Nasprotniki esperanta espe-
rantistom nikoli niso oâitali poskusa, da bi izrinjali ta ali
oni narodni jezik — na tihem pa se vsi boje prav tega.

BES

MEDNARODNI JEZIK

107

Tega edinega razumnega in logiânega argumenta nikoli
ne uporabijo, uporabljajo pa stotine pogretih nespamet-
nih in z dejstvi neskladnih kvaziargumentov. Zakaj?

Esperantistom vojne narodnim jezikom ni treba na-

povedovati, je ni treba niti voditi, ker tudi narodnim
knjiònim jezikom nasploôno ni bilo treba voditi vojne
zoper nareâja. To uredi narava stvari sama. Âlovek, âe ni
ravno jezikovni fanatik, nima na voljo toliko prostih
moâi, da bi zavedno gojil dosledno vertikalno trojeziâ-
nost, ki jo tudi sam propagiram: nareâja, narodnega
knjiònega jezika in obâeâloveôkega esperanta. Veâina
ljudi, posebej ôe, âe niso jezikoslovci ali filozofi, ima do
jezika zelo pragmatiâno razmerje. Vedno skuôa ubrati
bliòjo in lagodnejôo pot. Filozofi in moralisti lahko mir-
no imajo to za zelo zavròeno vedenje, a to stvari prav niâ
ne spremeni. Slovenec, ki se nauâi knjiòne slovenôâine,
v glavnem uporablja samo ôe to jezikovno varianto, do-
maâe nareâje pa samo izjemoma, kadar se sreâa s stari-
mi znanci in sorodniki. In pri tem nima obâutka, da bi
izgubil kak zelo velik zaklad. Drugaâe je s tistimi, ki
knjiòni jezik prouâujejo in ga spremljajo. Ti morajo se-
gati seveda tudi po nareâju, ki je vir in svetovalec knjiòne
jezikovne lege. In enako: kdor bo brezhibno obvladal
esperanto — in ta jezik je veliko laòje brezhibno obvla-
dati kakor pa kateri koli drug jezik — se ne bo dolgo
muâil s tem, da bi ugotavljal, na kateri ravni svoje ver-

BES

MEDNARODNI JEZIK

108

tikalne trojeziânosti naj se giblje, temveâ bo prej ali slej
uporabljal samo ôe esperanto. Narodni jeziki ne bodo
ukinjeni, ne bodo preganjani ali celo prepovedani, bodo
pa po naravi stvari izumrli, kakor so skoraj povsod òe
izumrla nareâja.

A âe je tako — in vedno bolj sem prepriâan, da je tako

— zakaj privròenci mednarodnega jezika, ki imamo za
svojo privròenost vendar zelo dobre argumente, kroô-
njarimo okoli z zamolâano resnico in celo obljubljamo
ohranjanje narodnih jezikov in nareâij? Kar lahko oblju-
bimo in kar bomo zelo verjetno vedno izpolnjevali, to je
praviânost in prijaznost do vseh narodnih jezikov in
nareâij. Ne moremo pa zagotavljati njihovega preòivetja.
Prav nasprotno. Najveâje zagotovilo za preòivetje kake-
ga jezika, je enojeziânost njegovih govorcev. Slovenôâi-
na se ni ohranila po âudeòu, kakor bi âlovek rad verjel
ob pogledu na nemôko morje, ki je ta jezik stoletja obli-
valo, temveâ predvsem zato, ker veâina Slovencev do
uvedbe obveznega ôolstva v âasu cesarice Terezije (1717-
1780) nemôâine preprosto ni znala! Velik del tistih, ki so
tedaj zaâeli hoditi v ôole, kjer so se nauâili nemôâine, se
je kmalu ponemâil, kar opazujemo na Koroôkem ôe da-
nes. Narodni jeziki se bodo torej ohranjali pribliòno tako
dolgo, dokler veâji del tega ali onega naroda ne bo za-
dovoljivo obvladal kakega drugega, socialno moânejôega
jezika. S tega vidika je prav vseeno, ali se kot jezik âlo-

BES

MEDNARODNI JEZIK

109

veôtva uveljavi angleôâina ali esperanto — obojemu nuj-
no sledi poâasna, a zanesljiva smrt narodnih jezikov!
Prednost esperanta pred angleôâino tako ni, kakor sem
dolgo tudi sam hotel verjeti, v tem, da bi bil esperanto
zaradi svoje jezikovne nenapadalnosti narodnim jezi-
kom manj nevaren, nasprotno, v resnici jim bo ôe bolj,
saj se bo z nevtralnim jezikom veliko laòje poistovetiti,
ker bo dejansko last vseh, kakor pa z angleôâino, ki ni-
koli ne bo izgubila svojega peâata, kdo je njen pravi last-
nik in upravitelj. Prednost esperanta je v njegovi jezikov-
ni kvaliteti in v etiânem sporoâilu, ki je vanj vgrajeno. A
to se bo, kakor smo òe ugotovili, najbrò, ob eventualnem
uspehu sabbionetske zamisli pa zagotovo, izgubilo ali
celo spridilo, vsekakor pa bo ostala izrazna kvaliteta, ki
vse narodne jezike puôâa daleâ za seboj.

Svetu laòemo, ker prav tako dobro kakor svet vemo,

da je natanko tako, kakor sem tu napisal: da so narod-
ni jeziki zapisani umiranju — po angleôki transverzali
prisilno, po Zamenhofovi pa prostovoljno, v obeh pri-
merih pa neizogibno. Kako se moremo potem za boòjo
voljo âuditi, âe med politiki, ki jim je glavna naloga
obramba nacionalnih sebiânih interesov, ne pa intere-
sov âloveôtva, ne najdemo zaveznikov za esperantsko
stvar? Politik, ki bi se nam iskreno pridruòil, bi med svo-
jimi veljal za narodnega izdajalca. Zato imamo razmero-
ma precej zaveznikov med upokojenimi ali pa odstav-

BES

MEDNARODNI JEZIK

110

ljenimi politiki, nikakor pa ne med politiki na oblasti.
Podobno kakor na Koroôkem, kjer skoraj vsi deòelni gla-
varji po upokojitvi postanejo posebno prisrâni prijatelji
koroôkih Slovencev — a vedno v âasu in okoliôâinah, ko
Slovencem to ne pomaga veâ. Je potem âudno, âe je
vodstvo katoliôke Cerkve nesorazmerno odprto za espe-
rantsko idejo, ko pa je jasno, da duhovnik te Cerkve ni
najprej v sluòbi svojega naroda, temveâ je najprej slu-
òabnik Boòjega ljudstva, ki nima narodnega obeleòja?

Nalijmo si âistega vina: obâeâloveôko je lahko kuplje-

no samo z òrtvovanjem narodnega, partikularnega. In
narobe: narodno in partikularno je lahko kupljeno samo
z òrtvovanjem obâeâloveôkega. Narodi lahko prosperi-
rajo samo na raâun òrtvovane univerzalne âloveânosti.
Univerzalno âloveôko bo lahko zaòivelo samo, âe bodo
najprej voditelji, nato tudi navadni pripadniki narodov
pripravljeni svoje, posebno, òrtvovati skupnemu in ob-
âemu. Soòitje obojega ali celo trojega: lokalnega, narod-
nega in obâeâloveôkega v vzorni vertikalni trojeziânos-
ti je moòno samo kot izjemna dròa âloveka, ki tak mo-
del zelo zavestno in hote òivi. Predpostavlja âloveôki ti-
pus, ki ga skorajda ni. Âlovek, kakrôen resniâno je, je
udobnostni âlovek — homo commodus — ki teòi k istemu,
k âemer teòi òe vsak jezik sam: k âim bolj ekonomiâne-
mu naâinu sporazumevanja, se pravi takemu, ki zahte-
va âim manj napora.

BES

MEDNARODNI JEZIK

111

Ali to pomeni, naj odloòimo vse, kar je domaâe in

narodno, od jezika do obiâajev, od navezanosti na rojst-
ni kraj do navezanosti na pokrajino in dròavo, v kateri
òivimo? To bi lahko naredili, to mnogi tudi naredijo, a
kaj bi potem lahko poloòili na òrtveni oltar? Kdor nima
narodnosti, nima niâ poloòiti na oltar âloveôtva. Kakor
je treba lastno òivljenje ljubiti, da je njegovo òrtvovanje
naposled kaj vredno, tako je treba ljubiti tudi svojo do-
movino in svoj jezik, kajti samo po ljubezni se domovi-
na in jezik lahko spremenita v daritveno snov.

A kdo bi to razumel, kdo bi to izpolnjeval? Moònos-

ti, da bi âlovek z moralnim in duhovnim dozorevanjem
vse bolj spreminjal vse partikularno v diôeâo smolo da-
ritve, da bi tako okrepil univerzalno, obâeâloveôko, so
tako majhne, da nanje kot zaâetek uresniâevanja Za-
menhofovih plemenitih sanj ni mogoâe resno raâunati.
Komoditeta, ki je eden temeljnih vzgibov in zakonitos-
ti âloveka in njegovih naprav, tudi jezika, jezika ôe prav
posebej, je kaâa, ki òre lasten rep. Zaradi komoditete si
âlovek ne uredi stvari tako, da bi jih lahko udobno in s
âim manj napora, se pravi âim bolj komodno uporabljal.
In enako zaradi kmoditete âlovek odklanja jezik, ki bi
mu zagotavljal najveâje sporazumevalno udobje, kar si
ga je mogoâe predstavljati. Res je, da je komodnost, ki jo
prinese napredek, veâja od komodnosti vztrajanja v sta-
rem. A stara komodnost je nekaj zanesljivega, je òe tu, za

BES

MEDNARODNI JEZIK

112

novo, âeprav veâjo, âetudi neznansko veâjo, pa se je tre-
ba premakniti, kaj storiti. Tako òre niòja komodnost
viôjo, manj komodna bolj komodno…

Vse, kar Zamenhof obljublja âloveôtvu, dròi. Na prvo

vpraôanje: Ali je mednarodni jezik potreben? — lahko
odgovorimo z mojstrom: „Uvedba mednarodnega jezi-
ka bi prinesla âloveôtvu velikanske koristi!” A âloveôtvo
je samo deloma usmerjeno v korist. Pravzaprav veliko
manj, kakor ekonomicisti mislijo. Òe povrôna analiza
kapitalizma pokaòe, da korist v tem druòbenem stroju
nikakor ne more enakopravno konkurirati s profitom.
Do pomena besede „korist” pridemo ôele po dolgem in
napornem filozofskem premisleku, pa tudi z upoôteva-
njem nauka vere. V zadnji konsekvenci je za âloveka za-
res koristno samo to, kar ga pribliòuje Bogu in nekorist-
no vse to, kar ga od Boga oddaljuje. Kako daleâ je to od
profita in njegove mere, ki sta temeljni kategoriji kapi-
talizma, se pravi danaônjega sveta! Âe podvròemo espe-
ranto preizkusu, ali pomaga âloveku v njegovem pri-
bliòevanju Bogu, bo ta jezik ta izpit imenitno prestal. Ta
jezik se je porodil iz verskega obâutja, iz soâutnosti mla-
dega Zamenhofa do vseh, ki so trpeli zaradi nerazume-
vanja med pripadniki posameznih narodov in ver. Âe
kak jezik z vsem svojim bistvom in pojavom pomaga
âloveku na poti k Bogu, je to gotovo ta. A Zamenhof je
na nekaj pozabil: âlovek v resnici ne iôâe prave koristi,

BES

MEDNARODNI JEZIK

113

skoraj vedno iôâe le „korist”, se pravi to, kar se mu tre-
nutno koristno zdi, ne pa tega, kar koristno je. Zato je
upanje, ki se naslanja na motivacijo iz koristnosti, praz-
no. Saj bi bilo prav tako, kakor uvesti skupni jezik, ko-
ristno tudi odpraviti socialne krivice. Od tega ne bi imeli
koristi samo tisti, ki so zdaj òrtve socialne kriviânosti, po
svoje bi imeli od tega ôe veâjo korist tisti, ki so danes
privilegirani, saj je pred Bogom veâja zasluga, odreâi se
privilegijem in deliti z ubogimi, kakor pa znebiti se stis-
ke in pridobiti âloveka vreden socialni status. In vendar
je vsem jasno, da bodo te sanje do prihoda Boòjega kra-
ljestva ostale sanje. Prav tako ne bi bilo niâ manj korist-
no, âe bi zaâele dròave „braniti” svoj obstoj tam, kjer so
najbolj ogroòene in kjer bi bila obramba najbolj realis-
tiâna: v obrambi zakonitosti doma in praviânosti do so-
sedov. In vendar bi se vsak diplomat taki zahtevi zasme-
jal. Nikogar ne zanima korist, ki bi nastala iz takega
obrambnega naârta, ki bi prihranil milijarde v najmoâ-
nejôi valuti, da bi jih lahko uporabili za skupno blaginjo
lastne dròave in âloveôtva, hkrati pa bi odpravili nevarn-
ost samouniâenja. A komu mar ta oâitna korist? Prav je
imel Zamenhof, ko je trdil, da bi uvedba mednarodne-
ga jezika prinesla âloveôtvu velikanske koristi — a ni
imel prav, ko je predpostavljal, da je resniâna korist ne-
kaj, kar bi zanimalo veâje ôtevilo ljudi!

Tudi na drugo vpraôanje: „Ali je tak jezik v naâelu

BES

MEDNARODNI JEZIK

114

moòen?” — ki si ga retoriâno postavlja Zamenhof v svo-
jem esejistiânem predavanju, lahko odgovorimo enako,
kakor je odgovoril sam: „Uvedba mednarodnega jezika
je povsem moòna.” Moòna gotovo, o tem ni nikakega
dvoma — vsekakor pa ne zelo verjetna! Vse, kar je v po-
sameznem âloveku in v âloveôki druòbi slabega: sebiâ-
nost, prestraôenost, vezanost na predsodke, potreba po
afektiranju, teònja po izbranosti in ôe kaj, vse to deluje
zoper uvedbo mednarodnega jezika. Isti ljudje, ki niso
sposobni odpraviti vojne, ne morejo na drugi strani od-
praviti babilonske kazni in uveljaviti opredmetenja bin-
koôtnega âudeòa in upanja v obliki skupnega jezika. Isti
ljudje, ki jih je s tako lahkoto in naglico mogoâe prido-
biti za najbolj zavròena dejanja proti njihovim soljudem,
celo proti soljudem istega ali zelo podobnega jezika, ne
morejo biti hkrati enako dovzetni za to, za kar jih skuôa
pridobiti Zamenhof. Kristusu samemu ni uspelo prido-
biti za skupno stvar âloveôtva. In Zamenhof ne more biti
uspeônejôi od Kristusa!

Tretje vpraôanje: „Ali obstaja upanje, da bo tak jezik

dejansko v praksi uveden?” — je v nekem smislu tavto-
loôko. Zamenhof odgovarja nanj zunaj kategorije upa-
nja: z motivom gotovosti. Upanje in gotovost pa se iz-
kljuâujeta. Opazovalec se mora odloâiti, kateremu Za-
menhofu bo sledil: ali tistemu, ki se je pod projekt svo-
jega jezika podpisal kot Upajoâi — ali pa onemu, ki je

BES

MEDNARODNI JEZIK

115

pozneje v tem predavanju oz. eseju argumentiral s trd-
no gotovostjo: „Do uvedbe mednarodnega jezika bo prej
ali slej nujno in nedvomno priôlo, pa naj se rutinerji
zoper to ôe tako bojujejo.” — Sam sem se esperantu pri-
kljuâil iz upanja, nikoli iz gotovosti. Âlovekovo upanje,
kakor pravi Charles Péguy, je to, âemur se Bog sam naj-
bolj âudi in kar mu je pri âloveku najljubôe. Esperanto
kot jezik upanja, ta formula mi ne dela teòav. Âloveôka
„gotovost” v nekakôno avtomatiâno izpolnitev nujnos-
ti pa je uboga zadeva. Esperanto je lahko marsikaj, vse-
kakor pa ne more biti jezik „gotovosti”. Upanje ni od-
vosno od stopnje verjetnosti. Kdor upa, ne vpraôuje po
verjetnostnem raâunu. Gotovost prav tako ni vezana na
verjetnost, a z drugega, òal napaânega konca. Kar se
komu zdi „gotovo”, je òe zato zelo malo verjetno, ker
laòno obâutje gotovosti potrebuje in se nanj sklicuje.
Prav v tej prepadni razliki med obliko vpraôanja in obli-
ko odgovora, med motivom upanja in motivom goto-
vosti, najbolj prihaja do izraza nesreâna razcepljenost
Zamenhofa kot âloveka vere (ki stavi na upanje) in Za-
menhofa kot âloveka tedanjega adoriranja znanosti (ki
stavi na gotovost). To pa ni samo problem Zamenhofa
samega, to je problem celotnega gibanja za mednarod-
ni jezik. Prepriâan sem, da bi bili uspehi òe do danes
bistveno veâji, âe bi veâina esperantistov pri svoji zavze-
tosti stavila na upanje, ne pa na gotovost. Po tem psev-

BES

MEDNARODNI JEZIK

116

doznanstvenem determinizmu je namreâ Zamenhof v
zelo slabi druòbi tedanjega scientizma, ki sta ga na hu-
manistiânem podroâju zastopala predvsem Marx in
Freud. Zamenhof kot âlovek upanja je dediâ in sodob-
nik celotnega judovskega preroôtva, je sam eden izmed
judovskih prerokov; Zamenhof kot âlovek scientistiâne
„gotovosti” pa je zgolj dediâ in sodobnik scientizma
XIX. stoletja, ki je pustil za seboj kup ruôevin v dobesed-
nem in prenesenem pomenu besede.

Uspeh esperanta na velikem druòbenem planu se zdi

komaj komaj verjeten. Najbrò po svojem statistiânem
obsegu nikoli ne bo bistveno prerasel meje, znotraj ka-
tere se giblje zadnjih 50 let. Meje kakih dveh milijonov
domnevnih govorcev, kakih sto tisoâ realno obstojeâih
in nekaj tisoâ kulturno zainteresiranih, z globljim razu-
mevanjem in sprejemanjem Zamenhofove „notranje
ideje” in z vsaj obâasnim spremljanjem nastajajoâe last-
ne literature in prevodne literature. Moònost, da bi se v
njegovi literaturi pojavil velikan velikega ruskega ali
francoskega romana, velike poljske, nemôke ali angleôke
lirike, je pribliòno tolikôna, kakor moònost, da se kaj ta-
kega primeri tisti skupini Judov, ki ôe govorijo in piôejo
jidiô. Ne niâna, a komaj znatna. Verjetnost, da bi kdaj
priôel kje na oblast Platonov filozof, ki bi doumel veliâi-
no tega projekta in bi vsaj v lastni dròavi uvedel ta jezik
v vse ôole, s tem pa sproòil pozitivno veriòno reakcijo, je

BES

MEDNARODNI JEZIK

117

nekako tolikôna, kakor da bi se isti vladar odloâil za eno-
stransko razoroòitev in odpoved uporabi vojaôke moâi v
upanju, da bodo po dinamiki veriòne reakcije to storili
tudi drugi. Tudi ta moònost ni niâna, a je ôe bolj neznat-
na kakor, da dobimo esperantskega Shakespeara ali
Dostojevskega. Skratka: same slabe karte. Razen morda
ene, a ôe ta je zakrita in je ni mogoâe identificirati. Za-
kaj ta neuspela stvar, kakor koli je òe po svoji nameri in
uâinkih plemenita, ne propade? Komunizem z vsemi
svojimi divizijami in raketami, z berlinskim zidom in
moskovsko politiâno psihiatrijo, je po 70 letih vendarle
propadel. Na Kitajskem se ohranja zato, ker to ni veâ
komunizem, temveâ izrazito brutalen kapitalizem, ki ga
administrira partijska elita. Zakaj esperanto z vsemi sla-
bimi kartami, z bistveno manj moònostmi, kakor jih je
imel komunizem, vendarle ne propade, ne izgine v po-
zabo, da bi tako vsaj osvobodil ôe zadnjih iluzij tista bolj
domnevna kakor resniâna dva milijona „bojevnikov za
mir”? Je torej v tem pojavu vendarle nekaj skritega, ne-
kaj neuniâljivega ali vsaj zelo teòko uniâljivega, na âemer
tudi mikroskopsko upanjce esperantistov ôe vedno lah-
ko gradi? Òe sto let in veâ je esperanto, âe uporabim
ôahovski pojem, v „pat poziciji” ali, âe uporabim pojem
iz medicine, „v komi”, ko ne more ne uspeti (òiveti) in ne
propasti (umreti). Zdravnik z vestjo in pametjo pa nobe-
nega pacienta, ki leòi v komi in je obeôen na kapilarne

BES

MEDNARODNI JEZIK

118

cevke in stimulatorske òice, ne bo „odklopil”, tudi on, ôe
tak realist, bo do ugotovljene smrti stavil na upanje.

Po logiki tega sveta, sveta vsaj preteòne determinira-

nosti, kjer ima tudi Marx veliko prav, tudi Freud in vsi
drugi deterministi, ima najbrò bolj prav tudi skupina
„raumistov”, esperantskih avtonomistov, dròavljanov
najmlajôe in virtualne dròave Esperanta Civito (Civitas
Esperantica). To je, kar imamo, veâ ni in veâ skoraj ni
priâakovati, s tem shajajmo in se veselimo med seboj.
Raumistiâno staliôâe je staliôâe zdrave pameti, ki raâu-
na s tem, kar ima, raâuna z vrabcem v roki in se ne ozi-
ra za golobom na strehi. Seveda, to v ptiâjem razmerju
ni vrabec v roki, to morda ni niti muha v roki, to je naj-
brò mikrob v roki… Navsezadnje tudi to ni tako malo. Âe
sem âisto poôten: doslej sem imel neprimerno veâ tele-
fonskih pogovorov v esperantu kakor pa v angleôâini. In
v òivljenju sem sreâal veâ rusko govoreâih kakor pa an-
gleôko govoreâih. Najpogostejôi jezik paâ ni tisti, ki je
statistiâno najveâji, ampak tisti, ki je na tvoji meji ali pa
tisti, h kateremu te vleâe ta ali oni interes. Z esperantisti
je nekako tako, kakor s tistim anekdotiânim ôvicarskim
ministrom za obrambo, ki je Hitlerjevemu vojaôkemu
ataôeju na provokativno vpraôanje, kaj bi Ôvicarji stori-
li, âe bi jih napadla Nemâija, ko pa je njena armada
sedemkrat veâja od ôvicarske, odgovoril kakor si nacis-
tiâni diplomat ni mogel predstavljati. Vrli ôvicar je na-

BES

MEDNARODNI JEZIK

119

dutemu Nemcu preprosto pojasnil: „To paâ pomeni, da
bi moral vsak Ôvicar ustreliti sedem krat…” Esperantis-
ti so iz ôvicarske ôale òe davno, ne da bi za to ôalo sploh
vedeli, naredili resnico, ôe veâ, vsakdanjik! Esperantist,
âe vsaj zna prav rabiti akuzativ, komunicira paâ nepri-
merno pogosteje in intenzivneje kakor pa govorci dru-
gih jezikov. Na knjige, ki so mi izôle v esperantu, sem
dobil prej in veliko veâ recenzij kakor pa na one, ki so
izôle v moji materinôâini. Ne le to: dobil sem tudi zaseb-
ne odmeve, pisma ljudi, ki jih sicer nikoli nisem videl,
âesar v moji slovenôâini preprosto ni. Esperantist paâ
preprosto poôlje sedem, âe ne kar sedemdeset ali celo
sedemsto pisem, ko poôlje Nemec, Angleò ali Poljak
morda enega samega. Tako se brani Ôvica, tako se ohra-
nja esperanto.

Vendarle pa âlovek ne òivi samo v svetu zemeljskih

resniânosti, âe smem rabiti katoliôki koncilski pojem,
òivi tudi v nevidnem, a kljub temu ne manj prisotnem in
uâinkovitem svetu fantastiânosti, katere poreklo ni
znanstvena fantastika âloveka, temveâ ljubezenska fan-
tastika Boga. To, kar ni moòno pri ljudeh, nam pravi Bog
sam po svoji drugi osebi, je vendarle moòno pri Bogu.
Kot Slovenec, bom rekel: ker samostojna Slovenija ni
bila moòna pri ljudeh, resniâno ni bila moòna, najbolj
trezni in vendar optimistiâni ljudje so tako upanje zav-
raâali kot igraâkanje v glavi, je bila vendarle moòna pri

BES

MEDNARODNI JEZIK

120

Bogu. Oâitno, saj òe deset let obstaja in prosperira!
Vsakdo bo lahko naôel kak svoj primer, sam sem paâ
navedel slovenskega, ker mi je najbolj oâiten in najbolj
pri roki in ker sem bil vanj tudi sam nekoliko vpleten.
Tista neznana, skrivnostna karta v kompletu, ki bi ven-
darle utegnila biti na strani esperanta, je Boòja karta, ne
âloveôka. Na Organizacijo zdruòenih narodov ne stavim,
na UNESCO ôe toliko manj, prav tako ne na Evropsko
zvezo, celo na katoliôko Cerkev, ki je od vseh velikih âlo-
veôkih ustanov doslej storila za esperanto ôe najveâ, ne
morem staviti. Stavim na ono skrivnostno karto v kom-
pletu, ki edina ni izrecno, òe na prvi pogled proti espe-
rantu in obstaja upanje, da je mogoâe zanj.

Âe Bog hoâe — in nihâe med òivimi ne more vedeti,

razen tega, kar je razodeto, kaj Bog hoâe — bo Zamen-
hofova sanja nekoâ v najveâji meri uresniâena, bo nje-
govo upanje; ne njegova scientistiâna in deterministiâ-
na „gotovost”, temveâ njegovo upanje, s katerim se je
podpisal in kar je njegova prava identiteta in ne le priv-
zeti dodatek âasa, pa tudi âe ves svet dela zoper tako
reôitev, tudi âe se esperantisti sami do konca spridijo in
izdajo idejo, za katero so nekoâ goreli, uresniâeno. A âe
je Bog noâe, te ideje, âe ima drugaâne naârte, potem ne
bo pomagalo niti to, âe izòenemo iz svojih vrst vse âuda-
ke in nekoliko smeône osebe, ki se bojimo, da kazijo naô
ugled v javnosti; tudi ko bi se medtem voditelji dròav in

BES

MEDNARODNI JEZIK

121

svetovnih organizacij zavzeli za to reâ, tudi ko bi nekaj
svetovnih milijarderjev zapisalo svoje premoòenje temu
gibanju, tudi âe bi proraâun nastajajoâe Evropske zve-
ze zaradi vedno novih jezikov in s tem povezanih preva-
jalskih stroôkov eksplodiral — ne bo niâ!

Za konec si prihranimo odgovor na vpraôanje, ki ga

neverujoâi somiôljenik mogoâe ne bo razumel, ker ga po
logiki ne-vere ni mogoâe razumeti. Ali ima smisel vlagati
âas, moâi in âustva v stvar, ki ima objektivno gledano
tako majhne, statistiâno res skoraj niâne moònosti za
uspeh? In sploh ôe, âe morda niti Bog ni na naôi strani?
Ima kljub temu smisel, da âlovek, ki mu ob tem gotovo
ne manjka ôe kup drugih stvari in problemov, vzame v
roke uâbenik Zamenhofovega jezika, se vâlani v Svetov-
no esperantsko zvezo in morda ôe kako specializirano
druôtvo, se naroâi na vsaj dva tri âasopise in tu in tam
posluôa esperantske oddaje po radiu Vatikan, Varôava ali
Peking? Âlovek, ki nima transcendentalne vere, a tudi
âlovek, ki tako vero sicer ima, a je duhovno ni poglobil
in tudi ne skuôa po njej zelo skladno òiveti, si bo moral
izraâunati, da se kaj takega splaâa samo, âe si za to ne-
koliko „prifrknjen”, âe imaô s tem kljub najverjetnejôi
trajni neuspeônosti paâ neko posebno noro veselje, sicer
pa se je bolje lotiti âesa drugega ali pa preprosto poâi-
vati po utrujajoâem delu.

Âlovek vere, ne samo nazorske vere, ne samo obred-

BES

MEDNARODNI JEZIK

122

ne vere iz rutine in inercije, temveâ âlovek poglobljene
in òive vere, pa bo tudi ob tem razmiôljal drugaâe. Âlo-
vek vere ve, kar je drugim pridròano, da na tem svetu
nobena stvar ne uspe, ne zmaga do konca. Govoriti o
„konâni zmagi”, tudi âe to povem v esperantu in za
esperanto „la fina venko”, pomeni govoriti iz nevere, iz
pameti, hudo omejene pameti tega sveta. Viôja pamet
nadnarave pa streznjujoâe opominja, da na tem svetu
nobena stvar ne more biti veâna in dokonâna, absolut-
na in popolna. „Finvenkismo”, kakor se v esperantu ime-
nuje doktrina o „konâni zmagi” glavnega dela esperant-
skega gibanja, je zabloda òe na elementarni ravni, na
ravni filozofskega in teoloôkega uvida. Samo eden je, za
vernega âloveka, ki bo dosegel „konâno zmago”, to je
On, ki bo zmagal nad smrtjo in zlom, ki bo to zmago
dobojeval tudi kozmiâno, kakor jo je na kriòu dobojeval
odreôenjsko. Samo to je zmaga, ki niti ne potrebuje epi-
tetona „konâna”, kajti nobena zmaga ni res zmaga, âe ni
absolutna in veâna. Vse drugo, kar lahko âlovek dobi, pa
so darovi Boga, so sadovi njegove milosti. Med temi da-
rovi je morda pripravljen tudi skupni jezik âloveôtva. Na
oni strani, kjer je veânost in ne âas, tam tak jezik òe od
vselej obstaja. Ali nam bo dan tudi tu, se pravi zaâasno
in delno, kakor je na tem svetu vse le zaâasno in delno,
tega ne moremo vedeti, lahko pa v to upamo in to upa-
nje hranimo z dejanji in òrtvami.

BES

MEDNARODNI JEZIK

123

Tisti pa, ki veruje, ki skuôa po veri òiveti, najde smisel

svojega zavzemanja za kako dobro stvar, ki ima tako
malo moònosti za uresniâenje kakor esperanto v tem, da
bo njegovo prizadevanje rodilo sad, da bo njegovo upa-
nje poteôeno, tudi âe Bog Zamenhofovega jezika ni vr-
gel v koôaro svojih daril âloveôtvu. Drugaâe kakor âlo-
vek, Bog ne ocenjuje izdelkov in rezultatov, temveâ na-
men in prizadevanje. Na âloveôki olimpijadi lahko zma-
ga le tisti, ki zares najhitreje teâe ali najviôje skoâi. Na
Boòji olimpijadi lahko zmaga tudi tisti, ki se ne more
premakniti s svoje privezanosti v popolni ohromelosti
ali celo komi. Pri Bogu bodo poteôena vsa pristna upa-
nja, tudi âe se na tem svetu ne bodo uresniâila. Nagra-
jena bodo vsa poôtena prizadevanja, âetudi tu niso mog-
la obroditi sadov. Tudi âe esperanta ne bo, ne na tem in
ne na onem svetu, bo iskreni in prizadevni esperantist
najbolj poteôen prav v toâki svojega upanja in prizade-
vanja. Njegovo sporazumevanje med odreôenimi in z
Bogom samim bo zadobilo razseònost, ki bo neizmerno
presegala sreâo, ki bi nastala med esperantisti tostran,
ko bi se njihova teònja po njihovi predstavi uresniâila.

BES

MEDNARODNI JEZIK

124

Tim Oliver Wüster

Je bil Zamenhof kriv prerok?

li je Kristus uspel ali ne? Ali se je krôâanstvo ures-
niâilo, kakor ga je hotel nebeôki Oâe, ali pa se je

barka Odreôenika raztreôâila ob skali, ki je ni postavil Je-
zus, marveâ zli duh?

Giovanni Boccaccio je v svojem Dekameronu skuôal

odgovoriti na to vpraôanje. V drugi noveli pripoveduje
o nekem francoskem trgovcu z imenom Jeannot de Sé-
vigny, ki je prijateljeval z bogatim judom Abrahamom,
poôtenim trgovcem. Kakor je v navadi pri iskrenih pri-
jateljstvih, si je Jeannot belil glavo zastran Abrahamove
vere. Kako bi lahko reôil duôo svojega poôtenega prija-
telja, ki je po njegovem prepriâanju pripadal napaâni
veri? Kako bi ga lahko prepriâal o resnici krôâanske Cer-
kve ter reôil njegovo duôo? Jeannot se je torej opogumil
in vstopil s svojim prijateljem v zelo prijazen pogovor.
Najprej je naletel na gluha uôesa, a kar kmalu je Abra-
ham bil celo navduôen za krôâanstvo. Nikakor se pa ni
hotel loâiti od svoje judovske vere ter prestopiti h
krôâanstvu. Jeannot ni popustil in Abraham se je zara-
di njegove vztrajnosti odloâil takole: „Òeliô, da bi postal
kristjan? O tem sem prepriâan, a prej bi se rad odpravil

BES

MEDNARODNI JEZIK

125

v Rim, ker hoâem videti njega, ki si ga imenoval Boòje-
ga upravitelja na tej zemlji.”

Kakor si lahko predstavljamo, je bil Jeannot zaradi

tega potovanja zelo uòaloôâen, ker je mislil, da je s tem
korakom njegova misija spodletela. Bal se je, da bi Ab-
raham videl sprijeno in prostaôko òivljenje duhovôâine,
in zaradi tega gotovo ne bi prestopil h krôâanski veri.
Jeannot je storil to, kar bi storil vsak izmed nas: odsve-
toval je svojemu prijatelju to potovanje. A Abraham se
ni pustil prepriâati in je odpotoval. Ko se je vrnil s poto-
vanja, ga je Jeannot vpraôal, kako da so mu ugajali sve-
ti oâe in kardinali. Abraham se je takoj zaâel pritoòeva-
ti nad uòivaôtvom in poòreônostjo te duhovôâine. Proti
njegovemu priâakovanju pa je Abraham nadaljeval svoje
poroâilo povsem drugaâe. Videl je, da se vse to, kar si je
ta vera zastavila za cilj, ne uresniâuje, da pa se krôâan-
stvo kljub temu ôiri. Iz tega je Abraham sklepal: To mora
biti najsvetejôa in najresniânejôa izmed vseh religiji, ker
temelji na Svetem Duhu. Abrahama je torej to potovanje
tako prepriâalo, da se je ôe isti dan dal krstiti.

Boccaccio nam je s to novelo povedal, da ne smemo

meriti uspeha krôâanstva po delovanju Cerkve, kakor to
dela veâina ljudi, temveâ po njegovem temelju, ki je Sve-
ti Duh. Prav tako moramo seveda storiti tudi z drugimi
ideologijami — pri âemer krôâanstva ne priôtevam k ide-
ologijam, kajti krôâanstvo je Boòja ideja, medtem ko je

BES

MEDNARODNI JEZIK

126

vsaka ideologija âlovekova ideja! — namreâ: razlikovati
moramo med osnovo, med temeljem, in uresniâevalci
tega temelja. Dandanes so se ljudje navadili, da v
krôâanstvu pomeôajo Cerkev in krôâanski temelj, kadar
pa gre za komunizem, potem zelo pogosto sliôimo: „Ide-
ja je bila dobra, a bila je samo napaâno izpeljana.” Ne,
prav v tem je razlika med krôâanstvom in komunizmom:
v krôâanstvu je ideja resniâna, medtem ko je komunizem
laò òe v svoji zamisli, v svojem temelju. Bistvo krôâanstva
je namreâ ljubezen, medtem ko je bistvo komunizma
âaôâenje materije. Tudi âe bi bilo mogoâe vsa bogastva
enakopravno razdeliti po vsem svetu, s tem ôe ne bi bilo
reôeno vpraôanje trpljenja, ki je duhovni pojav.

Âe bomo torej ocenjevali kako idejo, potem se bomo

morali ravnati po bistvu te ideje, po fundamentu, kakor
tudi imenujemo zbirko Zamenhofovih prvih knjig —
Fundamento — in kar je tudi predmet njegovega eseja, ki
ga je naslovil: Bistvo in prihodnost ideje mednarodnega je-
zika, ki je bil napisan leta 1900 in ki ga òelim tu obkoliti
s svojim razmiôljanjem.

Predstavljajmo si, kaj bi bilo, âe bi Boccaccio napisal

svojo novelo v zagovor esperanta. Jeannot bi bil zavzet
esperantist, ki bi òelel prepriâati svojega prijatelja Abra-
hama, ali pa recimo mogoâe Ludvika (po Ludviku Za-
menhofu), naj se nauâi tega jezika.

BES

MEDNARODNI JEZIK

127

Kaj bi bil prvi korak, ki bi ga storil? Prav gotovo bi Ab-
rahamu podaril kak esperantski uâbenik, ga zaâel pre-
priâevati o koristnosti tega jezika. To bi mu morda ôe
uspelo. A kaj bi bil tisti Rim, ki bi ga Abraham oz. Lud-
vik òelel videti, da bi bil o stvari scela prepriâan? Ali
sploh obstaja kakôna esperantska analogija Rimu, ki bi
v Ludviku lahko uâvrstila vero v to zamisel?

Dejansko nekaj takega òe obstaja, saj imajo esperan-

tisti poleg svojih obiâajnih lokalnih, dròavnih in svetov-
nih organizacij celo lastno dròavo brez ozemlja Esperan-
ta Civito, ki zdruòuje esperantiste v podobnem smislu,
kakor zdruòuje Sveti sedeò katoliâane. A Silferjeva du-
hovna republika je ôele v povojih. Teòje bi verjetno bilo
prepriâati Ludvika o sprijenosti esperantistov, kakor pa
o sprijenosti katoliâanov. Esperantsko gibanje namreâ v
svoji ôe vedno idealistiâni fazi, ki naravno ne privlaâi
raâunarjev in parazitov, ki ôe ne pozna fenomena prave
oblasti, kakor ga je Cerkev stoletja poznala, ne daje âlo-
veku toliko priloònosti za greh v takih razseònostih, ka-
kor se nad njim lahko zgraòamo, kadar gre za Cerkev.
Ludvik bi se morda lahko vkljuâil v kako esperantsko
gibanje, lahko bi hodil na esperantska sreâanja, posluôal
esperantske oddaje, bral esperantske knjige. Mislim pa,
da bi vsa ta dejstva na Ludvika — predpostavljamo, da
je poôten âlovek, kakor v Boccacciovi noveli — kveâjemu
napravila dober vtis, k esperantskemu „krstu” ga verjet-

BES

MEDNARODNI JEZIK

128

no ne bi tako hitro spodbudila. Zakaj je moj pogled na
prihodnost mednarodnega jezika tako pesimistiâen, za-
kaj mislim, da je teòje koga prepriâati o resnici medna-
rodnega jezika kakor pa o resnici katoliôke Cerkve?

Ko sem vstopil v esperantski svet pred dvema letoma,

se mi je zdelo vse tako kristalno jasno. Bil sem prepriâan
o ideji, zaslutil sem genialnost tega jezika. Po zaslugi
dolgoletnega prijatelja sem se lotil uâenja slovnice, ki
sem jo po znameniti „zagrebôki metodi” obvladal òe po
dveh tednih. Po dveh tednih sem lahko pisal svojemu
prijatelju pismo v esperantu! Âe samo pomislim, koliko
uâenja je bilo potrebno v drugih tujih jezikih, da sem
dosegel to raven! Prvi uspeh je bil velik in hiter, tako da
sem bil za to idejo ves zagret. A potem se mi je nekako
zataknilo. Ni se zgodilo niâ posebnega, nisem se obo-
tavljal zaradi kakega pripetljaja. Tudi dejstvo, da je to
jezik „manjôine” — âe gledamo na ves svet, potem sploh
ni kakega „veâinskega” jezika: najbolj razôirjeni jezik na
svetu je kitajôâina, ki jo govori pribliòno 20 odstotkov
svetovnega prebivalstva, torej spet le manjôina — me ni
posebej vznemirjalo, niti njegova utopiânost ni mogla
zbuditi v meni nikakrônih dvomov. Zavedal sem se, da
je utopija vse, kar se ôe ni uresniâilo: grôko „ou” pome-
ni „ne” in „topos” pomeni „kraj, mesto, deòelo”; utopi-
ja potemtakem pomeni „deòelo, ki je ni”. Ali ni vsaka
âloveôka ideja, ki se porodi v âlovekovi glavi, utopija, to

BES

MEDNARODNI JEZIK

129

se pravi nekaj, kar ôe ni uresniâeno? Oziroma: ali ni òe
s tem, da se je porodila v âlovekovi glavi, veâ kakor uto-
pija? Âe bi ôlo torej za to, da bi bilo treba esperanto zav-
reâi zaradi njegove utopiânosti, zakaj potem nismo zav-
rgli ideje o odpravi suòenjstva, ki je bila nekoâ tudi uto-
piâna ideja, ko se je porodila v glavi prvega bojevnika
zoper suòenjstvo…

Kaj se mi je potem tako nenadoma uprlo? Bilo je ne-

kaj, âesar od zaâetka sploh nisem mogel opisati. Ôele âez
nekaj âasa se mi je zaâelo svitati: esperanto ni kakrôna
koli iznajdba, kakor npr. tkalni ali parni stroj, marveâ je
to nekaj, kar âloveka spominja na babilonsko zmeônja-
vo jezikov, na njegov izvirni greh. Esperanto âloveka mo-
ralno obvezuje. Esperanto namreâ ni „nevtralen” v vseh
pogledih, kakor vâasih naivno menijo esperantisti, tem-
veâ je nevtralen le v odnosu med narodi in dròavami, je
pa izrazito ne-nevtralen, se pravi je izrazito zavzet na
moralnem podroâju. Zamenhof zaâenja svoj esej s pri-
merjavo ôtevilnih iznajdb, odkritij in mednarodnega je-
zika. Trdi, da se bodo ljudje, ravno tako kakor pri par-
nem stroju, najprej bojevali zoper to novost, ker so za-
slepljeni vpriâo ledine. Pri prvem branju me je s tem
argumentom prepriâal. A ko sem zaâel o tem premiôlje-
vati, se mi je zdela primerjava povsem napaâna. Vse te
iznajdbe, vsa ta odkritja, ki jih navaja, vendar nimajo
moralnega predznaka. Vodno paro lahko uporabljam za

BES

MEDNARODNI JEZIK

130

lokomotivo, ki vleâe tovor in mi tako prihrani teòko
(morda celo suòenjsko) delo; isto paro pa lahko uporab-
ljam za lokomotivo, ki deportira ljudi v koncentracijsko
taboriôâe. V tem je bistvena razlika: res je, da se âlovek
upira novemu, kar je morda v naravi stvari, ker se potem
âuti ogroòenega. Vse te iznajbe âloveku prinaôajo korist,
a ga moralno ne obvezujejo. Esperanto pa je „trn v
mesu”, kakor je zapisal apostol Pavel v drugem „Pismu
Korinâanom” (2 Kor 12,7), brazgotina, ki jo je zapustil
âloveôki napuh oz. njegov greh zoper Boga.

Samo zaradi tega „trna v mesu” je mogoâe razumeti

vse predsodke, ki jih gojijo ljudje zoper ta jezik, kakor da
bi bil òe od vsega zaâetka zaklet. Sam tega ne bi verjel,
âe ne bi izkusil vsega tega zasmehovanja, ki si mu izpos-
tavljen, kadar si v stiku s tem jezikom. Kadar koli sem
komu pripovedoval o tem, da se uâim tega jezika, da be-
rem knjige v tem jeziku, me je kaznoval z zaniâljivim
posmehom, âeô da se za take utopiâne bedarije res ni
pametno zavzemati. Zamenhofovo upanje, ki je bistvo
tega jezika, kajti „esperanto” pomeni „upajoâi”, je resniâ-
no upanje, ki se razlikuje od danaônje zlorabe te
krôâanske besede. Vsako upanje je po svojem bistvu
nadrazumno, nerealistiâno, da uporabim ôe to besedo,
ki jo uporabljajo nasprotniki mednarodnega jezika. Upa-
ti pomeni v krôâanskem smislu — in drugega smisla ta
beseda nima — zaupati Bogu. Bogu pa zaupam vse to,

BES

MEDNARODNI JEZIK

131

kar ni mogoâe pri âloveku, a je mogoâe pri Njem. Òe v
osnovi tega projekta je torej jasno, da gre za krôâanski
projekt, za projekt, katerega uspeônost je treba meriti z
nebeôkim merilom in ne z merilom razôirjenosti ter ze-
meljske koristi v smislu zgolj praktiâne uporabe.

Veâina ljudi in celo veâina esperantistov sploh ne ve,

da bistvo esperanta pravzaprav ni jezik, temveâ duh, na
katerem vsa zamisel temelji. Zamenhof je to sam izrazil
v tem eseju, mogoâe je to idejo celo premalo izpostavil:
„Torej, celo âe bi predpostavljali, da konâni jezik prihodnjih
rodov ne bo esperanto, temveâ neki drugi jezik, ki ga bo tre-
ba ôele izdelati, pa bo pot do takega jezika vsekakor nujno
morala voditi prek esperanta.” Òe iz tega stavka je razvid-
no, da ne gre zgolj za jezik esperanto, temveâ za idejo
âloveôtva, za hillelizem, kakor se je esperantsko versko
gibanje imenovalo na zaâetku oz. za homanarizem, kakor
se to gibanje imenuje vse do danes. Prvotna zamisel es-
peranta je bila mnogo ôirôa, kakor bi si kdo lahko pred-
stavljal. Ne gre zgolj za koristnost, za uporabnost skup-
nega jezika, ki bi sluòil âloveôtvu za laòje sporazumeva-
nje. Gre za ekumenizem v pravem pomenu besede, to-
rej ne za nekakôno prenaôanje drug drugega, kakor ne-
kateri pojmujejo ekumenizem danes, ampak za vero, ki
bi lahko bila skupna vsemu âloveôtvu.

Hillel, po katerem je bil ta projekt prvotno poimeno-

van, je bil velik judovski rabin, babilonski Jud, ki je de-

BES

MEDNARODNI JEZIK

132

loval v Jeruzalemu v âasu Heroda kot uâitelj prava. Bil je
ôtirideset let duhovni voditelj Izraela. Ta veliki uâenjak
judovskega prava se je vedno zavzemal za âlovekoljub-
no razlago in je tudi òivel po naâelih, ki jih je pridigal.
Zamenhof je povzel hillelistiâni nauk s temi besedami:
„Hillelizem je nauk, ki ne odvraâa ljudi od njihovih narav-
nih domovin ali od njihovega jezika ali od njihove religije,
temveâ jim daje moònost, da odpravijo vse neresnice in pro-
tislovja v njihovih nacionalno-religioznih naâelih ter da se
poveòejo z ljudmi vseh jezikov in religij na nevtralni âloveôki
osnovi medsebojnega bratstva, enakosti in praviânosti. Hil-
lelisti upajo, da se bodo ljudje s stalnimi medsebojnimi sti-
ki na osnovi nevtralnega jezika in nevtralnih religioznih
naâel nekega dne zdruòili v eno samo nevtralno âloveôko
skupnost; toda to se bo zgodilo postopoma, ne da bi se jav-
no razglaôevalo, in ne z nenadnim prodorom.” Brez tega
prepriâanja sploh ni mogoâe razumeti duha mednarod-
nega jezika. Brez tega bi bil esperanto resniâno ena iz-
med ôtevilnih novih iznajdb, ki jih lahko uporabiô oz.
zlorabiô v kakrôen koli moralni ali nemoralni namen, ne
da bi ugonobil bistveno zamisel te iznajdbe.

Homaranizem, kakor je Zamenhof pozneje preime-

noval hillelistiâno gibanje, da judovsko poreklo te ideje
ne bi bilo preoâitno, pa temelji na treh predpostavkah,
ki so minimum za vsak ekumenizem:

a) Pod imenom „Bog” razume homaranist tisto najviô-

BES

MEDNARODNI JEZIK

133

jo Moâ, ki ni razumljiva, ki pa obvladuje svet in katere
naravo imamo pravico pojasnjevati sebi, kakor nam
narekujeta razum in srce.

b) Osnovno pravilo homaranistiâne etike je: „Bodi do

drugih tak, kakor òeliô, da bi bili drugi do tebe, vedno pa
posluôaj glas svoje vesti”; vse drugo v religiji so legende
ali religiozni obiâaji, ki so jih uvedli ljudje z namenom,
da bi dali svojemu òivljenju jasen program in duhovno
toplino, ki pa jih lahko uporabljamo, kakor si sami òeli-
mo.

c) Homaranist se zaveda, da vsak âlovek pripada tej ali

oni tradicionalni religiji, âeprav ne vedno zato, ker bi do
nje priôel po lastnem prepriâanju, temveâ navadno, ker
je bil v njej rojen, in da je bistvo vseh verstev isto in da
se razlikujejo med seboj samo po legendah in obiâajih,
kar ni odvisno od osebne izbire. Tako se je treba zave-
dati, da âloveka ni mogoâe slaviti ali grajati zaradi nje-
gove tradicionalne religije in da âlovekova dobra in sla-
ba dela niso odvisna od njegove vere, temveâ od njega
samega in od okoliôâin njegovega òivljenja.

Ali ni ta zamisel povsem razumna in praviâna? Ali

nima potem Zamenhof prav, ko se pritoòuje nad „epide-
mijo idiotizma”, ki okuòuje âloveôtvo in tako prepreâu-
je uveljavitev razumnega projekta, kakor je to esperan-
to?

Âe bi bilo âloveôtvo res sestavljeno iz samih idiotov, si

BES

MEDNARODNI JEZIK

134

ne morem predstavljati, da bi bil sploh kak izum kdaj
sprejet. Esperanto je nekoliko veâ kakor zgolj razumen
projekt: to je verska zamisel, ki temelji na âlovekovi
greônosti. Gotovo — Zamenhof ôe ni mogel vedeti, da
njegov jezik ne bo tako hitro uveljavljen — vedel pa je
lahko, s âim se je sam podpisal: z besedo „upajoâi”. Âe
pa zastavim svoje delo na upanje, kakor je to storil Za-
menhof s svojim mednarodnim jezikom, ne morem
hkrati staviti na razumskost. Najveâja nerazumnost je
namreâ staviti svoje karte zgolj na razum, kakor so to
storili racionalisti. Zamenhof je bil otrok racionalizma,
ki pa ravno nasprotuje njegovi osnovni zamisli. Ni no-
beno nakljuâje, da je bila metafizika v âasu racionalizma
povsem izkljuâena. Izkljuâeno pa je bilo tudi upanje, ki
ni racionalistiâna kategorija.

Angleôki mislec Gilbert K. Chesterton (1874-1936),

danes komaj znan kot filozof, prej kot pisec kriminalk,
je v svoji knjigi „Pravovernost” odkril, kaj so posledice
racionalizma: „Poezija je zdrava, ker mirno plove po nes-
konânem morju; razum pa skuôa prepluti neskonâno morje
in ga spremeniti v konâno. Posledica je duôevna izârpanost,
podobna Holbeinovi telesni izârpanosti. Vse sprejeti je vaja,
vse razumeti je napor. Pesnikova òelja je zanos in razpon v
svetu brez meja. Pesnik bi rad z glavo dosegel nebo. Nasprot-
no pa hoâe logik stlaâiti nebo v svojo glavo, in niâ âudnega,
âe se mu glava razkolje.” Âe bi bil esperanto kak raciona-

BES

MEDNARODNI JEZIK

135

listiâen projekt, ki zgolj temelji na uporabnosti in razu-
mu, njegovo moralno seme nikoli ne bi moglo vzkliti. Ali
ôe bolj priostreno: âe bi se esperanto ôiril zgolj na ra-
zumni in uporabnostni ravni, se ne bi mogel obenem
moralno poglabljati!

Kakôna pa naj bodo tla, v katera òelimo vsaditi seme

esperantskega duha? Da bi si to pojasnili, se vrnimo k
miselnemu poizkusu, s katerim smo zaâeli to razpravo:
kaj bi bilo analogija katoliôki Cerkvi, ki bi naôega Ludvi-
ka, poôtenega trgovca, prepriâala o esperantski ideji? Âe
bi bil to Rim z vso svojo poòreônostjo in z vsem svojim
napuhom na verskem podroâju, bi to bile v gospodars-
kem svetu gotovo ovire, ki ohromijo sporazumevanje in
tako hkrati gladko trgovanje. Skratka: Jeannot bi moral
poslati naôega prijatelja Ludvika samo za en dan recimo
v evropski parlament v Bruselj, da bi se lahko prepriâal
o nujnosti uveljavite tega jezika. Ko bi namreâ videl,
koliko denarja in koliko napora je potrebno samo za
prevajanje, ki niti ne more tako dobro izraòati govorni-
kovih âustev in vneti prave razprave, bi se morda odloâil
za esperanto. Odloâil bi se torej za koristnostno raven
tega jezika. To pa je obenem prva teza, ki jo je postavil
Zamenof v svojem eseju: „Mednarodni jezik bi prinesel
âloveôtvu ogromne koristi,” in âemur ne morem nasproto-
vati. Ludvik bi se torej odloâil za esperanto, ker bi lah-
ko z njim zadovoljivo opravljal svoje posle, ne pa, ker bi

BES

MEDNARODNI JEZIK

136

sprejel hillelistiâni oz. homaranistiâni nauk. Verjetno pa
niti ni nujno, da bi Ludvik sprejel z esperantom tudi
homaranizem, kakor veâina esperantistov v resnici ne
pripada temu gibanju.

Kako je mogoâe, da Zamenhof v svojem eseju govori

o nujnosti uvedbe tega jezika, ko pa niti pri posamezni-
ku, kaj ôele pri danaônjih esperantistih, ne moremo biti
prepriâani, da bodo nujno sprejeli homaranizem, ki je
vendar bistvena sestavina tega jezika?

Nujnost namreâ nasprotuje razumu, kjer naj bi bila

vzporedna upanju. Besedo „nujen” in „nujnost” bi mo-
ral kristjan, tedaj, ko v resnici hoâe govoriti o upanju,
ârtati iz svojega slovarja. Svoboda je nasprotje prisili,
bodisi zunanji ali pa notranji. Âe se kaj nujno zgodi, se
ni zgodilo iz svobode, marveâ nasprotno: iz determiniz-
ma. Ker pa kristjan izhaja iz âlovekove svobodne volje,
zanj niâ ni nujnega. Tomaò Akvinski celo Bogu pripisuje
svobodno voljo, kakor lahko beremo v Summi zoper po-
gane: „Po Filozofu gre volja na smoter, vtem ko izbira
zaobsega vse to, kar vodi k smotru. Ker pa Bog samega
sebe hoâe kot smoter, vse drugo pa nasprotno kot to, kar
vodi k smotru, iz tega sledi, da ima z ozirom na sebe
samo voljo, z ozirom na vse drugo pa ima izbiro. Izbira
pa vedno temelji na svobodni volji. Torej pritiâe Bogu
svobodna volja.” Niti Bog se ne odloâa na podlagi nuj-
nosti, temveâ na podlagi svobodne volje. Nujnost je tako

BES

MEDNARODNI JEZIK

137

beseda iz slovarja neuâakanega âloveka ali pa nestrpne-
ga sistema, kakor sta to bila oba totalitarizma, ker se kaj
ne uresniâi dovolj hitro, kar si je ta âlovek ali pa sistem
zamislil. Tudi upanja ne moremo uskladiti z nujnostjo:
zakaj bi v kaj upal, kar se bo tako in tako pojavilo z „òe-
lezno nujnostjo”? Zakaj se je Zamenhof podpisal pod
svoj jezik z „Upajoâi”, ko pa bo „do uvedbe mednarodne-
ga jezika prej ali slej nujno in nedvomno priôlo, pa naj se
rutinerji zoper to ôe tako bojujejo,” kakor se glasi Zamen-
hofova tretja teza?

V tej toâki bi Zamenhofu lahko oponesli, da je kriv

prerok. Ne zaradi tega, ker do uvedbe esperanta ôe ni
priôlo, kajti kdo ve, kaj bo z esperantom v nekaj sto ali
nekaj tisoâ letih? Kdo lahko reâe z gotovostjo, da bo es-
peranto uveden, da ga bodo sploh ôe govorili?

Zamenhofa torej ne moremo kriviti za nekaj, âesar ôe

sami ne vemo. Lahko pa ga krivimo za naâin, kako je
svoje preroôtvo izrazil: ravno tako, kakor so komunisti
formulirali, da bo komunizem priôel z „òelezno nujnost-
jo”, kakor „amen” v Oâenaôu. Âe bi esperantisti jemali
Zamenhofa koliâkaj resno, bi se lahko nehali bojevati s
tako vnetostjo za svojo stvar. Âe je kaj res nujno, bi si
lahko odpoâili ter âakali, da se nujnost uveljavi sama…

Preroôtvo samo ne temelji na nujnosti, kakor bi si lah-

ko mislili. Bog izbere preroka po svoji volji. Nostrada-
mus, eden velikih prerokov 16. stoletja, veren katoliâan,

BES

MEDNARODNI JEZIK

138

zdravnik in svetovalec na francoskem kraljevskem dvo-
ru, je v svojo preroôko knjigo napisal uvod za svojega
sina Césarja. V tem uvodu zelo jasno opisuje, kako je s
preroôtvom: kdo je pravi prerok in kdo kriv, od kod nav-
dihi in kako toâne so lahko prerokbe. Od kod torej ârpa
prerok svoje vizije? „Popolnega spoznavanja dogodkov si
ni mogoâe pridobiti brez Boòjega navdiha, kajti ves preroôki
navdih ârpa svoje impulze iz Boga stvarnika, potem pa iz
âasa ter iz stvarstva.” Prav on, ki je sicer napovedoval
dogodke do vesoljnega potopa, je dvomil o natanânos-
ti prerokb: „Ker so dogodki indiferentni, ker se indiferent-
no uresniâujejo, se prerokba uresniâuje le deloma tako, ka-
kor je bila prerokovana.” V tem stavku je ves kljuâ za ra-
zumevanje preroôtva: dogodki, ki jih napoveduje prerok,
so indiferentni, medtem ko prerok sam do njih ni indi-
ferenten. Ali, âe to prenesemo na Zamenhofa: Zamen-
hof sam se je za esperanto moralno zavzemal, medtem
ko ni odvisno od esperanta samega, âe ga bodo ljudje
sprejeli ali ne. Âe bi torej bilo preroôtvo mogoâe, tako da
bi lahko z vso natanânostjo in gotovostjo napovedovali
dogodke, bi bil Zamenhof kriv prerok v primeru, da se
esperanto ne bi uresniâil. Ker pa je preroôtvo le delno
mogoâe, se je Zamenhof motil samo na preroôki ravni.
Esperanto je mogoâ, je uresniâljiv — to je pokazala zgo-
dovina sama, ki je potrdila esperanto v njegovih moònih
oblikah (kot jezik literature, komunikacije, dobrega spo-

BES

MEDNARODNI JEZIK

139

razumevanja, itn.) — ni pa nujno, da bi ga uvedli po
vsem svetu kot boljôe in moralnejôe sredstvo za spora-
zumevanje.

Zdaj se nam odpre novo vpraôanje, ki je bistveno za

vse esperantiste, v prihodnosti morda celo za vse ljudi:
ali je mogoâe sprejeti esperanto samo na koristnostni
ravni, ali bi takônemu jeziku odrezali pljuâa, ki mu do-
vajajo za preòivetje potrebni zrak?

Âe bi to prenesli na naô primer, ki ga je Boccaccio tako

sijajno prikazal v svoji noveli, bi se vpraôanje glasilo: ali
je mogoâe sprejeti krôâanstvo tudi brez pripadniôtva h
(katoliôki) Cerkvi? Abraham bi lahko po svojem poto-
vanju v Rim o katoliôki veri izjavil naslednje: „Sicer mi
je zelo vôeâ, kar mi pripovedujeô o katoliôki veri, o nje-
nih resnicah in o njenih naâelih. Ko pa sem videl, kako
izprijena je zemeljska postojanka te vere, temu gibanju
noâem pripadati. Saj lahko sprejmem krôâanska naâela
brez teh zunanjih formalnosti.” Jasno je, da se njegov
prijatelj Jeannot s to izjavo ne bi mogel zadovoljiti. Ab-
raham je namreâ prav zaradi izprijenosti in poòreônos-
ti kardinalov uvidel, kako temelji krôâanstvo na Svetem
Duhu in ne na katoliôki Cerkvi kot âloveôki ustanovi. Je
torej katoliôka Cerkev ena izmed formalnosti, za katero
se mi ni treba nujno odloâiti, âe òelim biti dober kato-
liâan? Je analogno temu homaranizem akcidenca, âe se
izrazim v govorici sholastiâne filozofije, samo nakljuâni

BES

MEDNARODNI JEZIK

140

obesek na esperantu, ali tega jezika brez homaranizma
sploh ni mogoâe sprejeti?

Danski mislec Søren Kierkegaard je zapisal, da je ko-

maj kdo, ki bi bil vreden, da bi ga lahko imenovali krist-
jana. Temu nasprotuje Tertulijanov stavek „anima hu-
mana naturaliter christiana”, — âlovekova duôa je po
naravi krôâanska. Ali se sme imenovati kristjana vsakdo,
ki je voljan stopati po Kristusovih poteh, ali se vsi samo
skuôamo napotiti, pa nam navadno spodleti? Podobno
se lahko vpraôamo o esperantu: ali si smem nadeti na-
slov „esperantist” tudi tedaj, kadar za konâni cilj nimam
homaranizma, marveâ zgolj koristnost tega jezika?

Oprimo se na vir in pretehtajmo, kako je v tej zadevi

odloâil Zamenhof sam. V knjigi „Fundamento” najdemo
kratek odstavek o tem, kdo se lahko imenuje esperantis-
ta: „Esperantista lahko imenujemo vsako osebo, ki pozna in
uporablja esperantski jezik, âisto vseeno, za kakôen cilj ga
uporablja.” Ali ni Zamenhof s to izjavo izroâil svoj jezik
izkoriôâevalcem, ki se ne menijo za duha tega jezika? Ali
je bil tako nerazsoden, da ni zavaroval svoje ârede pred
volkovi v ovâji koòi?

Gotovo bi lahko zapisal: „Esperantista se lahko ime-

nuje samo tisti, ki sprejme tudi homaranistiâno zamisel,
ki je jedro esperantizma.” S takim stavkom bi sicer mor-
da bolje zajel svoj nauk, a koliko bi lahko z njim tudi
pokvaril! Bistvo dobrega nauka ni, da omejuje svoje

BES

MEDNARODNI JEZIK

141

âlanstvo, da vnaprej izbira med „dobrimi” in „slabimi”.
To delajo zgolj ideologije, ki vnaôajo v slovar celo bese-
de kakor „nasprotnik”, „odpadnik”, „izdajalec”. Krôâan-
stvo tega ne pozna, ker ve, da tudi nasprotnik krôâanstva
ne more ugonobiti jedra krôâanske vere. In tudi v tem
sta si krôâanstvo in esperanto v sorodstvu, da sprejemata
pod svojo streho kakega Savla, ki se utegne spreobrniti
v Pavla! Ideologije se bojijo „slabih” pripadnikov, ker jih
ti lahko pokvarijo. Krôâanstvo se slabih ne boji, nasprot-
no: le-ti naj bodo sprejeti v vero, ker ima vsak moònost
za spreobrnenje. Tudi âe se kak esperantist ôe ni odloâil
za homanarizem, ampak ta jezik „samo” uporablja v
svojo korist, ga lahko imenujemo esperantista in ga
spodbujamo za nadaljnje delovanje na tem podroâju.
Jeannot bi svojemu prijatelju Abrahamu lahko mirno
odvrnil, âe se ta ne bi odloâil za pripadniôtvo Cerkvi:
„Veseli me, da si sprejel naâela krôâanske vere. Âe noâeô
biti âlan (katoliôke) Cerkve, je to tvoja osebna odloâitev.
Od zdaj naprej te lahko imenujem svojega sobrata.” Kaj
podobnega bi lahko rekel Ludviku, ki bi uporabljal espe-
ranto, a ne bi hotel sprejeti homaranistiâne zamisli.

Âe bi bil Ludvik iz naôe umiôljene zgodbe kristjan, bi

se gotovo moral vpraôati, ali je sploh Boòja volja, da bi
se na svetu uveljavil en sam jezik. Zamenof v svojem
eseju nikakor ne dvomi o tem, da je ideja mednarodnega
jezika del Boòjega naârta.

BES

MEDNARODNI JEZIK

142

Kaj pa, âe Bog tega sploh noâe, âe je morda vse to pri-
zadevanje jalovo, ali celo ponovitev babilonske kazni?
Bodimo torej neizprosni ter podvrzimo vso Zamenho-
fovo zamisel oâiôâujoâemu dvomu, ki nas bo pripeljal do
oprane gotovosti.

Zgodba o babilonskem stolpu, ki jo lahko beremo v

prvi Mojzesovi knjigi, govori o tem, da je imela vsa zem-
lja en sam jezik in isto govorico (1Mz 11,1). Ljudje so se
odpravili od vzhoda in naôli ravnino v ôinarski deòeli,
kjer so se hoteli naseliti. „Rekli so: ‚Dajmo, sezidajmo si
mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo
si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!’ Gospod je
stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili
âloveôki otroci. In Gospod je rekel: ‚Glej, eno ljudstvo so in
vsi imajo en jezik, in to je ôele zaâetek njihovega dela. Zdaj
jih ne bo niâ veâ zadròalo; kar koli bodo hoteli, bodo nare-
dili. Dajmo, stopimo dol in tam zmeôajmo njihov jezik, da
ne bodo veâ razumeli govorice drug drugega!’”

Po tej svetopisemski zgodbi se moramo zamisliti: âe je

òe obstajal skupni jezik, zakaj ga je Bog ukinil ter ga
zmeôal? Boòji ugovor zoper tak skupni jezik je bil: „Kar
koli bodo hoteli, bodo z njim naredili.” Bog se je „bal”,
da âlovek ne bi bil kos takemu jeziku. „Bal” se je torej,
da bi âlovek zopet òelel sam postati bog, kakor se je to
pripetilo òe tedaj, ko je jedel od drevesa spoznanja. To

BES

MEDNARODNI JEZIK

143

je bil glavni vzrok, zakaj ni dopustil skupnega jezika. V
tem smislu kajpada ta kazen ni bila zgolj kazen, marveâ
obenem Boòja prizanesljivost. Kaj pa bi ôele res bilo, âe
bi Bog âloveku dopuôâal, da bi bil kakor kak bog!

Ludvik bi se na tem mestu vpraôal: Ali Bog zdaj hoâe,

da bi govoril âlovek eno govorico, ali ta Boòja nezaup-
ljivost do skupnega jezika morda velja do danes in na
vekomaj? Od tod naprej obstajata zgolj dve moònosti: ali
da Bog tega jezika res noâe, potem se tudi ne bo nikoli
uveljavil. Druga moònost pa je ta, da Bog hoâe ta jezik
samo pod pogojem, da ga poustvari âlovek sam. S tem
bi namreâ bilo zagotovljeno, da âlovek postane Bogu
podoben, ker ga skuôa posnemati. Skratka: Bog je odvzel
âloveku skupni jezik, da bi se âlovek sam trudil za pra-
viânost v sporazumevanju, kar seveda stopnjuje vred-
nost takega jezika. Analogija temu je âlovekova svobo-
da: Bog âloveka ni ustvaril moralno dobrega, temveâ mu
je pustil izbiro med dobrim in zlim. Prav s tem pa je zvi-
ôal vrednost dobrega, ker si mora âlovek zanj ôele pri-
zadevati.

Âeprav tega vpraôanja ne moremo dokonâno reôiti, iz

te zgodbe lahko marsikaj razberemo: prviâ, da babilon-
ska kazen ni bila zgolj kazen, kakor nobena Boòja kazen
ni samo kazen, marveâ hkrati tudi njegova prizaneslji-
vost, ki obvaruje âloveka hujôega zla. Drugiâ pa, da âlo-
vek tudi pri ôe tako dobrohotnem izumu ni popolnoma

BES

MEDNARODNI JEZIK

144

varen pred njegovo zlorabo. Âeprav je esperanto v osno-
vi dobra ideja, ki temelji na krôâanski kreposti upanja, se
celo pri njem utegne zgoditi, da bi ga ljudje zlorabili.
Vsega tega Zamenhof morda pri pisanju tega eseja ni
upoôteval, kar je razumljivo zaradi prvega navduôenja,
ki ga je prevzelo ob izpeljavi te zamisli. Lahko ga pa vne-
semo ob tej priloònosti kot varovalko, da bi se sami ob-
varovali te skuônjave, zoper katero nismo odporni niti
kristjani.

Âe je esperanto veâ kakor samo jezik, âe je to versko

gibanje, ki si prizadeva za âloveânost, se lahko vpraôa-
mo, kakôna naj bo osnovna dròa esperantista. Ali je es-
perantist bojevnik, ki se mora nenehno bojevati za vpe-
ljavo tega jezika, ali pa mirno lahko âaka na svoji Noe-
tovi barki, da voda poâasi upada?

Spet se lahko vzgledujemo po krôâanstvu, ki uâi s

Kierkegaardom, kakôna naj bo kristjanova dròa: „V
ugodnem vremenu mirno sedeti na ladji ni podoba vere.
Podoba vere je to: ko vdira voda, navduôeno vztrajati na
ladji, se reôevati s ârpalkami in se ne skuôati vrniti v prista-
niôâe… Medtem ko um kot ubupan potnik zaman steguje
roke po trdnih tleh, vera v globini gara na vso moâ: veselo
in zmagovito reôuje duôo.”

Prav to bi lahko bila tudi dròa esperantistov, zgolj za-

radi tega, ker se sami imenujejo „upajoâi”. Vtis imam,
âeprav se ôe nisem vkljuâil v kako esperantsko gibanje,

BES

MEDNARODNI JEZIK

145

da se esperantisti âesto delajo, kakor da bi bili „nestrp-
neòi” in ne „upajoâi”, kar je njihovo prvotno poslanstvo.
Âe je esperantist prepriâan, da ima prav in da je espe-
ranto jezik miru in praviânosti, potem se nima niâesar
bati.

Kako naj torej skuôamo pridobivati âlane za ta med-

narodni jezik, âe smo v vlogi Jeannota in òelimo naôe
prijatelje prepriâati o tem jeziku?

Zamenhof sam dela v svojem eseju reklamo za svoj

jezik z argumentom lahkosti in lahkega uâenja tega je-
zika. Ni dvoma, da si je osnove jezika mogoâe prisvojiti
v nekaj urah, kakor je to trdil Tolstoj, kar v drugih jezi-
kih navadno ni moòno. Lahkost sama pa sicer ne more
biti kriterij za vrednost kakega jezika. Gotovo bi se sme-
jali òupniku, ki bi skuôal vernike po tej poti pridobiti za
krôâanstvo: „Pristopite h krôâanstvu, saj si je osnove te
vere tako lahko zapomniti. Âe boste upoôtevali deset
Boòjih zapovedi, ste òe odreôeni.” Prviâ s tako izjavo ni
izrekel vse resnice, kakor tudi lahkost jezika ni vsa resni-
ca: Jezus pravi, da se njegov uâenec v glavnem razliku-
je od pogana prav v tem, da ljubi zlasti svojega sovraò-
nika. Kdor „samo” ljubi svojega prijatelja, se ôe ne raz-
likuje od poganov. Gotovo pa ljubezen do sovraònikov
ne more biti lahka naloga za âloveka.

Podobno je z argumentom lahkosti v kakem jeziku,

prav posebej pa ôe v esperantu. Noben jezik ni „lahek”,

BES

MEDNARODNI JEZIK

146

ker se poudarek lahkosti od jezika do jezika seli: v ang-
leôâini je recimo lahka gramatika, gotovo pa je to eden
teòjih jezikov za pridobivanje aktivnega besednega za-
klada, ker imajo besede toliko razliânih, vâasih celo nas-
protujoâih si pomenov. Tudi logiânost kakega jezika ne
pomeni, da se ga je mogoâe laòje nauâiti, kajti sposob-
nost logiânega miôljenja je pridròana le maloôtevilnim.
Esperanto sicer naâeloma ne pozna izjem, ima pa pre-
cej besed, ki jih ob prvem branju niti ne moremo tako
hitro razumeti, ker jih ni mogoâe dobesedno prevesti v
svoj materni jezik. Da ne govorim o natanânem izraòa-
nju, ki ga je ta jezik zmoòen in ki zahteva filozofovo spo-
sobnost za razlikovanje!

Veliko bolj pametno bi naredili, âe bi recimo stvar

obrnili in rekli: „Zahtevno se je uâiti esperanta. Treba je
vlagati veliko truda, da se ga lahko temeljito nauâiô.” S
tem ne bi samo poveâali njegove privlaânost, temveâ
tudi povedali resnico. Moâ kakega jezika ni v tem, da v
njem kaj povem brez napora, temveâ v tem, da lahko kaj
âim bolj natanâno izrazim. Kdor se jezika uâi zavoljo lah-
kosti, se ga uâi iz povrônosti. Kdor se resniâno òeli uâiti
kakega jezika, se ga uâi zategadelj, ker si òeli napora, ki
mu potem obrodi sad natanânega izraòanja in prodira-
nja do bistva pojmov. Jezik nas predvsem uâi, da spo-
znavamo bistvo pojmov. V tem se òe âuti Zamenhofova
pomanjkljivost, namreâ da ni bil filozof. Kakor je vabil

BES

MEDNARODNI JEZIK

147

Platon ljudi na sooâanje s filozofijo, namreâ tako, da jim
je povedal, koliko napora bo za to potrebno, tako bi
moral tudi Zamenhof skuôati pridobiti pristaôe za svoj
jezik nekako takole: Kdor se bo uâil esperanta, bo bolje
razumel bistvo jezika in bo poglobil tudi svoje znanje
maternega jezika in tujih jezikov, ki se jih bo lahko te-
meljiteje nauâil!

Ko torej Zamenhof konâuje svoj esej z zagotovilom,

da je „mednarodni jezik lahko samo esperanto, kajti po
zakonitostih logike in po bistvu te zadeve drugaâe nika-
kor biti ne more”, je moja „tolaòba” nekako skromnejôa.
Na vpraôanje o bistvu in prihodnosti mednarodnega
jezika lahko odgovorimo takole: bistvo jezika odloâa o
njegovi prihodnosti. Prihodnost ima — vsaj v Boòjih oâeh
— kar se poraja iz ljubezni. Ker je bistvo mednarodne-
ga jezika ljubezen do âloveka, ki govori drug jezik, ima
ideja prihodnost celo, âe âloveôtvo tega jezika ne bi spre-
jelo. Kdo recimo ve, âe kak izum, ki ga imamo danes za
neobhodno potrebnega, ne bo v nekaj tisoâletjih ali celo
stoletjih morda odveâen? Mar bodo potem ljudje govo-
rili, da je „nekoâ imel prihodnost”? Kdor torej esperan-
tu oâita, da se ni uveljavil, da nima prihodnosti, ne po-
zna pojma prihodnosti oz. ga uporablja v ateistiânem
pomenu besede. Kot ateist pa òe sploh ne more vedeti,
kaj ima prihodnost. Kristjan vsaj nekoliko ve, kaj ga v
prihodnosti âaka: Boòja sodba, ki bo loâila pôenico od

BES

MEDNARODNI JEZIK

148

plevela, nepraviâne od praviânih. K slednjim pa najbrò
sodijo tisti, ki so si prizadevali za skupen, praviâen jezik
âloveôtva, ki so na podroâju jezika „delali za mir”.

Tako kakor kristjani nimamo odgovora na usodo sve-

ta v njegovem âasu, tudi na to vpraôanje, ki sem ga izre-
kel v naslovu svojega premiôljevanja o bistvu in prihod-
nosti mednarodnega jezika, namreâ ali je bil Zamenhof
kriv prerok, lahko odgovorimo takole: Ker nam ni bilo
do potankosti razodeto, kakôna bo prihodnost tega sve-
ta, ker je paâ pri Bogu vse mogoâe, kakor pravi Nova
zaveza, tudi ne vemo, kako bo s sadovi naôe vere na tej
zemlji. Esperanto je kot prizadevanje za enakopravnost
eden izmed teh sadov naôe vere, zato tudi zanj ne vemo,
kaj ga v prihodnosti tukaj âaka. Zaradi te netoânosti
prerokb nasploh Zamenhofu ne moremo oponesti kri-
vega preroôtva: lahko pa upamo, da se bo ta jezik uvelja-
vil kot mednarodni jezik, âeprav ni nujno, da se dejan-
sko bo.

BES

MEDNARODNI JEZIK

149

Mark Fettes

„Bistvo in prihodnost” — jubilejni

pogled

Uvod

ajbrò bi bilo prvo esperantsko delo, ki bi ga sme-
li imenovati „interlingvistiâno”, esej, ki ga je Za-

menhof napisal v letu 1898 in je bil predstavljen dve leti
pozneje pred Francosko akademijo znanosti v prevodu
Louisa Beaufronta. V tej znameniti apologiji, naslovlje-
ni „Esenco kaj estonteco de la ideo de lingvo internacia”
(Bistvo in prihodnost ideje mednarodnega jezika) po-
skuôa pobudnik esperanta pokazati „v imenu gole logi-
ke” svoj ideal kot nekaj resnega, vrednega pozornosti in
nazadnje kot nekaj zmagovitega:

Kdaj se bo to zgodilo — tega zdaj ne mislimo napove-

dovati: lahko se zgodi, da pride âez leto dni, âez deset
let, po sto letih ali celo âez nekaj sto let — a ena stvar je
òe nedvomna, da kar koli bodo morali pretrpeti prvi pio-
nirji te ideje, in celo âe bi ta ideja veâkrat potonila v spa-
nje za cela desetletja, vendar nikoli ne bo umrla: vedno
pogosteje in bolj vztrajno se bodo oglaôali glasovi, ki
bodo zahtevali uvedbo mednarodnega jezika, in na kon-
cu, prej ali pozneje — âe vpraôanja ne bo reôila druòba

BES

MEDNARODNI JEZIK

150

sama — bodo vlade vseh dròav

morale popustiti, pri-

praviti mednarodni kongres in izbrati enega od jezikov
za mednarodnega.

Ker so òe minila tri izmed ôtirih period, ki jih Zamen-

hof omenja kot moòne, bi si bilo zdaj zanimivo ogleda-
ti argumente, ki so navròeni v tem delu, in jih pretehtati
po zbranih izkuônjah stoletja in razvoju interlingvistike
kot teoretiâne in praktiâne znanosti. So ôe vedno vero-
dostojni? Kakôen pomen so imeli za razvoj interlingvisti-
ke? In kakôna vpraôanja, na katera Zamenhof ni odgovo-
ril, bo postavilo enaindvajseto stoletje gibanju za med-
narodni jezik?

Zoper „opazno vztrajno nezaupanje”

Zamenhofov esej se zaâenja z zgovorno polemiko na veâ
straneh proti âloveôki teònji, da bi bagateliziral nove za-
misli. Strastno, celo duhovito kliâe Zamenhof svojemu
obâinstvu: „Ne obraâajte pozornosti na to, kar pravi
Peter ali Janez, temveâ premislite sami.” Kot analogijo
projektu mednarodnega jezika predstavlja Kolumbovo
potovanje v Ameriko, vpeljavo parnih lokomotiv in izum
skupne abecede. Iz vseh teh prizadevanj, trdi, so se na
zaâetku norâevali in so se celo ôe nekaj let po uresniâitvi
ôe vedno naôli skeptiki, ki so bili pripravljeni teoretiâno
dokazovati nemoònost faktov, ki jih je bilo mogoâe pre-

BES

MEDNARODNI JEZIK

151

veriti. Da bi se izognili podobni napaki v tem primeru,
bi veljalo opustiti predsodke in upoôtevati zadevo v nje-
ni objektivnosti.

S takim okvirjem svojega eseja si je Zamenhof v jas-

nosti prizadeval uvrstiti interlingvistiko med tehniâne
vede. Enako kakor je ljudem uspelo uporabiti okroglost
zemlje, pritisk pare in zapisano predstavljanje glasov,
enako bodo bodo uspeli osvoboditi moâ âlovekovega
jezika samega, da bi se tako bolje sporazumevali med
seboj. Kakor obiâajno v tisti dobi, ni imel za potrebno,
da bi opozoril na negativne strani takônih tehniânih âu-
deòev: na strahote, ki so jih morali doòivljati ameriôki
domorodci, na spreminjanje angleôkih mest v sajaste
industrijske predele, na razraôâanje birokracij, cerkvenih
hierarhij in imperijev na osnovi normiranih zapisanih
jezikov. Njegovi bralci gotovo ne bi pozdravili takih pri-
pomb, niti ne bi naôli v njih spodbude za ukvarjanje z
novim skokom v znanstvenih doseòkih âloveôtva. Torej,
za tehniâne vede gre. Dejansko so ôtevilni interlingvisti
prej ali pozneje kakor Zamenhof, gledali na ta problem
predvsem s tehniânega glediôâa. Vse od Kartezijevih
premiôljanj, od Komenskega in Leibniza pa do danaônjh
razprav na spletnih straneh o jezikovnem izumljanju,
prevladujejo oziri na fonologijo, leksiko, sintakso. In
ostaja marsikaj, kar bi veljalo povedati — saj je Zamen-
hof govoril s prevelikim optimizmom, ko je menil, da

BES

MEDNARODNI JEZIK

152

vlada o najpomembnejôih kriterijih za mednarodni jezik
sploôno soglasje. Kljub temu pa te tehniâne debate pre-
cej spominjajo na debate med programerji v raâunal-
niôki industriji: naj bodo individualne preferacije kakrô-
ne koli, so brez pomena, âe jih ni mogoâe preizkusiti z
delojoâo „aplikacijo”, se pravi z njihovo konkretizacijo v
orodju, ki sluòi âlovekovim potrebam. In poleg tega take
tehniâne debate postajajo dolgoâasne — dolgoâasijo
kogar koli, ki sam ne deluje ozko na takem podroâju.
Stotin milijonov klientov gotovo niso po tej poti priva-
bili k operacijskim sistemom firme Apple ali Microsoft,
in enako mednarodno vpraôanje po tej poti ne bo po-
stalo tema kakega mnoòiânega gibanja in jezikovno po-
litiânih vrhovnih zasedanj.

Tehniâna interlingvistika ima svoj prostor in strategije

Zamenhofovega eseja ne moremo preprosto imeti za
napaâno, toliko manj v tedanjem âasu in pri tedanjem
obâinstvu. Morda pa smo se danes znaôli pred priloò-
nostjo, da priznamo, kako so njegove analogije s posa-
meznimi znanstveno tehniânimi prodori v pomembni
meri simplifikacije. Ne zadoôâajo nam tehniâna odkrit-
ja: svoje mesto morajo najti tudi v ekonomskem, politiâ-
nem in kulturnem òivljenju svoje dobe. Kolumba je
varovala ôpanska dròava, lokomotive in òelezniôke proge
je zahtevala cvetoâa trgovina industrijske dobe, sistem
zapisovanja so si izmislile urbane, poljedeljske, hierar-

BES

MEDNARODNI JEZIK

153

hiâne druòbe, da bi utrdile svoj druòbeni red. Treba je
torej upoôtevati druòbeni kontekst ali, âe uporabimo
modno metaforo, ekologijo mednarodnega jezika, da bi
lahko strogo napovedali njegovo prihodnost in korist-
nost. Prav ta potreba vse bolj zaposluje naôo pozornost
ob branju tega eseja.

„Je mednarodni jezik potreben?”

Po svojem zagovoru razumnosti odpre Zamenhof glavni
del svojega eseja s tem vpraôanjem. Dejansko njegovi
argumenti, ki se nanaôajo na to reâ, bolj zadevajo vpra-
ôanje, ali je mednarodni jezik sploh nekaj, kar bi si bilo
treba òeleti. Najprej dementira strah, da bi to nujno „uni-
âilo narodne jezike in narode”: âe bi se to òe zgodilo,
argumentira, „tega ne bo zakrivil mednarodni jezik,
temveâ spremenjena prepriâanja in mnenja ljudi.” Je po
Zamenhofovem mnenju celo tako, da bi uvedba medna-
rodnega jezika vodila do „velike okrepitve in polnega
razcveta” narodnih jezikov, ko bi jih varovala pred med-
sebojnim „pritiskom”. Potem pa so tu nedvomne pred-
nosti za vzgojo in za izmenjavanje idej in informacij in
kulturnih proizvodov.

Podoba, ki je tu naslikana, o ôtevilnih cvetoâih narod-

nih kulturah, ki v prijateljstvu òivijo skupaj, je doma v
velikem civilizacijskem toku iz zelo starih izvirov, ki ga

BES

MEDNARODNI JEZIK

154

je aktualiziral Herder s drugimi romantiki 19. stoletja. To
ôe naprej ostaja najbrò glavna nacionalno ideoloôka teò-
nja med esperantisti kljub konkurenci bolj individualis-
tiânih konceptov homaranizma (Zamenhof) in brezna-
rodja (Lanti) ter stalnega toka raznih ideologij zunaj gi-
banja. Ta vizija pa vendar ni âisto neproblematiâna in
brezkonfliktna. Ali bodo polietniâne dròave recimo
uspele ôe naprej kultivirati „dròavnonacionalno” identi-
teto, bodo tvegale raztrganost med lokalno in svetovni-
mi pripadnostmi? Ali si gibajoâa elita „izobraòencev”,
kakor bi jim rekel Zamenhof, ne bi raje izbrala tako ôe
laòjo in bolj privlaâno emigracijo v bolj perspektivne
ekonomske pasove, zahvaljujoâ posredovalni moâi med-
narodnega jezika? In mar ne bi zaâelo prihajati do po-
stopnega izrivanja drugih jezikov z glavnih podroâij
mednarodnega òivljenja — znanosti, tehnike, trgovine —
zaradi tega, ker bi mednarodni jezik òe bolj ustrezno in
univerzalno izpolnjeval to vlogo? Sicer pa Zamenhof ni
imel prav, ko je zatrjeval, da bi skupni jezik uspel zava-
rovati narodne jezike pred tujimi vplivi. Kolikor ôirôa je
dvojeziânost, toliko globlje so sledi, ki jih ta puôâa v za-
devnih jezikih; tako napoveduje njegova sanja o jeziku,
ki bi si ga osvojile tako mnoòice kakor tudi elite, drama-
tiâne transformacije.

V kratkem III. poglavju Zamenhof z lahkoto zavraâa

„psevdoznanstveno âenâanje”, ki hoâe videti nujno po-

BES

MEDNARODNI JEZIK

155

vezavo med narodnostjo in jezikom. Ker take ideje ôe
naprej òivijo med manjôimi ekstremistiânimi skupinami,
nam sedaj temu ni treba posveâati veâ pozornosti; a nje-
govo uvodno vpraôanje, „ali je mednarodni jezik moòen”
zasluòi obôirnejôi komentar. Dejstvo, da bi se tako vsak
âlovek (ki je zmoòen govora) lahko uâil istega jezika (v
tehniânem smislu, da bi tako bil v posesti istega osnov-
nega besediôâa in slovniânih pravil), ôe ne pomeni nuj-
no, da bi bil tak jezik tudi druòbeno mogoâ — enako ka-
kor miroljubnost posameznikov ôe ne zagotavlja trajnost
mirnega druòbenega reda. Obstajajo vsaj te ovire za sta-
bilizacijo skupnega mednarodnega jezika:

(a) velikanski kapital: ekonomski, politiâni, kulturni, ki

je òe vloòen v posamezne jezike z mednarodno veljavo,
najprej v angleôki, nato francoski in ôpanski jezik (kot
ovira za ekonomsko stabilizacijo);

(b) ideoloôka moâ narodnih jezikov, skrbno grajena in

utrjevana skozi stoletja (ovira za ideoloôko stabilizacijo
mednarodnega jezika, posebej ôe med nacionalnimi po-
litiki, katerih interesom tak jezik ne bi sluòil; med uâitelji
tujih jezikov, katerih kariera bi bila tako ogroòena; in
mnoòicami, ki oddajajo svoje glasove in so òe od rojst-
va vzgajane v prid nacionalnim idealom);

rarhij, ki sugerirajo vladarjem nezaupljivost do konse-

BES

MEDNARODNI JEZIK

156

kvenc bolj izenaâenega komunikacijskega reda (ovira za
politiâno stabilizacijo);

(â) obstoj drugih delnih reôitev ali iluzije o takih reôit-

vah, ki bi zahtevale plitkejôo revizijo socialnih odnosov:
veâjeziânost pri eliti, prevajanje in tolmaâenje, bolj us-
peône metode pouâevanja tujih jezikov in himera pov-
sem avtomatiânega raâunalniôkega prevajanja med jezi-
ki.

Âeprav vsi ti dejavniki skupaj ne onemogoâajo nujno

zakoreninjenja skupnega jezika, pa vsaj kaòejo, kako je
vpraôanje veliko bolj kompleksno, kakor ga predstavlja
Zamenhof.

„Bo mednarodni jezik kdaj uveden?”

To nas vodi òe na teren IV. poglavja. Zamenhof pristo-
pa k temu vpraôanju v okviru strategije, ki je òe pojas-
njena: namreâ kot k zadevi „gole logike”. Piôoâ za me-
ôâansko bralstvo v obdobju âudeònega tehniânega nap-
redovanja je bil pripravljen trditi, kako „bo vsaka korist-
na zamisel (…) nujno sprejeta (…) ker tega ne zagotavlja
le naravna razumnost âloveôtva, ampak tudi njegova
usmerjenost k svoji praktiâni blaginji in dobiâku”. Med-
tem so doòivela naôa pojmovanja koristnosti, razumno-
sti in ozira na profit novo problematizacijo: bolje razu-
memo, kako vsaka tehniâna novost povleâe za sabo ne-

BES

MEDNARODNI JEZIK

157

hotene posledice; kako je âlovekova razumnost bolj
omejena, kadar gre za razumevanje in urejanje âloveôkih
skupnosti; kako dobiâek le redkokdaj ostaja enak za raz-
ne skupine in kako prav ta razdeljuje druòbo v tiste, ki
pridobivajo in one, ki izgubljajo. Vendar pa ni mogoâe
definitivno trditi, da Zamenhof ne bi imel prav. Lahko bi
bilo tako, da bi v zelo dolgi perspektivi âloveôtvo ven-
darle stopilo na pot druòbe, ki bi ustrezala njegovim psi-
hiânim in ekoloôkim potrebam; lahko bi bilo, da bi vsi
poskusi za aplikacijo razumnosti v reôevanju druòbenih
problemov nekako le prispevali k temu daljnoseònemu
razvoju. Vsaj verjetno je, da le majhna manjôina òanje
dobiâek iz neracionalnega izkljuâevanja doloâenih pro-
blemov ali doloâenih reôitev iz sfere razumnega razisko-
vanja in debatiranja.

Vendar imamo tu neko dilemo ob gibanju za medna-

rodni jezik. V tem poglavju Zamenhof z gotovostjo za-
trjuje, da „se ne bojujemo za formo, temveâ za idejo, in
konkretno formo dajemo svojemu boju le zato, ker ab-
straktno in teoretiâno bojevanje navadno ne pripelje do
niâesar”. To je namen, ki ga velikokrat sreâamo v inter-
lingvistiânih delih, ki razlagajo svojo fokusacijo na espe-
ranto s tem, da je samo ta jezik dosegel dovolj velik so-
cialni fundament za omogoâanje globljih ôtudij. A òe to
dajanje prioritet druòbenim dejavnikom pogojuje âisto
doloâeno perspektivo jezikovnim vpraôanjem; in enako

BES

MEDNARODNI JEZIK

158

tudi v Zamenhofovem delu najdemo ideoloôke izbire, ki
potrjujejo njegovo argumentacijo v prid esperanta. Te
izbire so v osnovi aracionalne: izvirajo iz globokega pre-
priâanja o tem, kaj je pomembno in kaj v òivljenju ima
kako vrednost. Âisto racionalna interlingvistika, ki te-
melji na „goli logiki” je nujno abstraktna in teoretiâna;
praktiâna interlingvistika, ki je usmerjena k dejanski âlo-
veôki komunikaciji in jo prouâuje, nujno zapuôâa suh
teren âiste racionalnosti, da bi si zmoâila noge v moâvir-
ju âloveôkih strasti, sanj in potvorb.

Osrednji Zamenhofov argument za nujnost medna-

rodnega jezika je to, da „okrepljene medâloveôke komu-
nikacije” zahtevajo kolikor je mogoâe najbolj ustrezno
reôitev. A kakor vsakdo dobro ve, je v igri veliko motivov
âloveôke komunikacije. Ljudje bi radi uâinkovito izme-
njavali informacije in ideje, kajpada. A ljudje bi radi tudi
drug drugega prepriâevali, pridobivali, slepili, mistifici-
rali, obvladovali, se upirali, imponirali, se norâevali in
tako brez konca naprej. Posebno pomembna je skupin-
skodinamiâna raba raznih jezikov, s katerimi ljudje iz-
raòajo svojo pripadnost do teh in svojo distanco do dru-
gih skupin. Ne hrepene vsi ljudje za jezikovno identite-
to, ki bi bila „skupno âloveôka” niti se ne zanimajo za
komunikacijo onkraj meja lastne kulture. Celo ti, ki v
naâelu pozdravljajo idejo skupnega jezika, ne bodo nuj-
no naôli realnost, ki bi ustrezala njihovi predstavi: vse se

BES

MEDNARODNI JEZIK

159

utegne zdeti bolj kompromisno, nepopolno, teòje, kakor
pa se predstavlja v domiôljiji. Morda bodo ljudje dajali
prednost komunikacijskemu redu, ki ne pretendira k
popolnosti, kakor pa k redu enakosti, ki potrjuje nedo-
segljivost tega ideala.

„Kakôen je mednarodni jezik?”

In glej, tu imamo morda opraviti z eno redkih Zamen-
hofovih psiholoôkih napak, saj je sicer kazal zelo dobro
razumevanje âlovekove narave. V tem poglavju si priza-
deva dokazati, kako „bo mednarodni jezik prihodnjih
rodov edinole in nujno umeten jezik” in izpelje v ta na-
men naslednje trditve:

(a) „Umeten jezik je vsaj 50-krat laòji od naravnega”.

Omenjajoâ Tolstojev primer, ko je trdil, „da proto bere”
v esperantu po dveh urah uâenja, naredi Zamenhof ôe
bolj drzno napoved, da bodo „ljudje, tako neôolani, ki so
doslej v lastnem maternem jeziku pisali na moâ slabo in
polno napak (…) vendarle v jeziku esperantu pisali po-
vsem brez napak — in da se bodo nauâili tega jezika v
âasu nekaj tednov, medtem ko so za uâenje naravnega
jezika te osebe potrebovale vsaj ôtiri ali pet let.”

(b) „Druga znaâilna lastnost umetnega jezika je njego-

va perfektnost, ki jo sestavljajo matematiâna preciznost,
fleksibilnost in brezmejno bogastvo.” Za primer daje Za-

BES

MEDNARODNI JEZIK

160

menhof najprej priponi -in in -ist, ki oskrbujeta s pri-
pravljenimi besedami za nepredvidljiv druòbeni razvoj,
recimo za moôke pralce perila, òenske zdravnice ali de-
lavce, ki bodo delali z zrakom. Nadalje zatrjuje, kako
ima umeten jezik pravico „prisvojiti si vsako dobro pra-
vilo, dobro obliko, dober izraz, ki òe obstaja v kakem
jeziku, vsako pomanjkljivost, ki bi utegnila kje obstaja-
ti, pa ima pravico popraviti in zamenjati, medtem ko pri
naranem jeziku o âem takem ne more biti govora, saj bi
se tedaj naraven jezik vendar preobrazil v umetnega.

v primerjavi z naravnim nima nikakrônih pomanjkljivo-
sti”. To naj bi sluòilo za refren v uvodni polemiki proti
tistim, ki teoretizirajo o nemoònosti neâesa òe konkret-
no in perfektno delujoâega; oâividno si prizadeva zavr-
niti idejo, po kateri „umeten” jezik ne bi bil pravi jezi,
temveâ le nekaka neòiva zbirka besed in pravil.

V tem poglavju naj bi lahkoverni bralec dobil vtis je-

zika, ki je izredno, celo strahovito perfekten; bolj skep-
tiâen in jezikoslovno izobraòen bralec pa bi ob takem
zaslepljevanju postal sumnjiâav. Kasnejôe ôtudije dejan-
sko ne podpirajo Zamenhofove ocene, da bi se dalo es-
peranta nauâiti òe v 2% âasa, ki je sicer potreben za uâe-
nje „naravnega” jezika; niti zamisli, da bi bilo mogoâe
kakrôno koli dobro pravilo ali izraz brez teòav vpeljati v
tak jezik; a vendar lahko nekaj pretiravanja oprostimo,

BES

MEDNARODNI JEZIK

161

saj so osnovni argumenti kljub vsemu dobro utemelje-
ni in preizkuôeni v praksi. Bolj tvegano je sporoâilo med
vrsticami: da bi bil esperanto dejansko nadrejen drugim
jezikom, v katerih so njegovi bralci izoblikovali svojo
identiteto in s katerimi so si pridobili osnovo za òivljenje
v tako grozeâem svetu.

Za tiste z misij osebnostjo bi utegnila obljuba „ponov-

nega rojstva” v popolnejôem jeziku biti privlaâna; a dru-
ge, morda bolj zadovoljne s svojim mestom v druòbi ali
manj zaupljive glede utopiânih vizij, utegne taka ideja
odbijati. Lahko bi tak psihiâni mehanizem delno pojas-
nil relativno velik deleò periferneòev in leviâarjev med
esperantisti.

Razumljivo, za dosego zastavljenih ciljev Zamenhofov

„umeten jezik” mora presegati svoje tekmece. A pojmi
„lahek”, „popoln”, „brez pomanjkljivosti” so vse prelah-
ko razumljeni v absolutnem pomenu, prikrivajoâ tako
âlovekovo kompliciranost v efektivnem komuniciranju
in dvigajoâ zapornice nezavedne domiôljije. Zamenhof
je najbrò âutil potrebo, da bi svoj jezik predstavil kot
funkcionalno identiâen z velikimi nacionalnimi jeziki; a
zdaj, po veâ ko sto letih, si morda le lahko dovolimo bolj
uravnoteòen pogled na stvar. Regularnost namesto lah-
kote, adaptibilnost namesto preciznosti, medkulturna
ustreznost namesto vsakrône perfektnosti — to bi bili
ustreznejôi poudarki z ozirom na efektivno rabo jezika,

BES

MEDNARODNI JEZIK

162

katerega lahkost, bogastvo, preciznost itd. so veliko bolj
odvisni od uporabnika in od govorne situacije, kakor je
bil Zamenhof pripravljen priznati.

In zdaj se oddaljujemo od „tehniâne interlingvistike”,

v katere okviru je Zamenhof zaâel pisati svoj esej, ker
zaâenjamo govoriti o jeziku ne iz strukturnega, temveâ
iz druòbenega glediôâa. V tej perspektivi „mednarodni
jezik” ni preprosto projekt slovarja in slovnice, temeâ je
to projekt ljudi, ki medsebojno komunicirajo in spleta-
jo veâdimenzionalne mreòe idejnih in medosebnih od-
nosov. Ni mogoâe takih komuniciranj z eno besedo oz-
naâevati za „lahke” ali „bogate” ali „precizne”, ker so paâ
preprosto tako razliâna kakor zadevne teme in individui.
Kar je pomembno, to je odprtost jezikovnega sistema za
nove osebe, nove ideje v procesu kontinuiranega in
usklajenega razvoja. Za Zamenhofa je bilo ôe posebej
pomembno, da bi se k taki komunikaciji lahko pridruòile
„vse sfere âloveôke druòbe, ne le inteligentni in bogati,
temveâ tudi najrevnejôi in neizobraòeni vaôâani” — na-
âelo, ki ga kakor z udarjanjem kladiva nenehno poudarja
ob koncu V. poglavja. To gotovo ni stvar jezikovne struk-
ture, ampak enako tudi druòbene strukture; a Zamen-
hof, ki se sicer vselej tako zaveda kulturnih razseònosti
svojega projekta, te tu samo mimogrede in rahlo naka-
zuje.

To lahko obòalujemo. Ne gre za to, da bi tehniâna

BES

MEDNARODNI JEZIK

163

interlingvistika ne mogla dajati koristnih znanj; v zad-
njih poglavjih svojega eseja Zamenhof mojstrsko polaga
pred nas argumente za takojônji provizoriâni sprejem
esperanta, kaòoâ, kako bi ga bilo skoraj nemogoâe nado-
mestiti s kakim moânejôim kandidatom. Stoletje, ki je
sledilo, mu je dalo v celoti prav v vseh podrobnostih. A
to stoletje je tudi pokazalo, kako je sploôno javno spre-
jetje „mednarodnega jezika” nekaj veliko teòjega kakor
so si pedstavljali na zaâetku — ne zaradi tehniâno struk-
turnih, temveâ zaradi druòbenih vzrokov. Âe bi bil spis
„Bistvo in prihodnost” bolj pozoren do te plati vpraôa-
nja, bi morda pokazal kako razvojno pot za gibanje.

„Ki se nezavedno bojujejo za svojo
idejo…”

Saj je povsem jasno, da je hotel Zamenhof s svojim ese-
jem samo prebuditi pozornost pri izobraòencih zunaj
gibanja, a tudi, da bi opogumil svoje somiôljenike. Na
zadnjih straneh tega eseja se neposredno obraâa nanje
s ponavljajoâim svarilom „da bi pogumno odgovarjali”
na kritike in napade: kajti po „preprosti in strogi logiki”
bo mednarodni jezik nujno sprejet in to ne more biti kak
drug razen esperanta. Na osnovi te trdne znanstvene
resnice „nam ni treba òe zdaj âakati na kongrese: cilj je
povsem jasen in vsakdo se lahko âuti vezanega nanj”.

BES

MEDNARODNI JEZIK

164

Koristno premiôljanje, gotovo, za gibanje, ki je bilo ôe
ôibko in so ga oblegali vsakrôni predsodki in fantazijske
zamisli.

A vendar si predstavljajmo, kaj ôe bi bilo mogoâe reâi,

âe bi bil Zamenhof pripravljen posvetiti podobno po-
zornost v svojem eseju druòbenim vpraôanjem. Ne gre
le za to, da bi dobile pretenzije lahkote, bogastva itd.
bolj niansirano formulacijo, ki bi morda omogoâala, da
bi se izognil nekaterim propagandnim pretiravanjem za
naslednja desetletja. Ôlo bi v celoti za treznejôe in realis-
tiâno razumevanje naloge, ki je bila pred mladim giba-
njem in ki âaka izpolnitve ôe danes, celo stoletje pozneje.
Mednarodni jezik ni le tehniâni, temveâ tudi kulturni
projekt: kultura, za katero je treba potrpeòljivo delati na
v zaâetku tako ozki osnovi med meôâanskimi razredi
vzhodne in severne Evrope. Kultura, ki se ni mogla ta-
koj kvalificirati za „svetovno”, saj potrebna sredstva ko-
munikacije in komunikacijske potrebe ôe niso bile do te
stopnje razôirjene. Kultura, ki ôe ni bila âisto mednarod-
na in tudi ne âisto nenarodna, polna kompromisov in
protislovij kakor vse, kar òivi in se razvija.

Ôtevilni dejavniki so prispevali k sploônemu nezave-

danju in nerazumevanju te kulturne razseònosti med
esperantisti; tu bom izpostavil le eno izmed njih, meta-
foriâno. Òe stoletja so se Evropejci privajali misliti o je-
zikih enostransko kot o sredstvih, instrumentih miôlje-

BES

MEDNARODNI JEZIK

165

nja, in po drugi strani kot o enkratnih posestih narodov
ali nacij. Tehniâna interlingvistika temelji na prvi meta-
fori; a druòbena lingvistika, ki bi prvo lahko dopolnila,
doòivlja oviranje svojega razvoja v evidentnosti, da espe-
rantisti ne sestavljajo lastnega naroda ali nacije. Razum-
ljivo je, da je proporcionalno z razcvetanjem esperant-
ske kulture postalo vse bolj sprejemljivo govoriti o „ze-
lenem ljudstvu”, a ta retoriâna figura ne daje resne osno-
ve za socioloôko analizo ali strategijo gibanja; dejansko
in v skladu s svojimi koreninami v evropskem naciona-
lizmu najpogosteje signalizira zapiranje esperantistov v
getto, ki so si ga zgradili sami. Teòko bi si predstavljali
kaj bolj neustreznega z ozirom na Zamenhofove aspira-
cije.

Tako torej „Bistvo in prihodnost” markira pomemb-

no razvejanost samorazumevanja v gibanju za medna-
rodni jezik. Odtlej so esperantisti v svojih javnih pred-
stavitvah bolj ali manj konsekventno predstavljali svoj
jezik kot zgolj tehniâno sredstvo, neodvisno od ljudi in
poloòajev, v katerih ga uporabljajo. Prevladovanje teh-
niâne interlingvistike je trajalo vse do ôestdesetih let, ko
je skupina raziskovalcev, med njimi mladi Detlev Blan-
ke, zaâel opozarjati na zanemarjene druòbene razseò-
nosti tega vpraôanja. Medtem pa, zunaj ali vâasih celo v
nasprotju s pretenzijami ideologov gibanja, raste brez
naârta in v labirintih esperantska kultura s svojimi miti

BES

MEDNARODNI JEZIK

166

in junaki, svojimi konjiâki in noânimi hudiâki, svojimi
ustvarjalnimi vrhovi in dolinami puôâobe. Kontrast med
tehnoloôko ideologijo in izkuôeno realnostjo rojeva raz-
ne poskuse reintegracije, med njimi „manifest iz Rau-
me”; a komajda bi lahko govorili o aplicirani druòbeni
lingvistiki, ôe zdaj, celo stoletje po tem, ko je Zamenhof
okleval na kriòiôâu … in se napotil po ôirôi cesti.

„Na osnovi zgoraj pokazanih petero sklepov” je po-

vzemal na predzadnji strani, „obraâamo posebno pozor-
nost tistih esperantistov, ki se bojujejo za svojo idejo
nezavedno in zato òe ob najmanjôi pripombi nasprotni-
kov brezmoâno obstoje in ne vedo, kaj odgovoriti ali iz-
gube pogum.” No, ôe prav pogosto lahko opazimo po-
dobno nepomogljivost, posebno ôe pri ôtevilnih, ki svo-
jega neposrednega znanja esperanta ne morejo postaviti
v relacijo z esperantom z obstojeâimi teoretiânimi ali
propagandnimi predstavitvami. Le s ôirôim pogledom na
bistvo tega jezika bi bilo moòno pridobiti âvrstejôe zau-
panje v njegovo prihodnost. To je naloga, za katero je
delo Detleva Blankeja pomagalo postaviti nepogreôljiv
temelj, in katerega nadaljnja izgradnja je zelo zaòelena.
Razumljivo, ne samo za esperantiste, temveâ za vse lju-
di, ki bi imeli korist od jasnejôega razumevanja sedanje-
ga patoloôkega jezikovnega reda in morebitnih alterna-
tiv.

Iz esperanta prevedel Vinko Oôlak

BES

MEDNARODNI JEZIK

167

O avtorjih

Dr. Lazar Ludvik Zamenhof

(1859-1917)

Poljski Jud, rojen v Bjalistoku, òivel in umrl v Varôavi. Po
klasiâni gimnaziji ôtudiral medicino v Moskvi in opravil
specializacijo iz okulistike na Dunaju. Òe kot dijak je za-
radi svojih bridkih izkuôenj o preganjanju Judov in o
medetniâni nestrpnosti v mestu svojega otroôtva Bjalis-
toku sklenil najti za mednarodno uporabo nov jezik, ki
bi ne bil last nikogar in bi vendar pripadal enako vsem.
Kot maturant je sestavil prvi osnutek svojega jezika, po
sklepu ôtudija pa je z òenino pomoâjo izdal leta 1887
prvi uâbenik svojega projekta „Lingvo Internacia”, ki ga
je podpisal s psevdonimom „D-ro Esperanto” (dr. Upa-
joâi), po âemer je jezik pozneje dobil svoje ime. Umrl je
pred koncem prve svetovne vojne, ko je ravno dokonâal
prevod stare zaveze Svetega pisma iz izvirnih jezikov v
esperanto. Skoraj vsi njegovi potomci in sorodniki so
konâali v nacistiânih taboriôâih, esperanto pa je bil v
Hitlerjevem rajhu najstroòje prepovedan, esperantisti pa
preganjani in morjeni.

BES

MEDNARODNI JEZIK

168

Mark Fettes
Absolviral biokemijo in druòbene vede. V angleôâini in
esperantu objavlja znanstvena dela s podroâja interling-
vistike. Piôe v angleôâini in esperantu. Dròavljan Nove
Zelandije, Velike Britanije in ZDA.

Tim O. Wüster
ôtudent publicistike na dunajski univerzi, pisec in pre-
vajalec filozofskih besedil, pisatelj in literarni kritik. Piôe
v slovenôâini in nemôâini. Avstrijski dròavljan, po rodu
Slovenec iz Roòa.

Vinko Oôlak
Pisec, predavatelj in prevajalec. Piôe leposlovna, filozof-
ska in publicistiâna besedila. Piôe v slovenôâini, esperan-
tu in nemôâini. Avstrijski dròavljan, doma iz Meòiôke
doline v Sloveniji.

Zahvaljujem se avtorjema Timu O. Wüsterju in Marku
Fettesu, da sta za to objavo brezplaâno dala na voljo svo-
ji besedili.

Vinko Oôlak, urednik