©  Andrej  E.  Skubic in Študentska  založba

Vse informacije o knjigah  Študentske založbe dobite  na 

internet naslovu: 

WWW.STUDENTSKAZALOZBA.SI

CIP - Kataložni zapis o publikaciji 
Narodna in univerzitetna knjižnica,  Ljubljana

81'1

SKUBIC, Andrej  E.

Obrazi jezika /  Andrej  E.  Skubic.  - Ljubljana  :  Študentska 

založba,  2005.  -  (Knjižna zbirka Posebne izdaje /   Študentska 
založba)

ISBN 961-242-037-8

222973952

A

n d r ej

  E.  S

k u b ic

 

OBRAZI  JEZIKA

r u jM U V A N J t   JE Z IK O V N E   RA Z N O L IK O ST I  V   SLO V EN SK I  T R A D IC IJI

2 5

Še  zanimivejša  pa  so  tista  posvetna  besedila  bukovnikov,  ki  jih 

lahko imamo že za manifestacijo jezikovnega upora proti dominantni 
kulturi  z  neposredno  ironijo  oz.  satiro  v  nekoliko  poznejših  doku­

mentih,  npr.  Andreja  Šusterja  Drabosnjaka 

(Ena  lepa celu  nova M a ­

nija od. tah hudah žien s  parodijami  molitev in  drugih verskih  obraz­

cev),  pa  tudi  v prvi  slovenski  tiskani  pesniški  zbirki  Pavla  Knobla  iz 

1801.  Ob  slednji je Gspan pred nedavnim potegnil celo vzporednico z 

»antipoezijo«  slovenskega  visokega  modernizma,  kar je  glede  na  na­

ravo  mehanizmov  jezikovnega  upora  kulturni  dominaciji,  kot  jih 
bomo  natančneje  predstavili  pozneje,  na  neki  način  celo  bolj 
umestno,  kot  je  Gspan  v  svoji  nekoliko  šaljivi  izjavi  verjetno  mislil 

(Gspan  1978:  323).  Povsem razumljivo je tudi,  zakaj je razsvetljensko 

usmerjeni  Vodnik  tako  jezikovno  prakso  obsodil  kot  »drekanje«.  Še 

tričetrt  stoletja  bo  moralo  miniti,  preden  bo  slovensko  meščanstvo 
dobrohotneje  pogledalo  na  obrobne  družbene  sloje,  iskalo  njihovo 

zavezništvo  in  jih  začelo  celo  idealizirati  kot  varuhe  narodove  sub­
stance ter zdrave pameti.

1 .2.  Razmah  tradicionalnega slovničarstva

1 .2 .1 .  Od  razsvetljen stva  do  revolucije

Bohoričeva  slovnica  iz  leta  1584  je  bila  v  naslednjih  stoletjih 

kljub  zastarelosti  svojih  načel  in  očitnim  napakam  še  nekajkrat  po­

novno  izdana,  vendar  se  šele  s  Pohlinovo 

Kraynsko gram m atiko  raz­

mahne  živahna  slovenska  slovničarska  dejavnost,  ki  je  v  naslednjih 
nekaj  desetletjih tudi dejansko posegla v prakso jezikovne  standardi­

zacije in jezikovno  vedenje govorcev slovenščine.

Gramatiko kot vedo v klasični dobi in srednjem veku lahko umes­

timo  nekam  na  pol  poti  med  retoriko  in  logiko,  torej  med  skrajno 

pragmatično  in  skrajno  kognitivno  usmerjeno  vedo  o  tvorbi  smisla. 
Medtem  ko  je  retorika  poudarjala  vplivanjško  moč  jezika,  logika  pa 
njegov  spoznavni  potencial,  je  gramatika  raziskovala  stvarnost  jezi­

kovne  oblike  in  pomena.  Pri  tem  se  je  naravni  jezik  -   v primerjavi  z 

jezikom  logike  -   seveda  izkazal  za  pomanjkljivega,  saj  se  je  zaradi 
raznolikosti jezikovnih praks zdelo,  da v njem vlada precejšen nered. 
Posledica  je  znani  postulat,  da  jezikoslovci  opisujejo  jezik  zato,  da 

ugotovijo  njegov  skriti  red,  ta  red  pa  potem  postane  tudi  predpis  za

»dobro  rabo«  -  torej  »naš  opis  je predpis«.  Stvarni  raznolikosti  se  zo­
perstavi  enovit  sistem,  navadno  temelječ  na  kaki  že  relativno  enotni 
različici  jezika  (na  jeziku  literarne  tradicije,  na  govorici  geografsko 

mobilne  elite),  a  še  dodatno  ustaljen  s  slovnično  kodifikacijo,  s  for­
muliranjem  izrecnih  pravil,  ki  naj  veljajo  brez  izjem,  kolikor je  to  le 
mogoče.  Slovnična pravila dejanske rabe je pač mogoče tudi prirediti, 
če  niso  v  skladu  z  merili,  ki  jih  družba  v  tistem  danem  obdobju  in 
okolju  visoko  vrednoti  (na  primer  zgodovinskost,  etnična  čistost, 
logičnost -  gl.  Urbančič  1987).  Tako  opisani  sistem je »prava« podoba 
opisanega jezika; variacija v jezikovni stvarnosti je »odklon«  (gl.  Vod­
nikov citat,  citiran v uvodu!).

Kot  smo  povedali v uvodu,  sodobno  jezikoslovje  priznava,  da je 

vsak poenoten  opis  jezikovnega  sistema le idealizacija,  abstrakcija v 

resnici  zelo  raznolikih  praks.  Tradicionalno  jezikoslovje  pa  je  svoj 
predmet  jemalo  veliko  bolj  resno  -   kot  da  je  njihov  izdelek  pravza­
prav  resničnost  oziroma  bi  moral  biti  resničnost.  To  se  je  izkazalo 
kot  družbeno  problematično.  Tradicionalna  slovnica  je  -   za  razliko 

od dialektologije ali  etimologije -   svoje jezikovne  opise predstavljala 

kot  slovnico  danega  jezika 

kot  takega,  npr.  slovenščine  ali  an­

gleščine,  ne  pa  kot  slovnico  prav posebne  zvrsti  tega jezika,  namreč 
knjižnega,  kar  je  dejansko  bila.  To  je  dalo  samoumevno  podlago  za 
vrednotenje  odklonov  (na  primer  opuščanja  dvojine  v  ženskem 

spolu)  kot  nečesa,  kar  torej  »ni  slovensko«,  je  obžalovanja  vredno 
kvarjenje  jezika,  ljudje,  ki  govorijo  drugače,  pa  torej  praktično  ne 
znajo  govoriti lastnega jezika,  so  neartikulirani.  Tako  sklepanje  pos­

tane  še  izrazitejše  v povezavi  z  drugim razlogom,  namreč  z  družbe­

nimi  pričakovanji  od  jezikoslovcev,  ki  so  se  posebno  zaostrila  od 
konca osemnajstega stoletja dalje,  ko  se v Evropi začne vzpostavljati 
primat  meščanskega  razreda,  željnega  tudi  jezikovnih  simbolov 
svoje  etikete.  Crowley  (Crowley  1989)  zelo  prepričljivo  vzpostavlja 
izrecno povezavo med vzponom meščanskega razreda in pravim raz­
cvetom  jezikovnih  priročnikov  v  Angliji  od  začetka  devetnajstega 

stoletja  dalje.

V  slovenščini  je  ta  razvoj  zaradi  nekoliko  poznejše  naslonitve 

meščanskega  sloja  na  slovenščino  (šele  po  marčni  revoluciji)  razme­
roma  zapoznel,  vendar pa  so  povezave  že  od  začetka  podobne.  Poh- 
linova  (1768)  in Gutsmanova  (1777)  slovnica sta si v marsičem močno 
različni,  a  kot  ugotavlja  Domej,  jima  je  skupno  racionalistično  pre­
pričanje,  da  »stoji  jezikovna  pravilnost  nad  jezikovno  rabo«  (Domej

1979:  200).  A  ideal  pravilnosti  je  očitno  povezan  z  družbeno  pripa­

dnostjo:  po  Pohlinu  »drhal  govori  po  mili  volji,  kakor  se  ji  zdi,  zato 

kvari  jezik«  (Pohlin  1971:  14),  po  Gutsmanu  pa  »nižje  ljudstvo  na­
vadno  vse  jezike  v  svojih  ustih  obrne,  zasuče,  celo  popolnoma  iz­
maliči«,  zato  »se  ne  smeš  ravnati  po  napakah  pokvarjenega  narečja 

podeželana«,  kajti  »deželan  krši  jezikovna  pravila«  (Domej  1979: 
204).  »Estetsko  vrednotenje  jezika  ima  že  izrazit  razredni  prizvok,« 

piše  M.  Orožen  (Orožen  1972;  tudi  Orožen  1989).  Zato  je  treba  po 
Pohlinovem mnenju »kranjski jezik urediti po pravilih«;  »brez teh pe­

ruti  se  jezik  ne  more  vzdigniti«.  In  posebno  Pohlin  se  je  ves  vrgel  v 
vsestransko  delovanje  za  uveljavitev visoke,  elitne  zvrsti  jezika  -   ne 
le s slovnico, temveč predvsem s svojimi prevodi. Zelo zgovoren je na­
slov  danes  izgubljenega  Pohlinovega  besedila  S. 

Avr.  Avguština  En­

chiridion,  za eno skušno koku se puste nauki visokeh šol p o krajnsku 
dapovedati  (Kidrič  1978:  10);  te  vrste  so  tudi  prevodi  Gellertovih 
pisem  kot  vzorca  olikane  meščanske  korespondence  (prav  tam,  str. 

11),  njegovemu  zgledu  pa  so  sledili  tudi  njegovi  številni  občudovalci 
(poezija  Pisanic,  posebno  Devova,  slednjega  prevodi  iz  Ovida  in  Ver­

gila;  Japljev prevod Metastasijevega Artakserksesa ipd.).

Izkazalo  se  je,  da  ti  elitistični  poskusi  preprosto  nimajo  dovolj 

številnega  občinstva;  čas  za  meščanstvo,  kakršno  je  nagovarjal  Poh­
lin,  ni  dozorel  še  tričetrt  stoletja.  Prav  tako  niso  obstajale  ustrezne 

ustanove za promocijo,  npr.  šole,  ki bi inovativne koncepte razširjale. 

Čas  krize  statusa  slovenščine  je  terjal  drugačen  pristop,  ki  so  se  ga 

oprijeli  izobraženci  iz  Zoisovega  kroga:  skozi  elaboracijo  tistih  žan­

rov,  ki  so  imeli  naklonjeno  občinstvo.  Zoisova  vizija  novega  kultur- 
nega jezika ima po eni strani izvor v pragmatičnosti, saj  se zaveda,  da 
se  mora  ob  brezbrižnosti  meščanstva  nasloniti  na  širše  zaledje,  po 
drugi  pa  so  predromantične  simpatije  do  »prvinskega,  nepokvarje­

nega«  kmečkega  človeka  omogočale  odprtost  za  take  rešitve  (»strun 
ne  kaže  napeti  previsoko«),  kakršne  povzpetniku  Pohlinu,  skrajno 
občutljivemu za statusne  simbole,  niso  mogle pasti  na misel.

Ta  usmeritev  je  doživela  svojo  kodifikacijo  in  teoretični  vrh  v 

slovnici  Jerneja  Kopitarja  (1808),  promocijo  pa  med  drugim  skozi 

prvič ustanovljeno  stolico  za  slovenščino  na ljubljanskem liceju,  kjer 
je  Kopitarjev  varovanec  Fran  Metelko  od  leta  1817  predaval  slo­
venščino  bodočim  bogoslovcem  in  tudi  prostovoljnim  slušateljem  fi­
lozofije.  Kopitarjeva  slovnica je  po  jezikovnokulturni  zastavitvi  Poh- 

linovi pravo  nasprotje.  Kopitar,  ki  govorici  slovenskega višjega  sloja -

takrat 

de facto govorici elite4 - zaradi potujčevalnih vplivov šolanja ni 

zaupal,  je želel izkoristiti jezikovni zaklad  s temi vplivi  neokuženega 
kmetstva,  ki  naj  bi  pod  pokroviteljstvom  jezikoslovno  izobraženih 

zbiralcev  zacvetel  v  vsem  svojem  izraznem  bogastvu.  To  sintetično 
načelo,  ki  je  z  avtoriteto  jezikoslovca  poseglo  v  že  uveljavljene  jezi- 
kovnokultivirane  vzorce  in  se  namenilo  knjižni  jezik  usmeriti  proti 

(še)  neobstoječemu idealu jezikovne  čistosti,  samosvojosti in univer­

zalne  razumljivosti,  je  postalo  vzorec  za  nadaljnji  tok  kultiviranja  in 

standardiziranja  slovenščine;  zgodovinsko  se je  izkazalo  kot  izredno 

učinkovito  za  ohranitev  slovnično-besediščne  samosvojosti  slo­

venščine in za prekinitev odvisnosti od kalkiranih slovničnih in bese­
dotvornih vzorcev;  obenem pa je  bila njegova  družbena  kohezivnost 

(združevanje  kultivirane  smeri  z  močnim  opiranjem  na  obrobje, 

prim.  Pirjevec  1997)  tudi  tvorno  dokaj  učinkovita  (možnost  širokega 
bralstva).  Prav  tako  je  to  načelo  vnaprej  preprečilo  družbene  nape­
tosti,  kakršne  so  danes  značilne  npr.  za  britansko  družbo,  kjer  se 
knjižni jezik ozko povezuje ali včasih  (naivno)  že kar izenačuje z go­

vorico družbene elite, torej z njeno kulturno avtoritarnostjo.  Obenem 
pa  so  se  že kmalu začele  kazati tudi  njene  šibkejše točke,  ki  so  pred­
vsem  posledica  Kopitarjevega  nezavedanja  temeljne  različnosti  ob­
robnih  in  elitnih  vzorcev.  Čeprav  se  je  koncept  »etnične  čistosti«  je ­
zika ujemal z novimi nacionalističnimi čustvi te dobe, je ta princip od 
meščanstva,  željnega  jezikovnih  simbolov  svojega  statusa,  terjal  ve­
liko naporov pri ustvarjanju takih simbolov.  Napetost se je prvič izra­

zila  ob  sporu  s  Prešeren-Čopovim  krogom,  ki  sta  zagovarjala  avto­
nomnost  izobraženskega,  kultiviranega  jezika,  kasneje  pa  je  v 
različnih  oblikah  prihajala  na  dan  še  poldrugo  stoletje  (npr.  Voduš- 
kova  kritika  domnevne  glagolskosti  slovenščine,  izhajajoče  iz  rural­
nih vzorcev,  Vodušek  1933).

Ta kohezivni model se je moral boriti hkrati na dveh koncih, tako 

v  stiku  z  omenjenimi  potrebami  meščanstva  kot  s  produkcijo  av­
tentične  obrobne  kulture,  ki  je  ravno  v  začetku  19.  stoletja  doživela 
svoj  največji vzpon  (ko je po šolskih reformah proti koncu  18.  stoletja 

pismenost  začela  postajati  bolj  množična).  Samosvoja  knjižna  pro-

O  delujočih  družbenih  silnicah  v  razplastitvi  tistega  časa  priča  Ravnikar,  kot 
piše,  da se »clo kmet sčasama tako privadi,  da misli prav lepo  (učeno)  povedati, 
če postavim namest:  ‘sim spovd  opravil’, reče:  ‘sim spovd dolj  položil’»  (Orožen 

1981b).  Germanizirana  urbana  slovenščina,  karkoli  si  pač  mislimo  o  njej,  je 

torej  uspešno  opravljala vlogo  kulturnega jezika.

P O JM O V A N JE  JE Z IK O V N E   RA Z N O L IK O ST I  V   SLO V EN SK I  T R A D IC IJI

2 9

dukcija bukovnikov je pod pritiskom  cenzure nekaj  desetletij  tekmo­

vala  s  produkcijo  izobraženstva  za  preproste  ljudi;  slednja  pa  je  po 
več desetletjih z velikim številom široko distribuiranih vzgojnih knjig, 

ki jih je pisala predvsem  duhovščina  (Ravnikar,  Slomšek,  Veriti  itd.)’ 

zatrla njene  subverzivne potenciale ter jo  - posebno po začetku delo­
vanja Mohorjeve  družbe  1851  -  potisnila povsem v ozadje.  Veliki po- 

revolucijski razmah  slovenskega kulturnega jezika,  ki  se je predstav­
ljal  kot  ljudski  jezik,  »kakršen  bi  moral  biti«,  je  avtentični  ljudski 

jezik,  ki  se  kot  dejanski  izraz  drugačne,  obrobne kulture  ni  ujemal z 
idealnimi  predstavami5,  naredil  za  nekaj  nepotrebnega,  nekaj,  česar 

ni  treba  videti,  njegovega  govorca  pa  potisnil  v vlogo  pasivnega  kon- 

zumenta prosvetnih knjig.

1 .2 .2 .  Od  m arčne  revolucije  do  nove  države

Revolucija  leta  1848  je  srca  mladega  izobraženstva  napolnila  z 

novimi  vizijami  o  svobodi,  kakršnih  na  tem  ozemlju  ni  bilo  zaznati 
od  zloma  politične  moči  deželnih  stanov  na  začetku  17.  stoletja.  Na­

cionalizem,  prej  domena  razmeroma  redkih  navdušencev za prosve- 

tljevanje  preprostega  ljudstva,  v meščanski  eliti  pa  predvsem  nekon­
vencionalnih boemov,  se je zdaj  utelesil v množici odkritih političnih 

pobud,  ki  so  temeljito  reformirale  stare  in  oblikovale  nove  družbene 
ustanove.  Slovenščina  je  vstopila  v politično  življenje,  v  kranjski  de­

želni  zbor  (v praksi predvsem  od  1861  dalje)  in v občinske  svete.  Ob 
na  novo  pridobljeni  možnosti  za  izboritev  družbenega  ugleda jezika 

m nenadnem  dvigu  družbene  samozavesti  so  se  bliskovito  razcveteli 

žanri,  ki  so  omogočili  stilski  elaboraciji  še  nekaj  let  prej  nepredsta­

vljiv razmah.

Pojavi se ekskluzivno slovenski salon v obliki številnih političnih, 

interesnih in  kulturnih  društev,  gledališč,  čitalnic;  v celi vrsti  časopi­
sov  se  je  razmahnila  slovenska  meščanska  publicistika,  v  leposlo­

vni  produkciji  pa  slovenski  roman  kot  izrazito  meščanski  žanr

Ogorčenje  nad  tako  izumetničenim  pristopom  k  ljudskemu  jeziku  je  obsojal 

npr.  Cop,  ko  je  v pismu  Kopitarju  1833  smešil  njegov idealizacijski  moralizem: 
»  otlej  je  golo  obrekovanje,  če  na  splošno  govorijo,  da  zlepa  ni  mogoče  slišati 
nikjer toliko kvantanja kakor v Ljubljani in da so Kranjci na splošno  na to še po­

sebej  udarjeni.  In  potlej  naše  ljudske  pesmi,  kako  poučne  so  šele  te!  / .../   Za 
tako  ljudstvo  mora  seveda  obstajati  ne  samo  lasten,  pravoveren 

katolicizem, 

temveč  tudi  lastna,  strožja  morala  in  ne  taka,  kakor  obstaja  za  preostali  svet  « 

(Kopitar in  Cop  1973:  136).

U B R A Z I  JEZ IK A

pomemben  za  promocijo  tega  jezika  pri  zgornjih  slojih.  Za  prihod­

nost  knjižne  slovenščine  je  bilo  izredno  pomembno,  da  je  bila  kot 

učni  predmet  takoj  leta  1848  uvedena  v  gimnazije  (kot  učni  jezik  se 
je začela postopno  uvajati  šele  sredi  druge  polovice  stoletja).  Ta pro­

mocijski  mehanizem je  pomenil,  da  so  se poslej  vsi bodoči  slovenski 
intelektualci sistematično  seznanjali s slovnico visoke kulturne zvrsti 
jezika, pomenilo pa je tudi, da je bilo treba napisati novo kodifikacijo, 
v kateri bo ta visoka zvrst nedvoumno  opredeljena,  da se bo  po  vseh 

gimnazijah  poučevala  enako.  To  slovnico  je  leta  1854  napisal  Anton 

Janežič. In če so izobraženci starega kova še samoumevno uporabljali 

kot konverzacijski jezik nemščino  (Bleiweis,  Toman,  Dežman  - Prija­
telj  1955:  130), se je mlada generacija bridko zavedla potrebe po elitni 
govorni  slovenščini,  primerni  za  politično  delovanje  in  salon.  Stiska 
te  generacije  je  bila vsekakor toliko  večja,  ker je  v tem  času  že  samo 
pojavljanje slovenščine v kultiviranih kontekstih  (npr.  na meščanskih 
plesnih  prireditvah)  pomenilo  subverzijo,  napad  na  ustaljeni  red, 

proti čemur je bila obramba le ena -  aktivna konkurenca, poskus, biti 

kultiviranejši  od  uveljavljenega  kulturnega  jezika.  Leta  1864  je  bila 
ustanovljena  Slovenska  matica  z  namenom,  da  podpira  slovensko 
znanost;  in glede  na vse povedano  nas  ne  more presenetiti,  da je bila 
ena  od  njenih  prvih  publikacij  prav  bonton 

(Olikani  Slovenec  Ivana 

Vesela,  1868).

V tem času  naletimo  na več  nazornih primerov želje po  učinko­

vitem  povzdignjenju  jezika,  ki  prav  zaradi  svoje  radikalnosti  niso 

zares  uspeli  proti  demokratičnemu  duhu,  ki  se  vleče  od  Kopitarja 
naprej.  Prvi  je  prizadevanje  za  umetni  panslovanski  jezik  (Majar, 
mladi  Janežič,  Razlag,  Einspieler  idr.),  ki  naj  bi  slovenski  družbeni 

eliti  dal  številčno  zaledje  vsega  slovanstva  in  s  tem  tudi  večji  dru­
žbeni  prestiž.  Majarjev  argument  iz  1849  je  dovolj  nazoren:  »Ako 

Slovenec ali Horvat ali Serb  tako  lepo in izverstno  piše,  da ga vsi Ju- 
goslaveni,  to je Iliri, razumijo,  se od njega reče:  da piše lepo po knji­
ževno  / .../   - 

po gospodsko - po  jugoslavensko  -  po  ilirsko«  (Prijatelj 

1955:  305,  poudarek je moj).  Pri panslavizmu je bil  namen vzposta­

vitve razredne ločnice zelo  ekspliciten: preprosto ljudstvo naj  se pač 

izraža  v  »slovenskem  narečju«,  za  višje  kulturne  potrebe  pa  naj  se 
prevzame  nov  jezik.  V  praksi  ta  zamisel  seveda  nikoli  ni  presegla 
okornih  pisnih  poskusov,  objavljenih  v  delu  časopisja;  nekaj 

dediščine  je  pustila  v  slovanizacijskih  težnjah  tedanjega  meščan­
skega  časopisja.  Dolgoročno  pa je pomembnejša njena druga posle­

dica:  prispevala  je  namreč  idejo  končnega  vseslovenskega  poenote­
nja dotlej  dokaj  pokrajinsko različne ortografije,  ki  so  jo  s  tako ime­

novanimi  »novimi  oblikami« po  letu  1850  uveljavili  Miklošič  in  nje­

gov  dunajski  krog.

Elitizacijska ne v izhodiščni ideji,  gotovo  pa v posledicah,  so  pri­

zadevanja  Frana  Levstika  in  njegovih  sotrudnikov  po  historizaciji 
knjižnega jezika  oziroma uvedbi  etimološko  izpričanih  slovničnih  in 
fonetičnih  oblik.  Ta  zamisel  je  pravzaprav  še  nekakšna  nadgradnja 
purizma;  njen  ideal  je  umetno  ustvarjen,  rodovno  čist  jezikovni  sis­
tem,  podprt z vizijo  slavne preteklosti  (dejansko je šlo  za opiranje  na 
spoštovanja vredni knjižni korpus  stare  cerkvene  slovanščine,  za  ka­
tero  se  je  takrat  domnevalo,  da  je  neposredni  prednik  slovenščine). 

Nekatere etimološke reforme se so uveljavile  (npr. pisava 

bralka nam. 

bravka;  dražji nam.  draži),  mnoge ne  (npr.  pisava ohati nam.  vohati, 
bogatstvo nam.  bogastvo), jezik pa se je z njimi nedvomno  oddaljeval 

od jezikovne prakse  množic  in postajal  zahtevnejši.

Veliko  preprostejši  in zato  tudi  modnejši  poskus  elitizacije  pa  se 

je pojavil na področju izreke,  namreč izreka »po črki« ali, kot so jo po­

imenovali  njeni  nasprotniki,  »elkanje«.  Šlo  je  za  poskus,  da  se  na 
hitro  pridobi  kulturna,  standardizirana  izreka  slovenščine  z 
natančnim  izgovarjanjem  po  črkovnem  zapisu  (vštevši  z  izreko  [1]  v 

besedah  kot  »šel«,  »jedel«),  To  naj  bi  bilo  »edino  sredstvo,  da  se  pri­
kupi naš jezik tudi lepim gospem in gospodičnam in žlahtni gospodi« 

(citat članka iz  Novic 1.  1861,  Rupel  1946:  11).  Izreka po  črki je v žan­

rih javnega nastopanja, npr. v gledališču, preživela dobrih petdeset let 
in  za  kratek  čas  prišla  celo  v uradne  šolske  učbenike  (6.,  Sketova  iz­
daja Janežičeve  slovnice  1889).

Vsem tem težnjam  je  v tem  času  zmagovitega  meščanskega  na­

vdušenja  nasprotoval  tok  tradicionalnega  jezikoslovja,  ki  je  v  po­

skusu  družbene  elite,  da  si  sama  izoblikuje  svoj  jezik,  videl  nelegi­

timni  jezikovni  diletantizem;  kot  nasprotje  mu  je  postavljal  znan­

stveno  prizadevanje  za  tradicionalno  pravilnost.  Najbolj  daljno­
sežna  so  bila  pri  tem  prizadevanja  patra  Stanislava  Škrabca,  ki  se 
nam v duhu nazorov današnje  slovenistike dejansko  lahko  zdijo  kot 
glas  zdravega  razuma  v  času,  ko  so  bizarne  zamisli  kar  cvetele. 
Škrabec  je  priznal:  »izobraženim  mej  nami  je  potrebna  edinstvena, 
imenujmo  jo,  če  dovolite,  ‘književna’  izreka...«  (Škrabec  1918: 
283-284).  Določitve  take  izreke  pa  se  je  lotil  z  zapletenim  po­
stopkom,  s  katerim  naj  bi  kranjščino  očistil  »nevglajenosti  in

3 2

O

b r a z i

 

j e z i k a

preproščine  dialektične«  (prav  tam),  namreč  z  rekonstrukcijo  ra­
zvoja  glasovja  v  različnih  narečjih  in  z  iskanjem  estetsko  in  zgodo­
vinsko  »najboljših«  oblik  (njegovo  temeljno  delo  v  tem  pogledu  je 

Škrabec  1916).  Njegova  načela,  ki  po  zaslugi  slovničarja  Antona 
Breznika  veljajo  za  slovensko  zborno  izreko  še  danes,  pa  so  ven­

darle  podobno  protislovna  kot  že  Kopitarjeva.  Po  eni  strani  lahko 

resda  njihov  uspeh  pripišemo  ironičnemu  dejstvu,  da  so  tudi  taka 

prav  dobro  ustrezala  potrebi  meščanstva  po  »irealno  privzdignjeni 
izreki«  (Vodušek  1959);  po  drugi  pa  so  pravico  odločanja  o  podobi 

kulturnega jezika  znova  odrekla  laičnemu  meščanstvu.  O  kultivira­

nosti  jezikovnega  sredstva,  ki  naj  bo  ideal  celotnemu  narodu,  ne 
presoja »olikana raba«,  temveč jezikoslovec znanstvenik,  ki je  edini 

sposoben  strokovne  presoje.

Dejansko je bizarnost različnih meščanskih jezikovnih zamisli še 

pomagala  utrditi  mit  o  nepokvarjenem  »ljudskem  jeziku«,  ki  se  je 
začel  že  pri  Kopitarju.  Kot  opaža  A.  Vidovič  -  Muha,  ločevanje  med 

ljudskim in meščanskim jezikom v tem času in tudi pozneje dejansko 
ponavadi  sploh  ne  pomeni  resničnega  socialnega  ločevanja,  temveč 
predvsem  ločevanje  med  »naravnim«  in  »izumetničenim«  (Vidovič  - 

Muha  1996:  20-21).  Če  je  bil  v  Kopitarjevem  času  meščanski  jezik 
preveč ponemčen,  je bil  zdaj  preveč  afektiran  ali poslovanjen;  in  obe 
težnji lahko imamo  za posledico tega,  da se je v devetnajstem stoletju 

slovenski  meščanski  sloj  zapolnjeval  z  ljudmi  iz  obrobja.  To  je  pač 

imelo tako slabe kot dobre posledice.  Po eni strani so  se parveniji ho­

teli kar najhitreje distancirati od kmetstva z novo jezikovno etiketo, ki 

so jo sproti izumljali, po drugi pa je ravno najbolj praktično jezikovno 
dejavne in talentirane med njimi  (z izjemo Kersnika so bili domala vsi 
kmečko-delavskega  rodu!)  vodil  stik  s  tisto  kontinuiteto  poljudnega 
knjižnega jezika, ki je že od časov Vodnika lahko računal na najširše, 

kmečko  bralsko  zaledje,  kakršno  je  slovenščini  pomagalo  prebroditi 

najbolj  kritično  obdobje.

A mit  o  ljudskem jeziku kot kulturnem  idealu je  dejansko  v zas­

novi  shizofren:  ta jezik je  pač »po  eni  strani v idealni predstavi izho­
dišče  in  cilj  jezikovnega  načrtovanja,  po  drugi  pa  za  višje  sloje  izra­

zito  nesprejemljiva,  inkriminirana  komunikacijska  praksa«  (Stabej 

1998:  32).  In  resnično  je  moral  ta  jezik,  če  je  hotel  biti  ideal,  uperiti 

ost  tako  navzgor  proti  bizarnim  težnjam  meščanstva  kot  navzdol 
proti  vulgarnosti  dejanskih  spodnjih  slojev.  Celo  največji  ljubitelji 

ljudskosti, kot Levstik, so se namreč zavedali, da je ljudstvo enako kot

P

o j m o v a n j e

 

j e z i k o v n e

 

r a z n o l i k o s t i

 

v

 

s l o v e n s k i

 

t r a d i c i j i

3 3

V 

18.  stoletju  »v  šalah  robato,  v  jeziku  rado  ohlapno«  (Levstik  1990: 

22

).

1 .2 .3 .  D ia lek to lo g ija   in  »organska  za b lo d a «

Na  tem  mestu  je  verjetno  smotrno  omeniti  drugo  veliko  panogo 

tradicionalnega  jezikoslovja,  ki  se  razmahne  prav  v  tem  času  in  ki 
ima z gramatiko  navidez nasprotne cilje, pa vendar skupna ideološka 
izhodišča obdobja obe vedi nazadnje pripeljejo do podobnih učinkov. 
Če si gramatika prizadeva v jeziku odkriti skrito  enotnost,  dialektolo­

gijo  kot  nekakšno  nadaljevanje  že  prej  priljubljenega  primerjalnega 

jezikoslovja »z drugimi sredstvi« zanima predvsem sama raznolikost, 
v kateri vidi popisa vredno bogastvo, ki omogoča vpogled v zgodovin­
ski razvoj  jezika.

Dialektologije  ne  zanima  distribucija  jezikovnih  razlik  v  družbi, 

temveč  po  geografskem  ozemlju.  Socialni  dejavniki  so  pri  tem  celo 
moteči;  ker  jo  zanimajo  ravno  najizrazitejši  pojavi  razlik,  išče  infor­
matorje  med  osebami  s  kar  najnižjo  izobrazbo,  kajti  ta  bi  utegnila 
skvariti  prvotnost  narečja;  med  starejšimi  generacijami,  saj  veljajo 

narečja  za  »razvodenevajoča«  pod  vplivom  sodobne  mobilnosti  in 
množičnih  komunikacij;  pogosto  pa  tudi  moškimi  govorci,  saj  naj  bi 

se bili moški načeloma manj  pripravljeni prilagajati govorici sogovor­
nika,  zato  so  bolj  sposobni  producirati  avtentično  gradivo.  Na  tem 
mestu  kaže  omeniti  dve  posledici  dialektološkega  pristopa,  ki  vpli­

vata  tudi  na  današnjo  jezikoslovno  doktrino  in  poljudno  dojemanje 
jezikovne raznolikosti.

Dialektologijo  zanima  »naravni«  razvoj  glasovnih,  slovničnih  in 

leksikalnih pojavov.  V ugotavljanju njegovih zakonitosti vidi možnost 

za  rekonstrukcijo  zgodnejših  faz  v  razvoju  jezika.  Kritična  sociolin­

gvistika tako pojmovanje »naravnega razvoja« imenuje kar »organska 
zabloda«  (Cameron  1997:  63);  gre  za prepričanje,  »da  je jezik kot  or­
ganizem z lastnim življenjem, ki se razvija, da bi izpolnil potrebe svo­

jih govorcev.  Kako pravzaprav naj  bi jezik to počel,  ostaja skrivnost.« 

(prav  tam).  V  nasprotju  s  tem  nazorom  pa  je  Deborah  Cameron  v 

knjigi 

Verbal  Hygiene  (Cameron  1995)  izčrpno  obdelala  različne 

načine,  kako  se  govorci  dejavno  in  zavestno  angažirajo  pri  oblikova­
nju,  uveljavljanju in vzdrževanju različnih jezikovnih praks.  Tudi oče 
sociolingvistike  W.  Labov je  trdil,  da  vidi  kot  svoj  glavni  prispevek  k 

področju  jezikoslovja  ugotovitev,  kako  so  jezikovne  inovacije  in

P

o j m o v a n j e

 

j e z i k o v n e

 

r a z n o l i k o s t i

 

v

 

s l o v e n s k i

 

t r a d i c i j i

45

kot je  naslednja:  »Žal  so  nekateri  slovenski jezikoslovci  v času,  ko  bi 

morali napenjati vse sile,  da ohranijo  ogroženo jezikovno  normo,  vse 
preveč prevzeti od spoznanj sodobne svetovne lingvistike, skušali pri­
zadevanja  za  jezikovno  normo  razvrednotiti  s  trditvijo,  da  takšna 

norma  velja  samo  za višje  zvrsti  jezika  ...«  (Gradišnik  1986:  19).  Isti 
avtor  izjavlja,  da  je  »vprašanje  našega  razmerja  do  slovenščine  pred­
vsem 

moralno vprašanje«  (prav tam, str. 26, poudarek v izvirniku), in 

v  svojo  podporo  citira  tudi  B.  Štiha:  »Nesmisel  je  trditi,  da  imajo 
različni  sloji prebivalstva pravico  govoriti na  ‘svoj’  način in  da  se  pri­
padniki  različnih  poklicev,  zlasti  ročnih,  lahko  izražajo  na  svoj  po­

sebni način  [...]  Zaradi vsega tega imata narod in ljudstvo  samo  en in 
edini  jezik.«  (prav  tam,  str.  20)  In  nenazadnje,  celo  v  sami  moderni 
slovenistični  znanosti  je  zaslediti  trditve,  ki  so  izraz  »organske  za­
blode« 

par exellence:  »Slovenski jezik ima v sebi vgrajen  občutljivejši 

varnostni  mehanizem,  ki  se  [na  vdiranje  tujk,  op.  A.  E.  S.]  odzove 

prej  kot  npr.  v češčini.«  (Kalin  Golob  1996:  36)

Kaže,  da bomo  morali,  preden  se bomo posvetili samim intimnim 

motivacijam  za  jezikovno  vedenje,  ki  jih  obljubljamo  že  nekaj  časa, 
vseeno najprej predstaviti nekoliko drugačno vizijo knjižnega jezika, ki 
bo  z vprašanji,  ki jih bomo  odpirali, bolj  skladna.  Temelji na socializa­

cijskih  mehanizmih,  ki  so  osnova  za  posameznikov  odnos  do  skup­
nosti  in  njene  semiotike.  Za  razliko  od  v  slovenistiki  prevladujočega 
gledanja,  ki izhaja iz  samoumevnega pojmovanja knjižnega jezika  kot 

vrednote  naroda,  je  večplastna,  saj  si  prizadeva  upoštevati  pestrost 
družbenih mehanizmov in tudi njihove zgodovinske pogojenosti.

1.4.  Problemi  koncepta  knjižnega jezika

1 .4 .1 .  K njižni,  stan dard n i  in  kulturni  je z ik

»Kaj potem  ne m araš več slenga?« je  rekla Rosamond igrivo resno.

»Samo napačne sorte.  Saj je vsaka izbira besed že sleng.  Razred zazn a­

muje.«
»Tudi pravilna angleščina obstaja:  to ni sleng.«
»Prosim lepo: pravilna angleščina je  sleng pikolovskih zadrtežev,  ki p i­

šejo  zgodovinske  knjige  in  eseje.  In  najhujši  sleng  od  vseh  je   sleng 

pesnikov.«

George  Eliot,  M iddlem arch  (1872)

46

O

b r a z i

 

j e z i k a

Preden nadaljujemo,  želim poskusiti vnaprej  »prestreči« dve vrsti 

že slišanih ugovorov na pojme,  ki jih želim predstaviti.  Prvi je ugovor 
v stilu:  »Ti pojmi ukinjajo  koncept knjižnega jezika,  brez  njega pa bo 
zavladala  anarhija.«  Pojmovnik,  s  katerim  bomo  problematiko  jezi­
kovne raznolikosti obravnavali v nadaljevanju,  ne ukinja pojma knjiž­
nega  jezika,  temveč  mu  zgolj  skuša  najti  trdnejše,  bolj  družbeno  re­
alne temelje, kot je nekakšna samoumevna nacionalna vrednota v da­
našnjem  postmodernem  času,  ko  se  morajo  »tradicije  zagovarjati«. 
Res je,  da v nadaljevanju ne bomo več uporabljali strokovnega 

izraza 

knjižni jezik,  ker je ta zaradi  svoje  navezave na žanr knjige kljub  tra­
dicionalnosti  (ali  morda  prav zaradi  nje)  zavajajoč;  pojem  kot tak pa 

bomo skušali nekoliko natančneje opredeliti oziroma smiselno razde­

liti.  Drugi značilni ugovor pa je: »Ta terminologija izhaja iz drugih tra­
dicij,  kjer  so  vladale  in  še  vladajo  drugačne  kulturne  razmere.«  Ter­

mini, ki jih bomo uporabljali, so se v resnici občasno že pojavljali tudi 
v  slovenskem jezikoslovju,  čeprav niso  bili  eksplicitneje  opredeljeni. 

Niso  pa bili prevzeti  iz  kake tuje  teorije;  mislim,  da je  namreč  tudi  v 

npr.  razmišljanju  M.  A.  K.  Hallidaya,  ki  je  mojemu  precej  blizu, 
knjižni jezik zaradi tradicionalne angleške rabe  nima pravega  mesta, 
ne  opisuje 

dejanskega  statusa  tega  jezika.  Definicije  in  razlikovanja, 

ki bodo  sledila,  so tradicionalnim slovenskim pojmovanjem dejansko 
nekoliko  tuja,  a  ne  zato,  ker  bi  sledila  tujim  kulturnim  modelom, 

temveč zato,  ker je njihov namen preseči kulturne razlike.  S tega sta­
lišča  zgornji  citat  iz  G.  Eliot  (iz  angleške  kulture)  nikakor  ni  teo­
retično pravilen, vendar pa provokativno  opozarja na nekatere silnice 
v odnosu do jezika, ki omogočajo zelo različne poglede nanj v zgodo­
vinsko različno  pogojenih nacionalnih kulturah.

V  okviru  tradicionalnega  pojma  knjižnega  jezika  dejansko  učin­

kujeta  dva  pojava, 

standardni  in  kulturni  jezik.  Izraz  standardni 

jezik, ki je sicer bolj uveljavljen v anglosaškem jezikoslovju, sam opi­
ram na pojem 

jezikovne standardizacije-,  slednji izraz je po njenem te­

oretiku  Einarju Haugenu  (Haugen  1997)  danes  uveljavljen tudi v slo­

venistiki  (čeprav večkrat v nekoliko drugačnem pomenu, prim.  Pogo­
relec  1996)  in  širše  slavistiki  (Brozovič  1970).  Nanaša  se  deloma  na 
pomen  (npr.  odprava  pomenskih  ohlapnosti  v  besedišču  za  tvorbo 
kompleksnejših  sporočil),  predvsem  pa  na  standardizacijo  jezikov­
nega izraza  (npr.  odprava moteče variacije,  ki je v nasprotju  z  zahte­
vami tehnologije,  npr. tiska, ali komunikacije z množico  naslovnikov, 
ki  so  govorci  različnih  narečij).  V  postopku  standardizacije  se  pred­

P

o j m o v a n j e

 

j e z i k o v n e

 

r a z n o l i k o s t i

 

v

 

s l o v e n s k i

 

t r a d i c i j i

47

piše  izrazna podoba,  optimizirajo  slovnična  sredstva ter  fiksirajo  po­

m e n i 

besed.  Glavni  kodifikacijski  priročniki  so  torej  pravopis/pra­

v o  

rečj e,  slovnica  in  pravopisni  slovar,  ki  določajo  merila  pravilnosti 

v  okviru  standardiziranih  besedil.  Produkt  standardizacije  je  urejen 
jezik,  očiščen  nedoslednosti  v  pisavi/izreki,  slovničnih  dvoumnosti 
in redundanc ter motečih polisemij.  Njegova vsebina je torej 

pretežno 

znotraj jezikovna  in  se  nanaša  na  produkt  prizadevanj  standardiza­
cije,  postopka,  katerega  namen  je  jezik  karseda  poenotiti  v  formi  in 
diverzificirati v funkcijski zmožnosti - predvsem za tvorbo z različnih 
vidikov zahtevnejših  žanrov.

Pojem standardnega jezika je povezan predvsem s tehničnimi vi­

diki  jezikovne  rabe:  to  je  najprimernejša  oziroma  najbolj  optimalna 
oblika  jezika  za  pisavo,  zlasti  za  tisk  za  množično  komunikacijo,  pa 
tudi  za  nekatere  žanre,  npr.  znanstvena  besedila  ali  administrativne 
obrazce,  kjer mora biti jezik kar najbolj  transparenten  in  objektiven. 

Vendar pa standardizacija -  čeprav je opravilo jezikoslovcev, filologov 
in  drugih  strokovnih  avtoritet  -  ni  zgolj  jezikovno  vprašanje,  temveč 
posega  tudi  na  zunaj jezikovno,  širše  družbeno  področje.  Standardni 

jezik se namreč vedno oblikuje z namenom,  ki ni le tehničen,  temveč 

skuša  tudi  utelesiti  najpopolnejšo  formo 

kulturnega jezika,  do  kate­

rega pa  imajo  pripadniki  različnih  družbenih  skupin  lahko  protislo­

ven  odnos.

Pojem  kulturnega  jezika  opiram  na  pojem 

jezikovne  kulture  v 

praški  (in  tudi  slovenski)  funkcionalni  strukturalni  lingvistiki  in  ta 

pojem  ločujem  od  pojma  standardizacije.  Izraz,  kot  sem  omenil že v 
poglavju  1.1.1, povzemam po Vidovič - Muha  1996.  Nanaša se deloma 
na izraz  (npr.  prestižna izreka kot simbol  spoštovanja do  priložnosti, 
naslovnika  ipd.),  pretežno  pa  na  vsebinske  vidike  kulturne  komuni­
kacije  (izbira  sporočil,  ki  jih  dominantna  kultura  priznava  kot  legi­
timne).  Sodobni  pravopisi  in  tudi  slovarji  vključujejo  tudi  jezikovno- 
kulturne informacije v obliki zvrstnih in ekspresivnih kvalifikatorjev; 
ti  kvalifikatorji  so  merilo  primernosti.  Produkt  kultiviranja  je  posa­
meznikova vedenjska drža, tudi v rabi različnih zvrsti jezika.  Njegova 

vsebina  je 

pretežno  zunajjezikovna  in  se  nanaša  na  jezik,  ki  ga  ima 

družba  za  primernega  za  družbeno  prestižne  priložnosti,  povezane 
npr.  z  njeno  reprezentanco  (družbeno  obredje),  interpretacijo  sveta 

(religiozno  obredje  in/ali  znanost),  reprodukcijo  (izobraževanje)  in 

drugimi  pomembnimi  področji,  skratka,  z  njeno  legitimno  kulturo. 

Izraz  je  nekako  prekriven  z  Bourdieujevim  pojmom 

legitimnega

O

b r a z i

 

j e z i k a

jezika  (gl.  poglavje 4.3.2);  s  tvorbo  in reprodukcijo kulturnega jezika 

prevladujoča  družbena  skupina  predpisuje  določene  vzorce  jezikov­
nega  vedenja  kot  legitimne,  primerne,  spodobne,  druge  pa  kot  manj 

primerne,  v hudih primerih  morda  celo  tako  zelo,  da terjajo  odločne 
protiukrepe  (prepoved  in  uničevanje  obscenih  besedil,  kaznovanje 
govorcev ali piscev).  Kulturni jezik ni izrecno 

predpisan v priročnikih 

(čeprav sodobni pravopisi vključujejo  informacije  o  njem),  temveč se 

reproducira in razvija kot vsaka druga  družbena praksa in norma -   s 

celotno  socializacijo,  ko  se  pripadnik  skupnosti  nauči,  kako  se  v 

družbi  spodobi vesti,  delovati  ter tudi  govoriti in pisati.

Pojem  kulturnega  jezika  je  povezan  predvsem  s  simbolnimi  vi­

diki jezikovne rabe:  to je  reprezentativna jezikovna  forma,  ki uteleša 
najvišjo, torej dominantno kulturo politične skupnosti, utemeljene na 
danem jeziku. Zato poteka med njim in govoricami družbenih skupin 

nenehen boj  za področja rabe,  pač  glede  na  stanje  in  dojemanje  plu- 

ralističnosti  kulture  v  dani  družbi.  To  lahko  ponazorimo  s  spremi­
njanjem mesta  dialekta v nekaterih družbeno  cenjenih žanrih,  npr.  v 
gledališču.  V osemnajstem in devetnajstem  stoletju je bilo  mesto  slo­

venskim  narečjem  oziroma  nasploh  nekulturnemu  jeziku  le  v  ljud­

skih burkah in verskih igrah za preprosto ljudstvo  (prim.  zgoraj  ome­

njeni 

Kapelški pasijon]7,  medtem  ko  je  bilo  »resno  gledališče«  trdno 

na braniku  dominantne jezikovne kulture8.  Šele v dvajsetem stoletju 

je našel pot v komedije, v vlogi smešenja pripadnikov obrobnih druž­
benih  skupin,  v resni  drami  pa  se je  še  v drugi polovici  stoletja  odvi­
jala  polemika  glede  možnosti  odstopanja  od  popolne  standardne  iz­
reke  v  smeri  (kulturne)  pogovorne  v  »konverzacijski  drami«.  Šele 

proti  koncu  20.  stoletja  kulturni  jezik  odstopi  mesto  govoricam  ob­
robnih  družbenih  skupin tudi  v popolnoma resni dramatiki.

Seveda narečja,  o  katerem govorimo  tukaj,  ne  smemo  pomešati  z idealiziranim 

»ljudskim jezikom«,  ki  so  ga v dramah  uporabljale  preproste  dramske  osebe  že 
od  Linharta  dalje;  tega  lahko  še vedno  imamo  za popreproščeno  obliko  kultur­
nega jezika.

8 

Karseda  tipična  je  Bleiweisova  kritika  gledališke  predstave 

Zmešnjava  nad 

zmešnjavo

 J.  A.  Babnika - Buchenhaima 4.  dec.  1848 v Ilirskem listu:  »Zgrešen 

v  osnovi, 

prost  in  obscen  v  izpeljavi,  trivialen

  in  pogreškov  poln  v  jeziku  ... 

Kakor bo  slovensko  društvo  prisrčno in vedno  spodobno  pozdravilo prizadeva­

nja  za  povzdigo  jezika  in  narodnosti  na  slehernem  polju  / .../ ,  pa  ne  bo  v  na­
sprotnem primeru nikoli potegnilo s slabim, zgolj  zavoljo tega, ker je slovensko, 
marveč bo -  ne oziraje se na to  -  javno karalo tisto,  kar je 

nevredno ter povzdigi 

jezika in omikanja naroda kvarno

.«

P

o j m o v a n j e

 

j e z i k o v n e

 

r a z n o l i k o s t i

 

v

 

s l o v e n s k i

 

t r a d i c i j i

49

Standardni jezik tipično  nastane na podlagi kulturnega jezika,  ki 

je  obstajal  že  pred  njim;  simbolne  potrebe  so  pač  starejše  od 
tehničnih zmogljivosti.  V Evropi po antiki lahko praktično ves  čas go­

vorimo  o  obstoju  kulturnih  vernakularnih  jezikov  v  družbenem  in 

deloma verskem  obredju  ter v slovstvu;  problematika  natančne  stan­

dardizacije  pa  se  je  v  večini  začela  zares  pojavljati  šele  z  uveljavlja­
njem  novih  tehnologij  za  tvorbo  in  distribucijo  besedil,  kot  so  v pis­

nih žanrih tisk in v govornih  elektronski  mediji,  z  nastajanjem novih 
ustanov, kot so nacionalne znanosti in vsenarodna politična predstav­
ništva,  ter  z  možnostjo  množične  promocije  na  ustrezni  ravni,  pred­

vsem kot šolskega predmeta.  V zgodovini slovenščine se je to zgodilo 

prvič ob nastanku prvih slovenskih knjig v  16.  stoletju,  čeprav proces 
zaradi  odsotnosti promocije ni bil izpeljan do konca;  ob  drugem pos­
kusu,  ki je potekal celo  devetnajsto  stoletje, je bil ta proces zaradi za- 
mrtja tradicije  slovenskega kulturnega jezika v vmesnem času precej 

manj  samoumeven in zato  konfliktnejši.

Ko  se standardni jezik razvije,  samodejno prevzame vlogo 

ideala 

forme  kulturnega  jezika.  Kljub  temu  pa  menim,  da  je  razlikovanje 
med  obema  pojmoma  smiselno  ohraniti,  saj  lahko  zanemarjanje 

različnosti  v  značaju  obeh  pojmov  pod  okriljem  enega  izraza 

(»knjižni  jezik«)  privede  do  teoretično  pomembnih  nesporazumov; 

njune domene,  nastanek in obstojnost namreč 

niso pod vplivom istih 

dejavnikov.  Pojem  standardnega  jezika  je  glede  na  kulturni  jezik 
hkrati  ožji in  širši.

Ožji  je  v  tem,  da  ga  pojem  kulturnega  jezika  v  nekaterih  vidik 

presega,  saj  v domeno  kulturnega jezika  sodijo  tudi  nekatere prakse, 

ki niso in ne morejo biti povsem standardizirane,  npr.  manj  formalna 
spontana  tvorba  besedil.  Nekakšna  bizarnost  je,  da  skuša  SP  2001 

(Pravopisna  komisija  SAZU  2001,  tudi  Toporišič  1984)  kar  natančno 

standardizirati  »knjižni  pogovorni  jezik«,  čeprav  gre  za  izredno  flu­
idno,  spontano  prilagajajoče  se  področje  sproščenega  načina  kultur­
nega  izražanja,  ki  pa  še  ni  (in  ne  more  biti)  povsem  standardno.  Kot 

smo omenili,  govorci pridobijo občutek za kulturni jezik že v procesu 
same  socializacije,  zato  imajo  za  svojo  samoumevno  svoboščino,  da 

manevrirajo  na področju,  ki je v resnici  le  »prehodna  stopnja  na poti 
k  drugim  govornim zvrstem«  (Pogorelec  1982).

^  Širši pa je  v tem,  da  se  njegova  načela  širijo  tudi  na  področja,  ki 

več  ne  sodijo  v  domeno  kulturnega  jezika  -  tja,  kjer  je  iz  tehničnih 
razlogov  zaželena  enotnost  forme,  čeprav  ne  gre  za  raven  legitimne

50

O

b r a z i

 

j e z i k a

(»visoke«)  kulture.  Primer  slednjega  razhajanja  najlaže  ponazorimo 

kar  z  načelnim  razhajanjem  v  pristopu  k  besedi  »cagavec«  v  novem 
pravopisu  (Pravopisna komisija  SAZU  2001)  v polemiki  med J.  Topo­

rišičem in E.  Kržišnik.  Slednja je postavila teoretično vprašanje, zakaj 

pravzaprav pravopis normira zapis te besede  (nasproti potencialni va­
rianti  »cagovec«),  ko  pa  je  beseda  neknjižna  in  torej  zunaj  dosega 

predpisa  knjižne  norme.  Dilema  izgine,  že  upoštevamo,  da 

kulturni 

jezik to  besedo  dejansko  odklanja kot  nelegitimno  za prestižne rabe, 

medtem ko 

standardni jezik stremi k vzpostaviti univerzalno  (vseslo­

vensko)  veljavnih pravil,  ki jih je mogoče aplicirati na katerokoli jezi­

kovno  sredstvo,  kadar  se  mora  to  iz  kakršnegakoli  razloga  pojaviti  v 

okolju posebnih žanrskih zahtev  (npr.  citatno, v pisni rabi). Hkrati pa 
drži,  da  avtoriteta  standardnega  jezika,  ki  sloni  na  njegovi  temeljni 

povezavi  s  funkcijo  kulturnega  jezika,  pri  aplikacijah  na  jezikovna 

sredstva,  ki  domujejo  v nekulturnih  sferah, 

oslabi  (podobno  velja  za 

razpravo o smiselnosti kodifikacije zapisa »kureč« nasproti »kure« oz. 
»kurac«,  kjer aplikacija pravil iz  sfere  kulturnega jezika na jezikovno 

sredstvo, ki je v osnovi ekscesno, »protikulturno«, za mnoge učinkuje 

smešno).  Tako načelno razhajanje imam za posledico dvoumnosti, ki 
je inherentna tradicionalnemu izrazu 

knjižni jezik.

Standardizacijska  vprašanja  so  načeloma  odprta  racionalni  ozi­

roma  objektivni  argumentaciji,  vsaj  kolikor  veljajo  za  znanstven 

problem  (npr.  problem  ugotavljanja  etimologije,  skladnosti  s  siste­

mom  ali  razširjenosti  rabe).  Po  drugi  strani  pa  so  kultivacijska  vPra~ 

šanje  vedno  že  načeloma  stvar  bolj  ali  manj  eksplicitne 

ideologije. 

Zgolj in samo glede na ideološki sistem vednosti in vrednot je mogoče 

določeno rabo  označiti kot neprimerno  - in dodatno  še kot neizobra­
ženo,  pohujšljivo,  žaljivo,  preciozno,  tujo  oziroma  »nenašo«,  sek­

sistično ipd.9  Opiranje na pojem jezikovne kulture v ednini, kot izraz 
uporablja  funkcionalistični  strukturalizem,  predpostavlja  obstoj 

družbenega konsenza  o  teh vrednotah;  toda tako  iz  empiričnih izku­
šenj  z odporom do takega predpisovanja kot iz družbene teorije  (kon­

fliktni modeli družbe)  vemo,  da vsaka taka predpostavka pravzaprav 

le  skuša  vzpostaviti  enega  izmed  modelov  kot  samoumevno  veljav­
nega,  druge  pa  prezreti.  V  resnici  v  družbi  nenehno  poteka 

konku­

9 

Enako  velja  tudi  za  purizem :  ugotovitev,  da  je  besed a  tujega  izvora,  je  sicer  o 
jektivna,  vendar je  stališče,  da  so  tujke  nesprejem ljive,  ideološko.  Tudi  SP  2001 

tu jk več  ne  obravnava kot  »napačnih«,  tem več  jih   zaznam uje  slogovno.

P

o j m o v a n j e

 

j e z i k o v n e

 

r a z n o l i k o s t i

 

v

 

s l o v e n s k i

 

t r a d i c i j i

51

renčni  boj  z a   prevlado  med  kulturami  različnih  družbenih  skupin 

(Vološinov  1973,  Bahtin  1982,  Bourdieu  1992).  Kultura  vsake  od  teh 

skupin  je  jezikovno  utelešena  v njeni  govorici,  v  nekaterih  primerih 

pa tudi v njenem partikularnem  kulturnem jeziku.

O  partikularnih  kulturnih  jezikih  lahko  morda  govorimo  v  pri­

meru  besedil,  ki  pomenijo  nekakšen  interni  kanon  družbene  sku­

pine.  V  primeru  obrobnih  družbenih  skupin  predstavlja  take  žanre 
ljudsko slovstvo v svojih leposlovnih  (pesniških, pripovednih)  in ljud­
sko religioznih  (»vražarskih«)  žanrih -  v slovenski zgodovini celo ute­
lešeno  v bukovništvu.  V urbanih  okoljih  sodijo  sem tudi različne  ob­

like  »straniščne«  poezije10,  ki  poudarjajo  subverzivne  lokalne  vred­
note,  v primeru  ekscesnih  skupin  govorcev  slenga  pa  predvsem  pop 
kultura v svojih subverzivnejših izvedbah, ki jih kapitalistična ekono­
mija še ni komercializirala in s tem integrirala v dominantno kulturo. 

Partikularni  kulturni jeziki praviloma  niso  standardizirani,  saj  lahko 
standardizacijo  z  vsemi  njenimi  kompleksnimi  mehanizmi  izvedejo 

le nacionalne ustanove,  poleg tega pa brezosebna poenotenost niti ni 
njihova vrednota.

1 .4 .2 .  Socialne  zvrsti,  govorice  d ru žb en ih   skupin  in  ustanov

Problematičnost poimenovanja 

socialna zvrst za standardni jezik 

smo  že  omenili.  Zanimivo  pa  je,  da  anglosaško  jezikoslovje  stan­
dardni  jezik  pogosto  obravnava  kar  kot  dejansko  govorico  družbene 

skupine  oziroma  dialekt11.  Tako  formulacijo  najdemo  celo  pri  M.  A. 
K.  Hallidayu,  na  katerega  se  bomo  v  nadaljevanju  izdatneje  oprli;  ta 

ga  ima  po  eni  strani  za  enega  od  (socialnih)  dialektov,  vendar pa  se 

po  njegovi  ugotovitvi  lahko  pojavlja  tudi  kot  »vidik  registra«  (kadar 
ga v zahtevnih  okoliščinah uporablja govorec,  ki ga  sicer ne govori v 

vsakdanjem  življenju;  Halliday  1978:  34).  Giles  in  Powesland  (Giles 
in  Powesland  1975:  15)  v  zvezi  s  tem  govorita  o  »kontekstualno

10 

Seveda  »straniščne  poezije«,  kot  izpričuje  znamenita  knjiga 

Fuk je Kranjcem  v 

kratek čas

 Marjana  Dolgana,  ne tvorijo le pripadniki obrobne kulture,  temveč je 

to  pogosto  tudi  hobi  pripadnikov  elite.  O  teh  pojavih  bomo  več  govorili  v  po- 

n  

glavju 4.6.5.

Če  smo  natančnejši,  pri  tem  mislijo  tisto,  kar  smo  tu  poimenovali 

kulturni,

  ne 

standardni  jezik,  in  imenujejo  ga 

dialekt,

  kar  je  tradicionalnejši  jezikoslovni 

izraz za  govorico  konkretne  skupine  govorcev,  za  kar pa bomo  v tej  knjigi  upo­
rabljali  izraz 

sociolekt,

  ki  je  bolj  uveljavljen  v socioloških  in  semiotičnih  vedah 

in  nima  tradicionalne  geografske  obremenitve.