© Andrej E. Skubic in Študentska založba
Vse informacije o knjigah Študentske založbe dobite na
internet naslovu:
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
81'1
SKUBIC, Andrej E.
Obrazi jezika / Andrej E. Skubic. - Ljubljana : Študentska
založba, 2005. - (Knjižna zbirka Posebne izdaje / Študentska
založba)
ISBN 961-242-037-8
222973952
A
n d r ej
E. S
k u b ic
OBRAZI JEZIKA
r u jM U V A N J t JE Z IK O V N E RA Z N O L IK O ST I V SLO V EN SK I T R A D IC IJI
2 5
Še zanimivejša pa so tista posvetna besedila bukovnikov, ki jih
lahko imamo že za manifestacijo jezikovnega upora proti dominantni
kulturi z neposredno ironijo oz. satiro v nekoliko poznejših doku
mentih, npr. Andreja Šusterja Drabosnjaka
(Ena lepa celu nova M a
nija od. tah hudah žien s parodijami molitev in drugih verskih obraz
cev), pa tudi v prvi slovenski tiskani pesniški zbirki Pavla Knobla iz
1801. Ob slednji je Gspan pred nedavnim potegnil celo vzporednico z
»antipoezijo« slovenskega visokega modernizma, kar je glede na na
ravo mehanizmov jezikovnega upora kulturni dominaciji, kot jih
bomo natančneje predstavili pozneje, na neki način celo bolj
umestno, kot je Gspan v svoji nekoliko šaljivi izjavi verjetno mislil
(Gspan 1978: 323). Povsem razumljivo je tudi, zakaj je razsvetljensko
usmerjeni Vodnik tako jezikovno prakso obsodil kot »drekanje«. Še
tričetrt stoletja bo moralo miniti, preden bo slovensko meščanstvo
dobrohotneje pogledalo na obrobne družbene sloje, iskalo njihovo
zavezništvo in jih začelo celo idealizirati kot varuhe narodove sub
stance ter zdrave pameti.
1 .2. Razmah tradicionalnega slovničarstva
1 .2 .1 . Od razsvetljen stva do revolucije
Bohoričeva slovnica iz leta 1584 je bila v naslednjih stoletjih
kljub zastarelosti svojih načel in očitnim napakam še nekajkrat po
novno izdana, vendar se šele s Pohlinovo
Kraynsko gram m atiko raz
mahne živahna slovenska slovničarska dejavnost, ki je v naslednjih
nekaj desetletjih tudi dejansko posegla v prakso jezikovne standardi
zacije in jezikovno vedenje govorcev slovenščine.
Gramatiko kot vedo v klasični dobi in srednjem veku lahko umes
timo nekam na pol poti med retoriko in logiko, torej med skrajno
pragmatično in skrajno kognitivno usmerjeno vedo o tvorbi smisla.
Medtem ko je retorika poudarjala vplivanjško moč jezika, logika pa
njegov spoznavni potencial, je gramatika raziskovala stvarnost jezi
kovne oblike in pomena. Pri tem se je naravni jezik - v primerjavi z
jezikom logike - seveda izkazal za pomanjkljivega, saj se je zaradi
raznolikosti jezikovnih praks zdelo, da v njem vlada precejšen nered.
Posledica je znani postulat, da jezikoslovci opisujejo jezik zato, da
ugotovijo njegov skriti red, ta red pa potem postane tudi predpis za
»dobro rabo« - torej »naš opis je predpis«. Stvarni raznolikosti se zo
perstavi enovit sistem, navadno temelječ na kaki že relativno enotni
različici jezika (na jeziku literarne tradicije, na govorici geografsko
mobilne elite), a še dodatno ustaljen s slovnično kodifikacijo, s for
muliranjem izrecnih pravil, ki naj veljajo brez izjem, kolikor je to le
mogoče. Slovnična pravila dejanske rabe je pač mogoče tudi prirediti,
če niso v skladu z merili, ki jih družba v tistem danem obdobju in
okolju visoko vrednoti (na primer zgodovinskost, etnična čistost,
logičnost - gl. Urbančič 1987). Tako opisani sistem je »prava« podoba
opisanega jezika; variacija v jezikovni stvarnosti je »odklon« (gl. Vod
nikov citat, citiran v uvodu!).
Kot smo povedali v uvodu, sodobno jezikoslovje priznava, da je
vsak poenoten opis jezikovnega sistema le idealizacija, abstrakcija v
resnici zelo raznolikih praks. Tradicionalno jezikoslovje pa je svoj
predmet jemalo veliko bolj resno - kot da je njihov izdelek pravza
prav resničnost oziroma bi moral biti resničnost. To se je izkazalo
kot družbeno problematično. Tradicionalna slovnica je - za razliko
od dialektologije ali etimologije - svoje jezikovne opise predstavljala
kot slovnico danega jezika
kot takega, npr. slovenščine ali an
gleščine, ne pa kot slovnico prav posebne zvrsti tega jezika, namreč
knjižnega, kar je dejansko bila. To je dalo samoumevno podlago za
vrednotenje odklonov (na primer opuščanja dvojine v ženskem
spolu) kot nečesa, kar torej »ni slovensko«, je obžalovanja vredno
kvarjenje jezika, ljudje, ki govorijo drugače, pa torej praktično ne
znajo govoriti lastnega jezika, so neartikulirani. Tako sklepanje pos
tane še izrazitejše v povezavi z drugim razlogom, namreč z družbe
nimi pričakovanji od jezikoslovcev, ki so se posebno zaostrila od
konca osemnajstega stoletja dalje, ko se v Evropi začne vzpostavljati
primat meščanskega razreda, željnega tudi jezikovnih simbolov
svoje etikete. Crowley (Crowley 1989) zelo prepričljivo vzpostavlja
izrecno povezavo med vzponom meščanskega razreda in pravim raz
cvetom jezikovnih priročnikov v Angliji od začetka devetnajstega
stoletja dalje.
V slovenščini je ta razvoj zaradi nekoliko poznejše naslonitve
meščanskega sloja na slovenščino (šele po marčni revoluciji) razme
roma zapoznel, vendar pa so povezave že od začetka podobne. Poh-
linova (1768) in Gutsmanova (1777) slovnica sta si v marsičem močno
različni, a kot ugotavlja Domej, jima je skupno racionalistično pre
pričanje, da »stoji jezikovna pravilnost nad jezikovno rabo« (Domej
1979: 200). A ideal pravilnosti je očitno povezan z družbeno pripa
dnostjo: po Pohlinu »drhal govori po mili volji, kakor se ji zdi, zato
kvari jezik« (Pohlin 1971: 14), po Gutsmanu pa »nižje ljudstvo na
vadno vse jezike v svojih ustih obrne, zasuče, celo popolnoma iz
maliči«, zato »se ne smeš ravnati po napakah pokvarjenega narečja
podeželana«, kajti »deželan krši jezikovna pravila« (Domej 1979:
204). »Estetsko vrednotenje jezika ima že izrazit razredni prizvok,«
piše M. Orožen (Orožen 1972; tudi Orožen 1989). Zato je treba po
Pohlinovem mnenju »kranjski jezik urediti po pravilih«; »brez teh pe
ruti se jezik ne more vzdigniti«. In posebno Pohlin se je ves vrgel v
vsestransko delovanje za uveljavitev visoke, elitne zvrsti jezika - ne
le s slovnico, temveč predvsem s svojimi prevodi. Zelo zgovoren je na
slov danes izgubljenega Pohlinovega besedila S.
Avr. Avguština En
chiridion, za eno skušno koku se puste nauki visokeh šol p o krajnsku
dapovedati (Kidrič 1978: 10); te vrste so tudi prevodi Gellertovih
pisem kot vzorca olikane meščanske korespondence (prav tam, str.
11), njegovemu zgledu pa so sledili tudi njegovi številni občudovalci
(poezija Pisanic, posebno Devova, slednjega prevodi iz Ovida in Ver
gila; Japljev prevod Metastasijevega Artakserksesa ipd.).
Izkazalo se je, da ti elitistični poskusi preprosto nimajo dovolj
številnega občinstva; čas za meščanstvo, kakršno je nagovarjal Poh
lin, ni dozorel še tričetrt stoletja. Prav tako niso obstajale ustrezne
ustanove za promocijo, npr. šole, ki bi inovativne koncepte razširjale.
Čas krize statusa slovenščine je terjal drugačen pristop, ki so se ga
oprijeli izobraženci iz Zoisovega kroga: skozi elaboracijo tistih žan
rov, ki so imeli naklonjeno občinstvo. Zoisova vizija novega kultur-
nega jezika ima po eni strani izvor v pragmatičnosti, saj se zaveda, da
se mora ob brezbrižnosti meščanstva nasloniti na širše zaledje, po
drugi pa so predromantične simpatije do »prvinskega, nepokvarje
nega« kmečkega človeka omogočale odprtost za take rešitve (»strun
ne kaže napeti previsoko«), kakršne povzpetniku Pohlinu, skrajno
občutljivemu za statusne simbole, niso mogle pasti na misel.
Ta usmeritev je doživela svojo kodifikacijo in teoretični vrh v
slovnici Jerneja Kopitarja (1808), promocijo pa med drugim skozi
prvič ustanovljeno stolico za slovenščino na ljubljanskem liceju, kjer
je Kopitarjev varovanec Fran Metelko od leta 1817 predaval slo
venščino bodočim bogoslovcem in tudi prostovoljnim slušateljem fi
lozofije. Kopitarjeva slovnica je po jezikovnokulturni zastavitvi Poh-
linovi pravo nasprotje. Kopitar, ki govorici slovenskega višjega sloja -
takrat
de facto govorici elite4 - zaradi potujčevalnih vplivov šolanja ni
zaupal, je želel izkoristiti jezikovni zaklad s temi vplivi neokuženega
kmetstva, ki naj bi pod pokroviteljstvom jezikoslovno izobraženih
zbiralcev zacvetel v vsem svojem izraznem bogastvu. To sintetično
načelo, ki je z avtoriteto jezikoslovca poseglo v že uveljavljene jezi-
kovnokultivirane vzorce in se namenilo knjižni jezik usmeriti proti
(še) neobstoječemu idealu jezikovne čistosti, samosvojosti in univer
zalne razumljivosti, je postalo vzorec za nadaljnji tok kultiviranja in
standardiziranja slovenščine; zgodovinsko se je izkazalo kot izredno
učinkovito za ohranitev slovnično-besediščne samosvojosti slo
venščine in za prekinitev odvisnosti od kalkiranih slovničnih in bese
dotvornih vzorcev; obenem pa je bila njegova družbena kohezivnost
(združevanje kultivirane smeri z močnim opiranjem na obrobje,
prim. Pirjevec 1997) tudi tvorno dokaj učinkovita (možnost širokega
bralstva). Prav tako je to načelo vnaprej preprečilo družbene nape
tosti, kakršne so danes značilne npr. za britansko družbo, kjer se
knjižni jezik ozko povezuje ali včasih (naivno) že kar izenačuje z go
vorico družbene elite, torej z njeno kulturno avtoritarnostjo. Obenem
pa so se že kmalu začele kazati tudi njene šibkejše točke, ki so pred
vsem posledica Kopitarjevega nezavedanja temeljne različnosti ob
robnih in elitnih vzorcev. Čeprav se je koncept »etnične čistosti« je
zika ujemal z novimi nacionalističnimi čustvi te dobe, je ta princip od
meščanstva, željnega jezikovnih simbolov svojega statusa, terjal ve
liko naporov pri ustvarjanju takih simbolov. Napetost se je prvič izra
zila ob sporu s Prešeren-Čopovim krogom, ki sta zagovarjala avto
nomnost izobraženskega, kultiviranega jezika, kasneje pa je v
različnih oblikah prihajala na dan še poldrugo stoletje (npr. Voduš-
kova kritika domnevne glagolskosti slovenščine, izhajajoče iz rural
nih vzorcev, Vodušek 1933).
Ta kohezivni model se je moral boriti hkrati na dveh koncih, tako
v stiku z omenjenimi potrebami meščanstva kot s produkcijo av
tentične obrobne kulture, ki je ravno v začetku 19. stoletja doživela
svoj največji vzpon (ko je po šolskih reformah proti koncu 18. stoletja
pismenost začela postajati bolj množična). Samosvoja knjižna pro-
O delujočih družbenih silnicah v razplastitvi tistega časa priča Ravnikar, kot
piše, da se »clo kmet sčasama tako privadi, da misli prav lepo (učeno) povedati,
če postavim namest: ‘sim spovd opravil’, reče: ‘sim spovd dolj položil’» (Orožen
1981b). Germanizirana urbana slovenščina, karkoli si pač mislimo o njej, je
torej uspešno opravljala vlogo kulturnega jezika.
P O JM O V A N JE JE Z IK O V N E RA Z N O L IK O ST I V SLO V EN SK I T R A D IC IJI
2 9
dukcija bukovnikov je pod pritiskom cenzure nekaj desetletij tekmo
vala s produkcijo izobraženstva za preproste ljudi; slednja pa je po
več desetletjih z velikim številom široko distribuiranih vzgojnih knjig,
ki jih je pisala predvsem duhovščina (Ravnikar, Slomšek, Veriti itd.)’
zatrla njene subverzivne potenciale ter jo - posebno po začetku delo
vanja Mohorjeve družbe 1851 - potisnila povsem v ozadje. Veliki po-
revolucijski razmah slovenskega kulturnega jezika, ki se je predstav
ljal kot ljudski jezik, »kakršen bi moral biti«, je avtentični ljudski
jezik, ki se kot dejanski izraz drugačne, obrobne kulture ni ujemal z
idealnimi predstavami5, naredil za nekaj nepotrebnega, nekaj, česar
ni treba videti, njegovega govorca pa potisnil v vlogo pasivnega kon-
zumenta prosvetnih knjig.
1 .2 .2 . Od m arčne revolucije do nove države
Revolucija leta 1848 je srca mladega izobraženstva napolnila z
novimi vizijami o svobodi, kakršnih na tem ozemlju ni bilo zaznati
od zloma politične moči deželnih stanov na začetku 17. stoletja. Na
cionalizem, prej domena razmeroma redkih navdušencev za prosve-
tljevanje preprostega ljudstva, v meščanski eliti pa predvsem nekon
vencionalnih boemov, se je zdaj utelesil v množici odkritih političnih
pobud, ki so temeljito reformirale stare in oblikovale nove družbene
ustanove. Slovenščina je vstopila v politično življenje, v kranjski de
želni zbor (v praksi predvsem od 1861 dalje) in v občinske svete. Ob
na novo pridobljeni možnosti za izboritev družbenega ugleda jezika
m nenadnem dvigu družbene samozavesti so se bliskovito razcveteli
žanri, ki so omogočili stilski elaboraciji še nekaj let prej nepredsta
vljiv razmah.
Pojavi se ekskluzivno slovenski salon v obliki številnih političnih,
interesnih in kulturnih društev, gledališč, čitalnic; v celi vrsti časopi
sov se je razmahnila slovenska meščanska publicistika, v leposlo
vni produkciji pa slovenski roman kot izrazito meščanski žanr
Ogorčenje nad tako izumetničenim pristopom k ljudskemu jeziku je obsojal
npr. Cop, ko je v pismu Kopitarju 1833 smešil njegov idealizacijski moralizem:
» otlej je golo obrekovanje, če na splošno govorijo, da zlepa ni mogoče slišati
nikjer toliko kvantanja kakor v Ljubljani in da so Kranjci na splošno na to še po
sebej udarjeni. In potlej naše ljudske pesmi, kako poučne so šele te! / .../ Za
tako ljudstvo mora seveda obstajati ne samo lasten, pravoveren
katolicizem,
temveč tudi lastna, strožja morala in ne taka, kakor obstaja za preostali svet «
(Kopitar in Cop 1973: 136).
U B R A Z I JEZ IK A
pomemben za promocijo tega jezika pri zgornjih slojih. Za prihod
nost knjižne slovenščine je bilo izredno pomembno, da je bila kot
učni predmet takoj leta 1848 uvedena v gimnazije (kot učni jezik se
je začela postopno uvajati šele sredi druge polovice stoletja). Ta pro
mocijski mehanizem je pomenil, da so se poslej vsi bodoči slovenski
intelektualci sistematično seznanjali s slovnico visoke kulturne zvrsti
jezika, pomenilo pa je tudi, da je bilo treba napisati novo kodifikacijo,
v kateri bo ta visoka zvrst nedvoumno opredeljena, da se bo po vseh
gimnazijah poučevala enako. To slovnico je leta 1854 napisal Anton
Janežič. In če so izobraženci starega kova še samoumevno uporabljali
kot konverzacijski jezik nemščino (Bleiweis, Toman, Dežman - Prija
telj 1955: 130), se je mlada generacija bridko zavedla potrebe po elitni
govorni slovenščini, primerni za politično delovanje in salon. Stiska
te generacije je bila vsekakor toliko večja, ker je v tem času že samo
pojavljanje slovenščine v kultiviranih kontekstih (npr. na meščanskih
plesnih prireditvah) pomenilo subverzijo, napad na ustaljeni red,
proti čemur je bila obramba le ena - aktivna konkurenca, poskus, biti
kultiviranejši od uveljavljenega kulturnega jezika. Leta 1864 je bila
ustanovljena Slovenska matica z namenom, da podpira slovensko
znanost; in glede na vse povedano nas ne more presenetiti, da je bila
ena od njenih prvih publikacij prav bonton
(Olikani Slovenec Ivana
Vesela, 1868).
V tem času naletimo na več nazornih primerov želje po učinko
vitem povzdignjenju jezika, ki prav zaradi svoje radikalnosti niso
zares uspeli proti demokratičnemu duhu, ki se vleče od Kopitarja
naprej. Prvi je prizadevanje za umetni panslovanski jezik (Majar,
mladi Janežič, Razlag, Einspieler idr.), ki naj bi slovenski družbeni
eliti dal številčno zaledje vsega slovanstva in s tem tudi večji dru
žbeni prestiž. Majarjev argument iz 1849 je dovolj nazoren: »Ako
Slovenec ali Horvat ali Serb tako lepo in izverstno piše, da ga vsi Ju-
goslaveni, to je Iliri, razumijo, se od njega reče: da piše lepo po knji
ževno / .../ -
po gospodsko - po jugoslavensko - po ilirsko« (Prijatelj
1955: 305, poudarek je moj). Pri panslavizmu je bil namen vzposta
vitve razredne ločnice zelo ekspliciten: preprosto ljudstvo naj se pač
izraža v »slovenskem narečju«, za višje kulturne potrebe pa naj se
prevzame nov jezik. V praksi ta zamisel seveda nikoli ni presegla
okornih pisnih poskusov, objavljenih v delu časopisja; nekaj
dediščine je pustila v slovanizacijskih težnjah tedanjega meščan
skega časopisja. Dolgoročno pa je pomembnejša njena druga posle
dica: prispevala je namreč idejo končnega vseslovenskega poenote
nja dotlej dokaj pokrajinsko različne ortografije, ki so jo s tako ime
novanimi »novimi oblikami« po letu 1850 uveljavili Miklošič in nje
gov dunajski krog.
Elitizacijska ne v izhodiščni ideji, gotovo pa v posledicah, so pri
zadevanja Frana Levstika in njegovih sotrudnikov po historizaciji
knjižnega jezika oziroma uvedbi etimološko izpričanih slovničnih in
fonetičnih oblik. Ta zamisel je pravzaprav še nekakšna nadgradnja
purizma; njen ideal je umetno ustvarjen, rodovno čist jezikovni sis
tem, podprt z vizijo slavne preteklosti (dejansko je šlo za opiranje na
spoštovanja vredni knjižni korpus stare cerkvene slovanščine, za ka
tero se je takrat domnevalo, da je neposredni prednik slovenščine).
Nekatere etimološke reforme se so uveljavile (npr. pisava
bralka nam.
bravka; dražji nam. draži), mnoge ne (npr. pisava ohati nam. vohati,
bogatstvo nam. bogastvo), jezik pa se je z njimi nedvomno oddaljeval
od jezikovne prakse množic in postajal zahtevnejši.
Veliko preprostejši in zato tudi modnejši poskus elitizacije pa se
je pojavil na področju izreke, namreč izreka »po črki« ali, kot so jo po
imenovali njeni nasprotniki, »elkanje«. Šlo je za poskus, da se na
hitro pridobi kulturna, standardizirana izreka slovenščine z
natančnim izgovarjanjem po črkovnem zapisu (vštevši z izreko [1] v
besedah kot »šel«, »jedel«), To naj bi bilo »edino sredstvo, da se pri
kupi naš jezik tudi lepim gospem in gospodičnam in žlahtni gospodi«
(citat članka iz Novic 1. 1861, Rupel 1946: 11). Izreka po črki je v žan
rih javnega nastopanja, npr. v gledališču, preživela dobrih petdeset let
in za kratek čas prišla celo v uradne šolske učbenike (6., Sketova iz
daja Janežičeve slovnice 1889).
Vsem tem težnjam je v tem času zmagovitega meščanskega na
vdušenja nasprotoval tok tradicionalnega jezikoslovja, ki je v po
skusu družbene elite, da si sama izoblikuje svoj jezik, videl nelegi
timni jezikovni diletantizem; kot nasprotje mu je postavljal znan
stveno prizadevanje za tradicionalno pravilnost. Najbolj daljno
sežna so bila pri tem prizadevanja patra Stanislava Škrabca, ki se
nam v duhu nazorov današnje slovenistike dejansko lahko zdijo kot
glas zdravega razuma v času, ko so bizarne zamisli kar cvetele.
Škrabec je priznal: »izobraženim mej nami je potrebna edinstvena,
imenujmo jo, če dovolite, ‘književna’ izreka...« (Škrabec 1918:
283-284). Določitve take izreke pa se je lotil z zapletenim po
stopkom, s katerim naj bi kranjščino očistil »nevglajenosti in
3 2
O
b r a z i
j e z i k a
preproščine dialektične« (prav tam), namreč z rekonstrukcijo ra
zvoja glasovja v različnih narečjih in z iskanjem estetsko in zgodo
vinsko »najboljših« oblik (njegovo temeljno delo v tem pogledu je
Škrabec 1916). Njegova načela, ki po zaslugi slovničarja Antona
Breznika veljajo za slovensko zborno izreko še danes, pa so ven
darle podobno protislovna kot že Kopitarjeva. Po eni strani lahko
resda njihov uspeh pripišemo ironičnemu dejstvu, da so tudi taka
prav dobro ustrezala potrebi meščanstva po »irealno privzdignjeni
izreki« (Vodušek 1959); po drugi pa so pravico odločanja o podobi
kulturnega jezika znova odrekla laičnemu meščanstvu. O kultivira
nosti jezikovnega sredstva, ki naj bo ideal celotnemu narodu, ne
presoja »olikana raba«, temveč jezikoslovec znanstvenik, ki je edini
sposoben strokovne presoje.
Dejansko je bizarnost različnih meščanskih jezikovnih zamisli še
pomagala utrditi mit o nepokvarjenem »ljudskem jeziku«, ki se je
začel že pri Kopitarju. Kot opaža A. Vidovič - Muha, ločevanje med
ljudskim in meščanskim jezikom v tem času in tudi pozneje dejansko
ponavadi sploh ne pomeni resničnega socialnega ločevanja, temveč
predvsem ločevanje med »naravnim« in »izumetničenim« (Vidovič -
Muha 1996: 20-21). Če je bil v Kopitarjevem času meščanski jezik
preveč ponemčen, je bil zdaj preveč afektiran ali poslovanjen; in obe
težnji lahko imamo za posledico tega, da se je v devetnajstem stoletju
slovenski meščanski sloj zapolnjeval z ljudmi iz obrobja. To je pač
imelo tako slabe kot dobre posledice. Po eni strani so se parveniji ho
teli kar najhitreje distancirati od kmetstva z novo jezikovno etiketo, ki
so jo sproti izumljali, po drugi pa je ravno najbolj praktično jezikovno
dejavne in talentirane med njimi (z izjemo Kersnika so bili domala vsi
kmečko-delavskega rodu!) vodil stik s tisto kontinuiteto poljudnega
knjižnega jezika, ki je že od časov Vodnika lahko računal na najširše,
kmečko bralsko zaledje, kakršno je slovenščini pomagalo prebroditi
najbolj kritično obdobje.
A mit o ljudskem jeziku kot kulturnem idealu je dejansko v zas
novi shizofren: ta jezik je pač »po eni strani v idealni predstavi izho
dišče in cilj jezikovnega načrtovanja, po drugi pa za višje sloje izra
zito nesprejemljiva, inkriminirana komunikacijska praksa« (Stabej
1998: 32). In resnično je moral ta jezik, če je hotel biti ideal, uperiti
ost tako navzgor proti bizarnim težnjam meščanstva kot navzdol
proti vulgarnosti dejanskih spodnjih slojev. Celo največji ljubitelji
ljudskosti, kot Levstik, so se namreč zavedali, da je ljudstvo enako kot
P
o j m o v a n j e
j e z i k o v n e
r a z n o l i k o s t i
v
s l o v e n s k i
t r a d i c i j i
3 3
V
18. stoletju »v šalah robato, v jeziku rado ohlapno« (Levstik 1990:
22
).
1 .2 .3 . D ia lek to lo g ija in »organska za b lo d a «
Na tem mestu je verjetno smotrno omeniti drugo veliko panogo
tradicionalnega jezikoslovja, ki se razmahne prav v tem času in ki
ima z gramatiko navidez nasprotne cilje, pa vendar skupna ideološka
izhodišča obdobja obe vedi nazadnje pripeljejo do podobnih učinkov.
Če si gramatika prizadeva v jeziku odkriti skrito enotnost, dialektolo
gijo kot nekakšno nadaljevanje že prej priljubljenega primerjalnega
jezikoslovja »z drugimi sredstvi« zanima predvsem sama raznolikost,
v kateri vidi popisa vredno bogastvo, ki omogoča vpogled v zgodovin
ski razvoj jezika.
Dialektologije ne zanima distribucija jezikovnih razlik v družbi,
temveč po geografskem ozemlju. Socialni dejavniki so pri tem celo
moteči; ker jo zanimajo ravno najizrazitejši pojavi razlik, išče infor
matorje med osebami s kar najnižjo izobrazbo, kajti ta bi utegnila
skvariti prvotnost narečja; med starejšimi generacijami, saj veljajo
narečja za »razvodenevajoča« pod vplivom sodobne mobilnosti in
množičnih komunikacij; pogosto pa tudi moškimi govorci, saj naj bi
se bili moški načeloma manj pripravljeni prilagajati govorici sogovor
nika, zato so bolj sposobni producirati avtentično gradivo. Na tem
mestu kaže omeniti dve posledici dialektološkega pristopa, ki vpli
vata tudi na današnjo jezikoslovno doktrino in poljudno dojemanje
jezikovne raznolikosti.
Dialektologijo zanima »naravni« razvoj glasovnih, slovničnih in
leksikalnih pojavov. V ugotavljanju njegovih zakonitosti vidi možnost
za rekonstrukcijo zgodnejših faz v razvoju jezika. Kritična sociolin
gvistika tako pojmovanje »naravnega razvoja« imenuje kar »organska
zabloda« (Cameron 1997: 63); gre za prepričanje, »da je jezik kot or
ganizem z lastnim življenjem, ki se razvija, da bi izpolnil potrebe svo
jih govorcev. Kako pravzaprav naj bi jezik to počel, ostaja skrivnost.«
(prav tam). V nasprotju s tem nazorom pa je Deborah Cameron v
knjigi
Verbal Hygiene (Cameron 1995) izčrpno obdelala različne
načine, kako se govorci dejavno in zavestno angažirajo pri oblikova
nju, uveljavljanju in vzdrževanju različnih jezikovnih praks. Tudi oče
sociolingvistike W. Labov je trdil, da vidi kot svoj glavni prispevek k
področju jezikoslovja ugotovitev, kako so jezikovne inovacije in
P
o j m o v a n j e
j e z i k o v n e
r a z n o l i k o s t i
v
s l o v e n s k i
t r a d i c i j i
45
kot je naslednja: »Žal so nekateri slovenski jezikoslovci v času, ko bi
morali napenjati vse sile, da ohranijo ogroženo jezikovno normo, vse
preveč prevzeti od spoznanj sodobne svetovne lingvistike, skušali pri
zadevanja za jezikovno normo razvrednotiti s trditvijo, da takšna
norma velja samo za višje zvrsti jezika ...« (Gradišnik 1986: 19). Isti
avtor izjavlja, da je »vprašanje našega razmerja do slovenščine pred
vsem
moralno vprašanje« (prav tam, str. 26, poudarek v izvirniku), in
v svojo podporo citira tudi B. Štiha: »Nesmisel je trditi, da imajo
različni sloji prebivalstva pravico govoriti na ‘svoj’ način in da se pri
padniki različnih poklicev, zlasti ročnih, lahko izražajo na svoj po
sebni način [...] Zaradi vsega tega imata narod in ljudstvo samo en in
edini jezik.« (prav tam, str. 20) In nenazadnje, celo v sami moderni
slovenistični znanosti je zaslediti trditve, ki so izraz »organske za
blode«
par exellence: »Slovenski jezik ima v sebi vgrajen občutljivejši
varnostni mehanizem, ki se [na vdiranje tujk, op. A. E. S.] odzove
prej kot npr. v češčini.« (Kalin Golob 1996: 36)
Kaže, da bomo morali, preden se bomo posvetili samim intimnim
motivacijam za jezikovno vedenje, ki jih obljubljamo že nekaj časa,
vseeno najprej predstaviti nekoliko drugačno vizijo knjižnega jezika, ki
bo z vprašanji, ki jih bomo odpirali, bolj skladna. Temelji na socializa
cijskih mehanizmih, ki so osnova za posameznikov odnos do skup
nosti in njene semiotike. Za razliko od v slovenistiki prevladujočega
gledanja, ki izhaja iz samoumevnega pojmovanja knjižnega jezika kot
vrednote naroda, je večplastna, saj si prizadeva upoštevati pestrost
družbenih mehanizmov in tudi njihove zgodovinske pogojenosti.
1.4. Problemi koncepta knjižnega jezika
1 .4 .1 . K njižni, stan dard n i in kulturni je z ik
»Kaj potem ne m araš več slenga?« je rekla Rosamond igrivo resno.
»Samo napačne sorte. Saj je vsaka izbira besed že sleng. Razred zazn a
muje.«
»Tudi pravilna angleščina obstaja: to ni sleng.«
»Prosim lepo: pravilna angleščina je sleng pikolovskih zadrtežev, ki p i
šejo zgodovinske knjige in eseje. In najhujši sleng od vseh je sleng
pesnikov.«
George Eliot, M iddlem arch (1872)
46
O
b r a z i
j e z i k a
Preden nadaljujemo, želim poskusiti vnaprej »prestreči« dve vrsti
že slišanih ugovorov na pojme, ki jih želim predstaviti. Prvi je ugovor
v stilu: »Ti pojmi ukinjajo koncept knjižnega jezika, brez njega pa bo
zavladala anarhija.« Pojmovnik, s katerim bomo problematiko jezi
kovne raznolikosti obravnavali v nadaljevanju, ne ukinja pojma knjiž
nega jezika, temveč mu zgolj skuša najti trdnejše, bolj družbeno re
alne temelje, kot je nekakšna samoumevna nacionalna vrednota v da
našnjem postmodernem času, ko se morajo »tradicije zagovarjati«.
Res je, da v nadaljevanju ne bomo več uporabljali strokovnega
izraza
knjižni jezik, ker je ta zaradi svoje navezave na žanr knjige kljub tra
dicionalnosti (ali morda prav zaradi nje) zavajajoč; pojem kot tak pa
bomo skušali nekoliko natančneje opredeliti oziroma smiselno razde
liti. Drugi značilni ugovor pa je: »Ta terminologija izhaja iz drugih tra
dicij, kjer so vladale in še vladajo drugačne kulturne razmere.« Ter
mini, ki jih bomo uporabljali, so se v resnici občasno že pojavljali tudi
v slovenskem jezikoslovju, čeprav niso bili eksplicitneje opredeljeni.
Niso pa bili prevzeti iz kake tuje teorije; mislim, da je namreč tudi v
npr. razmišljanju M. A. K. Hallidaya, ki je mojemu precej blizu,
knjižni jezik zaradi tradicionalne angleške rabe nima pravega mesta,
ne opisuje
dejanskega statusa tega jezika. Definicije in razlikovanja,
ki bodo sledila, so tradicionalnim slovenskim pojmovanjem dejansko
nekoliko tuja, a ne zato, ker bi sledila tujim kulturnim modelom,
temveč zato, ker je njihov namen preseči kulturne razlike. S tega sta
lišča zgornji citat iz G. Eliot (iz angleške kulture) nikakor ni teo
retično pravilen, vendar pa provokativno opozarja na nekatere silnice
v odnosu do jezika, ki omogočajo zelo različne poglede nanj v zgodo
vinsko različno pogojenih nacionalnih kulturah.
V okviru tradicionalnega pojma knjižnega jezika dejansko učin
kujeta dva pojava,
standardni in kulturni jezik. Izraz standardni
jezik, ki je sicer bolj uveljavljen v anglosaškem jezikoslovju, sam opi
ram na pojem
jezikovne standardizacije-, slednji izraz je po njenem te
oretiku Einarju Haugenu (Haugen 1997) danes uveljavljen tudi v slo
venistiki (čeprav večkrat v nekoliko drugačnem pomenu, prim. Pogo
relec 1996) in širše slavistiki (Brozovič 1970). Nanaša se deloma na
pomen (npr. odprava pomenskih ohlapnosti v besedišču za tvorbo
kompleksnejših sporočil), predvsem pa na standardizacijo jezikov
nega izraza (npr. odprava moteče variacije, ki je v nasprotju z zahte
vami tehnologije, npr. tiska, ali komunikacije z množico naslovnikov,
ki so govorci različnih narečij). V postopku standardizacije se pred
P
o j m o v a n j e
j e z i k o v n e
r a z n o l i k o s t i
v
s l o v e n s k i
t r a d i c i j i
47
piše izrazna podoba, optimizirajo slovnična sredstva ter fiksirajo po
m e n i
besed. Glavni kodifikacijski priročniki so torej pravopis/pra
v o
rečj e, slovnica in pravopisni slovar, ki določajo merila pravilnosti
v okviru standardiziranih besedil. Produkt standardizacije je urejen
jezik, očiščen nedoslednosti v pisavi/izreki, slovničnih dvoumnosti
in redundanc ter motečih polisemij. Njegova vsebina je torej
pretežno
znotraj jezikovna in se nanaša na produkt prizadevanj standardiza
cije, postopka, katerega namen je jezik karseda poenotiti v formi in
diverzificirati v funkcijski zmožnosti - predvsem za tvorbo z različnih
vidikov zahtevnejših žanrov.
Pojem standardnega jezika je povezan predvsem s tehničnimi vi
diki jezikovne rabe: to je najprimernejša oziroma najbolj optimalna
oblika jezika za pisavo, zlasti za tisk za množično komunikacijo, pa
tudi za nekatere žanre, npr. znanstvena besedila ali administrativne
obrazce, kjer mora biti jezik kar najbolj transparenten in objektiven.
Vendar pa standardizacija - čeprav je opravilo jezikoslovcev, filologov
in drugih strokovnih avtoritet - ni zgolj jezikovno vprašanje, temveč
posega tudi na zunaj jezikovno, širše družbeno področje. Standardni
jezik se namreč vedno oblikuje z namenom, ki ni le tehničen, temveč
skuša tudi utelesiti najpopolnejšo formo
kulturnega jezika, do kate
rega pa imajo pripadniki različnih družbenih skupin lahko protislo
ven odnos.
Pojem kulturnega jezika opiram na pojem
jezikovne kulture v
praški (in tudi slovenski) funkcionalni strukturalni lingvistiki in ta
pojem ločujem od pojma standardizacije. Izraz, kot sem omenil že v
poglavju 1.1.1, povzemam po Vidovič - Muha 1996. Nanaša se deloma
na izraz (npr. prestižna izreka kot simbol spoštovanja do priložnosti,
naslovnika ipd.), pretežno pa na vsebinske vidike kulturne komuni
kacije (izbira sporočil, ki jih dominantna kultura priznava kot legi
timne). Sodobni pravopisi in tudi slovarji vključujejo tudi jezikovno-
kulturne informacije v obliki zvrstnih in ekspresivnih kvalifikatorjev;
ti kvalifikatorji so merilo primernosti. Produkt kultiviranja je posa
meznikova vedenjska drža, tudi v rabi različnih zvrsti jezika. Njegova
vsebina je
pretežno zunajjezikovna in se nanaša na jezik, ki ga ima
družba za primernega za družbeno prestižne priložnosti, povezane
npr. z njeno reprezentanco (družbeno obredje), interpretacijo sveta
(religiozno obredje in/ali znanost), reprodukcijo (izobraževanje) in
drugimi pomembnimi področji, skratka, z njeno legitimno kulturo.
Izraz je nekako prekriven z Bourdieujevim pojmom
legitimnega
O
b r a z i
j e z i k a
jezika (gl. poglavje 4.3.2); s tvorbo in reprodukcijo kulturnega jezika
prevladujoča družbena skupina predpisuje določene vzorce jezikov
nega vedenja kot legitimne, primerne, spodobne, druge pa kot manj
primerne, v hudih primerih morda celo tako zelo, da terjajo odločne
protiukrepe (prepoved in uničevanje obscenih besedil, kaznovanje
govorcev ali piscev). Kulturni jezik ni izrecno
predpisan v priročnikih
(čeprav sodobni pravopisi vključujejo informacije o njem), temveč se
reproducira in razvija kot vsaka druga družbena praksa in norma - s
celotno socializacijo, ko se pripadnik skupnosti nauči, kako se v
družbi spodobi vesti, delovati ter tudi govoriti in pisati.
Pojem kulturnega jezika je povezan predvsem s simbolnimi vi
diki jezikovne rabe: to je reprezentativna jezikovna forma, ki uteleša
najvišjo, torej dominantno kulturo politične skupnosti, utemeljene na
danem jeziku. Zato poteka med njim in govoricami družbenih skupin
nenehen boj za področja rabe, pač glede na stanje in dojemanje plu-
ralističnosti kulture v dani družbi. To lahko ponazorimo s spremi
njanjem mesta dialekta v nekaterih družbeno cenjenih žanrih, npr. v
gledališču. V osemnajstem in devetnajstem stoletju je bilo mesto slo
venskim narečjem oziroma nasploh nekulturnemu jeziku le v ljud
skih burkah in verskih igrah za preprosto ljudstvo (prim. zgoraj ome
njeni
Kapelški pasijon]7, medtem ko je bilo »resno gledališče« trdno
na braniku dominantne jezikovne kulture8. Šele v dvajsetem stoletju
je našel pot v komedije, v vlogi smešenja pripadnikov obrobnih druž
benih skupin, v resni drami pa se je še v drugi polovici stoletja odvi
jala polemika glede možnosti odstopanja od popolne standardne iz
reke v smeri (kulturne) pogovorne v »konverzacijski drami«. Šele
proti koncu 20. stoletja kulturni jezik odstopi mesto govoricam ob
robnih družbenih skupin tudi v popolnoma resni dramatiki.
Seveda narečja, o katerem govorimo tukaj, ne smemo pomešati z idealiziranim
»ljudskim jezikom«, ki so ga v dramah uporabljale preproste dramske osebe že
od Linharta dalje; tega lahko še vedno imamo za popreproščeno obliko kultur
nega jezika.
8
Karseda tipična je Bleiweisova kritika gledališke predstave
Zmešnjava nad
zmešnjavo
J. A. Babnika - Buchenhaima 4. dec. 1848 v Ilirskem listu: »Zgrešen
v osnovi,
prost in obscen v izpeljavi, trivialen
in pogreškov poln v jeziku ...
Kakor bo slovensko društvo prisrčno in vedno spodobno pozdravilo prizadeva
nja za povzdigo jezika in narodnosti na slehernem polju / .../ , pa ne bo v na
sprotnem primeru nikoli potegnilo s slabim, zgolj zavoljo tega, ker je slovensko,
marveč bo - ne oziraje se na to - javno karalo tisto, kar je
nevredno ter povzdigi
jezika in omikanja naroda kvarno
.«
P
o j m o v a n j e
j e z i k o v n e
r a z n o l i k o s t i
v
s l o v e n s k i
t r a d i c i j i
49
Standardni jezik tipično nastane na podlagi kulturnega jezika, ki
je obstajal že pred njim; simbolne potrebe so pač starejše od
tehničnih zmogljivosti. V Evropi po antiki lahko praktično ves čas go
vorimo o obstoju kulturnih vernakularnih jezikov v družbenem in
deloma verskem obredju ter v slovstvu; problematika natančne stan
dardizacije pa se je v večini začela zares pojavljati šele z uveljavlja
njem novih tehnologij za tvorbo in distribucijo besedil, kot so v pis
nih žanrih tisk in v govornih elektronski mediji, z nastajanjem novih
ustanov, kot so nacionalne znanosti in vsenarodna politična predstav
ništva, ter z možnostjo množične promocije na ustrezni ravni, pred
vsem kot šolskega predmeta. V zgodovini slovenščine se je to zgodilo
prvič ob nastanku prvih slovenskih knjig v 16. stoletju, čeprav proces
zaradi odsotnosti promocije ni bil izpeljan do konca; ob drugem pos
kusu, ki je potekal celo devetnajsto stoletje, je bil ta proces zaradi za-
mrtja tradicije slovenskega kulturnega jezika v vmesnem času precej
manj samoumeven in zato konfliktnejši.
Ko se standardni jezik razvije, samodejno prevzame vlogo
ideala
forme kulturnega jezika. Kljub temu pa menim, da je razlikovanje
med obema pojmoma smiselno ohraniti, saj lahko zanemarjanje
različnosti v značaju obeh pojmov pod okriljem enega izraza
(»knjižni jezik«) privede do teoretično pomembnih nesporazumov;
njune domene, nastanek in obstojnost namreč
niso pod vplivom istih
dejavnikov. Pojem standardnega jezika je glede na kulturni jezik
hkrati ožji in širši.
Ožji je v tem, da ga pojem kulturnega jezika v nekaterih vidik
presega, saj v domeno kulturnega jezika sodijo tudi nekatere prakse,
ki niso in ne morejo biti povsem standardizirane, npr. manj formalna
spontana tvorba besedil. Nekakšna bizarnost je, da skuša SP 2001
(Pravopisna komisija SAZU 2001, tudi Toporišič 1984) kar natančno
standardizirati »knjižni pogovorni jezik«, čeprav gre za izredno flu
idno, spontano prilagajajoče se področje sproščenega načina kultur
nega izražanja, ki pa še ni (in ne more biti) povsem standardno. Kot
smo omenili, govorci pridobijo občutek za kulturni jezik že v procesu
same socializacije, zato imajo za svojo samoumevno svoboščino, da
manevrirajo na področju, ki je v resnici le »prehodna stopnja na poti
k drugim govornim zvrstem« (Pogorelec 1982).
^ Širši pa je v tem, da se njegova načela širijo tudi na področja, ki
več ne sodijo v domeno kulturnega jezika - tja, kjer je iz tehničnih
razlogov zaželena enotnost forme, čeprav ne gre za raven legitimne
50
O
b r a z i
j e z i k a
(»visoke«) kulture. Primer slednjega razhajanja najlaže ponazorimo
kar z načelnim razhajanjem v pristopu k besedi »cagavec« v novem
pravopisu (Pravopisna komisija SAZU 2001) v polemiki med J. Topo
rišičem in E. Kržišnik. Slednja je postavila teoretično vprašanje, zakaj
pravzaprav pravopis normira zapis te besede (nasproti potencialni va
rianti »cagovec«), ko pa je beseda neknjižna in torej zunaj dosega
predpisa knjižne norme. Dilema izgine, že upoštevamo, da
kulturni
jezik to besedo dejansko odklanja kot nelegitimno za prestižne rabe,
medtem ko
standardni jezik stremi k vzpostaviti univerzalno (vseslo
vensko) veljavnih pravil, ki jih je mogoče aplicirati na katerokoli jezi
kovno sredstvo, kadar se mora to iz kakršnegakoli razloga pojaviti v
okolju posebnih žanrskih zahtev (npr. citatno, v pisni rabi). Hkrati pa
drži, da avtoriteta standardnega jezika, ki sloni na njegovi temeljni
povezavi s funkcijo kulturnega jezika, pri aplikacijah na jezikovna
sredstva, ki domujejo v nekulturnih sferah,
oslabi (podobno velja za
razpravo o smiselnosti kodifikacije zapisa »kureč« nasproti »kure« oz.
»kurac«, kjer aplikacija pravil iz sfere kulturnega jezika na jezikovno
sredstvo, ki je v osnovi ekscesno, »protikulturno«, za mnoge učinkuje
smešno). Tako načelno razhajanje imam za posledico dvoumnosti, ki
je inherentna tradicionalnemu izrazu
knjižni jezik.
Standardizacijska vprašanja so načeloma odprta racionalni ozi
roma objektivni argumentaciji, vsaj kolikor veljajo za znanstven
problem (npr. problem ugotavljanja etimologije, skladnosti s siste
mom ali razširjenosti rabe). Po drugi strani pa so kultivacijska vPra~
šanje vedno že načeloma stvar bolj ali manj eksplicitne
ideologije.
Zgolj in samo glede na ideološki sistem vednosti in vrednot je mogoče
določeno rabo označiti kot neprimerno - in dodatno še kot neizobra
ženo, pohujšljivo, žaljivo, preciozno, tujo oziroma »nenašo«, sek
sistično ipd.9 Opiranje na pojem jezikovne kulture v ednini, kot izraz
uporablja funkcionalistični strukturalizem, predpostavlja obstoj
družbenega konsenza o teh vrednotah; toda tako iz empiričnih izku
šenj z odporom do takega predpisovanja kot iz družbene teorije (kon
fliktni modeli družbe) vemo, da vsaka taka predpostavka pravzaprav
le skuša vzpostaviti enega izmed modelov kot samoumevno veljav
nega, druge pa prezreti. V resnici v družbi nenehno poteka
konku
9
Enako velja tudi za purizem : ugotovitev, da je besed a tujega izvora, je sicer o
jektivna, vendar je stališče, da so tujke nesprejem ljive, ideološko. Tudi SP 2001
tu jk več ne obravnava kot »napačnih«, tem več jih zaznam uje slogovno.
P
o j m o v a n j e
j e z i k o v n e
r a z n o l i k o s t i
v
s l o v e n s k i
t r a d i c i j i
51
renčni boj z a prevlado med kulturami različnih družbenih skupin
(Vološinov 1973, Bahtin 1982, Bourdieu 1992). Kultura vsake od teh
skupin je jezikovno utelešena v njeni govorici, v nekaterih primerih
pa tudi v njenem partikularnem kulturnem jeziku.
O partikularnih kulturnih jezikih lahko morda govorimo v pri
meru besedil, ki pomenijo nekakšen interni kanon družbene sku
pine. V primeru obrobnih družbenih skupin predstavlja take žanre
ljudsko slovstvo v svojih leposlovnih (pesniških, pripovednih) in ljud
sko religioznih (»vražarskih«) žanrih - v slovenski zgodovini celo ute
lešeno v bukovništvu. V urbanih okoljih sodijo sem tudi različne ob
like »straniščne« poezije10, ki poudarjajo subverzivne lokalne vred
note, v primeru ekscesnih skupin govorcev slenga pa predvsem pop
kultura v svojih subverzivnejših izvedbah, ki jih kapitalistična ekono
mija še ni komercializirala in s tem integrirala v dominantno kulturo.
Partikularni kulturni jeziki praviloma niso standardizirani, saj lahko
standardizacijo z vsemi njenimi kompleksnimi mehanizmi izvedejo
le nacionalne ustanove, poleg tega pa brezosebna poenotenost niti ni
njihova vrednota.
1 .4 .2 . Socialne zvrsti, govorice d ru žb en ih skupin in ustanov
Problematičnost poimenovanja
socialna zvrst za standardni jezik
smo že omenili. Zanimivo pa je, da anglosaško jezikoslovje stan
dardni jezik pogosto obravnava kar kot dejansko govorico družbene
skupine oziroma dialekt11. Tako formulacijo najdemo celo pri M. A.
K. Hallidayu, na katerega se bomo v nadaljevanju izdatneje oprli; ta
ga ima po eni strani za enega od (socialnih) dialektov, vendar pa se
po njegovi ugotovitvi lahko pojavlja tudi kot »vidik registra« (kadar
ga v zahtevnih okoliščinah uporablja govorec, ki ga sicer ne govori v
vsakdanjem življenju; Halliday 1978: 34). Giles in Powesland (Giles
in Powesland 1975: 15) v zvezi s tem govorita o »kontekstualno
10
Seveda »straniščne poezije«, kot izpričuje znamenita knjiga
Fuk je Kranjcem v
kratek čas
Marjana Dolgana, ne tvorijo le pripadniki obrobne kulture, temveč je
to pogosto tudi hobi pripadnikov elite. O teh pojavih bomo več govorili v po-
n
glavju 4.6.5.
Če smo natančnejši, pri tem mislijo tisto, kar smo tu poimenovali
kulturni,
ne
standardni jezik, in imenujejo ga
dialekt,
kar je tradicionalnejši jezikoslovni
izraz za govorico konkretne skupine govorcev, za kar pa bomo v tej knjigi upo
rabljali izraz
sociolekt,
ki je bolj uveljavljen v socioloških in semiotičnih vedah
in nima tradicionalne geografske obremenitve.