© Andrej E. Skubic in Študentska založba

Vse informacije o knjigah Študentske založbe dobite na

internet naslovu:

WWW.STUDENTSKAZALOZBA.SI

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

81'1

SKUBIC, Andrej E.

Obrazi jezika / Andrej E. Skubic. - Ljubljana : Študentska

založba, 2005. - (Knjižna zbirka Posebne izdaje / Študentska
založba)

ISBN 961-242-037-8

222973952

A

n d r ej

E. S

k u b ic

OBRAZI JEZIKA

r u jM U V A N J t JE Z IK O V N E RA Z N O L IK O ST I V SLO V EN SK I T R A D IC IJI

2 5

Še zanimivejša pa so tista posvetna besedila bukovnikov, ki jih

lahko imamo že za manifestacijo jezikovnega upora proti dominantni
kulturi z neposredno ironijo oz. satiro v nekoliko poznejših doku­

mentih, npr. Andreja Šusterja Drabosnjaka

(Ena lepa celu nova M a ­

nija od. tah hudah žien s parodijami molitev in drugih verskih obraz­

cev), pa tudi v prvi slovenski tiskani pesniški zbirki Pavla Knobla iz

1801. Ob slednji je Gspan pred nedavnim potegnil celo vzporednico z

»antipoezijo« slovenskega visokega modernizma, kar je glede na na­

ravo mehanizmov jezikovnega upora kulturni dominaciji, kot jih
bomo natančneje predstavili pozneje, na neki način celo bolj
umestno, kot je Gspan v svoji nekoliko šaljivi izjavi verjetno mislil

(Gspan 1978: 323). Povsem razumljivo je tudi, zakaj je razsvetljensko

usmerjeni Vodnik tako jezikovno prakso obsodil kot »drekanje«. Še

tričetrt stoletja bo moralo miniti, preden bo slovensko meščanstvo
dobrohotneje pogledalo na obrobne družbene sloje, iskalo njihovo

zavezništvo in jih začelo celo idealizirati kot varuhe narodove sub­
stance ter zdrave pameti.

1 .2. Razmah tradicionalnega slovničarstva

1 .2 .1 . Od razsvetljen stva do revolucije

Bohoričeva slovnica iz leta 1584 je bila v naslednjih stoletjih

kljub zastarelosti svojih načel in očitnim napakam še nekajkrat po­

novno izdana, vendar se šele s Pohlinovo

Kraynsko gram m atiko raz­

mahne živahna slovenska slovničarska dejavnost, ki je v naslednjih
nekaj desetletjih tudi dejansko posegla v prakso jezikovne standardi­

zacije in jezikovno vedenje govorcev slovenščine.

Gramatiko kot vedo v klasični dobi in srednjem veku lahko umes­

timo nekam na pol poti med retoriko in logiko, torej med skrajno

pragmatično in skrajno kognitivno usmerjeno vedo o tvorbi smisla.
Medtem ko je retorika poudarjala vplivanjško moč jezika, logika pa
njegov spoznavni potencial, je gramatika raziskovala stvarnost jezi­

kovne oblike in pomena. Pri tem se je naravni jezik - v primerjavi z

jezikom logike - seveda izkazal za pomanjkljivega, saj se je zaradi
raznolikosti jezikovnih praks zdelo, da v njem vlada precejšen nered.
Posledica je znani postulat, da jezikoslovci opisujejo jezik zato, da

ugotovijo njegov skriti red, ta red pa potem postane tudi predpis za

»dobro rabo« - torej »naš opis je predpis«. Stvarni raznolikosti se zo­
perstavi enovit sistem, navadno temelječ na kaki že relativno enotni
različici jezika (na jeziku literarne tradicije, na govorici geografsko

mobilne elite), a še dodatno ustaljen s slovnično kodifikacijo, s for­
muliranjem izrecnih pravil, ki naj veljajo brez izjem, kolikor je to le
mogoče. Slovnična pravila dejanske rabe je pač mogoče tudi prirediti,
če niso v skladu z merili, ki jih družba v tistem danem obdobju in
okolju visoko vrednoti (na primer zgodovinskost, etnična čistost,
logičnost - gl. Urbančič 1987). Tako opisani sistem je »prava« podoba
opisanega jezika; variacija v jezikovni stvarnosti je »odklon« (gl. Vod­
nikov citat, citiran v uvodu!).

Kot smo povedali v uvodu, sodobno jezikoslovje priznava, da je

vsak poenoten opis jezikovnega sistema le idealizacija, abstrakcija v

resnici zelo raznolikih praks. Tradicionalno jezikoslovje pa je svoj
predmet jemalo veliko bolj resno - kot da je njihov izdelek pravza­
prav resničnost oziroma bi moral biti resničnost. To se je izkazalo
kot družbeno problematično. Tradicionalna slovnica je - za razliko

od dialektologije ali etimologije - svoje jezikovne opise predstavljala

kot slovnico danega jezika

kot takega, npr. slovenščine ali an­

gleščine, ne pa kot slovnico prav posebne zvrsti tega jezika, namreč
knjižnega, kar je dejansko bila. To je dalo samoumevno podlago za
vrednotenje odklonov (na primer opuščanja dvojine v ženskem

spolu) kot nečesa, kar torej »ni slovensko«, je obžalovanja vredno
kvarjenje jezika, ljudje, ki govorijo drugače, pa torej praktično ne
znajo govoriti lastnega jezika, so neartikulirani. Tako sklepanje pos­

tane še izrazitejše v povezavi z drugim razlogom, namreč z družbe­

nimi pričakovanji od jezikoslovcev, ki so se posebno zaostrila od
konca osemnajstega stoletja dalje, ko se v Evropi začne vzpostavljati
primat meščanskega razreda, željnega tudi jezikovnih simbolov
svoje etikete. Crowley (Crowley 1989) zelo prepričljivo vzpostavlja
izrecno povezavo med vzponom meščanskega razreda in pravim raz­
cvetom jezikovnih priročnikov v Angliji od začetka devetnajstega

stoletja dalje.

V slovenščini je ta razvoj zaradi nekoliko poznejše naslonitve

meščanskega sloja na slovenščino (šele po marčni revoluciji) razme­
roma zapoznel, vendar pa so povezave že od začetka podobne. Poh-
linova (1768) in Gutsmanova (1777) slovnica sta si v marsičem močno
različni, a kot ugotavlja Domej, jima je skupno racionalistično pre­
pričanje, da »stoji jezikovna pravilnost nad jezikovno rabo« (Domej

1979: 200). A ideal pravilnosti je očitno povezan z družbeno pripa­

dnostjo: po Pohlinu »drhal govori po mili volji, kakor se ji zdi, zato

kvari jezik« (Pohlin 1971: 14), po Gutsmanu pa »nižje ljudstvo na­
vadno vse jezike v svojih ustih obrne, zasuče, celo popolnoma iz­
maliči«, zato »se ne smeš ravnati po napakah pokvarjenega narečja

podeželana«, kajti »deželan krši jezikovna pravila« (Domej 1979:
204). »Estetsko vrednotenje jezika ima že izrazit razredni prizvok,«

piše M. Orožen (Orožen 1972; tudi Orožen 1989). Zato je treba po
Pohlinovem mnenju »kranjski jezik urediti po pravilih«; »brez teh pe­

ruti se jezik ne more vzdigniti«. In posebno Pohlin se je ves vrgel v
vsestransko delovanje za uveljavitev visoke, elitne zvrsti jezika - ne
le s slovnico, temveč predvsem s svojimi prevodi. Zelo zgovoren je na­
slov danes izgubljenega Pohlinovega besedila S.

Avr. Avguština En­

chiridion, za eno skušno koku se puste nauki visokeh šol p o krajnsku
dapovedati (Kidrič 1978: 10); te vrste so tudi prevodi Gellertovih
pisem kot vzorca olikane meščanske korespondence (prav tam, str.

11), njegovemu zgledu pa so sledili tudi njegovi številni občudovalci
(poezija Pisanic, posebno Devova, slednjega prevodi iz Ovida in Ver­

gila; Japljev prevod Metastasijevega Artakserksesa ipd.).

Izkazalo se je, da ti elitistični poskusi preprosto nimajo dovolj

številnega občinstva; čas za meščanstvo, kakršno je nagovarjal Poh­
lin, ni dozorel še tričetrt stoletja. Prav tako niso obstajale ustrezne

ustanove za promocijo, npr. šole, ki bi inovativne koncepte razširjale.

Čas krize statusa slovenščine je terjal drugačen pristop, ki so se ga

oprijeli izobraženci iz Zoisovega kroga: skozi elaboracijo tistih žan­

rov, ki so imeli naklonjeno občinstvo. Zoisova vizija novega kultur-
nega jezika ima po eni strani izvor v pragmatičnosti, saj se zaveda, da
se mora ob brezbrižnosti meščanstva nasloniti na širše zaledje, po
drugi pa so predromantične simpatije do »prvinskega, nepokvarje­

nega« kmečkega človeka omogočale odprtost za take rešitve (»strun
ne kaže napeti previsoko«), kakršne povzpetniku Pohlinu, skrajno
občutljivemu za statusne simbole, niso mogle pasti na misel.

Ta usmeritev je doživela svojo kodifikacijo in teoretični vrh v

slovnici Jerneja Kopitarja (1808), promocijo pa med drugim skozi

prvič ustanovljeno stolico za slovenščino na ljubljanskem liceju, kjer
je Kopitarjev varovanec Fran Metelko od leta 1817 predaval slo­
venščino bodočim bogoslovcem in tudi prostovoljnim slušateljem fi­
lozofije. Kopitarjeva slovnica je po jezikovnokulturni zastavitvi Poh-

linovi pravo nasprotje. Kopitar, ki govorici slovenskega višjega sloja -

takrat

de facto govorici elite4 - zaradi potujčevalnih vplivov šolanja ni

zaupal, je želel izkoristiti jezikovni zaklad s temi vplivi neokuženega
kmetstva, ki naj bi pod pokroviteljstvom jezikoslovno izobraženih

zbiralcev zacvetel v vsem svojem izraznem bogastvu. To sintetično
načelo, ki je z avtoriteto jezikoslovca poseglo v že uveljavljene jezi-
kovnokultivirane vzorce in se namenilo knjižni jezik usmeriti proti

(še) neobstoječemu idealu jezikovne čistosti, samosvojosti in univer­

zalne razumljivosti, je postalo vzorec za nadaljnji tok kultiviranja in

standardiziranja slovenščine; zgodovinsko se je izkazalo kot izredno

učinkovito za ohranitev slovnično-besediščne samosvojosti slo­

venščine in za prekinitev odvisnosti od kalkiranih slovničnih in bese­
dotvornih vzorcev; obenem pa je bila njegova družbena kohezivnost

(združevanje kultivirane smeri z močnim opiranjem na obrobje,

prim. Pirjevec 1997) tudi tvorno dokaj učinkovita (možnost širokega
bralstva). Prav tako je to načelo vnaprej preprečilo družbene nape­
tosti, kakršne so danes značilne npr. za britansko družbo, kjer se
knjižni jezik ozko povezuje ali včasih (naivno) že kar izenačuje z go­

vorico družbene elite, torej z njeno kulturno avtoritarnostjo. Obenem
pa so se že kmalu začele kazati tudi njene šibkejše točke, ki so pred­
vsem posledica Kopitarjevega nezavedanja temeljne različnosti ob­
robnih in elitnih vzorcev. Čeprav se je koncept »etnične čistosti« je ­
zika ujemal z novimi nacionalističnimi čustvi te dobe, je ta princip od
meščanstva, željnega jezikovnih simbolov svojega statusa, terjal ve­
liko naporov pri ustvarjanju takih simbolov. Napetost se je prvič izra­

zila ob sporu s Prešeren-Čopovim krogom, ki sta zagovarjala avto­
nomnost izobraženskega, kultiviranega jezika, kasneje pa je v
različnih oblikah prihajala na dan še poldrugo stoletje (npr. Voduš-
kova kritika domnevne glagolskosti slovenščine, izhajajoče iz rural­
nih vzorcev, Vodušek 1933).

Ta kohezivni model se je moral boriti hkrati na dveh koncih, tako

v stiku z omenjenimi potrebami meščanstva kot s produkcijo av­
tentične obrobne kulture, ki je ravno v začetku 19. stoletja doživela
svoj največji vzpon (ko je po šolskih reformah proti koncu 18. stoletja

pismenost začela postajati bolj množična). Samosvoja knjižna pro-

O delujočih družbenih silnicah v razplastitvi tistega časa priča Ravnikar, kot
piše, da se »clo kmet sčasama tako privadi, da misli prav lepo (učeno) povedati,
če postavim namest: ‘sim spovd opravil’, reče: ‘sim spovd dolj položil’» (Orožen

1981b). Germanizirana urbana slovenščina, karkoli si pač mislimo o njej, je

torej uspešno opravljala vlogo kulturnega jezika.

P O JM O V A N JE JE Z IK O V N E RA Z N O L IK O ST I V SLO V EN SK I T R A D IC IJI

2 9

dukcija bukovnikov je pod pritiskom cenzure nekaj desetletij tekmo­

vala s produkcijo izobraženstva za preproste ljudi; slednja pa je po
več desetletjih z velikim številom široko distribuiranih vzgojnih knjig,

ki jih je pisala predvsem duhovščina (Ravnikar, Slomšek, Veriti itd.)’

zatrla njene subverzivne potenciale ter jo - posebno po začetku delo­
vanja Mohorjeve družbe 1851 - potisnila povsem v ozadje. Veliki po-

revolucijski razmah slovenskega kulturnega jezika, ki se je predstav­
ljal kot ljudski jezik, »kakršen bi moral biti«, je avtentični ljudski

jezik, ki se kot dejanski izraz drugačne, obrobne kulture ni ujemal z
idealnimi predstavami5, naredil za nekaj nepotrebnega, nekaj, česar

ni treba videti, njegovega govorca pa potisnil v vlogo pasivnega kon-

zumenta prosvetnih knjig.

1 .2 .2 . Od m arčne revolucije do nove države

Revolucija leta 1848 je srca mladega izobraženstva napolnila z

novimi vizijami o svobodi, kakršnih na tem ozemlju ni bilo zaznati
od zloma politične moči deželnih stanov na začetku 17. stoletja. Na­

cionalizem, prej domena razmeroma redkih navdušencev za prosve-

tljevanje preprostega ljudstva, v meščanski eliti pa predvsem nekon­
vencionalnih boemov, se je zdaj utelesil v množici odkritih političnih

pobud, ki so temeljito reformirale stare in oblikovale nove družbene
ustanove. Slovenščina je vstopila v politično življenje, v kranjski de­

želni zbor (v praksi predvsem od 1861 dalje) in v občinske svete. Ob
na novo pridobljeni možnosti za izboritev družbenega ugleda jezika

m nenadnem dvigu družbene samozavesti so se bliskovito razcveteli

žanri, ki so omogočili stilski elaboraciji še nekaj let prej nepredsta­

vljiv razmah.

Pojavi se ekskluzivno slovenski salon v obliki številnih političnih,

interesnih in kulturnih društev, gledališč, čitalnic; v celi vrsti časopi­
sov se je razmahnila slovenska meščanska publicistika, v leposlo­

vni produkciji pa slovenski roman kot izrazito meščanski žanr

Ogorčenje nad tako izumetničenim pristopom k ljudskemu jeziku je obsojal

npr. Cop, ko je v pismu Kopitarju 1833 smešil njegov idealizacijski moralizem:
» otlej je golo obrekovanje, če na splošno govorijo, da zlepa ni mogoče slišati
nikjer toliko kvantanja kakor v Ljubljani in da so Kranjci na splošno na to še po­

sebej udarjeni. In potlej naše ljudske pesmi, kako poučne so šele te! / .../ Za
tako ljudstvo mora seveda obstajati ne samo lasten, pravoveren

katolicizem,

temveč tudi lastna, strožja morala in ne taka, kakor obstaja za preostali svet «

(Kopitar in Cop 1973: 136).

U B R A Z I JEZ IK A

pomemben za promocijo tega jezika pri zgornjih slojih. Za prihod­

nost knjižne slovenščine je bilo izredno pomembno, da je bila kot

učni predmet takoj leta 1848 uvedena v gimnazije (kot učni jezik se
je začela postopno uvajati šele sredi druge polovice stoletja). Ta pro­

mocijski mehanizem je pomenil, da so se poslej vsi bodoči slovenski
intelektualci sistematično seznanjali s slovnico visoke kulturne zvrsti
jezika, pomenilo pa je tudi, da je bilo treba napisati novo kodifikacijo,
v kateri bo ta visoka zvrst nedvoumno opredeljena, da se bo po vseh

gimnazijah poučevala enako. To slovnico je leta 1854 napisal Anton

Janežič. In če so izobraženci starega kova še samoumevno uporabljali

kot konverzacijski jezik nemščino (Bleiweis, Toman, Dežman - Prija­
telj 1955: 130), se je mlada generacija bridko zavedla potrebe po elitni
govorni slovenščini, primerni za politično delovanje in salon. Stiska
te generacije je bila vsekakor toliko večja, ker je v tem času že samo
pojavljanje slovenščine v kultiviranih kontekstih (npr. na meščanskih
plesnih prireditvah) pomenilo subverzijo, napad na ustaljeni red,

proti čemur je bila obramba le ena - aktivna konkurenca, poskus, biti

kultiviranejši od uveljavljenega kulturnega jezika. Leta 1864 je bila
ustanovljena Slovenska matica z namenom, da podpira slovensko
znanost; in glede na vse povedano nas ne more presenetiti, da je bila
ena od njenih prvih publikacij prav bonton

(Olikani Slovenec Ivana

Vesela, 1868).

V tem času naletimo na več nazornih primerov želje po učinko­

vitem povzdignjenju jezika, ki prav zaradi svoje radikalnosti niso

zares uspeli proti demokratičnemu duhu, ki se vleče od Kopitarja
naprej. Prvi je prizadevanje za umetni panslovanski jezik (Majar,
mladi Janežič, Razlag, Einspieler idr.), ki naj bi slovenski družbeni

eliti dal številčno zaledje vsega slovanstva in s tem tudi večji dru­
žbeni prestiž. Majarjev argument iz 1849 je dovolj nazoren: »Ako

Slovenec ali Horvat ali Serb tako lepo in izverstno piše, da ga vsi Ju-
goslaveni, to je Iliri, razumijo, se od njega reče: da piše lepo po knji­
ževno / .../ -

po gospodsko - po jugoslavensko - po ilirsko« (Prijatelj

1955: 305, poudarek je moj). Pri panslavizmu je bil namen vzposta­

vitve razredne ločnice zelo ekspliciten: preprosto ljudstvo naj se pač

izraža v »slovenskem narečju«, za višje kulturne potrebe pa naj se
prevzame nov jezik. V praksi ta zamisel seveda nikoli ni presegla
okornih pisnih poskusov, objavljenih v delu časopisja; nekaj

dediščine je pustila v slovanizacijskih težnjah tedanjega meščan­
skega časopisja. Dolgoročno pa je pomembnejša njena druga posle­

dica: prispevala je namreč idejo končnega vseslovenskega poenote­
nja dotlej dokaj pokrajinsko različne ortografije, ki so jo s tako ime­

novanimi »novimi oblikami« po letu 1850 uveljavili Miklošič in nje­

gov dunajski krog.

Elitizacijska ne v izhodiščni ideji, gotovo pa v posledicah, so pri­

zadevanja Frana Levstika in njegovih sotrudnikov po historizaciji
knjižnega jezika oziroma uvedbi etimološko izpričanih slovničnih in
fonetičnih oblik. Ta zamisel je pravzaprav še nekakšna nadgradnja
purizma; njen ideal je umetno ustvarjen, rodovno čist jezikovni sis­
tem, podprt z vizijo slavne preteklosti (dejansko je šlo za opiranje na
spoštovanja vredni knjižni korpus stare cerkvene slovanščine, za ka­
tero se je takrat domnevalo, da je neposredni prednik slovenščine).

Nekatere etimološke reforme se so uveljavile (npr. pisava

bralka nam.

bravka; dražji nam. draži), mnoge ne (npr. pisava ohati nam. vohati,
bogatstvo nam. bogastvo), jezik pa se je z njimi nedvomno oddaljeval

od jezikovne prakse množic in postajal zahtevnejši.

Veliko preprostejši in zato tudi modnejši poskus elitizacije pa se

je pojavil na področju izreke, namreč izreka »po črki« ali, kot so jo po­

imenovali njeni nasprotniki, »elkanje«. Šlo je za poskus, da se na
hitro pridobi kulturna, standardizirana izreka slovenščine z
natančnim izgovarjanjem po črkovnem zapisu (vštevši z izreko [1] v

besedah kot »šel«, »jedel«), To naj bi bilo »edino sredstvo, da se pri­
kupi naš jezik tudi lepim gospem in gospodičnam in žlahtni gospodi«

(citat članka iz Novic 1. 1861, Rupel 1946: 11). Izreka po črki je v žan­

rih javnega nastopanja, npr. v gledališču, preživela dobrih petdeset let
in za kratek čas prišla celo v uradne šolske učbenike (6., Sketova iz­
daja Janežičeve slovnice 1889).

Vsem tem težnjam je v tem času zmagovitega meščanskega na­

vdušenja nasprotoval tok tradicionalnega jezikoslovja, ki je v po­

skusu družbene elite, da si sama izoblikuje svoj jezik, videl nelegi­

timni jezikovni diletantizem; kot nasprotje mu je postavljal znan­

stveno prizadevanje za tradicionalno pravilnost. Najbolj daljno­
sežna so bila pri tem prizadevanja patra Stanislava Škrabca, ki se
nam v duhu nazorov današnje slovenistike dejansko lahko zdijo kot
glas zdravega razuma v času, ko so bizarne zamisli kar cvetele.
Škrabec je priznal: »izobraženim mej nami je potrebna edinstvena,
imenujmo jo, če dovolite, ‘književna’ izreka...« (Škrabec 1918:
283-284). Določitve take izreke pa se je lotil z zapletenim po­
stopkom, s katerim naj bi kranjščino očistil »nevglajenosti in

3 2

O

b r a z i

j e z i k a

preproščine dialektične« (prav tam), namreč z rekonstrukcijo ra­
zvoja glasovja v različnih narečjih in z iskanjem estetsko in zgodo­
vinsko »najboljših« oblik (njegovo temeljno delo v tem pogledu je

Škrabec 1916). Njegova načela, ki po zaslugi slovničarja Antona
Breznika veljajo za slovensko zborno izreko še danes, pa so ven­

darle podobno protislovna kot že Kopitarjeva. Po eni strani lahko

resda njihov uspeh pripišemo ironičnemu dejstvu, da so tudi taka

prav dobro ustrezala potrebi meščanstva po »irealno privzdignjeni
izreki« (Vodušek 1959); po drugi pa so pravico odločanja o podobi

kulturnega jezika znova odrekla laičnemu meščanstvu. O kultivira­

nosti jezikovnega sredstva, ki naj bo ideal celotnemu narodu, ne
presoja »olikana raba«, temveč jezikoslovec znanstvenik, ki je edini

sposoben strokovne presoje.

Dejansko je bizarnost različnih meščanskih jezikovnih zamisli še

pomagala utrditi mit o nepokvarjenem »ljudskem jeziku«, ki se je
začel že pri Kopitarju. Kot opaža A. Vidovič - Muha, ločevanje med

ljudskim in meščanskim jezikom v tem času in tudi pozneje dejansko
ponavadi sploh ne pomeni resničnega socialnega ločevanja, temveč
predvsem ločevanje med »naravnim« in »izumetničenim« (Vidovič -

Muha 1996: 20-21). Če je bil v Kopitarjevem času meščanski jezik
preveč ponemčen, je bil zdaj preveč afektiran ali poslovanjen; in obe
težnji lahko imamo za posledico tega, da se je v devetnajstem stoletju

slovenski meščanski sloj zapolnjeval z ljudmi iz obrobja. To je pač

imelo tako slabe kot dobre posledice. Po eni strani so se parveniji ho­

teli kar najhitreje distancirati od kmetstva z novo jezikovno etiketo, ki

so jo sproti izumljali, po drugi pa je ravno najbolj praktično jezikovno
dejavne in talentirane med njimi (z izjemo Kersnika so bili domala vsi
kmečko-delavskega rodu!) vodil stik s tisto kontinuiteto poljudnega
knjižnega jezika, ki je že od časov Vodnika lahko računal na najširše,

kmečko bralsko zaledje, kakršno je slovenščini pomagalo prebroditi

najbolj kritično obdobje.

A mit o ljudskem jeziku kot kulturnem idealu je dejansko v zas­

novi shizofren: ta jezik je pač »po eni strani v idealni predstavi izho­
dišče in cilj jezikovnega načrtovanja, po drugi pa za višje sloje izra­

zito nesprejemljiva, inkriminirana komunikacijska praksa« (Stabej

1998: 32). In resnično je moral ta jezik, če je hotel biti ideal, uperiti

ost tako navzgor proti bizarnim težnjam meščanstva kot navzdol
proti vulgarnosti dejanskih spodnjih slojev. Celo največji ljubitelji

ljudskosti, kot Levstik, so se namreč zavedali, da je ljudstvo enako kot

P

o j m o v a n j e

j e z i k o v n e

r a z n o l i k o s t i

v

s l o v e n s k i

t r a d i c i j i

3 3

V

18. stoletju »v šalah robato, v jeziku rado ohlapno« (Levstik 1990:

22

).

1 .2 .3 . D ia lek to lo g ija in »organska za b lo d a «

Na tem mestu je verjetno smotrno omeniti drugo veliko panogo

tradicionalnega jezikoslovja, ki se razmahne prav v tem času in ki
ima z gramatiko navidez nasprotne cilje, pa vendar skupna ideološka
izhodišča obdobja obe vedi nazadnje pripeljejo do podobnih učinkov.
Če si gramatika prizadeva v jeziku odkriti skrito enotnost, dialektolo­

gijo kot nekakšno nadaljevanje že prej priljubljenega primerjalnega

jezikoslovja »z drugimi sredstvi« zanima predvsem sama raznolikost,
v kateri vidi popisa vredno bogastvo, ki omogoča vpogled v zgodovin­
ski razvoj jezika.

Dialektologije ne zanima distribucija jezikovnih razlik v družbi,

temveč po geografskem ozemlju. Socialni dejavniki so pri tem celo
moteči; ker jo zanimajo ravno najizrazitejši pojavi razlik, išče infor­
matorje med osebami s kar najnižjo izobrazbo, kajti ta bi utegnila
skvariti prvotnost narečja; med starejšimi generacijami, saj veljajo

narečja za »razvodenevajoča« pod vplivom sodobne mobilnosti in
množičnih komunikacij; pogosto pa tudi moškimi govorci, saj naj bi

se bili moški načeloma manj pripravljeni prilagajati govorici sogovor­
nika, zato so bolj sposobni producirati avtentično gradivo. Na tem
mestu kaže omeniti dve posledici dialektološkega pristopa, ki vpli­

vata tudi na današnjo jezikoslovno doktrino in poljudno dojemanje
jezikovne raznolikosti.

Dialektologijo zanima »naravni« razvoj glasovnih, slovničnih in

leksikalnih pojavov. V ugotavljanju njegovih zakonitosti vidi možnost

za rekonstrukcijo zgodnejših faz v razvoju jezika. Kritična sociolin­

gvistika tako pojmovanje »naravnega razvoja« imenuje kar »organska
zabloda« (Cameron 1997: 63); gre za prepričanje, »da je jezik kot or­
ganizem z lastnim življenjem, ki se razvija, da bi izpolnil potrebe svo­

jih govorcev. Kako pravzaprav naj bi jezik to počel, ostaja skrivnost.«

(prav tam). V nasprotju s tem nazorom pa je Deborah Cameron v

knjigi

Verbal Hygiene (Cameron 1995) izčrpno obdelala različne

načine, kako se govorci dejavno in zavestno angažirajo pri oblikova­
nju, uveljavljanju in vzdrževanju različnih jezikovnih praks. Tudi oče
sociolingvistike W. Labov je trdil, da vidi kot svoj glavni prispevek k

področju jezikoslovja ugotovitev, kako so jezikovne inovacije in

P

o j m o v a n j e

j e z i k o v n e

r a z n o l i k o s t i

v

s l o v e n s k i

t r a d i c i j i

45

kot je naslednja: »Žal so nekateri slovenski jezikoslovci v času, ko bi

morali napenjati vse sile, da ohranijo ogroženo jezikovno normo, vse
preveč prevzeti od spoznanj sodobne svetovne lingvistike, skušali pri­
zadevanja za jezikovno normo razvrednotiti s trditvijo, da takšna

norma velja samo za višje zvrsti jezika ...« (Gradišnik 1986: 19). Isti
avtor izjavlja, da je »vprašanje našega razmerja do slovenščine pred­
vsem

moralno vprašanje« (prav tam, str. 26, poudarek v izvirniku), in

v svojo podporo citira tudi B. Štiha: »Nesmisel je trditi, da imajo
različni sloji prebivalstva pravico govoriti na ‘svoj’ način in da se pri­
padniki različnih poklicev, zlasti ročnih, lahko izražajo na svoj po­

sebni način [...] Zaradi vsega tega imata narod in ljudstvo samo en in
edini jezik.« (prav tam, str. 20) In nenazadnje, celo v sami moderni
slovenistični znanosti je zaslediti trditve, ki so izraz »organske za­
blode«

par exellence: »Slovenski jezik ima v sebi vgrajen občutljivejši

varnostni mehanizem, ki se [na vdiranje tujk, op. A. E. S.] odzove

prej kot npr. v češčini.« (Kalin Golob 1996: 36)

Kaže, da bomo morali, preden se bomo posvetili samim intimnim

motivacijam za jezikovno vedenje, ki jih obljubljamo že nekaj časa,
vseeno najprej predstaviti nekoliko drugačno vizijo knjižnega jezika, ki
bo z vprašanji, ki jih bomo odpirali, bolj skladna. Temelji na socializa­

cijskih mehanizmih, ki so osnova za posameznikov odnos do skup­
nosti in njene semiotike. Za razliko od v slovenistiki prevladujočega
gledanja, ki izhaja iz samoumevnega pojmovanja knjižnega jezika kot

vrednote naroda, je večplastna, saj si prizadeva upoštevati pestrost
družbenih mehanizmov in tudi njihove zgodovinske pogojenosti.

1.4. Problemi koncepta knjižnega jezika

1 .4 .1 . K njižni, stan dard n i in kulturni je z ik

»Kaj potem ne m araš več slenga?« je rekla Rosamond igrivo resno.

»Samo napačne sorte. Saj je vsaka izbira besed že sleng. Razred zazn a­

muje.«
»Tudi pravilna angleščina obstaja: to ni sleng.«
»Prosim lepo: pravilna angleščina je sleng pikolovskih zadrtežev, ki p i­

šejo zgodovinske knjige in eseje. In najhujši sleng od vseh je sleng

pesnikov.«

George Eliot, M iddlem arch (1872)

46

O

b r a z i

j e z i k a

Preden nadaljujemo, želim poskusiti vnaprej »prestreči« dve vrsti

že slišanih ugovorov na pojme, ki jih želim predstaviti. Prvi je ugovor
v stilu: »Ti pojmi ukinjajo koncept knjižnega jezika, brez njega pa bo
zavladala anarhija.« Pojmovnik, s katerim bomo problematiko jezi­
kovne raznolikosti obravnavali v nadaljevanju, ne ukinja pojma knjiž­
nega jezika, temveč mu zgolj skuša najti trdnejše, bolj družbeno re­
alne temelje, kot je nekakšna samoumevna nacionalna vrednota v da­
našnjem postmodernem času, ko se morajo »tradicije zagovarjati«.
Res je, da v nadaljevanju ne bomo več uporabljali strokovnega

izraza

knjižni jezik, ker je ta zaradi svoje navezave na žanr knjige kljub tra­
dicionalnosti (ali morda prav zaradi nje) zavajajoč; pojem kot tak pa

bomo skušali nekoliko natančneje opredeliti oziroma smiselno razde­

liti. Drugi značilni ugovor pa je: »Ta terminologija izhaja iz drugih tra­
dicij, kjer so vladale in še vladajo drugačne kulturne razmere.« Ter­

mini, ki jih bomo uporabljali, so se v resnici občasno že pojavljali tudi
v slovenskem jezikoslovju, čeprav niso bili eksplicitneje opredeljeni.

Niso pa bili prevzeti iz kake tuje teorije; mislim, da je namreč tudi v

npr. razmišljanju M. A. K. Hallidaya, ki je mojemu precej blizu,
knjižni jezik zaradi tradicionalne angleške rabe nima pravega mesta,
ne opisuje

dejanskega statusa tega jezika. Definicije in razlikovanja,

ki bodo sledila, so tradicionalnim slovenskim pojmovanjem dejansko
nekoliko tuja, a ne zato, ker bi sledila tujim kulturnim modelom,

temveč zato, ker je njihov namen preseči kulturne razlike. S tega sta­
lišča zgornji citat iz G. Eliot (iz angleške kulture) nikakor ni teo­
retično pravilen, vendar pa provokativno opozarja na nekatere silnice
v odnosu do jezika, ki omogočajo zelo različne poglede nanj v zgodo­
vinsko različno pogojenih nacionalnih kulturah.

V okviru tradicionalnega pojma knjižnega jezika dejansko učin­

kujeta dva pojava,

standardni in kulturni jezik. Izraz standardni

jezik, ki je sicer bolj uveljavljen v anglosaškem jezikoslovju, sam opi­
ram na pojem

jezikovne standardizacije-, slednji izraz je po njenem te­

oretiku Einarju Haugenu (Haugen 1997) danes uveljavljen tudi v slo­

venistiki (čeprav večkrat v nekoliko drugačnem pomenu, prim. Pogo­
relec 1996) in širše slavistiki (Brozovič 1970). Nanaša se deloma na
pomen (npr. odprava pomenskih ohlapnosti v besedišču za tvorbo
kompleksnejših sporočil), predvsem pa na standardizacijo jezikov­
nega izraza (npr. odprava moteče variacije, ki je v nasprotju z zahte­
vami tehnologije, npr. tiska, ali komunikacije z množico naslovnikov,
ki so govorci različnih narečij). V postopku standardizacije se pred­

P

o j m o v a n j e

j e z i k o v n e

r a z n o l i k o s t i

v

s l o v e n s k i

t r a d i c i j i

47

piše izrazna podoba, optimizirajo slovnična sredstva ter fiksirajo po­

m e n i

besed. Glavni kodifikacijski priročniki so torej pravopis/pra­

v o

rečj e, slovnica in pravopisni slovar, ki določajo merila pravilnosti

v okviru standardiziranih besedil. Produkt standardizacije je urejen
jezik, očiščen nedoslednosti v pisavi/izreki, slovničnih dvoumnosti
in redundanc ter motečih polisemij. Njegova vsebina je torej

pretežno

znotraj jezikovna in se nanaša na produkt prizadevanj standardiza­
cije, postopka, katerega namen je jezik karseda poenotiti v formi in
diverzificirati v funkcijski zmožnosti - predvsem za tvorbo z različnih
vidikov zahtevnejših žanrov.

Pojem standardnega jezika je povezan predvsem s tehničnimi vi­

diki jezikovne rabe: to je najprimernejša oziroma najbolj optimalna
oblika jezika za pisavo, zlasti za tisk za množično komunikacijo, pa
tudi za nekatere žanre, npr. znanstvena besedila ali administrativne
obrazce, kjer mora biti jezik kar najbolj transparenten in objektiven.

Vendar pa standardizacija - čeprav je opravilo jezikoslovcev, filologov
in drugih strokovnih avtoritet - ni zgolj jezikovno vprašanje, temveč
posega tudi na zunaj jezikovno, širše družbeno področje. Standardni

jezik se namreč vedno oblikuje z namenom, ki ni le tehničen, temveč

skuša tudi utelesiti najpopolnejšo formo

kulturnega jezika, do kate­

rega pa imajo pripadniki različnih družbenih skupin lahko protislo­

ven odnos.

Pojem kulturnega jezika opiram na pojem

jezikovne kulture v

praški (in tudi slovenski) funkcionalni strukturalni lingvistiki in ta

pojem ločujem od pojma standardizacije. Izraz, kot sem omenil že v
poglavju 1.1.1, povzemam po Vidovič - Muha 1996. Nanaša se deloma
na izraz (npr. prestižna izreka kot simbol spoštovanja do priložnosti,
naslovnika ipd.), pretežno pa na vsebinske vidike kulturne komuni­
kacije (izbira sporočil, ki jih dominantna kultura priznava kot legi­
timne). Sodobni pravopisi in tudi slovarji vključujejo tudi jezikovno-
kulturne informacije v obliki zvrstnih in ekspresivnih kvalifikatorjev;
ti kvalifikatorji so merilo primernosti. Produkt kultiviranja je posa­
meznikova vedenjska drža, tudi v rabi različnih zvrsti jezika. Njegova

vsebina je

pretežno zunajjezikovna in se nanaša na jezik, ki ga ima

družba za primernega za družbeno prestižne priložnosti, povezane
npr. z njeno reprezentanco (družbeno obredje), interpretacijo sveta

(religiozno obredje in/ali znanost), reprodukcijo (izobraževanje) in

drugimi pomembnimi področji, skratka, z njeno legitimno kulturo.

Izraz je nekako prekriven z Bourdieujevim pojmom

legitimnega

O

b r a z i

j e z i k a

jezika (gl. poglavje 4.3.2); s tvorbo in reprodukcijo kulturnega jezika

prevladujoča družbena skupina predpisuje določene vzorce jezikov­
nega vedenja kot legitimne, primerne, spodobne, druge pa kot manj

primerne, v hudih primerih morda celo tako zelo, da terjajo odločne
protiukrepe (prepoved in uničevanje obscenih besedil, kaznovanje
govorcev ali piscev). Kulturni jezik ni izrecno

predpisan v priročnikih

(čeprav sodobni pravopisi vključujejo informacije o njem), temveč se

reproducira in razvija kot vsaka druga družbena praksa in norma - s

celotno socializacijo, ko se pripadnik skupnosti nauči, kako se v

družbi spodobi vesti, delovati ter tudi govoriti in pisati.

Pojem kulturnega jezika je povezan predvsem s simbolnimi vi­

diki jezikovne rabe: to je reprezentativna jezikovna forma, ki uteleša
najvišjo, torej dominantno kulturo politične skupnosti, utemeljene na
danem jeziku. Zato poteka med njim in govoricami družbenih skupin

nenehen boj za področja rabe, pač glede na stanje in dojemanje plu-

ralističnosti kulture v dani družbi. To lahko ponazorimo s spremi­
njanjem mesta dialekta v nekaterih družbeno cenjenih žanrih, npr. v
gledališču. V osemnajstem in devetnajstem stoletju je bilo mesto slo­

venskim narečjem oziroma nasploh nekulturnemu jeziku le v ljud­

skih burkah in verskih igrah za preprosto ljudstvo (prim. zgoraj ome­

njeni

Kapelški pasijon]7, medtem ko je bilo »resno gledališče« trdno

na braniku dominantne jezikovne kulture8. Šele v dvajsetem stoletju

je našel pot v komedije, v vlogi smešenja pripadnikov obrobnih druž­
benih skupin, v resni drami pa se je še v drugi polovici stoletja odvi­
jala polemika glede možnosti odstopanja od popolne standardne iz­
reke v smeri (kulturne) pogovorne v »konverzacijski drami«. Šele

proti koncu 20. stoletja kulturni jezik odstopi mesto govoricam ob­
robnih družbenih skupin tudi v popolnoma resni dramatiki.

Seveda narečja, o katerem govorimo tukaj, ne smemo pomešati z idealiziranim

»ljudskim jezikom«, ki so ga v dramah uporabljale preproste dramske osebe že
od Linharta dalje; tega lahko še vedno imamo za popreproščeno obliko kultur­
nega jezika.

8

Karseda tipična je Bleiweisova kritika gledališke predstave

Zmešnjava nad

zmešnjavo

J. A. Babnika - Buchenhaima 4. dec. 1848 v Ilirskem listu: »Zgrešen

v osnovi,

prost in obscen v izpeljavi, trivialen

in pogreškov poln v jeziku ...

Kakor bo slovensko društvo prisrčno in vedno spodobno pozdravilo prizadeva­

nja za povzdigo jezika in narodnosti na slehernem polju / .../ , pa ne bo v na­
sprotnem primeru nikoli potegnilo s slabim, zgolj zavoljo tega, ker je slovensko,
marveč bo - ne oziraje se na to - javno karalo tisto, kar je

nevredno ter povzdigi

jezika in omikanja naroda kvarno

.«

P

o j m o v a n j e

j e z i k o v n e

r a z n o l i k o s t i

v

s l o v e n s k i

t r a d i c i j i

49

Standardni jezik tipično nastane na podlagi kulturnega jezika, ki

je obstajal že pred njim; simbolne potrebe so pač starejše od
tehničnih zmogljivosti. V Evropi po antiki lahko praktično ves čas go­

vorimo o obstoju kulturnih vernakularnih jezikov v družbenem in

deloma verskem obredju ter v slovstvu; problematika natančne stan­

dardizacije pa se je v večini začela zares pojavljati šele z uveljavlja­
njem novih tehnologij za tvorbo in distribucijo besedil, kot so v pis­

nih žanrih tisk in v govornih elektronski mediji, z nastajanjem novih
ustanov, kot so nacionalne znanosti in vsenarodna politična predstav­
ništva, ter z možnostjo množične promocije na ustrezni ravni, pred­

vsem kot šolskega predmeta. V zgodovini slovenščine se je to zgodilo

prvič ob nastanku prvih slovenskih knjig v 16. stoletju, čeprav proces
zaradi odsotnosti promocije ni bil izpeljan do konca; ob drugem pos­
kusu, ki je potekal celo devetnajsto stoletje, je bil ta proces zaradi za-
mrtja tradicije slovenskega kulturnega jezika v vmesnem času precej

manj samoumeven in zato konfliktnejši.

Ko se standardni jezik razvije, samodejno prevzame vlogo

ideala

forme kulturnega jezika. Kljub temu pa menim, da je razlikovanje
med obema pojmoma smiselno ohraniti, saj lahko zanemarjanje

različnosti v značaju obeh pojmov pod okriljem enega izraza

(»knjižni jezik«) privede do teoretično pomembnih nesporazumov;

njune domene, nastanek in obstojnost namreč

niso pod vplivom istih

dejavnikov. Pojem standardnega jezika je glede na kulturni jezik
hkrati ožji in širši.

Ožji je v tem, da ga pojem kulturnega jezika v nekaterih vidik

presega, saj v domeno kulturnega jezika sodijo tudi nekatere prakse,

ki niso in ne morejo biti povsem standardizirane, npr. manj formalna
spontana tvorba besedil. Nekakšna bizarnost je, da skuša SP 2001

(Pravopisna komisija SAZU 2001, tudi Toporišič 1984) kar natančno

standardizirati »knjižni pogovorni jezik«, čeprav gre za izredno flu­
idno, spontano prilagajajoče se področje sproščenega načina kultur­
nega izražanja, ki pa še ni (in ne more biti) povsem standardno. Kot

smo omenili, govorci pridobijo občutek za kulturni jezik že v procesu
same socializacije, zato imajo za svojo samoumevno svoboščino, da

manevrirajo na področju, ki je v resnici le »prehodna stopnja na poti
k drugim govornim zvrstem« (Pogorelec 1982).

^ Širši pa je v tem, da se njegova načela širijo tudi na področja, ki

več ne sodijo v domeno kulturnega jezika - tja, kjer je iz tehničnih
razlogov zaželena enotnost forme, čeprav ne gre za raven legitimne

50

O

b r a z i

j e z i k a

(»visoke«) kulture. Primer slednjega razhajanja najlaže ponazorimo

kar z načelnim razhajanjem v pristopu k besedi »cagavec« v novem
pravopisu (Pravopisna komisija SAZU 2001) v polemiki med J. Topo­

rišičem in E. Kržišnik. Slednja je postavila teoretično vprašanje, zakaj

pravzaprav pravopis normira zapis te besede (nasproti potencialni va­
rianti »cagovec«), ko pa je beseda neknjižna in torej zunaj dosega

predpisa knjižne norme. Dilema izgine, že upoštevamo, da

kulturni

jezik to besedo dejansko odklanja kot nelegitimno za prestižne rabe,

medtem ko

standardni jezik stremi k vzpostaviti univerzalno (vseslo­

vensko) veljavnih pravil, ki jih je mogoče aplicirati na katerokoli jezi­

kovno sredstvo, kadar se mora to iz kakršnegakoli razloga pojaviti v

okolju posebnih žanrskih zahtev (npr. citatno, v pisni rabi). Hkrati pa
drži, da avtoriteta standardnega jezika, ki sloni na njegovi temeljni

povezavi s funkcijo kulturnega jezika, pri aplikacijah na jezikovna

sredstva, ki domujejo v nekulturnih sferah,

oslabi (podobno velja za

razpravo o smiselnosti kodifikacije zapisa »kureč« nasproti »kure« oz.
»kurac«, kjer aplikacija pravil iz sfere kulturnega jezika na jezikovno

sredstvo, ki je v osnovi ekscesno, »protikulturno«, za mnoge učinkuje

smešno). Tako načelno razhajanje imam za posledico dvoumnosti, ki
je inherentna tradicionalnemu izrazu

knjižni jezik.

Standardizacijska vprašanja so načeloma odprta racionalni ozi­

roma objektivni argumentaciji, vsaj kolikor veljajo za znanstven

problem (npr. problem ugotavljanja etimologije, skladnosti s siste­

mom ali razširjenosti rabe). Po drugi strani pa so kultivacijska vPra~

šanje vedno že načeloma stvar bolj ali manj eksplicitne

ideologije.

Zgolj in samo glede na ideološki sistem vednosti in vrednot je mogoče

določeno rabo označiti kot neprimerno - in dodatno še kot neizobra­
ženo, pohujšljivo, žaljivo, preciozno, tujo oziroma »nenašo«, sek­

sistično ipd.9 Opiranje na pojem jezikovne kulture v ednini, kot izraz
uporablja funkcionalistični strukturalizem, predpostavlja obstoj

družbenega konsenza o teh vrednotah; toda tako iz empiričnih izku­
šenj z odporom do takega predpisovanja kot iz družbene teorije (kon­

fliktni modeli družbe) vemo, da vsaka taka predpostavka pravzaprav

le skuša vzpostaviti enega izmed modelov kot samoumevno veljav­
nega, druge pa prezreti. V resnici v družbi nenehno poteka

konku­

9

Enako velja tudi za purizem : ugotovitev, da je besed a tujega izvora, je sicer o
jektivna, vendar je stališče, da so tujke nesprejem ljive, ideološko. Tudi SP 2001

tu jk več ne obravnava kot »napačnih«, tem več jih zaznam uje slogovno.

P

o j m o v a n j e

j e z i k o v n e

r a z n o l i k o s t i

v

s l o v e n s k i

t r a d i c i j i

51

renčni boj z a prevlado med kulturami različnih družbenih skupin

(Vološinov 1973, Bahtin 1982, Bourdieu 1992). Kultura vsake od teh

skupin je jezikovno utelešena v njeni govorici, v nekaterih primerih

pa tudi v njenem partikularnem kulturnem jeziku.

O partikularnih kulturnih jezikih lahko morda govorimo v pri­

meru besedil, ki pomenijo nekakšen interni kanon družbene sku­

pine. V primeru obrobnih družbenih skupin predstavlja take žanre
ljudsko slovstvo v svojih leposlovnih (pesniških, pripovednih) in ljud­
sko religioznih (»vražarskih«) žanrih - v slovenski zgodovini celo ute­
lešeno v bukovništvu. V urbanih okoljih sodijo sem tudi različne ob­

like »straniščne« poezije10, ki poudarjajo subverzivne lokalne vred­
note, v primeru ekscesnih skupin govorcev slenga pa predvsem pop
kultura v svojih subverzivnejših izvedbah, ki jih kapitalistična ekono­
mija še ni komercializirala in s tem integrirala v dominantno kulturo.

Partikularni kulturni jeziki praviloma niso standardizirani, saj lahko
standardizacijo z vsemi njenimi kompleksnimi mehanizmi izvedejo

le nacionalne ustanove, poleg tega pa brezosebna poenotenost niti ni
njihova vrednota.

1 .4 .2 . Socialne zvrsti, govorice d ru žb en ih skupin in ustanov

Problematičnost poimenovanja

socialna zvrst za standardni jezik

smo že omenili. Zanimivo pa je, da anglosaško jezikoslovje stan­
dardni jezik pogosto obravnava kar kot dejansko govorico družbene

skupine oziroma dialekt11. Tako formulacijo najdemo celo pri M. A.
K. Hallidayu, na katerega se bomo v nadaljevanju izdatneje oprli; ta

ga ima po eni strani za enega od (socialnih) dialektov, vendar pa se

po njegovi ugotovitvi lahko pojavlja tudi kot »vidik registra« (kadar
ga v zahtevnih okoliščinah uporablja govorec, ki ga sicer ne govori v

vsakdanjem življenju; Halliday 1978: 34). Giles in Powesland (Giles
in Powesland 1975: 15) v zvezi s tem govorita o »kontekstualno

10

Seveda »straniščne poezije«, kot izpričuje znamenita knjiga

Fuk je Kranjcem v

kratek čas

Marjana Dolgana, ne tvorijo le pripadniki obrobne kulture, temveč je

to pogosto tudi hobi pripadnikov elite. O teh pojavih bomo več govorili v po-

n

glavju 4.6.5.

Če smo natančnejši, pri tem mislijo tisto, kar smo tu poimenovali

kulturni,

ne

standardni jezik, in imenujejo ga

dialekt,

kar je tradicionalnejši jezikoslovni

izraz za govorico konkretne skupine govorcev, za kar pa bomo v tej knjigi upo­
rabljali izraz

sociolekt,

ki je bolj uveljavljen v socioloških in semiotičnih vedah

in nima tradicionalne geografske obremenitve.