BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Vinko O‰lak

Pojasnilo

prijateljem o

esperantu

BES

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

BES

Vinko O‰lak
POJASNILO PRIJATELJEM
O ESPERANTU

Tiskana izdaja iz‰la v Slovenj
Gradcu leta 1987, ob 110-letnici
mednarodnega jezika in v spod-
budo obâanom Slovenj Gradca,
»mesta miru« pri njihovi od-
loâitvi za prispevek k miru z
ustanovitvijo Mednarodnega
liceja za mir.

To izdajo pripravil
Franko Luin

franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-152-5

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Âemu to pismo?

azmeroma lahko je prijateljevati z »moòem brez
posebnosti«, kakor bi rekel veliki Celovâan Musil.

Zanj je dovolj druòenje samo, skupno zazrtje v Nikamor,
naskakovanje âasa kot nasprotnika ali celo sovraònika.
Teòje pa je prijateljevati s âlovekom, ki je s âimerkoli oz-
naâen. Ne gre nujno za sovraòno zunanje oznaâevanje,
kakor je bilo to pri Judih, ki so morali nositi rumeno Da-
vidovo zvezdo in svojim preganjalcem tako olajôati
opravek. Gre tudi za oznaâbe, ki si jih nekateri ljudje
izberejo sami, ker menijo, da imajo v kaki pomembni
stvari svoj prav, o katerem drugih ôe ne morejo prepri-
âati, ker vidijo stvari, ki se drugim ôe ne kaòejo na obzor-
ju, ali so celo obdarjeni z darovi jasnovidnosti in preroôt-
va, v âemer jim kajpada nihâe bliònjih ne more slediti.

Biti esperantist, se pravi vztrajati pri razumni, elegant-

ni in praviâni, vsem dostopni reôitvi âloveôkega jezikov-
nega problema, vztrajati dosledno, se pravi tudi praktiâ-
no, z lastnim prispevkom k tej reôitvi, je oznaâenost po-
sebne vrste. Ta oznaâenost je tako izrazita, da je ohra-
njanje stikov ali celo prijateljstva s takim âlovekom vâa-
sih veâjega obâudovanja vredna zvestoba, kakor pa je

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

zvestoba tako oznaâenega âloveka samega ideji, ki se ji
je bil zapisal. Esperantisti svoje zvezde sicer ne nosijo po
ukazu preganjalske oblasti, kakor so jo morali Judje v
Hitlerjevem âasu. Svojo zeleno zvezdo, da Vincijev pen-
tagram, ki simbolizira âloveôko bitje, nosijo prostovolj-
no, da se med seboj laòje spoznajo, vendar jih ta simbol
upanja veâkrat spravlja v podobno brezupen poloòaj,
kakor je sploh v naravi znamenj, ki pomenijo kaj dobro
hoteâega, kaj idealnega in za predstave domiôljijsko
uboònejôega âloveka neuresniâljivega. Tako je tudi pri-
jateljevanje s tako oznaâenim âlovekom dokaj koâljiva
stvar.

Ker sodim tudi sam med tako — namreâ prostovolj-

no — oznaâene ljudi in ker gledam na prijateljstvo kot
na veliko stvar med âlovekom in âlovekom, mi ne more
biti vseeno, kakôno ceno morajo plaâevati tisti, ki jim je
kaj do prijateljstva z menoj. Ker pa je pripadnost espe-
rantu, njegovi kulturi in etiki, njegovi notranji filozofiji
in v neki meri celo religiji, sama po sebi prijateljski pro-
jekt najbolj intenzivne vrste, se tej oznaâenosti ne mo-
rem odreâi, da bi tako laòje ohranjal prijateljske vezi s
posamezniki. V tem pogledu se paâ pridruòujem Aristo-
telovemu vzdihu: Amicus Plato, sed magis amica veritas
(Platon je moj prijatelj, toda resnica mi je veâja prijatel-
jica). Iz teh razlogov sem se odloâil vsem nekdanjim, se-
danjim, prihodnjim, deklariranim in neznanim prijatel-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

jem napisati nekakôno odprto pismo, v katerem jim bom
skuôal pojasniti svoje razloge za vztrajanje v zadevi, ki
zanje ni vedno spodbudna in jim veâkrat pomeni tudi
kaj neprijetnega ali vsaj moteâega.

V letih, ko se zaâno rahlo, a nezgreôljivo po vrsti ogla-

ôati notranji organi âlovekovega telesa, je njegov lastnik
tudi zaradi teh opozoril vse bolj pripravljen nazadnje
vendarle sprejeti ta svet z vsemi njegovimi paradoksi in
nesmisli, potemtakem tudi vsa taka priâakovanja, ki bi
se prej zdela skoraj nesramna ali vsaj ne zelo umna in
utemeljena. Boljôega sveta, kakor je ta, kajpada ni. Ra-
zumnejôih priâakovanj, kakor so ta, ki so se dolgo zde-
la neznosno absurdna, ni. Drugih prijateljev in znancev,
sopotnikov in sotrpinov, tudi pajdaôev in adeptov, kakor
so ti, ki takôna priâakovanja gojijo in vâasih tudi naravn-
ost izraòajo, prav tako ni in jih ne bo. Drugega âloveôt-
va, kakor je to, ki nori zdaj za Elvisom Presleyem, malo
pozneje pa za ôe veliko bednejôo âloveôko figuro Mi-
chaelom Jacksnom; ki gre na limanice vsakemu tiranu in
demagogu; ki celo v najbolj tradicionalno civilizirani
deòeli sveta opuôâa najbolj zdravo od vseh pijaâ in si vse
bolj mnoòiâno kupuje eno najbolj ôkodljivih pijaâ iz
ameriôkih retort — drugega âloveôtva, razumnejôega in
bolj znaâajnega, bolj dovzetnega za âast in dostojanst-
vo, òal ni in ga najbrò nikoli ne bo.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Ker mi je v teh letih òe vâasih muâno vsakemu pose-

bej razlagati svoje razloge za to, da noâem biti jezikov-
ni podanik njenega veliâanstva Elizabete II, òelim opra-
viti ta pogovor, ki je zame vse bolj neprijeten in vâasih
kar aboten, tudi za vse tiste, ki sicer ne sodijo v krog mo-
jih prijateljev, a se obâasno prav tako spotaknejo ob to
mojo »posebnost« in imajo z njo svoj kriò. Tu bi rad
konâno pojasnil svoje razloge dobrim prijateljem, ki is-
kreno obòalujejo moj âas, ki ga »zapravljam« za tako
neumno zadevo, kakor je mednarodni jezik esperanto;
rad bi potolaòil prijatelje, ki so se v mojo »âudaôko« iz-
biro nekako »vdali«, kakor skuôajo kdaj vljudno izpove-
dati svoj gnus in prezir; rad bi se izpovedal tudi tistim,
ki jim zgolj odliâni vedenjski vzorci branijo, da bi kar
koli rekli. S temi mi je pravzaprav najteòje. Vse na njih
jasno pripoveduje, kako neugodno jim je z menoj ob
mojem ukvarjanju s stvarjo, ki ne bi smela vstopati v
salon razumniôkega sveta. Name gledajo kakor na samo
po sebi spodobnega in v vsakem pogledu sprejemljive-
ga âloveka, ki se je po kakem nesreânem nakljuâju spe-
âal z malovredno in odvratno òensko in jo povrhu ôe
vedno pripelje s seboj. Moji dobri prijatelji bi zelo radi
bili v druòbi z menoj — a brez te »nespodobne òenske«.
Pri tem pa so predobro vzgojeni, da bi mi to dali vede-
ti. Tako zgolj trpijo in mi svoje trpljenje skozi vse pore
âloveôkega sporazumevanja tudi izraòajo. Ne morejo pa

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

se z menoj naravnost pogovoriti, ker so dolòni varovati
ugled dobro vzgojenega âloveka, ki ve, kaj se spodobi in
kaj ne.

Sklenil sem, da naredim slepomiôenju konec. Svojim

prijateljem bi rad pomagal, da se osvobodijo zadrege
pred mojo neugledno, a prav toliko zvesto spremljeval-
ko — sebi pa bi rad pomagal, da se kolikor je mogoâe,
reôim dobrohotnih, a zame òaljivo abotnih pripomb in
zbodljajev, ki zaradi te moje nespodobne in nesalonske
»ljubice« oteòujejo naôe medsebojno shajanje in prija-
teljevanje. Glejte paradoks! V svoji nekaj veâ kakor sto
let dolgi zgodovini je esperanto doslej funkcioniral pred-
vsem kot jezik prijateljstva. Ne uporablja ga diplomacija,
âeprav bi bil zanjo zelo priroâen; ne uporabljajo ga kaj
dosti podjetja, âeprav bi jim obâutno zniòal stroôke po-
slovanja in odpravil kup dvoumij in nesporazumov; celo
katoliôka Cerkev, ki bi ga najbolj potrebovala v svojem
namenu, da uâi vse narode; in v svojem poloòaju, ko go-
spodari s finanâno negativo, si ga le zelo poâasi in zelo
previdno prisvaja. Zato pa ga tisoâi po vsem svetu upo-
rabljajo za sklepanje prijateljstev. Âe izvzamem litera-
turo, ki v tem jeziku od vsega zaâetka nastaja, je nave-
zovanje in gojenje prijateljskih vezi onkraj administra-
tivnih in jezikovnih meja njegovo poglavitno òivljenjsko
okolje. Po drugi strani pa neprestano doòivljam, kako
nobena stvar ne postavlja tako visokih pregrad med

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

menoj in mojimi prijatelji, kakor prav moje neôkodljivo
veselje s tem jezikom. Morda se mi godi pribliòno tako,
kakor neki znani gospe, ki se je zarekla, da bo spravila
slovenski narod — in se je tega podjetja lotila s tako si-
lovitostjo, da je medtem to ljudstvo dokonâno sprla in
razdelila med seboj. Nekaj podobnega se je mogoâe do-
gajalo tudi v starih misijonskih âasih, ko so evropski
misijonarji v kakônem primeru in v sodelovanju z manj
evangeljskimi trgovci in osvajalci tako silovito vcepljali
nauk ljubezni, praviânosti in dobrote ubogim »divja-
kom«, da jih je ponekod ostalo za danaônje turistiâno-
folklorne potrebe le ôe nekaj tisoâ od nekdaj mogoânih
rodov, ki so ôteli milijone. Âisto mogoâe je, da uporab-
niki in zagovorniki najbolj prijazne pogovorne reôitve,
katere glavni pridelek naj bi bilo obâeâloveôko prijatel-
jevanje, svojo priljudno napravo ponujamo tako, da ote-
òujemo sporazumevanje celo med ljudmi, ki govorijo isti
materni jezik, in poâasi uniâujemo ôe tista prijateljstva,
ki so se porodila brez pomoâi jezika, katerega poglavit-
ni stilem naj bi bil prav prijaznost...

V tem izpovednem pojasnilu svojim prijateljem bi

vsekakor rad dosegel dvoje. Prviâ, da mi ne bi bilo tre-
ba, kadar je »priliâno« in kadar je »nepriliâno«, nepre-
stano odgovarjati na bodice, s katerimi moji prijatelji
preizkuôajo kvaliteto moje esperantske koòe. Odslej jih
bom lahko poslal k temu papirju, naj se prepirajo in zba-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

dajo z njim. Drugiâ pa bi rad dosegel, da bi mednarod-
ni jezik, kakor ga je predlagal eden najprijaznejôih in
najplemenitejôih moò, kar jih je kdaj òivelo na tem ne
tako gentlemanskem planetu, tudi med nami deloval v
svoji izvirni naravi, kot jezik prijaznosti in prijateljstva,
ne pa kot organ razdora in sovraòne zbadljivosti. Da ne
bo nesporazuma: temu papirju ne pripisujem moâi mo-
ralnega spreobraâanja ali celo spreminjanja znaâajev.
Argumenti so skoraj najmanj prepriâljiv in najmanj
uâinkovit poskus poveâati razumevanje in spremeniti
odnos. A obsojen sem na uporabo tega najôibkejôega
sredstva. Kdor res òeli, kdor je res poln dobre volje, si bo
lahko za silo pomagal tudi s tem. Ali, kakor so rekli v
jeziku, ki je nekoâ smel biti mednaroden, ker je bil prej
imperialen: Sapienti sat — pametnemu zadostuje...

* * *

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Oâetovôâina...

akor pravim slovenôâini materinôâina, tako pravim
vâasih, napol v ôali, esperantu oâetovôâina. To ne

prihaja toliko od tega, ker bi bil v tem jeziku bolj pou-
darjen vidik logiânosti, kakor je v narodnih jezikih pou-
darjen vidik arbitrarnosti — in velja logika po nekem
starem nesporazumu za bolj moôko kakor òensko lastn-
ost. Âe je verjeti Konfuciju, da je pogoj in zaâetek nrav-
nosti v dobrem miôljenju, se pravi v logiki — in Pascalu,
da je podlaga logike odloâitev za nravnost, potem ni
dvomiti, da gre pripisati logiko veliko bolj òenskemu ka

kor pa moôkemu spolu. Ne le, da verjamem tej Konfu-
cijevi in Pascalovi trditvi, tudi vse izkuônje mi govorijo,
da najveâjih nesmislov nisem sliôal iz òenskih ust. Ali naj
posebej povem, da to ôe toliko bolj velja za antologijo
nesmislov o esperantu? — Esperanto doòivljam in vâa-
sih predstavljam kot oâetovôâino predvsem zato, ker me
je oâe, ki je bil preprost âlovek s tremi razredi ljudske
ôole, a z rokopisom kaligrafa in s kulturo olimpijca, ko
sem imel sedem ali osem let, poklical k staremu itali-
janskemu radiu in mi povedal, da je to, kar je bilo sliôati
iz zvoânika, mednarodni jezik esperanto. Bil je teâaj, ki

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ga je takrat oddajal ljubljanski radio, napovedovalec je
naôteval imena mesecev. Ni mi naroâal, naj se tega jezika
oprimem, a njegova predstavitev je razodevala, da mu je
bila zamisel popolnoma jasna.

Sam sicer ne dam zelo veliko na dokaz iz avtoritete,

kakor ga pozna klasiâna filozofija, a âe ga tu in tam le
uporabljam, potem skuôam presoditi »avtoritete« po
tem, kako so se motile v svojih napovedih o prihodnosti.
O oâetu lahko reâem, da je bil recimo nezmotljiv v svo-
jem ocenjevanju politiânih sprememb in dogajanj. Ne le,
da je suvereno odklonil vse diktatorske reòime, ki so se
po razpadu Avstrije vrstili, od Aleksandra do Tita, tem-
veâ mu je bilo v letih, ko sem bil ôe otrok, popolnoma
jasno, da bosta Slovenija in Hrvaôka nekoâ samostojni
dròavi. Spominjam se, kako je na òe omenjenem spreje-
mniku vsak âetrtek iskal madridsko postajo, po kateri so
oddajali program v hrvaôâini, ki se je vedno konâal s kli-
cem: Òivjela nezavisna dròava Hrvatska! O kakôni neod-
visni dròavi Sloveniji si takrat ni upala sanjati niti emi-
gracija, ki je sicer tudi govorila po tujih radijskih posta-
jah. Njemu pa je bilo to tako samoumevno jasno, kakor
je bilo prvim kristjanom jasno, da bo rimski lev padel
pred jeruzalemskim jagnetom. Zakaj bi mu potem ob
vpraôanju esperanta manj verjel, kakor svojim prijatel-
jem, ki so se prav v oceni moònosti za dròavno samo-
stojnost vsi po vrsti zmotili? Eden teh prijateljev, ki me

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

velikokrat draòi z oâitki utopizma, in ki samega sebe vidi
kot hudega realista, je v letu 1978, kakor sem si natanâ-
no zapisal v dnevnik, iz vsega svojega realizma izjavil,
kako je tudi najslabôa Jugoslavija za Slovence boljôa reôi-
tev, kakor bi bila ôe tako dobra samostojna Slovenija.
Komentar si bo pripisal realistiâni prijatelj sam...

Ta izkuônja se mi je v òivljenju velikokrat ponovila.

Kadarkoli sem govoril o vpraôanju mednarodnega spo-
razumevanja z zelo preprostimi ljudmi, a so ti razpola-
gali z napravo, ki se ji reâe zdrava pamet, je bil njihov
odgovor enak: —Zakaj se res ne bi domenili, da bi se vsi
nauâili ôe enega jezika, ki bi bil za vse skupen? Tudi ljud-
je, ki o esperantu niso imeli pojma, so priôli na enako
misel. Ta preprosta logiâna doslednost je torej globoko
zasidrana v preprostih ljudeh, kakrôen je bil tudi moj
oâe. Ob tem mi je vselej priôla na misel ugotovitev apo-
stola Pavla: Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v
oâeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto,
kar je v oâeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osra-
motil tisto, kar je moâno. Bog si je izbral tisto, kar je na
svetu preprosto in zaniâevano, tisto, kar ni niâ, da bi
onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponaôal
noben âlovek (1Kor 1, 27-30). Ali pa tudi besede Gospo-
da samega: Slavim te, Oâe, Gospod nebes in zemlje, da
si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim (Mt 11,
25-26).

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Âe torej pravim, da je esperanto moja oâetovôâina, s

tem ne òelim reâi, da sem se ga nauâil od oâeta, kakor
sem se materinôâine nauâil od matere, temveâ òelim
reâi, da vidim v svojem neôolanem, a z zdravim razum-
om obilno obdarjenem oâetu tisto zanesljivo zakladni-
co razumnosti in celo modrosti, v katero lahko vselej
seòem, kadar odpovesta razumnost in modrost sveta, ki
se s svojim razumom in s svojo modrostjo ponaôa. Po-
dobno, kakor dobi pisec, ki mu je kaj do jezika, najbolj
zanesljiv nasvet, kadar se znajde v dvomu glede kakône
oblike v knjiònem jeziku, âe gre iskat v nareâje, tako mi
vsa izkuônja govori, da se je ob dvomih, ki jih porajajo
akademske lege miôljenja, najbolje posvetovati z zdravo
pametjo preprostega ljudstva. V svoji vasi sem med pre-
prostimi ljudmi òe kot otrok sliôal jasne politiâne preso-
je, do kakrônih so se najbolj ôolani in prav v teh vedah
izurjeni filozofi in sociologi dokopali ôele nekaj let po
smrti tirana, ki so ga âastili in mu upesnjevali ter izfilo-
zofirali literarne in psevdoznanstvene hvalnice. Medtem
ko so se ôtevilni danaônji protagonisti vpeljave demokra-
tiânega sistema globokoumno spogledovali z iluzijami
od »mladega Marxa« do »socializma s âloveôkim obra-
zom«; od »preseganja zahodnega parlamentarizma« do
»uvajanja neposredne demokracije«, so preprosti kme-
tje in hlapci v mojem kraju z jasno besedo poimenovali
oblast z imenom, ki je izraòal njeno naravo.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

S temi navedki ne òelim buditi politiânih spominov,

temveâ samo ponazoriti svojo odloâitev, da se tudi v za-
devi mednarodnega sporazumevanja ne mislim dosti
ustavljati ob mnenjih tistih, ki jih bo po zagotovilih apo-
stola Pavla Bog nekoâ osmeôil v njihovi tolikokrat kup-
ljivi »modrosti«, temveâ se bom raje oprl na lastni ra-
zum, po nasvete pa bom, kakor jezikoslovec ali pisatelj
k nareâju, sam hodil k ljudem zdrave pameti, kakrônih
je v kasti visoko ôolanih in akademsko uveljavljenih zelo
malo. Âe torej reâem, da je esperanto moja oâetovôâina,
s tem hkrati pravim, da je to jezik, kakrônega kot razum-
no in praviâno reôitev hitro in brez miselnega onegavl-
janja sprejemajo ljudje, ki so enako preprosti in enako
obdarjeni z zdravim razumom, kakor mislim, da je bil
moj oâe.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Babilonska kazen

aj ôe enkrat prikliâem v spomin kratko poroâilo o
tem, kako si je âloveôtvo po grehu zapravilo spo-

razumevalno enotnost, kakor je mogoâe prebrati iz prve
Mojzesove knjige (Genesis):

Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. Ko

so odôli od vzhoda, so naôli ravnino v senaarski deòeli in
se tam naselili. Tedaj so rekli drug drugemu: »Dajte, de-
lajmo opeko in jo ògimo v ognju!« Opeka jim je sluòila
za kamen in zemeljska smola za malto. Potem so rekli:
»Dajte, sezidajmo si mesto in stolp z vrhom do neba in
si naredimo ime, da se ne razkropimo po vsej zemlji!«

Gospod pa je stopil dol, da bi videl mesto in stolp, ki

so ga postavili âloveôki sinovi. In rekel je Gospod: »Glej,
vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik in to je zaâetek nji-
hovega poâetja; zdaj jih ne bo niâ zadròevalo, da ne bi
storili, kar koli jim pride na um. Dajmo, stopimo dol in
zmeôajmo tam njih jezik, zato da drug drugega govori-
ce ne bodo razumeli!« In razkropil jih je Gospod od on-
dod po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je
imenovalo njegovo ime Babel, ker je tam Gospod zmeôal

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

jezik vse zemlje in jih je od ondod Gospod razkropil po
vsej zemlji (Gen 11, 1-9).

Vsaj ena stvar je za svetopisemskega pisatelja ne-

dvomna: Bog zidarjev stolpa do neba ni nagradil, tem-
veâ jih je kaznoval. Kakor je kaznoval prva starôa z de-
lom, âeprav utegne biti ta kazen kdaj tudi uòitek. Kakor
je kaznoval òeno z boleâino poroda, âeprav je nazadnje
tudi to òeni v uòitek. Eno je, da Bog vse obrne na dobro,
tudi lastno kazen, ki jo naloòi âloveku — drugo pa je, da
je kazni treba reâi kazen in jo kot kazen jemati resno. O
odtujenosti, ki je samo razsvetljenski izraz za boòjo ka-
zen, ki jo doòivlja âlovek pri delu, si je âloveôtvo dokaj
edino. Vemo, da prinaôa delo blagostanje, da preganja
dolgâas in celo hudobne misli, kakor je zapisal Voltaire,
a prav tako vemo, da to v najveâji meri ni blagoslov, ni
nagrada, temveâ kazen. Celo tisti redki, ki jim zaradi
druòbenega poloòaja ni treba delati, da bi se preòivlja-
li, so deleòni kazni dela, saj v svojem brezdelju v resni-
ci ôe bolj trpijo kakor tisti, ki morajo delati. O delu kot
kazni se nam ne kaòe sprenevedati, saj nas k sprejetju in
premagovanju te kazni, ki je toliko manj kazen, kolikor
bolj se dela poôteno oprimemo, sili potreba po vsakdan-
jem kruhu in po vsem, kar ob kruhu ôe potrebujemo.
Glede dela nam ni dana na voljo kakôna druga moònost,
kakor nam je dana v babilonski kazni zmeônjave v jezi-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

kih. A naj se danes ôe tako sprenevedamo o »bogastvu
jezikov in kultur«, o dragocenosti tolikerih razliânih je-
zikovnih podob in zvenov na naôi zemlji, za svetopisem-
skega pisatelja vendarle ostaja jasno, da je bila boòja
intervencija v Babelu predvsem straôna kazen. Da ima ta
kazen tudi svojo olajôevalno plat, ki jo doòivljamo ob
pestrosti in zanimivosti jezikovnega mnoôtva, kazni
same prav niâ ne zmanjôuje ali relativizira.

Predno zapiôem kakôno misel o tem, kako malo vero-

dostojna so zveâine sprenevedanja, ki bi na raâun ne-
kakône zvoâne in morfoloôke pitoresknosti rada odâara-
la naravo kazni, bi rad podrobneje premislil, kaj je prav-
zaprav vsebina te kazni; v âem se izraòa in kakône pos-
ledice puôâa v razvoju âloveôkih civilizacij in kultur vse
do danes. Bolj ko o tem premiôljujem, bolj sem zaâuden,
kako globoko spi âlovekov povpreâni razum pred tem
straônim dejstvom, kako malo se je sposoben vòiveti v
to, kakôen komunikacijski raj je bil âloveku, âeprav izg-
nanemu iz sploônega raja, odvzet po tem, ko so nesreâ-
niki, ki so blagoslov jasnega medsebojnega sporazume-
vanja uporabili za to, da so ustvarili nesporazum s Stv-
arnikom, ki jim je moâ sporazumevanja dal. Pravzaprav
ne dal, kakor da mogoânik kako stvar podloònemu. Ne
le, da je Bog poklical âloveka v partnersko razmerje, kar
zadeva gospodarjenje nad kopnim in nad vodami, nad

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

rastjem, laznino in zverjadjo in kar leta pod nebom. Bog
je povabil âloveka celo k ustvaritvi prvega jezika. Tudi o
tem je mogoâe prebrati presenetljivo poroâilo v prvi
Mojzesovi knjigi:

Gospod Bog je torej naredil iz zemlje vse òivali polja

in vse ptice neba in jih privedel k âloveku, da bi videl,
kako jih bo imenoval, in da bi vsakrôno òivo bitje imelo
tisto ime, ki bi mu ga dal âlovek (Gen 2, 19-20).

Vsaj dvoje je mogoâe sklepati iz poroâila, iz katerega

zaveje v âloveka vonj tiste prazaupljivosti med kreaturo
in njenim Stvarnikom, ki je bila pozneje zapravljena.
Bog âloveku ne poloòi v usta pripravljenih morfemov in
fonemov; diskretno ga opremi s sploôno moònostjo za
tvorbo jezika in za izraòanje v jeziku, naâin, kako bo âlo-
vek to moònost uresniâil, pa prepusti njemu samemu.
Gibelinski strastneò iz Firenc je v XXVI. spevu Raja to
resnico takole upesnil:

Opera naturale e ch’uom favella;
ma cosi o cosi, natura lascia poi fare a voi,
secondo che v’abbella.
Âlovekov govor iz narave izhaja;
tak ali tak, pa vsakdo sam izbira,
kot zdi se mu lepo in mu pristaja.

(Prevod: Andrej Capuder, ZTT 1991)

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Dante se je v teh verzih, v tem najkrajôem povzetku

filozofije jezika, najbrò oprl na podobno misel, ki jo je
mogoâe najti v kozmoloôki pesnitvi rimskega pesnika
Lucretia Cara De Rerum Natura (O naravi stvari). Pesnik
pravi takole:

Razne glasove dajati je silila jezik narava,
potlej je rabe korist izobrazila stvarna imena,
ne kaj prida drugaâe, kot vidimo to pri otrocih,
namreâ, da sama jezika nemoâ jih navaja na kretnje,
kadar stori, da pokaòejo s prstom na bliònje predmete.

(L. Carus, De rerum natura 1028-1031, prevedel Anton Sovre)

A veliki Rimljan, ki so ga v prejônjem stoletju po kri-

vici oznaâili kot materialistiânega pesnika — ker paâ ni
verjel v pravljice o bogovih, kakor so bile razôirjene v
tedanjem âasu — se je navdihoval pri velikem Grku Epi-
kurju. Ta se je o nastanku jezika izrazil ôe doloâneje. Raz

likoval je dve fazi: physei (naravni izvor glasov in govo-
ra) ter thesei (besede, nastale po dogovoru). V svojem
pismu Herodotu pravi takole:

»Zategadelj tudi imena stvari prvotno niso bila rezul-

tat dogovora, paâ pa so narave ljudi same, ki so vsaka po
svoji plemenski pripadnosti imele svoje posebne obâu-
te in prejemale svoje posebne vtise na svoj posebni na-
âin poôiljale (iz ust) zrak, kakor so ga iztiskovala obâut-
ja in vtisi, in sicer ustrezno tudi razliânosti krajev, v ka-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

terih so plemena prebivala. Pozneje pa so bila pri sleher-
nem ljudstvu po dogovoru postavljena posebna imena
z namenom, da bi bilo izraòanje krajôe in manj dvoum-
nosti v obâevanju. A tudi kake dotlej neznane reâi so
uvajali tisti, ki so jih poznali, pa so spravili v obtok do-
loâena imena zanje, bodisi taka, ki so bili po naravi pri-
siljeni jih izgovarjati, bodisi da so si jih izbrali s preudar-
kom po obiâajni analogiji in tako izrazili svojo misel.«

(Epikur, Pismo Herodotu, 75-77 — prev. A. Sovre)

Enakega mnenja je tudi sistematik in oâe vseh sodob-

nih znanosti Aristotel. V svoji temeljni knjigi Organon,
na kateri pravzaprav poâiva evropska civilizacija, pravi:

»Vsaka govorica ima pomen, a ne kot naravni organ

(instrument), temveâ — kakor smo rekli — po konven-
ciji (tj. na osnovi âloveôkega sporazuma).«

(Aristoteles, Organon, 2. del, 4. pogl. »Govor in stavek«)

Tako pa je mislil tudi Aristotelov uâitelj Platon. V svo-

jem znamenitem delu, ki je vse posveâeno vpraôanju
jezika in jezikovne adekvatnosti, v dialogu Kratilos pola-
ga sogovorniku Hermogenesu v usta tele misli:

»Meni se namreâ zdi, da je ime, ki ga kdo âemu vzde-

ne, pravilno. In âe to spet predrugaâi in mu vzdene dru-
go ter onega ne kliâe veâ tako, ni le-to niâ slabôe ka kor
prejônje — prav kakor spreminjamo imena sluòabnikom
in ni predrugaâeno ime niâ manj pravilno ko prvo dano.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Zakaj niâemur ni nobeno ime prirojeno po naravi, am-
pak je vzeto po postavi in navadi tistih, ki so imena na-
vajeni dajati.«

(Platon, Kratilos, 384D — prev. Marijan Tavâar)

Drugo, na kar je mogoâe sklepati iz tega opisa, pa je

dejstvo, da je jezik v svojih konkretnih oblikah âloveko-
va umetna (danes bi rekli kulturna) stvaritev, h kateri ga
Bog povabi v svoji diskretni moderaciji in mu puôâa po-
polno avtonomijo v oblikovanju in organiziranju prvin,
ki sestavljajo vsak âloveôki jezik. Sveto pismo samo nas
obveôâa o tem, da jezik âloveku ni »padel z neba«, da
mu ga ni pripravil Bog v konkretni obliki — a da prav
tako ni bil zajet òe v âlovekovo naravo. Po pripovedi sve-
topisemskega pisatelja je âloveôki jezik nastajal ob defi-
leju òivih bitij — a ta pomenijo v tej zgoôâeni pripovedi
le nekakôno zastopstvo vsega bivajoâega, âemur naj bi
âlovek doloâil imena. Teorija o jeziku kot nekakônem
»naravnem« organizmu, ki se ga âlovek ne bi smel arbi-
trarno dotakniti (kar pa so romantiâni teoretiki te sme-
ri sicer vendar obilno poâeli...) nastane ôele ob velikem
romantiânem uporu zoper predstavo o stvarjenju sveta
in âloveka, ki vkljuâuje tudi âlovekovo oblast, ne le nad
ribami v vodah in laznino na zemlji, temveâ tudi nad
besedami, ki prihajajo iz ust, da bi kaj sporoâile druge-
mu âloveku!

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

A kakor je Bog neskonâno obziren in diskreten ob na-

stajanju prvega âloveôkega jezika, tako je nenadoma
nasilen, silovit in straôen ob posegu v ta najveâji kulturni
izdelek âloveôkega uma, ki ga ôe danes ni preseglo no-
beno drugo kulturno dejanje. Previsoka je bila v Stvar-
niku podoba o âloveku in o njegovi pristni poti v pove-
liâanje, da bi mu lahko puôâal v miru morda bolj otroâji
kakor objestni naârt, da bi se z ògano ilovico povzpel do
neba. Kakor ima Bog za âloveka pripravljeno avtentiâno
nebo z avtentiâno veâno sreâo, tako ima zanj pripravl-
jene tudi avtentiâne poti, ki so vredne tega vzviôenega
cilja in ki so v skladu z njegovo naravo.

Boòja kazenska intervencija v enotnost âloveôkega

jezika ni povzroâila le strukturnih, oblikovnih in glasov-
nih diferenciacij, temveâ je poleg nenadne nerazumlji-
vosti pustila med rodovi, ki se niso mogli veâ sporazu-
mevati, tudi nenadno nestrpnost, ki se ni polegla vse do
danaônjih dni. Zdi se, kakor da bi v globinski psihologiji
rodov in narodov vladalo obâutje, da so drugi rodovi in
narodi krivi razbitja âloveôke enotnosti — in njih jeziki
so zunanja znamenja te prastare krivde. Zato med jezi-
ki in kulturami ne vlada sproôâenost radovednega uôe-
sa, ki bi se preprosto veselilo zvokov, temveâ ves âas vla-
da preziranje in sovraònost do tistih, ki so ôibkejôi — in
izprevròeno obâudovanje in malikovalsko oboòevanje
tistih, ki so moânejôi. Babilonska kazen ne vsebuje le

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

òalostnega dejstva nerazumljivosti jezikov, temveâ tudi
ôe bolj òalostno dejstvo nestrpnosti in sovraònosti med
njihovimi posedovalci. Spodbujanje ali celo izsiljevanje
asimilacije ter upiranje asimilaciji z vsemi iracionalnimi
barbarizmi, ki se v tem nesreânem razmerju porajajo, je
prav tako sestavina babilonskega prekletstva, kakor dej-
stvo, da se âlovek po dolgoletnem ôolanju komaj za silo
nauâi nekaj elementov tujega jezika in da je le izjemnim
ljudem dano, da si osvojijo tuj jezik do kulturno spreje-
mljive ravni.

Kdor òeli danes reôevati problem jezikovne, kulturne

in narodne nestrpnosti, tega ne bo mogel uspeôno sto-
riti s sredstvi, ki mu jih dajeta druòboslovje in politika.
Koren tega vpraôanja je verske narave, sega v izkope za
temelje stolpa, ki naj bi âloveôki rod mimo boòjega od-
reôitvenega naârta popeljal v nebo. Prav tako se mora
napotiti v Babel tisti, ki òeli reôiti vpraôanje mednarod-
nega sporazumevanja na regionalni, evropski ali svetov-
ni ravni. Obe vpraôanji se zlivata v isto opeâno jamo ba-
bilonskih zidarjev, teh prvih »znanstvenih materialis-
tov«, ki so v tistem ganljivo davnem âasu mislili, da je
duha mogoâe osvojiti s nenehnim nalaganjem na soncu
in v peâeh ògane materije...

Da je mnoôtvo jezikov nadvse huda kazen za âloveôt-

vo, je vedel tudi najveâji poganski filozof Platon. Rimski
zgodovinar Piso poroâa v svoji knjigi Historiae o tem,

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

kak vtis je naredila na Galenusa, zdravnika cesarja Mar-
ka Avrelija, Platonova pripomba, kako bi bil skupni je-
zik najveâje darilo za âloveôtvo. Po tem poroâilu je bil
Galenus prvi âlovek v zgodovini, za katerega je izpriâa-
no, da je izdelal osnutek mednarodnega jezika (na osno-
vi pasigrafije — univerzalne pisave).

Kako straôna kazen je za âloveôtvo jezikovna zmeônja-

va, najbolj izpriâuje dogodek v Jeruzalemu, kakor o
njem pripoveduje pisec Apostolskih del:

»Ko je priôel binkoôtni dan, so bili vsi zbrani na istem

kraju. Nenadoma je nastal z neba ôum, kot bi se bliòal
silovit vihar, in napolnil vso hiôo, kjer so se zadròevali.
Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se
razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili na-
polnjeni s Svetim Duhom in zaâeli so govoriti v tujih
jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«

»V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, poboòni moòje

iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razôiril glas o tem,
se je zbrala mnoòica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, kako da
jih vsakdo sliôi govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se
âudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Ga-
lilejci? Kako da jih sliôimo vsak v svojem materinem je-
ziku? Parti, Medijci in Elamiti in tisti, ki prebivamo v
Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v
Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Ci-
rene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

spreobrnjenci, Kreâani in Arabci — vsi jih sliôimo, kako
v naôih jezikih oznanjajo velika boòja dela! Vsi so bili
osupli in si tega niso znali razloòiti. Drug drugega so
spraôevali: ,Kaj naj to pomeni?’ Nekateri pa so se norâe-
vali in govorili: ,Sladkega vina so se napili.’« (Apd 2, 1-
14).

Predno poskuôam razâleniti znameniti dogodek o

binkoôtih v Jeruzalemu, naj pripomnim, da apostolov,
tedaj govoreâih v neznanih jezikih, skoraj ni veâ sliôati,
vse bolj pa je sliôati tiste, ki so se tedaj iz njih norâeva-
li, kakor pove zadnji stavek iz navedka. Razlika je mor-
da v tem, da tistim, ki danes po svoje obnavljajo binkoôt-
ni âudeò, to je esperantistom, norâevalci ne govorijo v
prilikah, kakor se glasi zbadanje o sladkem vinu, temveâ
govore naravnost in z najveâjo grobostjo, ki jo premo-
re orgiastiâni krohot daljnih potomcev babelskih ope-
karjev...

Ne spravlja me v zaâudenje âudeò glosolalije, saj je za

verujoâega âudeò mogoâe ôe najmanj âudna zadeva. Kar
se mi zdi nenavadno in pomenljivo, pouâno in usmerje-
valno tudi za danaônji âas, je dejstvo, da Sveti Duh ni
podaril Jezusovim apostolom daru tedanje »francoôâi-
ne«, ki je bila grôki koine — in prav tako ne tedanje »an-
gleôâine«, ki je bila imperialna lingua latina, temveâ je
poudaril brezizjemno enakopravnost in enakovrednost
vseh jezikov, ki jih je kdor koli govoril v bliòini apostol-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

skega zbora. Pisec poroâila se naravnost trudi, da bi ôe
izbrskal kak rod in kak jezik, ki bi ga utegnil kdo tisti dan
govoriti ali razumeti na jeruzalemskih ulicah. Parti, Me-
dijci, Elamiti, Kapadokijci, Frigijci, Pamfilijci, Grki s Kre-
te in Arabci...

Kako je âudeò pravzaprav potekal? So bili v nevidnih

nebeôkih kabinah skriti angeli simultanega prevajanja,
ki so vsakemu nakljuânemu mimoidoâemu prav v nje-
govi materinôâini, pa naj bo ta ôe tako nenavadna òe po
teòki izgovorjavi njenega imena, sproti priôepetavali
pravi pomen tega, kar so govorili apostoli, ki se je tedan-
jim »realistom« in »skeptikom«, tedanjim »antiutopis-
tom« zdelo, da so se napili sladkega vina...?

Podoba je, kakor da je bila vsa zadeva veliko prepros-

tejôa, kakor pa se nam na prvi pogled zdi. Apostoli so
dobili dar govorjenja v jezikih, ki jih sicer niso znali —
oni na cesti in po dvoriôâih pa so dobili dar posluôanja,
a ne tako, da bi pridobili sposobnost prevajanja vsak v
svoj jezik, temveâ tako, da so v lastnem jeziku sliôali to,
kar je vsak od apostolov govoril v kakem drugem jeziku.

Naj je bilo kakor koli, za nas je pomembno, da Sveti

Duh pri tistem enodnevnem suspenzu Oâetove babi-
lonske kazni ni uporabil reôitve, ki se tako rada ponuja
danaônjemu âloveku: da bi uveljavil sploôno rabo najpo-
membnejôega kulturnega jezika tistega âasa (grôâine) ali
pa dròavnega jezika mogoânega rimskega imperija (la-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

tinôâine), temveâ je prviâ v zgodovini âloveôtva demon-
strativno podprl veljavo vsakega maternega jezika pose-
bej. Vsi so se razumeli, in vendar nikomur ni bilo niâe-
sar odvzeto. Tisti dan so se sporazumevalna nebesa za
nekaj âasa spustila na majhen jeruzalemski vzorec âlo-
veôkega rodu.

Âe niâ drugega, je iz binkoôtnega âudeòa v Jeruzale-

mu mogoâe sklepati vsaj na dvoje. Jezikovne enotnosti
ni mogoâe obnoviti brez delovanja Svetega Duha — in
ni je mogoâe obnoviti na raâun maternega jezika vsako-
gar od prizadetih. Veliki rimski imperij tedaj ni zaâutil
komunikacijske revolucije, ki se je za en dan zgodila v
provincijskem Jeruzalemu. Latinôâina je kakor valjar
teptala pod seboj ôtevilne jezike in nareâja narodov in
plemen, ki jih je osvojil rimski orel. Âe bi tedaj kdo v
katerem od provincijskih mest ali rimskih vojaôkih na-
selbin izrekel misel, da bi bilo za sam imperij dobro, ko
bi imeli v njem jezik, ki bi bil vsem skupen, a ne bi bil
last nikogar posebej, bi sliôal porogljiv odgovor, da ven-
dar »ves svet« govori latinsko. Kakor bi ôe pred sedem-
desetimi leti sliôal, da »ves svet« govori francosko. Ka-
kor bi danes sliôal, da »ves svet« govori angleôko. Nihâe
ne ve, kako bo to sliôati âez petdeset, sto, petsto let. Vse-
kakor se kolo fortune vrti neusmiljeno naprej in prine-
se na vrh zdaj tega, zdaj onega. Na tem kolesu reôitve ni
mogoâe najti.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Vendar pa je imela latinôâina v svojem poznejôem raz-

voju svojevrstno sreâo, ki ji je omogoâila za lep âas vsaj
za najviôje sloje postati pravi mednarodni jezik v Evro-
pi in delno tudi zunaj nje. Ob vseh zgodovinskih kriv-
dah, ki so si jih nakopali narodi, katerih materinôâina je
angleôâina, temu jeziku te »sreâe« ne òelim.

Gre za dejstvo, da je po razpadu rimskega imperija v

4. stoletju nehal obstajati socialni nosilec tega jezika.
Tisti, ki so jih v tem jeziku zaradi vztrajanja v njihovi veri
poôiljali v rudnike in kamnolome, pa tudi metali levom
v arenah, so reôili tri stvari iz ruôeâe se stavbe: rimsko
pravo, oblaâila rimskih uradnikov (ki postanejo obred-
na oblaâila krôâanske Cerkve) in jezik, ki je izgubil svo-
jega lastnika. Kdor danes govori za to, da bi naj bila ang-
leôâina mednarodni jezik, ta Angleòem in Ameriâanom,
pa naj se tega zaveda ali ne, ne òeli boljôe usode, kakor
so jo doòiveli Rimljani ali natanâneje Latinci. A vztrajan-
je pri poskusu, da bi kak mogoâen nacionaloni jezik
uveljavili kot mednarodno sredstvo sporazumevanja
lahko doòivi tudi drugaâen razplet. Ni treba, da izumre
narod, ki mu je ta jezik materinôâina — danes je veliko
bolj verjetno, da se to zgodi jeziku samemu. Ne kot ne-
nadna smrt jezika, tako jeziki le redko kdaj umirajo,
temveâ kot poâasno drobljenje jezikovne norme, pa tudi
kot poâasno niòanje jezikovne ravni v kulturnem in
izraznem smislu.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Oba procesa lahko danes opazujemo prav pri ang-

leôâini. Îe lep âas ni veâ mogoâe govoriti o enem jeziku,
ki bi bil sploôno razumljiv vsem, ki ta jezik tako imenu-
jejo. Najprej se angleôâina deli na vsaj ôtiri velike jezi-
kovne pojave, ki se na zunaj ne razlikujejo tako zelo, za
poznavalca pa pomenijo òe skoraj razdeljenost na sa-
mostojne jezike. Jeziki, ki jih govorijo na angleôkem oto-
ku, v severni Ameriki, v Indiji, v Avstraliji in v bivôih ko-
lonijah v Afriki, se sicer vsi imenujejo angleôâina, a ven-
dar so òe tako daleâ vsaksebi, da je marsikdaj potrebno
prevajanje. Na svojem skrajnem robu se òe tako osiro-
maôena kolonialna angleôâina na najniòji jezikovni ravni
spaja z jeziki majhnih jezikovnih skupnosti v razne va-
riante pidgina. Opazno pa je tudi razpadanje angleôâi-
ne v smislu kulturnega naboja in poslanstva. Danes je
angleôâina predvsem nosilka svetovne subkulture, v âe-
mer se bistveno razlikuje od nekdanje francoôâine, pa
tudi nemôâine, ki sta bili vsaj nosilki visoke kulture. Ve-
liko popularnost angleôâine je pripisati prav temu, da
razôirja po vsem svetu dokaj primitivno subkulturno
sporoâilo, ki polpismenim mnoòicam obljublja ude-
leòenost pri najveâji moâi sveta, ne da bi morali to ude-
leòbo plaâati z izobraòevalnim in kulturnim dvigom.
Sodobni svetovni glasbeni tok, ki drvi od blagozvoânosti
evropske klasike k rjovenju satanistiâno navdihnjenega
hardrocka (torej v kameno dobo, kakor pove òe samo

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ime), govori angleôko. Sodobni industrijski trend, ki drvi
od dobrih starih obrti v mnoòiâno, a vse slabôo poeno-
teno in brezduôno proizvodnjo, govori angleôko. Sodob-
ni tok hranjenja, oblaâenja in javnega vedenja, ki ga
òene od nekdanje rafiniranosti, pestrosti in harmoniâ-
nosti k brutalnemu poenotenju in k ustvarjanju ekoloô-
kih ter etnoloôkih katastrof, govori angleôko. Svetovna
brutalnost, svetovna dekadenstnost in koruptnost, sve-
tovna brezobzirnost, drogiranost in vsakrôna izprijenost
govore angleôko.

Tega kajpada ni kriv angleôki jezik. Angleôâina na bri-

tanskem otoku je vsekakor nosilka enako barvitih in za-
htevnih kulturnih, znanstvenih in umetniôkih sporoâil,
kakor francoôâina, nemôâina ali ruôâina. Vendar ta ang-
leôâina ni dostopna vsem tistim ljudstvom, generacijam
in slojem, ki so ta jezik bodisi morali privzeti zaradi ko-
lonialne odvisnosti, ali pa ga danes privzemajo zaradi
vsakrône odvisnosti od anglo-ameriôkega sveta moâi. To,
kar velja kot »svetovna« angleôâina, seveda ni angleôâi-
na literarnih klasikov in dobrih britanskih ôol, salonov,
dvorov in klubov. Svetovna angleôâina je nekakôna blaò-
ja oblika pidgina, ki se zadovoljuje z najniòjimi komuni-
kacijskimi legami, z minimalno slovnico in ôe bolj mini-
malnim slovarjem. V resnici je to nekakôen Basic English
(C. K. Ogden 1932), le da se je razvil spontano, a se v
resnici ne razlikuje veliko od projekta, ki ga je z veliki-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

mi denarnimi zneski podprla Chamberlainova vlada.
Tiste zneske bi si angleôka vlada lahko prihranila, saj so
milijoni preprostih ljudi po vsem svetu pripravljeni sami
drago plaâati pridobitev jezika, ki se imenuje angleôâi-
na, po svojem komunikacijskem standardu pa ne prese-
ga bistveno Ogdenovega projekta.

Zakaj prihaja do tega svetovnega goljufanja z etiketo,

zakaj milijoni ljudi po vsem svetu, ki jih statistike sicer
priôtevajo k angleôko govoreâim (vsaj v smislu angleôâi-
ne kot drugega jezika), niso sposobni privzeti angleôâi-
ne v njeni visoki legi, k temu vpraôanju se bom vrnil
pozneje, ko bom skuôal neposredno sooâiti angleôâino
in esperanto kot kandidata za mednarodni jezik.

Predno grem k naslednjemu sklopu vpraôanj, naj pov-

zamem poglavje o babilonski kazni.

Stara zaveza ima ôtiri mesta, ki se izrecno ukvarjajo z

jezikom. Prvo, ki ga je evangelist Janez stoletja pozneje
povzel v stavku: V zaâetku je bila Beseda (Jan 1), pripove-
duje o tem, kako je Bog ustvarjal z besedo, z rabo jezi-
ka. Drugo mesto sledi le nekaj odstavkov za tem in prip-
oveduje, kako je Bog povabil âloveka k najveâjemu kul-
turnemu dejanju vseh âasov, k oblikovanju âloveôkega
jezika. Tretje mesto pripoveduje o boòjem posegu v âlo-
veôki jezik, o razbitju jezikovne enotnosti, ker je pred
tem âlovek razbil svojo enotnost z Bogom. Âetrto mes-
to je sicer manj neposredno vezano na jezik in ga je

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

mogoâe razlagati tudi kot metaforo, pa je vendarle po-
membno kot upanje za prihodnost. Prerok Sofonija na-
poveduje: Tedaj bom dal ljudstvu spet âiste ustnice, da bodo
vsi klicali moje ime in mi sluòili v skupni vnemi (Sof 3, 9-
10). Gotovo je tu najprej miôljena âistost namenov, misli
in âustvovanja. A namenilni odvisnik daje slutiti, da tu
ne gre samo za spreobrnitev posameznikov in âistost
njihovega miôljenja in izraòanja, temveâ da je tu miôlje-
no neko obâeâloveôko dogajanje, za katerega je potreb-
na ne le duôevna, temveâ tudi jezikovna enotnost. Sam
razumem prerokbo kot boòjo ponudbo, da prekliâe ba-
belsko prekletstvo, âe se âloveôtvo kot celota moralno
spreobrne. Spreobrnitev bo nagradil z novo jezikovno
enotnostjo, ki pa ne bo ukinila tega, kar je bilo v pre-
kletstvu vendarle milost: bogastva veâjeziânosti in veâ-
kulturnosti. Toliko Stari zakon.

V Novi zavezi je najjasnejôe kajpada sporoâilo bin-

koôtnega âudeòa, ki daje vedeti, da Bog po Sofoniji na-
povedane jezikovne enotnosti ne bo ustvaril na ôkodo
obstojeâih jezikov in prav tako ne v privilegij jezikov
velikih in mogoânih narodov. Apostol Pavel se v svojem
prvem pismu Korinâanom na veâ mestih ukvarja z vpra-
ôanjem jezika. V znamenitem zaâetku 13. poglavja, kjer
poveliâuje ljubezen, pove, da: Ko bi govoril âloveôke in
angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneâ bron ali
zveneâe cimbale... (1Kor 13, 1-2) — malo naprej pa: ... je-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ziki bodo umolknili... (1Kor 13, 8-9). Znanje, na katerega
je naôa doba tako ponosna, da ga ima kar za sinonim
âloveôke izobraòenosti, je v teh Pavlovih stavkih precej
relativirano. Ne izniâeno, a vendar relativirano. Apostol
stopnjuje svoje relativiranje v 14. poglavju: Kaj bi vam
koristil, bratje, âe bi priôel k vam in govoril z darom jezikov,
pa vam ne bi povedal ne razodetja ne spoznanja ne prerokbe
ne nauka! (1Kor 14, 6-7). Pisatelj tu sicer nima v mislih
znanja tujih jezikov, temveâ glosolalijo, kakor se je naj-
moâneje zgodila apostolom v Jeruzalemu, a se posam-
eznikom dogaja vse do danaônjega âasa. A to pomen
relativiranja samo ôe poveâuje. Âlovek naj bi torej ne
padel na kolena niti pred tistimi, ki imajo dar jezikov,
kar je dar Svetega Duha, kje pa ôele pred tistimi, ki so se
s trudom nauâili kakega jezika, kar ni nujno dar niti na-
vadnega âloveôkega duha. Malo naprej apostol Pavel
zelo jasno pove, kaj je posledica nerazumevanja jezika:
tujstvo! Takole pravi: âe torej ne vem, kaj pomeni glas, bom
za tistega, ki govori, tujec, in tisti, ki govori, bo zame tujec
(1Kor 14, 11-12).

To je bistveno spoznanje. V boòjem naârtu ni statusa

tujca. Tujstvo je del babilonske kazni. Tako tujstvo, ka-
kor tudi nemoònost razumeti drugega in biti razumljen
drugemu, pa je mogoâe premagati le tako, kakor so to
storili apostoli za binkoôtni praznik v Jeruzalemu. Pos-
tali so eno v Duhu. Ker so postali eno v Duhu, ker so

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

torej skupno sprejeli Oâetovo voljo, so tako omogoâili
Svetemu Duhu, da se je spustil nadnje. To jim je odpr-
lo pot do razumevanja, to je za tisti hip ukinilo vsakrô-
no tujstvo. Za vse, ki òelijo reôiti svetovni jezikovni pro-
blem, je to jasno znamenje, pa naj stavijo na tako ali
drugaâno reôitev. A kakor da bi apostol Pavel poznal da-
naônje razmere mednarodnega sodelovanja, ko ustano-
ve, podjetja in vlade poôiljajo na konference, simpozije
in zasedanja tiste, ki govorijo veâ jezikov in ne tiste, ki
obvladajo veâ vsebin, pravi: Hvala Bogu, bolj kakor vi vsi
govorim z darom jezikov, toda v Cerkvi hoâem raje povedati
pet razumljivih besed, da bi tudi druge pouâil, kakor pa na
tisoâe besedi v daru jezika (1Kor 14, 18-20).

Dobri Jud Lazar iz Bialystoka je hotel s svojim projek-

tom mednarodnega jezika natanko to, kar je hotel goreâi
Jud Pavel iz Tarza: dopovedati ljudem, da je bolj po-
membno povedati pet resnic v enem jeziku, kakor pa
eno resnico v petih jezikih.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Kaj je prav in kaj je mogoâe storiti?

e hoâem verodostojno odgovoriti na to vpraôanje,
moram zaâasno zastreti v sebi zeleno svetlobo es-

peranta in metodiâno zaâeti pri toâki niâ. Kakor da ni
bilo doslej ôe nobenega poskusa reôiti vpraôanje medna-
rodnega sporazumevanja, kakor da sva z beroâim âlana
nevtralne mednarodne komisije, ki bi jo Organizacija
zdruòenih narodov imenovala za dokonâno reôitev tega
problema. Slediti bom moral obiâajni metodologiji, ki jo
uporablja âlovekov razum tudi za reôevanje drugih vpra-
ôanj. To pomeni: ugotoviti trenutno stanje, doloâiti ali
ugotoviti zaòeleno stanje, najti ali doloâiti poti od tre-
nutnega do zaòelenega stanja.

Stvar bi lahko tudi razmeroma hitro konâali. Ugoto-

vili bi, da je trenutno stanje tako, da ima veâina svetov-
nega prebivalstva hude teòave v sporazumevanju òe s
svojimi neposrednimi sosedi, kaj ôele na kontinentalnem
ali svetovnem nivoju. Kolikor pa do sporazumevanja pri-
haja, je to povezano z velikanskimi stroôki, pridròano je
v glavnem privilegiranim slojem in tudi zanje ne zago-
tavlja optimalne kvalitete. Tudi zaòeleno stanje bi lahko
izrazili zelo na kratko: svetovni komunikacijski sistem bi

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

moral biti tak, da bi lahko vsak âlovek brez âloveôkih ali
tehniânih posrednikov naravnost komuniciral s katerim-
koli âlovekom na zemlji, ne da bi se moral pri tem od-
reâi svojemu jeziku in kulturi. Ne poznamo pa ôe poti do
tega cilja. Tukaj òelim resniâno pozabiti pot, ki ji sledim
sam òe desetletja. Vsaj teoretiâno òelim to pot prehoditi
z vsakomer, ki bo bral to pisanje, od niâelne toâke do
iskanega spoznanja o razumni, praviâni in demokratiâni
reôitvi.

Mislim, da je za dober potek tega iskanja vendarle do-

bro, âe si pavôalno ugotovitev, da je trenutno stanje
mednarodnega sporazumevanja katastrofalno, ogleda-
mo nekoliko pobliòe. Tudi zaòeleno stanje bomo morali
natanâneje doloâiti, postaviti jasne pogoje in parametre,
saj pripravljamo projekt, ki bo morda vzdròal tisoâletja.
Pripravljamo projekt, ki bo mogoâe popolnoma spreme-
nil nadaljnji tok âloveôke zgodovine, kakor je Luthrovo
poenotenje nemôkega jezika ob prevodu Svetega pisma
bistveno spremenilo tok nemôke zgodovine; kakor je
Dantejevo poenotenje italijanôâine v Boòanski komediji
spremenilo tok italijanske zgodovine; kakor je dejavnost
slovenskih protestantskih piscev s poenotenjem knjiòne
slovenôâine usodno vplivala na razvoj slovenske zgodo-
vine (in tako pri vseh narodih, ki so razvili svoj standard-
ni literarni jezik). Za to pa ne zadoôâajo sploône ugoto-
vitve âloveka, ki izreka svoje sodbe ob politem vinu,

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

temveâ potrebujemo natanânih predstav o tem, kaj vse
naj se zgodi, da bomo to lahko imenovali »ustrezna reôi-
tev«.

Trenutna bilanca sporazumevalnega poloòaja na pla-

netu Zemlja je takônale: Po vsem svetu govorimo od
3.000 do 6.000 jezikov (odvisno od definicije, ki razlikuje
nareâje od samostojnega jezika), med katerimi je samo
kakih 5% takônih, ki jih govori veâ kakor milijon ljudi. Po
tej statistiki se tako slovenôâina kakor tudi esperanto
uvrôâata med 5% najbolj razôirjenih jezikov sveta! Naj-
bolj razôirjen nacionalni jezik je kitajôâina, ki jo govori
skoraj âetrtina svetovnega prebivalstva. Angleôâino kot
drugi najbolj razôirjeni jezik govori najveâ 8% svetovne-
ga prebivalstva. V najnovejôem âasu dohiteva angleôâi-
no òe ôpanôâina, ki jo bo v dvajsetih letih 21. stoletja òe
prehitela in tako postavila angleôâino na tretje mesto
najbolj razôirjenih svetovnih jezikov.

OZN uporablja tri kriterije za razvrôâanje jezikov:

uradni jeziki (francoôâina, angleôâina, ôpanôâina, ruôâi-
na, kitajôâina in arabôâina), delovni jeziki (francoôâina,
angleôâina, ruôâina in ôpanôâina) ter drugi. Od ustano-
vitve Zdruòenih narodov (1945) do danes se bije boj za
vkljuâevanje in veâje upoôtevanje drugih jezikov v pri-
vilegirani krog »uradnih« , ôe bolj pa »delovnih«. Najo-
strejôi je bil ta boj ves âas med angleôâino in francoôâi-
no. Vsaka vkljuâitev kakega novega jezika pa je pome-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

nila nove milijone dolarjev stroôkov za prevajalski apa-
rat. Zmeda je ôe veâja, ker ta doloâila veljajo le za gene-
ralno skupôâino, varnostni svet in sekretariat ZN, ne pa
tudi za specializirane organizacije in agencije, ki upora-
bljajo lastne ureditve z najrazliânejôimi jezikovnimi
kombinacijami. Samo za ilustracijo podatek, da je med-
narodna zdravstvena organizacija, ki deluje pod okril-
jem OZN na istem zasedanju poviôala proraâun za pre-
vajanje (ob sprejetju arabôâine kot novega uradnega je-
zika organizacije) za 5 milijonov $ — in se zaradi po-
manjkanja denarja hkrati odrekla projektu za ureditev
sanitarnih naprav v nekaterih predelih Afrike, ki bi veljal
4,2 milijona dolarjev... Âe niâ drugega, prav ureditev in
praksa OZN dokazujeta, kako narodi ne pristajajo na
teònjo, da bi se kateri koli od »velikih« jezikov samodej-
no postavil nad vse druge in zaâel veljati kot drugi jezik
za vsakogar. Tudi gospodarski vidik, ki je za dròave go-
tovo eden najbolj pomembnih, ni dovolj moâan, da bi
premagal naravni âut za praviânost. Ta sicer ni dovolj
moâan, da bi ustvaril dosledno enakopravnost, a je ven-
dar dovolj moâan, da nikomur ne dovoljuje absolutne
prevlade.

Evropska skupnost, ki je medtem prerastla v Evrop-

sko zvezo, je hotela biti praviânejôa od OZN. Njena pra-
vila doloâajo, da je jezik vsake pridruòene âlanice samo-
dejno tudi uradni jezik zveze. Doloâilo ima seveda lepot-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

no napako. Irska v EZ npr. ni zastopana z lastnim jezi-
kom (gaelôâino), temveâ kar z angleôâino. Prav tako ôpa-
nijo zastopa samo kastiljôâina, ne pa tudi katalonôâina in
baskovôâina. Po tej logiki bi Jugoslavija, âe bi ôe obsta-
jala in bila sprejeta v EZ, bila zastopana jasnoda samo s
srbohrvaôâino. V letu 1989 so znaôali stroôki prevajanja
v institucijah Evropske skupnosti 1,4 milijarde ekujev.
Vsaka zapisana beseda te ustanove je veljala 36 ame-
riôkih centov. Do prave eksplozije stroôkov pa bo seve-
da ôele priôlo, âe se bo ta zveza dròav odprla za ôtevilne
novo nastale dròave oz. dròave, ki jih ne veòe veâ blo-
kovska prisila nekdanjega komunistiânega velikana. V
Bruslju si sicer nihâe ne upa glasno premiôljati o ukinitvi
teh doloâil, saj bi s tem sproòil jezikovni spor nepredvid-
ljivih razseònosti in najbrò tudi razpad òe tako krhke
Evropske zveze. Zato pa na ravni »delovnih jezikov«
tiho vzpostavljajo dejstvo privilegirane rabe angleôâine
in francoôâine, pri âemer je francoôâina samo figov list,
ki naj prekrije neâednost oâitnega privilegiranja ang-
leôko govoreâih narodov in diskriminacije vseh drugih.

Politiki Evropske zveze veliko stavijo na idejo sploône

trojeziânosti veâine dròavljanov bodoâe zdruòene Evro-
pe, ki pomeni znanje materinôâine, angleôâine kot prve-
ga tujega jezika, in enega od sicerônjih evropskih jezikov.
Pustimo ob strani dejstvo, da privilegiranost treh jezikov
nikakor ne odpravlja neenakopravnosti, temveâ jo v ne-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

kem smislu ôe poveâuje. Namesto enega priviligiranega
jezika in naroda imamo tako paâ tri. A kako je z dejans-
kim znanjem vsaj treh »velikih« jezikov v Evropi? An-
ketna raziskava v ôestih zahodnoevropskih dròavah iz
leta 1993 je pokazala, da je le 6% odraslega prebivalst-
va sposobno kolikor toliko razumeti povpreâno angleô-
ko besedilo. O kakem aktivnem ali celo materinôâini
enakovrednem znanju seveda ni govora. V Franciji je ta
deleò samo 1%. Âe je tako v najbolj razvitem delu Evro-
pe z najboljôe urejenim ôolstvom, z relativno jezikovno
bliòino angleôâini in z moònostmi, da tisoâi mladih
preòivljajo svoje poâitnice v Angliji, si lahko predstavl-
jamo, kako je potem ôele v vzhodnejôem delu Evrope. O
sploônem znanju treh evropskih jezikov lahko neòenira-
no govorijo le privilegirani gospodje, ki so jim òe ob aris-
tokratski zibeli stale vsaj tri guvernante za pouk tujih
jezikov. A kakor reâeno, praviânost kot kriterij smo tu
zaenkrat zanemarili.

Izpita pa ne naredi niti moralno indiferentna pragma-

tiânost. Da je vse to ôe kako res, sem se velikokrat lah-
ko prepriâal sam. V Metzu, ki je bil v svoji zgodovini
zdaj nemôko, zdaj francosko mesto, vsekakor pa mesto
tik ob nemôki meji, si na »mednarodnem« okencu na
òelezniôki postaji nisem mogel pomagati niti z nemôâi-
no niti z angleôâino. Podobno se mi je godilo v Varôavi,
kjer me je, prav tako ob mednarodnem okencu, reôilo

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

nekaj ruôâine, kolikor se je ôe spominjam iz ôtudentov-
skih âasov. Mnenje, kako ves svet zna angleôko, je po-
dobna neumnost, kakor âe kdo misli, da so bili vsi Grki
v Platonovem âasu filozofi ali vsaj zelo modri ljudje.
Meni samemu se neredko pripeti, da mi âlovek, ki mi je
ôe pred nekaj dnevi zagotavljal, kako je povsod »pro-
drla« angleôâina in je svetovni jezikovni problem tako
pravzaprav reôen, prinese kako angleôko besedilo s
proônjo, da mu ga prevedem. Ko se zaâudim, kako da je
svetovna angleôâina naenkrat uplahnila, mi pove, da
trditev ôe vedno dròi, le da on sam tega jezika ne zna.
Ampak znajo ga drugi. Tako mi vedno kaòejo drug na
drugega, a le zelo redko naletim na koga, ki bi ta zahte-
vni jezik v resnici vsaj za silo znal. Pravzaprav samo pri
dobrih poznavalcih tega jezika naletim na trezne ocene
o njegovi razôirjenosti in o njegovih moònostih, da bi
postal drugi jezik za vsakogar. Najboljôi poznavalci ang-
leôâine, se pravi, Angleòi sami, jezikovno prebujeni in
tenkoâutni Angleòi, niso tako navduôeni nad idejo, da bi
njihov jezik postal svetovna razredâina. Zato me ne
spravlja v zaâudenje, âe samo v Angliji deluje poslanski
klub za esperantsko iniciativo, ki ôteje òe veâ kakor 200
poslancev spodnjega in zgornjega doma — ali âe je med
kakônimi petdesetimi poslanci evropskega parlamenta,
ki se zavzemajo za uvedbo esperanta kot panevropske-
ga jezika, kar 17 britanskih poslancev...

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Reôitev, ki se zdi trenutno najbolj uspeôna, je profesi-

onalno in z elektronskimi napravami urejeno simultano
prevajanje. Na prvi pogled nikakor slabo. Vendar ima ta
reôitev svojo ceno, ki jo lahko za silo plaâajo le vladni in
gospodarski krogi ter vâasih ôe druge dovolj bogate
ustanove. A cena te reôitve ni samo denarna. Udeleòenec
takega naâina komuniciranja sprejme nase status inva-
lidne osebe in si nadene protezo v obliki sluôalk in pre-
nosnega sprejemnika. Ta proteza mu sicer prinaôa v uho
bolj ali manj pravilen prevod govorjenega, odtrga pa ga
od osebe, ki mu govori, ogradi ga od vseh drugih v pro-
storu. Udeleòenec mednarodne konference s sluôalkami
simultanega prevajanja na glavi je v poloòaju âloveka, ki
bi se v isti dvorani gibal v teòkem potapljaôkem skafan-
dru. Kdor se zadovoljuje s tako komunikacijo, ta je po-
jem komunikacije paâ bistveno osiromaôil. Nekaj dra-
gocenega pa je vendarle v teh òiânih napravah: nazorno
kaòejo, da je âlovek ôe vedno komunikacijski invalid naj-
viôje stopnje!

Teòavnost sporazumevanja pa ne tiâi le v moâi ali ne-

moâi razumevanja, temveâ tudi v psiholoôkem ozadju
pogovora med âlovekoma, ki do uporabljenega jezika
nista v enakem razmerju, saj je prvemu to materinôâina,
drugemu pa tuji jezik. Povrôni ljudje mislijo, da je bist-
veno opravljeno, âe se tujega jezika nauâe tako dobro,
da lahko v njem vse razumejo in vse izrazijo. Îe samo to

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

je skoraj vedno poboòna òelja. A tudi âe kdo ta ideal do-
seòe, mu vse to niâ ne pomaga, ko pa ga prvi glas izda
domaâinu, da je tujec. Domaâin naôega jezikovnega per-
fektneòa seveda ne bo ocenjeval po njegovi perfekciji,
temveâ po dejstvu, da je tujec. Perfekcija ga bo kveâje-
mu ôe bolj potrjevala, da gre za tujca. Tujcu pa se tudi v
pogovoru spodobi pokazati, da je samo gost v hiôi; po-
kazati, kdo je v hiôi pravzaprav gospodar... Veâina ljudi
tega problema seveda ne obâuti, ker je njihovo znanje
tujega jezika tako piâlo, da morajo problem razreôevati
na najbolj primitivni ravni in do teh psiholoôkih fines
sploh ne pridejo. Sploôni zmoti, kako znanje, posebno ôe
»perfektno« znanje tujega jezika âloveku odpira srce do-
maâinov, je mogoâe ugovarjati. Kdor je imel kdaj opra-
viti s Francozi ali z Angleòi, ta mi bo najbrò pritrdil, da
nanje nikakor ni mogoâe narediti kakega izrednega vti-
sa, âe dobro govoriô njihov jezik. Paâ pa zelo radi po-
kaòejo, da si tepec, âe te perfektnosti ne dosegaô — in
prav tako, da si tepec, âe jo dosegaô in si iz tega umiôl-
jaô, da si jim enakovreden. Znano je, da je bilo dobro
znanje ruôâine v âasu stalinizma veâkrat smrtno nevar-
no. Znanja si nikakor niso razlagali kot izraz ljubezni do
njihove kulture in jezika, temveâ kot pripravo za vohun-
jenje v njihovi deòeli. Tudi sam moram reâi, da ne
omedlevam od sreâe, âe se kak Nemec ali kdo drug uâi
slovenôâine ali âe jo òe zna. Na psiholoôki ravni je vsto-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

panje v tuj jezik vendarle nekakôno vstopanje v tuje sta-
novanje. V smislu kratkega obiska je to lahko zaòeleno,
v smislu trajne naselitve pa vsekakor manj.

To bi bila nekakôna bilanca trenutnega stanja medna-

rodnega sporazumevanja v svetu. Spremljana s skoraj
sistematiânim zamolâevanjem problema samega, kar
teòo problema samo ôe huje poudarja. Najbolj nevaren
je hudiâ, ki taji svoj obstoj. Veliki svet moâi danes vse-
sploôno taji obstoj jezikovnega problema.

Âe hoâemo izpeljati pot, postaviti most, moramo ut-

rditi ôe drugi breg, jasno formulirati stanje, kakrônega si
òelimo, pa âetudi se nam trenutno te predstave ne zdi-
jo uresniâljive. Kako naj bi se zares odvijala âloveôka ko-
munikacija na mednarodni ravni? Poskusimo za hip po-
zabiti na to, kar je, na stare modele sporazumevanja, o
katerih sem govoril doslej, in se sproôâeno predajmo
fantaziji òelenega.

Âisti reôitvi brez ostanka sta v naâelu samo dve. Prva,

pri kateri bi morali vztrajati skoraj vsi danaônji oblast-
niki in veljavni ljudje, âe bi imeli poleg âuta za oblast in
veljavo tudi âut za praviânost: vsakdo vsaj pasivno obv-
lada vse obstojeâe jezike. Po tem modelu vsakdo govo-
ri v materinôâini in ga vsi drugi razumejo. Kdor zavraâa
drugo reôitev, a kaj da na praviânost, bi res moral vztra-
jati v tej zahtevi, pa naj se zdi ôe tako nora. A da pri tej

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

zahtevi nihâe ne vztraja, ni stvar pomanjkanja norosti,
temveâ prej stvar pomanjkanja praviânosti.

Kaj pa naj reâemo o reôitvi, ki bi bila po svojem uâin-

ku (popolnem vsestranskem medsebojnem komunici-
ranju) enaka, zahtevala pa bi samo ôe nekoliko izobraòe-
valne energije k tisti, ki jo posveâamo vsak svoji mate-
rinôâini? To sicer ni tako noro, kakor prva reôitev, a se
vendar sliôi kakor pravljica. Tako je preprosto, tako za-
res uresniâljivo, tako demokratiâno, da se danaônjemu
kapricioznemu in malo kooperativnemu âloveku kar ne
more zdeti res. Druga reôitev predlaga, naj se vsakdo
poleg svoje materinôâine nauâi ôe drugega jezika, ki bi
bil skupen za vse âloveôtvo. Model svetovne komunika-
cije bi bil v bodoânosti torej takle: z rojaki v materinôâi-
ni, z vsemi drugimi v drugem jeziku za vsakogar.

Ne morem dovolj poudariti, da se je res treba vòiveti

v dejstvo, kako bi uvedba skupnega drugega jezika za
vsakogar povzroâila nekako take uâinke, kakor âe bi vsi
znali vse jezike. Pravzaprav res le nekako, saj bi bili uâin-
ki pri tej drugi reôitvi ôe nekoliko boljôi. Pri prvi varianti
bi se sicer vsi razumeli, a doòivljali bi vse to kot govor-
jenje drug mimo drugega, saj bi vsak ostajal pri svojem.
Pri tej drugi reôitvi pa bi vsi doòivljali pripravljenost dru-
gih, da pristopijo k svetovnemu dogovoru kot gesto pri-
jaznosti in kooperativnosti. Obâutek bi bil vsaj tak, ka-
kor nastane, âe se pripadniki med seboj komaj razuml-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

jivih nareâij sporazumejo, da bodo med seboj govorili v
skupnem knjiònem jeziku. Tudi to bi bilo veâ, kakor âe
bi zgolj vsak razumel nareâja vseh drugih, sam pa bi go-
voril svojega.

Niâesar ôe nismo rekli o tem, kakôen in kateri naj bi

bil ta drugi jezik za vsakogar. Najprej se ôe nekoliko
sprehodimo po sporazumevalnem paradiòu, ki bi ga
sprejetje takega jezika vsekakor zelo hitro vzpostavilo.
Zavestno sem rekel sprejetje in ne uzakonitev ali uved-
ba. Âe sem v poglavju o babilonski kazni trdil, da je mo-
goâe to kazen odpraviti samo tako, da se vrnemo v ba-
belsko situacijo in sprejmemo tak naâin pribliòevanja
Bogu in nebesom, kakrôen je Bogu in nebesom vôeâ, po-
tem je odloâitev za tak jezik mogoâa le kot sklepno de-
janje globalne spreobrnitve âloveôtva, to pa pomeni tudi
popolno prostovoljnost.

Ni moja ugotovitev, da je predvsem jezik oziroma je-

zikovna pregrada to, kar âloveka dela tujca zunaj njego-
vega oòjega obmoâja. Bog pa je ustvaril âloveka kot sve-
tovnega dròavljana, kar je med starimi prvi izrekel So-
krat. Âloveku tujstvo torej ni usojeno, temveâ je pride-
lek âlovekove greônosti, iste greônosti, ki je v Babelu pri-
klicala boòji poseg v enotnost jezika. Âe bi vsi obvladali
oba jezika, maternega in mednarodnega, bi vsaj na jezi-
kovni ravni zaâeli dojemati dejansko enotnost in skup-
no lastniôtvo ter usojenost sveta. Danaônje meje bi se

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

podrle, kakor se je podrl berlinski zid. Âloveka ne bi veâ
presojali po njegovem poreklu, temveâ po njegovem
znaâaju, po njegovih delih in vedenju. Ôele s tako po-
pravljeno zavestjo pa bomo kos velikanskim ekoloôkim
in socialnim problemom, ki so pred nami. Danaônji raz-
mejeni, komunikacijsko gluhi in sprti svet teh proble-
mov ne more reôiti.

Odpadli bi vsi asimilacijski pritiski, saj bi bili ob rabi

tega drugega jezika vsi narodni jeziki nivelizirani na ena-
ko vrednost in veljavnost. Prav niâ veâ ne bi pomenilo
govoriti nemôko kakor govoriti slovensko ali furlansko.
Vsi javni napisi bi bili po vsem svetu dvojeziâni. A ne na
ravni »dròavni jezik« — mednarodni jezik, temveâ na
ravni materinôâine tistega, ki je lastnik objekta, ki ga na-
pis oznaâuje in mednarodnega jezika. Tako bi v Celov-
cu vse nemôke hiôe imele nemôko-mednarodni, vse slo-
venske pa slovensko-mednarodni napis. Samo imena
krajev in dròavnih ustanov bi bila v jezikih vseh narod-
nih skupnosti tistega kraja in v mednarodnem jeziku.
Predstavljajte si: vsi vozni redi po vsem svetu, vsi jedil-
niki, vsa opozorila, vsi formularji za nedomaâine, vse
javne sluòbe od zdravstva do spovednice, vse to bi bilo
dostopno v skupnem jeziku. Povsod tudi nacionalni âa-
sopisi v mednarodnem jeziku, prav tako radijski in tele-
vizijski programi. Na vseh univerzah tudi oddelki s pre-
davanji v mednarodnem jeziku.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Ljudje bi se tujih jezikov kajpada uâili ôe naprej. V res-

nici bolj kakor sedaj, saj bi bili uâbeniki tudi za najman-
jôe jezike dostopni v najboljôi izvedbi v skupnem med-
narodnem jeziku. A izbira jezika, ki bi se ga kdo uâil, ne
bi veâ bila odvisna od druòbene veljave tega jezika, tem-
veâ od njegove jezikovne in kulturne zanimivosti. Naen-
krat bi se izkazalo, da je mogoâe kak komaj ôe òiveâi in-
dijanski jezik v Andih veliko zanimivejôi od angleôâine
ali ôpanôâine. Marsikdo bi odkril slovenôâino, ki mu se-
daj ni zanimiva. Predvsem pa bi ôele od tu naprej lahko
govorili o svetovni literaturi, kakor si jo je zamislil Goe-
the. Preôerna ne bi ocenjevali v primerjavi s Petrarko v
razmerju ôtevila tistih, ki govorijo italijanôâino in teh, ki
govorijo slovenôâino. Zelo hitro bi se vzpostavile nove in
presenetljive hierarhije literarnih in umetniôkih kvalitet.
Res pa je, da prav te moònosti tudi v literaturi ukinjajo
nacionalno in lokalno konkurenco ter vzpostavljajo me-
rila svetovne kvalitete, kar literarne epigone in povpreâ-
neòe naravnost sili, da esperantski reôitvi z vsemi moâ-
mi nasprotujejo.

Âloveôtvo bi velik del svojega âasa spet lahko porabilo

za pridobivanje stvarnih znanj in ne za uâenje tolikerih
jezikov, ki tako ali tako ne rodi obilnih sadov. Dveh je-
zikov se res vsakdo lahko nauâi do visoke ravni — da-
naônja usojenost na znanje veâjega ôtevila jezikov, da se

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

lahko za silo sporazumevamo, pa zniòuje jezikovni nivo
v vseh jezikih, predvsem pa kvari materinôâino.

Z ozirom na to, kaj ta reôitev lahko nudi, bi bilo prav

sprejeti kot drugi jezik tudi staro tuharôâino ali hetitôâi-
no ali ôe kaj teòjega, samo da bi priôli do obâeâloveôke-
ga jezikovnega konsenza. A v resnici nam ni treba segati
po ekstremnih reôitvah.

Poskusimo sestaviti kriterije za izbor jezika, ki bi ga

lahko sprejeli kot drugi jezik za vsakogar.

Prvi kriterij je kajpada funkcionalnost. Jezik, ki naj bi

postal skupno âloveôko izrazilo, mora dosegati vsaj stan-
darde, ki smo jih navajeni pri nacionalnih jezikih. To
pomeni, da mora imeti tako izoblikovano morfologijo,
da je pomen vselej lahko ugotovljiv, da je âim manj
moònosti za nesporazum, da je fonetiâno selektiven (jas-
ni glasovi), da ima pravopis, ki je âim bliòji fonetiânemu,
da ima kar se da malo izjem ali pa sploh nobenih, da ima
odprt sistem besedotvorja in sprejemanja neologizmov
ter tujk. Grajen mora biti predvsem na logiki in ne toli-
ko na konvenciji, saj je konvencija vedno lokalno pogo-
jena, medtem ko je logika enaka za vse âloveôtvo. Pri
prenosu sporoâila naj bo po moònosti natanânejôi od
nacionalnih jezikov, pomenska izguba naj bo pri njem
manjôa kakor sicer.

Drugi kriterij je praviânost. To pomeni, da kandidat za

mednarodni jezik ne sme biti kateri od nacionalnih je-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

zikov, ôe posebej ne jezik kake velike nacije, ki je òe tako
ali tako v prednostnem poloòaju. Âe bi òe delali kompro-
mis s praviânostjo, potem pride v obzir kveâjemu jezik
katerega od najmanjôih ali socialno najmanj vplivnih
narodov. Kot kandidate je po tem kriteriju mogoâe upoô-
tevati tudi jezike, ki so nekoâ bili nacionalni jeziki, da-
nes pa naroda, ki jih je govoril ni veâ (kakor stara grôâi-
na, latinôâina, stc. slovanôâina, sanskrt, prakrt ipd.).

Tretji kriterij je demokratiânost. To pomeni, da mora

biti mednarodni jezik razmeroma lahko priuâljiv in tako
res dostopen mnoòicam tudi jezikovno neizobraòenih
ljudi. Lahka priuâljivost mora veljati za preteòni del sve-
tovnega prebivalstva in ne samo za nekatere jezikovne
skupine (kakor indoevropsko).

Danes se ponujajo samo trije resni kandidati za vlo-

go drugega jezika za vsakogar. Preiôâimo jim obisti na
podlagi treh nepogreôljivih kriterijev, ki smo jih naôteli
zgoraj.

Latinôâina. Njena funkcionalnost je nesporna na po-

droâju zgodovinskih in kulturnih, seveda tudi verskih in
cerkvenih tem, filozofije in leposlovja. Teòje pa se ji godi
s sodobnimi pojmi, saj njeno besedotvorje ne dopuôâa
kakih velikih âarovnij, se pravi sestavljanja neologizmov
in vkljuâevanja sodobnih pojmov iz narodnih jezikov.
Toda za silo bi se dalo tudi s tem òiveti. Âe ne gre dru-
gaâe, lahko âlovek sprejme tudi to, da naroâi v kavarni

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

bevanda arabica, plaâa pa kavo. Za prenaôanje nogo-
metne tekme po radiu bi bile nekatere teòave, saj igra-
lec prej preleti vse nogometno igriôâe, kakor je mogoâe
sestaviti besede za nekaj osnovnih nogometnih pojavov.
Ampak vse to ni tako odloâilno.

Kar zadeva praviânost, je latinôâina skoraj optimalna

reôitev. Ni last nobenega naroda, je v veliki meri nevtral-
na. A ne povsem. Âeprav latinôâina ni veâ jezik doloâe-
nega naroda in imperija, je popolnoma nevtralna v re-
snici samo na krôâanskem zahodu. V sebi nima nobene-
ga jezikovnega elementa, po katerem bi jo lahko âutili
kot svojo Azijci (âe izvzamem Irance in Indijce), Afriâani
in druga neevropska ljudstva. A tudi ta primankljaj ni
tako bistven, da bi zaradi tega latinôâino zavrnili kot
kandidatko za mednarodni jezik. Dejansko se latinôâina
ôe najbolje odreòe po kriteriju nevtralnosti, se pravi pra-
viânosti.

Kako pa je z njeno demokratiânostjo? Se pravi: z moò-

nostjo, da se je nauâijo v razmeroma kratkem âasu in
tako, da lahko ob tem delajo ôe kaj drugega, vsi ali skoraj
vsi ljudje na svetu, ne glede na njihovo sicerônjo izo-
brazbo? Tudi nepismeni? Prav tu se latinôâina najslabôe
odreòe. To je v veliko pogledih âudovit, a prav toliko
samo redkim dostopen jezik. Celo med profesorji latin-
ôâine so redki, ki so sposobni v njej normalno govoriti.
Zato se ne smemo âuditi, âe je bilo narejenih veliko pos-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

kusov ustvariti mednarodni jezik prav v smeri poenos-
tavljanja latinôâine. Tudi Zamenhof se je kot mladeniâ
najprej navduôeval za to, da bi obudili k òivljenju staro
grôâino ali latinôâino, ki ju je sam dobro obvladal. A
kmalu je videl, da ta naârt ne bi imel nikakrônih moò-
nosti. Tudi projekti poenostavljene latinôâine so ôe ved-
no tako teòki, da ne pomenijo bistvenega olajôanja.

Angleôâina sicer ne kandidira neposredno za vlogo

mednarodnega jezika, temveâ kot svetovni jezik skuôa
preprosto obvladovati svetovni komunikacijski sistem. A
denimo, da jo je mogoâe razumeti tudi kot kandidatko
za mednarodno rabo. Pretresimo jo po vrsti, kakor smo
prej storili z latinôâino.

O funkcionalnosti angleôâine za Angleòe same bi bilo

seveda smeôno razpravljati. Brez vsakega dvoma je ang-
leôâina najbolj funkcionalno izrazilo angleôkega naroda.
Sicer bi si izoblikoval drugaâno izrazilo. To pa ne pome-
ni, da je ta jezik enako funkcionalen tudi za mednarod-
no rabo. Neselektivna izgovorjava predvsem v radiofo-
niji (ôe posebej v letalskem prometu) ni ravno veliko pri-
poroâilo za ta jezik. Veliko letalskih nesreâ se je zgodi-
lo samo zaradi slabe razumljivosti govorjene angleôâine
(kajpak samo za ne-angleôkega uporabnika!). Tudi ne-
verjetno velika razlika med pisavo in izgovorom ni v
prid mednarodnemu funkcioniranju tega jezika. A zara-
di vpraôljive funkcionalnosti angleôâine kajpada ne bi

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

zavrgli. Z ustreznim prizadevanjem bi se dalo omenjene
slabosti omiliti, âe òe ne odpraviti.

Najslabôe se angleôâina odreòe ob vpraôanju praviâ-

nosti. Tudi âe bi bil to najjasnejôi, najlaòji in najlepôi je-
zik na svetu (a ni ne prvo, ne drugo in ne tretje...) bi ga
morali izkljuâiti iz konkurence, ker je popolnoma neu-
strezen po kriteriju praviânosti, se pravi mednarodne
nevtralnosti. Z izborom angleôâine za »mednarodni je-
zik« bi priviligirali najmoânejôi civilizacijski sklop so-
dobnega sveta (ZDA, Kanada, Avstralija in Velika Brita-
nija) — hkrati pa ta jezik zaradi svoje strukturne narave
ne bi dolgo trpel ob sebi prvega jezika vsakega neang-
leòa, njegove materinôâine.

Zaradi svoje morfoloôke nediferenciranosti ima ta je-

zik nenavadno lastnost, da lahko poòira besede iz vseh
drugih jezikov — in da se s svojimi izrazi naseljuje v vse
druge jezike in jih razkraja kakor virus raâunalniôko
datoteko. Kakor reâeno, se to ne dogaja zaradi kakône
posebne hudobije Angleòev, temveâ zato, ker angleôke
besede skorajda nimajo lastnih slovniânih oblik. Zato so
v nekem smislu sestavljive s katerim koli jezikom. To pa
pomeni nujno razkrajanje jezika, v katerega zaâne vdi-
rati. Zaòelena univerzalna dvojeziânost bi se tako kma-
lu konâala kot angleôka enojeziânost vsega sveta.

Da to ni kaka neutemeljena jezikovno filozofska spe-

kulacija, zelo dobro izkazuje dejstvo, da se angleôki poj-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

mi vrivajo v slovenski ali kateri koli drugi govor celo pri
tistih, ki na angleôâino ne gledajo ravno s simpatijo. Na-
robe pa ni znan primer, da bi kak slovenski ali drug es-
perantist, pa naj bo s svojim drugim jezikom emocional-
no ôe tako moâno povezan, vnaôal v svojo materinôâino
esperantske besede ali esperantski naâin izraòanja.

Kako pa je z demokratiânostjo, s priuâljivostjo ang-

leôâine? Njena skromna slovnica jo dela na zaâetni ravni
zelo lahko priuâljivo velikemu ôtevilu ljudi. A kmalu pri-
dejo pogovorne in pisne situacije, ko je treba skromnost
v slovnici plaâati, predrago plaâati z memoriranjem zelo
velikega ôtevila besed, zelo podobnih, a pomensko zelo
razliânih predloònih zvez, predvsem pa neôtevilnih idi-
omov. Angleôâina ne temelji na logiki, temveâ na kon-
venciji. Na izrazito lokalni konvenciji. Zato globlje lege
tega jezika obvladajo le rojeni Angleòi in nihâe drug. An-
gleôâina je v svojih najzahtevnejôih legah nedemokratiâ-
na celo za Angleòe same. Âeprav Angleòi nimajo jezikov-
ne akademije in uzakonjenega standardnega jezika, ka-
kor ga imamo recimo Slovenci, pa je vsak ôe tako rahel
odmik od oxfordskega tihega standarda znamenje soci-
alne tujosti in izloâenosti.

Kako pravljiâna je sploôno razôirjena trditev o »zma-

gi angleôâine« v mednarodni rabi, najbolj zgovorno pri-
âujejo prav nacionalne radijske postaje, ki oddajajo v
tem jeziku. Vzemimo dunajski Radio International, ki

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

oddaja predvsem v angleôâini, dvakrat po pol ure na
teden pa tudi v esperantu. Âe bi bila angleôâina tako ne-
sporna zmagovalka med jeziki, âemu potem zapravlja-
ti denar za oddaje v francoôâini, ôpanôâini in esperantu?
A zanimiva je predvsem neka druga primerjava. Med-
tem ko esperantske oddaje vodijo in govorijo Avstrijci
sami, pa imajo za angleôke oddaje nastavljene tujce, ki
jim je angleôâina materni jezik (native speakers). Âe bi
angleôâina res v polni meri opravljala vlogo mednarod-
nega jezika, potem bi avstrijskemu radiu ne bilo treba
nastavljati tujcev za rabo jezika, ki domnevno ni veâ
samo angleôki in ameriôki, temveâ naj bi pripadal vsemu
svetu. Prav nujnost nastavitve »materinôânikov«, kakor
bi morda lahko po slovensko izrazili to, kar pove ang-
leôka sestavljenka »native speakers«, najbolj zgovorno
dokazuje, kako angleôâina ni v polnem smislu medna-
rodni jezik in kako so njeni gospodarji in arbitri v zad-
nji konsekvenci vendarle Angleòi.

Naj povzamem: po funkcionalnosti za mednarodno

rabo je angleôâina nekoliko problematiâna; po kriteriju
praviânosti je popolnoma nesprejemljiva; po kriteriju
demokratiânosti pa je dokaj vpraôljiva. Naj nam bodo
Angleòi ôe tako pri srcu (posebno, âe smo zbrisali iz spo-
mina dogodke na Vetrinjskem polju 1945!), pa njihov
jezik izpade iz prve lige kandidatov za mednarodno
rabo. Sorry!

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Esperanto je tretji resni kandidat za vlogo drugega

jezika za vsakogar. Kakor koli mu veliki in mogoâni svet
nasprotuje, pa je doseòen vsaj en konsenz: to ime je v
vseh slovarjih sveta postalo sinonim za projekt medna-
rodnega jezika nasploh. A preden se navduôimo zanj,
mu poglejmo pod zobe!

Z ozirom na to, da sodi esperanto v druòino planskih

jezikov, je njegova izrazna moâ seveda nekoliko veâja
kakor pri veâini nacionalnih jezikov, ki so se razvijali
sicer v skladu z zakoni, ki vladajo jezikovnemu svetu, a
so s seboj nosili kup nerabnega gradiva, ki zelo oteòuje
uâenje, v resnici pa ne prispeva k natanânemu prena-
ôanju sporoâil. Niâ koliko javnih eksperimentov s preva-
janjem je dokazalo, kako je pomenska izguba pri espe-
rantu po pravilu manjôa kakor pri drugih jezikih. V smi-
slu prenaôanja sporoâil je njegova funkcionalnost torej
veâ kakor zadovoljiva. Ker je te poskuse vedno mogoâe
ponoviti, mi tu ni treba navajati kakih posebnih dokazov
za to trditev. Pripravljen pa sem jo takoj umakniti ali
zmanjôati, âe kdo z nevtralnim poskusom dokaòe nas-
protno.

Esperantska fonetika je zelo preprosta (samo pet âis-

tih vokalov) in sodi med tiste, ki ji je kos najveâje ôtevi-
lo ljudi na svetu. Zaradi daljôih besed (ker so po veâini
latinsko-romanskega izvora) je zvoâna selektivnost
izredno velika. Âe bi piloti namesto angleôkih posluôali

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

esperantska navodila za vzlet ali pristajanje, bi bilo ne-
kaj tisoâ ljudi ôe med òivimi. Ker ima v esperantu vsaka
besedna vrsta lastno stalno konânico, so nesporazumi
skoraj izkljuâeni. Ker ima esperanto akuzativ za oznaâe-
vanje objekta, je esperantska sintaksa po eni strani zelo
svobodna (za razliko od toge angleôke), po drugi strani
pa je popolnoma pregledna in razumljiva. Esperantski
pravopis je fonetiâen — torej je v njem mogoâe naredi-
ti veliko manj pravopisnih napak kakor v drugih jezikih.
Prav zato je ta jezik kakor nalaôâ za opismenjevanje v
deòelah tretjega sveta. V Afriki so ravno v teku projekti
alfabetizacije z esperantom.

Kako je z njegovo nevtralnostjo, se pravi s praviânost-

jo? Najveâji del pristranosti je odpravljen òe s tem, da je
ta jezik nastal s povzemanjem najbolj »kompatibilnih«
jezikovnih elementov iz kulturno najbolj razvitih evrop-
skih jezikov in torej nikoli ni bil last kakega naroda, kake
religije, kakega svetovnega nazora ali kake ustanove.
Vendar je res, da se najde kdo, ki esperantu oâita, da je
njegovo besedje sestavljeno preteòno iz indoevropskih
— in med temi spet preteòno iz latinsko-romanskih ko-
renov. Kdor kaj ve o jezikih, ta oâitka seveda ne bi tako
oblikoval. Besedni material ôe ni jezik. V angleôâini je pol
slovarja francoskega, velik del pa latinsko-grôkega pore-
kla, pa vendar nihâe, ki je doma v angleôâini, ne dvomi,
da je to bistveno germanski jezik. Kar daje jeziku temelj-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

no znaâilnost, ni toliko besedni material, temveâ notran-
ja struktura. Naj omenim za laòje razumevanje ôe dva
bliònja primera. Koroôki nasprotniki slovenstva se zelo
radi norâujejo iz rabe nemôkih izposojenk v neknjiòni
slovenôâini in iz tega izpeljujejo teorijo o obstoju tim.
»vindiôarôâine«. Radi citirajo stavek: Hofratova frava je
na ganku tepih klofava. Îal jih moram razoâarati: âetu-
di sta samo pomoòni glagol »je« in predlog »na« sloven-
ski besedi, je to popolnoma slovenski stavek. Odloâilni
niso besedni koreni, temveâ jezikovna struktura, ki pa je
v tem stavku neoporeâno slovenska. Podoben vzgled
nam daje tudi srbôâina, ki vsebuje nekaj tisoâ turcizmov,
pa jezik zato ni niâ manj slovanski in srbski.

Prav po strukturi pa je esperanto najbolj nevtralen in

mednaroden od vseh jezikov. Po svojem zunanjem vide-
zu je to fleksijski jezik, kakor so to vsi indoevropski je-
ziki. Pozna sklanjatev in spregatev, glagol ima morfo-
loôko razgiban kakor noben indoevropski jezik (trije
aktivni deleòniki in trije pasivni deleòniki v âasovni si-
metriji!), pozna tudi akuzativ, ki ga je veâina modernih
indoevropskih jezikov izgubila ali pa je vsaj zelo okrn-
jen. V svoji globlji strukturi je esperanto aglutinski jezik
(kakor recimo turôâina ali ugrofinski jeziki), kar pome-
ni, da je mogoâe tvoriti besede iz nespremenljivih be-
sednih elementov, ki pri tem ohranjajo izvirni pomen:
korena, predpone in pripone. Besede je seveda mogoâe

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

tudi sestavljati s kombinacijo veâ korenov in veâ afiksov.
Povpreâno je mogoâe iz enega znanega korena ob upoô-
tevanju besedotvornih pravil sestaviti kakih 20 besed. V
najgloblji plasti pa je esperanto tudi izolativni jezik (ka-
kor kitajôâina, korejôâina, vjetnamôâina), saj se vsi nje-
govi elementi vedejo kakor samostojne besede s stalnim
pomenom. Pripona -in, s katero izpeljujemo òenske sa-
mostalniôke oblike, je tako tudi samostojna beseda za
òensko (ino). To pravilo velja za vse primere. V resnici je
esperanto bolj fleksijski od veâine fleksijskih jezikov,
bolj dosledno aglutinski od veâine aglutinskih in bolj
dosledno izolativen od veâine izolativnih. Ôele v tej ne-
verjetni trojni naravi, poloòeni plast za plastjo drugo
pod drugo, se kaòe mednarodno in nevtralno bistvo es-
peranta. Kar je pri stvari najbolj zabavno, je to, da Za-
menhof pri kreiranju osnove tega jezika na to sploh ni
mislil. Ôele veliko pozneje so jezikoslovci in esperanto-
logi spoznali to skrito znaâilnost, ki se je Zamenhofu
preprosto posreâila, kakor se mu je posreâila ôe vrsta
drugih genialnih detajlov.

Z mirno vestjo lahko sklenem, da esperantu prav

niâesar ne manjka, da bi ga mogli imeti za popolnoma
nevtralno in res mednarodno izrazilo. To izhaja pred-
vsem iz njegovega namena, vsaj deloma iz uporabljene-
ga gradiva, docela pa tudi iz njegove strukture.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

A kako je z njegovo demokratiânostjo, s priuâljivostjo?

Poskusi na ôolah in teâajih so pokazali, da se ga je mo-
goâe nauâiti v pribliòno desetkrat krajôem âasu kakor
denimo angleôâine, francoôâine ali nemôâine. Njegova
kultura pa dokazuje, da je to edini jezik na svetu, ki se
ga lahko odrasli in celo stari ljudje sami v nekaj letih
nauâijo do take stopnje, da lahko v njem predavajo na
znanstvene teme, piôejo strokovne knjige, publicistiko in
beletristiko. Tu in tam se to zgodi tudi v kakem nacio-
nalnem jeziku. A ne pri starejôih ljudeh. Pri esperantu pa
je to pravilo. Veâina esperantskih pesnikov, prozaistov
ali znanstvenih piscev se je tega jezika nauâila doma ali
na kratkem teâaju — in v glavnem v odraslih ali vsaj di-
jaôkih letih. Prav to pa je perspektivno veâja prednost,
kakor âe bi se lahko danes pohvalil s sto milijoni govo-
reâih. Âe se ga je v naâelu mogoâe nauâiti nekajkrat hi-
treje kakor kakega drugega jezika — in âe je to sploh
edini jezik, ki se ga odrasel âlovek lahko brez velikih na-
porov nauâi do take mere, da lahko v njem znanstveno
ali umetniôko ustvarja, potem odloâilni prag za reôitev
svetovnega jezikovnega problema ni veâ v jeziku, tem-
veâ v moralni in politiâni odloâitvi, da tak jezik sprejme-
mo.

Pri tem moram hkrati zavrniti neko iluzijo, ki nepre-

stano kroòi tudi med ôtevilnimi esperantisti. Esperanto
je seveda samo v svoji osnovni plasti (vsakdanji pogovor,

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

dopisovanje, âasopisi, ilustrirane revije, radijske oddaje)
pribliòno desetkrat laòji od drugih jezikov. Potem pa se
krivulja teòavnosti zaâne poâasi pribliòevati drugim.
Tudi esperanta se ni mogoâe nauâiti do popolnosti; ka-
kor v materinôâini, tudi tu porabnik nikoli ne more do-
hajati razvoja jezika, ki ga ôe naprej soustvarjajo in bo-
gatijo stotisoâi jezikovnih ustvarjalcev. Vendar, za med-
narodno komunikacijo ni toliko, in predvsem ne takoj,
odloâilna najviôja lega jezika, temveâ tisti jezikovni seg-
ment, ki bi âloveôtvu omogoâal takojônje in neposredno
sporazumevanje o âlovekovih vsakdanjih potrebah in
problemih. Iz lastne izkuônje lahko povem, da sem sre-
âal preproste, neôolane ljudi, ki so se v esperantu izraòa-
li, kakor da bi v njem opravili vsaj maturo, medtem ko
so bili v svoji materinôâini na ravni ôtirirazrednice. Pravo
primerjavo bi lahko dobili seveda ôele tedaj, âe bi bil
esperanto vkljuâen v vse stopnje ôolskega izobraòevan-
ja in ko bi imel tudi priznano javno funkcijo v vsakdan-
jem òivljenju. Prepriâan sem, da bi tedaj osupnili nad
njegovimi zmoònostmi esperantisti sami.

Na osnovi bilance o trenutnem komunikacijskem sta-

nju, na osnovi zbira predstav, ki jih imamo o tem, kako
bi bilo prav in lepo — ter na osnovi kriterijev, ki smo jih
postavili za izbiro najprimernejôe reôitve, ne morem
drugaâe, kakor da vsaj zase razglasim za zmagovalca te
ne prav lahke tekme Zamenhofov esperanto. A beseda

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

»zmagovalec« za ta jezik kajpada ni primerna. Temelj-
na moralna razlika med kakim »svetovnim« jezikom in
med esperantom je prav v tem, da òelijo svetovni jeziki
vladati ali vsaj prevladovati, mednarodni jezik, âe je res
to, kar ta beseda pomeni, pa òeli sluòiti. Zato je govor-
jenje o zmagi esperanta òe vnaprej nesmiselno. Zmaga
lahko samo âloveôki razum, zmaga lahko âloveôki etos
— in to dvoje je potrebno za reôitev svetovnega jezikov-
nega problema. Esperanto bo samo prijazno sredstvo v
tej âlovekovi zmagi. Zmaga lahko angleôâina. Zmaga
lahko kitajôâina. Esperanto je po bistvenem konceptu
samega sebe »obsodil« na veâno sluòenje. S tem pa si je
seveda tudi òe zapeâatil usodo in posul pot do cilja s
trnjem in pokonci postavljenimi òeblji. Svet moâi in
veljave ceni samo tistega, ki se tudi sam poteguje za moâ
in veljavo. Prezira pa tistega, ki bi rad sluòil. In med pre-
zirljivci je najhujôi tisti, ki je sam najmanj moâan in naj-
manj veljaven...

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Zakaj je govoriti o esperantu

»nespodobno«?

aroâite sodobnemu akademiku, naj gre âez min-
sko polje! Âe ga bo kdo opazoval, predvsem ôe, âe

ga bo opazovala kakôna òenska, bo stisnil zobe in bo ôel.
Strah ga bo, a ne tako, da bi ne ôel. Naroâite mu karko-
li, skoraj vse bo storil. Ta âloveôka zvrst pozna v resnici
samo eno vrsto strahu. Pravega strahu. To je strah pred
sumom, da se ukvarja z neuglednimi reâmi. Ta strah je
tako moâan, da preglasi celo opozorilo apostola Pavla,
kako si je Bog izbral neugledne, prav te za akademika
tako spotakljive stvari, da bi osmeôil ugledne.

Med »neuglednimi« reâmi zavzemajo prvo mesto tis-

te, ki merijo v prihodnost. Sodobni akademik jih rad
imenuje utopije. Zaman je Cankar opozarjal, da je lastn-
ost utopij prav to, da se kaj rade uresniâijo. Danes se
nekateri v svoji skepsi pred vsako utopijo âutijo potrje-
ne prav ob predmetu Cankarjevega utopizma: Jugosla-
viji. Razpad Jugoslavije, kakrôna je bila, pa Cankarja ne
postavlja na laò, temveâ ga naravnost potrjuje. Jugosla-
vija je razpadla zato, ker ni bila taka, kakrôno je sanjal

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Cankar. Lahko bi bila taka, a ni bila. Cankar je imel prav.
A to le mimogrede.

Beneôki arhitekt prihodnosti Manfredo Tafuri pravi v

svojem eseju Projekt in utopija: »Utopija zato ni niâ dru-
gega kot strukturalni pregled bivajoâe in nastajajoâe
totalitete, prekoraâitev âistega danega, sistema usmer-
janja, ki teòi k razbijanju vezi obstojeâega reda, da bi jih
ponovno osvojil na neki viôji in drugaâni ravni.«

Utopije niso od nekdaj akademski strah vzbujajoâe

stvari. Nekoâ je bilo samo po sebi umevno, da se akade-
mik ukvarja predvsem s prihodnostjo, z utopijo. Od Pla-
tona do Thomasa Moora je utopija plemenito sanjanje
izobraòenega in modrega âloveka o prihodnosti. Nobe-
den teh velikih sanjaâev ni verjel, da se bodo njegove
sanje uresniâile kot materialna kopija njegovih sanj. Za
take tepce jih ne smemo imeti. Nikoli dovolj ne upoôte-
vamo, da so bili veliko pametnejôi in modrejôi od nas. A
vedeli so, kar ve vsak topniôki podâastnik, ki pozna te-
meljni zakon balistike, da je treba meriti visoko nad cilj,
âe hoâemo doseâi vsaj pribliòno obmoâje cilja. Kar je pri
vsej zadevi zelo nesramno, je dejstvo, da veâina raciona-
listiânih kritikov utopizma mirno uòiva vse blagre âlo-
veôkih pridobitev, ki so se zdele ôe pred stoletji ali celo
desetletji najbolj sanjska utopija. Ko gledamo nazaj v
zgodovino, se nam nenadoma pokaòe, da je od spisov,
ki so bili miôljeni ali celo deklarirani kot utopija, ostalo

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

veliko veâ ôe danes veljavnih ali celo vedno bolj veljav-
nih misli, kakor od del, ki so se hotela ostro distancira-
ti od utopizma. Mnogi danes marksizmu oâitajo uto-
piânost. Lahko tako pravijo. A marksizem je nastal kot
antiteza utopije. Marx in Engels sta hotela v svojih spi-
sih zabrisati vsako sled utopije. Hotela sta se iti znanost
in realizem. Bralec lahko danes sam presodi, koliko je od
te znanosti in realizma ostalo veljavnega in uporabne-
ga za danes in koliko za prihodnost.

Da se je evropski racionalizem tako patoloôko obrnil

zoper utopijo, izvira naj brò tudi iz tega, da nima ureje-
nega knjigovodstva. Akademska kasta je vedno bolj vpi-
sovala samo ôe negativne postavke neuresniâenih ali ôe
ne uresniâenih napovedi in upanj. Pozabila pa je knjiòiti
to, kar se je vendarle uresniâilo in se ôe lahko uresniâi.
Za vsem tem ni le knjigovodska malomarnost, temveâ
prastara âloveôka nehvaleònost za vse, kar je prejel in
kar ôe naprej prejema. V isti sapi, ko racionalistiâni aka-
demik obilno uòiva sadove nekdanjih utopij — in pri
tem seveda na debelo pozablja, kako so se iz teh utopij
nekoâ norâevali njegovi prakolegi — se gromko posme-
huje danaônjim sanjam o prihodnosti. Vse, âesar ôe ni,
kar je ôele v glavah daljnovidnih snovalcev prihodnosti
ali pa, kar je samo ôele majhna rastlinica prihodnjega
velikega drevesa, zbuja v racionalistiânem nehvaleònem

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

akademiku potrebo po norâevanju, sramotenju in celo
preganjanju.

Kdo bi danes verjel, da je britanska kraljeva akademija

znanosti ob izumu parnega stroja razglasila deset
»znanstvenih« toâk, po katerih je voònja z vlakom ne-
mogoâa, a kolikor bi kdaj bila mogoâa, nevarna za âlo-
vekovo zdravje in òivljenje. Pri vsem tem pa je vozil vlak
veliko poâasneje, kakor koâije s konjsko vprego. Kdo bi
se danes spomnil silovitega norâevanja ob prvih posku-
sih s kolesom, avtomobilom, letalom... Vsi »razumni«
ljudje tistega âasa so te poskuse oznaâevali z neumnimi
utopijami. Samo nekateri daljnovidni filozofi in fantas-
ti, kakor Nietzsche ali Verne, so pravilno napovedovali
razvoj v prihodnosti. Ne tedanji akademski inòenirji,
temveâ poetiâni filozofi in literati, so videli, kaj se bo
nekoâ uresniâilo. Isti Nietzsche, ki je daleâ pred prvim
poletom bratov Wright napovedal promet po zraku, je
v istem delu Menschliches-Allzumenschliches (Leipzig
1876) napovedal tudi nastanek planskega mednarodne-
ga jezika. O Nietzschejevi filozofiji si lahko mislimo kar
hoâemo, vendar zgodovina ni potrdila tistih, ki so se
norâevali iz prvih nerodnih poskusov letenja — in vse
bolj se kaòe, da tudi ne bo potrdila tistih, ki so se ali se
ôe norâujejo iz ideje mednarodnega jezika.

Akademski tip âloveka je tako globoko v strahu pred

neuglednostjo, da ne zavraâa apriori le vsega, kar ôe ni

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

uveljavljeno in se ima uresniâiti ôele v prihodnosti, tem-
veâ se odreka celo metodam in instrumentom lastnega
poklica, lastne stroke. Pred leti umrli esejist, prevajalec,
leksikograf in slovniâar esperantske literature in jezika,
sicer tudi profesor grôâine in latinôâine, polihistor Gas-
ton Waringhien, piôe v svoji knjigi esejev Lingvo kaj vivo
(Jezik in òivljenje), La Laguna 1959 naslednje:

»Izdaja izobraòencev ... Kolikokrat se je ta znameniti

naslov pamfleta Juliana Bende povrnil v moj spomin
vselej, kadar sem imel priloònost, da sem ugotavljal ne-
vednost celo znamenitih filologov o elementarnih dej-
stvih mednarodnega jezika nasploh in posebej o espe-
rantu! Izdaja, ne z ozirom na nas — nismo tako zahte-
vni in bi vendar razumeli, âe bi duhovi, ki so bolj obâut-
ljivi za oblikovne kakor za druòbene vidike problema,
dali prednost kaki drugi reôitvi od naôe. Toda gre za iz-
dajo z ozirom na njihov lastni poklic, izdajo lingvistike.«

»Naloga te vede je dejansko dvojna: najprej opisati

obstojeâe jezike, jih po moònosti klasificirati v veâje ali
manjôe ôtevilo druòin in tako definirati dokaze sorod-
nosti ter pravila preoblikovanja; in drugiâ, zahvaljujoâ
tako pridobljenim izkuônjam, analizirati delovanje govo-
ra, preiskati, kakôen psiholoôki proces se spreminja v
besede in postaja jezik, ter tako oârtati nekatere zakone
âloveôkega miôljenja. Konâni cilj lingvistike bi bil odkriti
izvire jezikov in celo zmoònosti govora — âe ti predmeti

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ne bi bili tako oddaljeni in pokriti z meglo, da jih imajo
ôtevilni znanstveniki za nedosegljive.«

»V izpolnjevanju prve naloge so se jezikoslovci poka-

zali kot neutrudljivi, vâasih celo herojski. Oboroòeni s
svojimi svinâniki in polami papirja, niso oklevali niti
pred goôâavo afriôkih ali juònoameriôkih pragozdov niti
pred neâloveôkostjo srednjeazijskih ali centralnoavstral-
skih puôâav niti pred mejami Andov ali Himalaje. Samo
da je kak popotnik omenil kak neznan jezik, ki ga govori
sto ali dvesto domaâinov v kakem prekletem kotu No-
vega kontinenta, ali ugaôajoâ dialekt, ki ga blebeta ôe
nekaj ovenelih govorcev v kaki izgubljeni vasi Starega
kontinenta, òe sestavijo ekspedicijo s filmsko kamero,
magnetofoni, stenotipistkami itd., in z velikimi stroôki
ter poboòno skrbnostjo zaâno zbirati te okleôâke âlo-
veôke jezikovne zgodovine. Kako ne bi obâudovali in
hvalili takôno predanost, takôno samoòrtvovanje za ve-
likopotezno nalogo?«

»Medtem pa prav pred njihovimi oâmi in ob njihovih

uôesih, v njihovih mestih, pri samih vratih njihovih ra-
ziskovalnih institutov ali jezikovnih muzejev dnevno
govore jezik v polnem razvoju; v izloòbah njihovih kn-
jigarn se vsako leto pojavlja na desetine del v tem jezi-
ku; na straneh njihovih âasopisov ali revij vsako leto izi-
de veâ tisoâ informacij o tem jeziku. In ko vpraôate jezi-
koslovce o njem, v najboljôem primeru odgovorijo, da to

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ni njihova specialnost, v najslabôem pa, z ironiâno ôobo
na ustih in zmigom z rameni namignejo na ,nespamet’
in ,bluf’ esperantistov.«

»Po drugi svetovni vojni sta bila v Parizu dva svetov-

na kongresa v esperantu: prvega je organizirala S.A.T.
(Mednarodno delavsko-nenacionalno esperantsko zdru-
òenje — prip. V. O.) leta 1949 s 1325 udeleòenci in dru-
gega, ki ga je organizirala UEA (Svetovno zdruòenje es-
perantistov — prip. V. O.) v letu 1950 z 2.325 udeleòen-
ci: v obeh primerih so uradno povabili najpomembnejôe
profesorje s Sorbone, da bi se lahko informirali in pre-
verili informacije: niti eden od teh ni pokazal niti koni-
ce svojega nosu. V istem mestu je med leti 1949 in 1956
esperantski kabare La Tri Koboldoj (Trije ôkratje — op. V.
O.) vsak mesec prirejal predstavo s ôansoni, anekdota-
mi, skeâi itd., vse, kar priâa o òivosti in takojônji razum-
ljivosti tega jezika; veâ ko enkrat sem predlagal raznim
jezikoslovcem, da bi obiskali ta kraj in na lastna uôesa
sliôali ter z lastnimi oâmi videli. Zaznati ni bilo niti od-
bleska njihovih oâal.«

»Resniâno, tako vedenje znanstvenikov je komajda

verjetno. Zamislite si botanika, ki bi v parkih svojega
mesta opazil âisto novo rastlinsko zvrst, ki je ôe nihâe
pred tem ne bi videl in klasificiral; zamislite si zoologa,
ki bi v vodah svoje domaâe reke odkril razmnoòevanje
ribje zvrsti, ki je njegovi kolegi ôe ne bi poznali in klasi-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ficirali. In denimo, da bi ju videli, kako po prvem pog-
ledu dvigneta svoj nos in nadaljujeta svojo pot k ,res-
nejôim zadevam’, bi jih imeli za zanesljive in vestne
znanstvenike? A prav takôno je stalno vedenje teh jezi-
koslovcev.«

Toliko Waringhien. In tako se vede veâina jezikoslov-

cev ôe danes — in ôe posebej v Ljubljani. Kajpak: mesto,
ki je oôabno odklonilo Schubertovo kandidaturo, da bi
se zaposlil v njegovi filharmoniji, se bo ôe toliko manj
vdalo ideji skromnega in za âloveôke ideale vnetega
oâesnega zdravnika iz daljne Litve (danes sicer poljske
province).

Ne bi bil ôkandal, âe bi se akademiki, posebej ôe jezi-

koslovci med njimi, po skrbnem pregledu predmeta, ki
ga sedaj ignorirajo, nazadnje odloâili, da zanje ni spre-
jemljiv. To bi bilo normalno. Ni pa normalno, da stroka,
katere prva naloga je registrirati jezikovne pojave, v pri-
meru esperanta prav tega noâe storiti. To ni izdaja es-
peranta, to je izdaja jezikoslovne stroke in zdravega âlo-
veôkega razuma.

Prevelik je davek babilonske sporazumevalne suònosti

— in prevelike so moònosti bodoâega âloveôkega razvo-
ja, kakor jih odpira Zamenhofova ponudba, da bi se imel
izobraòenec pravico vesti do te ponudbe oôabno in lah-
komiselno. Toda trkanje na vest je tu najbrò zaman. To
je izkusil òe Uâenik sam. Lahko je pridobival cestninar-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

je in greônice, rimske oficirje in podoficirje, vseh vrst
preproste ljudi. Ni pa mogel do òivega akademikom ti-
stega âasa: pismoukom, saducejem, farizejem. Zakaj bi
bilo zdaj drugaâe? Tudi âe danaônji akademiki prisega-
jo na Novi zakon, kakor so tedanji na Starega, to niâe-
sar ne spremeni. Osnovno dejstvo ostane, da se namreâ
bolj bojijo neuglednosti pred stanovskimi tovariôi, kakor
pa nezvestobe lastnemu poklicu.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Nekaj pogretih ugovorov in oâitkov

esperantu

rav ti ugovori so me spodbudili, da napiôem to pre-

miôljanje. Ker imam o svojih prijateljih v celoti do-

bro mnenje, saj me je med drugim prav njihova razumn-
ost pritegnila v prijateljski krog, me nedomiselnost in
pogretost veâine njihovih pripomb in ugovorov na ra-
âun esperanta prizadene in òali. Tako je, kakor bi sedel
z njimi na gala veâerji pri visokem gostitelju, pa bi zaâeli
jesti z roko, cmokati in se polivati ter s svojim vedenjem
vzbujali sploôno zgraòanje. Ampak vsi moji prijatelji raz-
meroma lepo jedo in v glavnem ne vzbujajo zgraòanja —
le tedaj, ko nanese beseda na esperanto, postanejo ka-
kor majhni poredni otroci, ki tekmujejo, kdo se bo bolj
izkazal v nespameti.

Ob koncu tega poglavja bom skuôal dognati, zakaj

taka nenadna sprememba v vedenju in v razumnosti.
Sedaj pa me âaka najdolgoâasnejôe opravilo na svetu:
obraâunavati z neumnostmi, ki so stare, kolikor je sta-
ro nasprotovanje blagru, da bi âloveôtvo dobilo skupni
jezik. Vse na tem svetu se je med tem spremenilo: name-
sto v koâijah z muhastimi konji se vozimo v dobrih av-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

tomobilih, posluôamo radio, gledamo televizijo in de-
lamo z raâunalnikom. Le pripombe spoôtovanih akade-
mikov zoper skupni jezik âloveôtva so ostale natanko
takône, kakrône so bile ob nastanku esperanta v letu
1887...

Prvi ugovor, ki ga nenehno posluôam od tistih, ki bi si

zaradi svoje jezikovne izobrazbe takih preproôâin prav-
zaprav ne smeli privoôâiti, pa do tistih, ki v stvareh jezi-
ka niso toliko doma, je ugovor, da je esperanto umeten
jezik in tako neprimeren za sporazumevanje v pravem
ali vsaj v zahtevnejôem pomenu. Tisti, ki hoâejo ugovor
ôe stopnjevati, si izposodijo modrost nemôkega teologa
Frisa Melzerja, ki primerja esperanto s homunkulusom.
Koliko je ta Nemec kompetenten v presoji esperanta,
izpriâuje njegova trditev, da je nastal na osnovi ôpanôâi-
ne... Ampak dobro. Denimo, da je to resen ugovor, pre-
tresimo misel, da je to res umeten jezik in zato »nez-
moòen òivljenja«. Obtoòba je danes samo ôe toliko hu-
jôa, kolikor so se nam uprle vse »umetne« stvari, od hra-
ne in pijaâ do ponaredkov dragega kamenja in umetne-
ga osemenjevanja. Danaônji âas hoâe nazaj k naravi — a
pri tem veâkrat ne pomisli dovolj, ali je to tudi mogoâe
in ali bi bilo to sploh dobro.

Uporaba prispodob iz bioloôkega sveta v svetu jezikov

je vedno tvegano in veâkrat naravnost zavajajoâe poâe-
tje. Âe bi bili jeziki v dobesednem pomenu òivi organiz-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

mi, kakor je mislila romantika, potem bi se nam kajpa-
da ne pustili brez ôkode za nas ali za njih same cefrati s
slovnico, analizirati in sintetizirati, popravljati, utesnje-
vati in kontrolirati. Poskusite »sklanjati« òivega zajâka.
Îe pri tretjem »sklonu« vam bo v rokah umrl. Analizirate
pa ga lahko sploh le tako, da ga prej umorite. V jeziku je
seveda veliko pojavov in procesov, ki nekoliko spomin-
jajo na òivljenje v bioloôkem smislu, a to je tudi vse. O
rojstvu jezikov razen òe citirane biblijske pripovedi ne
vemo niâesar zanesljivega. A tudi smrt jezikov nikakor
ni analogna smrti òivih organizmov. Jezik v resnici nikoli
ne umre, le za nekaj âasa ali za vselej lahko izgubi soci-
alno funkcijo ali pa socialnega nosilca. Nekoâ »mrtva«
hebrejôâina je, ko je vanjo posegla kirurôka slovniâarjeva
in leksikografova roka, spet postala »òiva« s statusom
dròavnega jezika dròave Izrael. V principu bi se enako
lahko zgodilo tudi z latinôâino. Âe bi jezik »umrl« v or-
ganskem smislu, bi ga seveda ne bilo veâ mogoâe po-
novno oòiviti.

A tako, kakor je na moâ sporno deliti jezike na »òive«

in »mrtve«, jih je enako sporno deliti na »naravne« in
»umetne«. Na zaâetku sem pokazal, kako jasno so se
tega zavedali antiâni filozofi. Danaônje jezikovno uâi-
teljstvo òivi glede tega ôe v predhomerskem âasu.

Strogo vzeto so »naravni« jeziki samo tisti, ki so del

genetskega materiala, ki se torej podedujejo in se jih ni

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

treba uâiti. Taki so òivalski jeziki, taki so morda tudi je-
ziki rastlin ali celo kristalov. Âebela se s svojo vrstnico
takoj sporazume tudi, âe jo prenesete na drugi konti-
nent. Âloveôki jezik pa je kulturni pojav, ki se ga mora
vsak âlovek ponovno nauâiti. Grobo vzeto bi torej lah-
ko rekli, da so vsi âloveôki jeziki »umetni«. V naravi jih
vsekakor ni. Vendar stvar ni tako preprosta. Âloveôki
jezik je vedno sestavina prvin, ki so razliânega izvora, a
ôele skupaj sestavljajo znakovni sistem, ki funkcionira v
smislu âloveôke govorice.

Te sestavine so trojnega porekla, trojne vrste. Sestava

in naâin delovanja âlovekovih govornih organov ter fo-
netiâne zakonitosti, ki iz tega izvirajo, so gotovo del na-
ravne danosti vsakega jezika. Naravne so nekatere stalne
teònjev vsakem jeziku, kakor teònja k poenostavljanju,
teònja k ekonomiânosti, predvsem pa teònja k analogi-
ji. Popolnoma umetne ali arbitrarne pa so konkretne
oblike besed in morfemov, ki sestavljajo jezik. Otroôka
govorica izdaja izrazito teònjo k analogiji. Zato otrok v
glavnem ne pozna »nepravilnih« glagolskih oblik ali
»nepravilnih« samostalniôkih mnoòin. Otrok lahko iz
vsake besedne vrste naredi vsako drugo besedno vrsto,
âesar standardna raba jezika sicer ne dovoljuje. Da pa
pravimo pohiôtvenemu kosu, na katerem piôemo ali
jemo »miza« in ne »Tisch« ali »tabula«, to z naravo
nima nobenega opravka, to je popolnoma v rokah âlo-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

vekove jezikovne arbitraòe. Seveda, ko je jezik ustaljen,
ko dobi svojo druòbeno ali celo dròavno normo, potem
se tudi tu arbitraòa v velikem obsegu konâa. A vsekakor
so vse naôe besede, vsi morfemi, nastali po âlovekovi
lastni izbiri in ni v tem niâesar naravnega. Sam uvrôâam
med sestavine jezika ôe tretji segment, ki ga imenujem
metafiziâni, pomeni pa tisto skrivnost, po kateri je kaka
zvoâna ali grafiâna podoba lahko simbol za konkretno
resniânost.

Potemtakem je nesmiselno deliti jezike na »naravne«

in »umetne«, govorimo lahko le o troplastni sestavi vsa-
kega jezika, pri âemer je v tem jeziku bolj poudarjena
»naravna« sestavina, pri drugem pa morda »umetna«.
Niâ ne morem za to, âe je po logiki stvari esperanto v
tem smislu nekoliko bolj »naraven« kakor drugi jeziki,
ker je v njem analogija izredno moâno poudarjena, ar-
bitrarnost besediôâa in morfemov pa je zaradi prevzet-
ja iz òe dane zgodovine âloveôkih jezikov zmanjôana na
minimum. Prav tako ne morem niâ za to, âe sodi ang-
leôâina med jezike s poudarjeno arbitrarno, se pravi
»umetno« naravo, saj je njena bistvena znaâilnost v pri-
merjavi z drugimi jeziki konvencija, se pravi arbitrarn-
ost, ne pa toliko logika. Prav zaradi tega je esperanto za
uâenje tako lahek, angleôâina pa tako teòka. Govorim
seveda o resnih legah jezika, ne pa o zabavnem nareâju,

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ki ga sliôim v vagonih evropskih òeleznic ob napovedo-
vanju postaj in postankov.

Da z ugovorom o umetni naravi esperanta ne bo niâ,

govorijo tudi druga dejstva. Najprej to, da ti, ki ugovor
izrekajo, v svoji sodbi niso dosledni. Tudi âe sklenemo z
njimi semantiâni kompromis in reâemo, da je z besedo
»naraven« miôljen paâ jezik, ki je produkt dolgega raz-
voja, nagajalcem to ne bo dosti pomagalo. Âe res stavi-
jo na »naravnost« jezika in vidijo v tem celo tako veliko
prednost, da zaradi nje ne morejo sprejeti esperantske
reôitve, potem jih moram vpraôati, zakaj vsi narodi, ki
poznajo ôole in jezikovne ustanove, nepopustljivo pred-
pisujejo, kaj je v jeziku prav in kaj narobe. Zakaj ne pre-
puôâajo govorjenja in pisanja »naravnemu« razvoju, ka-
mor paâ ta sam hoâe? Kaj je slovenski pravopis s sloven-
sko slovnico drugega, kakor pa izrazito umeten poseg v
jezik? âe ima v jeziku naravno absolutno prednost pred
umetnim, potem ima tudi govor nepismenega prednost
pred Preôernovim nagrajencem za literaturo! Kaj pa, âe
ti, ki bi radi diskvalificirali esperanto z oâitkom »umet-
nega«, enako nespametno ravnajo tudi z lastnim jezi-
kom, s slovenôâino? âe bi bili pogostejôi gostje med
stranmi slovenskega pravopisa, bi nemara trâili na defi-
nicijo, ki je zapisana na samem zaâetku te knjige. Na
(nesreâni?) 13. strani piôe takole: »Knjiòni jezik je po be-
sedju, oblikah in skladnji sad dolgotrajnega razvoja in

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

bogatenja z najrazliânejôimi domaâimi in tujimi vplivi,
zato je samostojna umetna stavba in se nadrobno ne
ujema z nobenim òivih nareâij« (podârtal V.O.). Nobe-
ne napake ne bi naredili, âe bi z enako definicijo defini-
rali esperanto. Namesto nareâij bi napisali »nacionalni
jeziki«, namesto »knjiòni jezik« pa »mednarodni jezik«.
Napisati bi bilo mogoâe kup knjig samo o tem, kako so
ôtevilni narodi z izrazitimi umetnimi posegi krojili in
standardizirali svoj nacionalni jezik, od madòarôâine in
norveôâine do sodobne skupne retoromanôâine, ki je na-
stala kar po naroâilu, znana pa sta tudi avtor in leto izida
tega jezikovnega projekta.

Zadnja misel, ki jo je o tej zadevi treba napisati, pa je

zgodovinsko dejstvo, da je bil celo v tem prenesenem
pomenu esperanto »umeten« samo prvi hip ob svojem
nastanku — in v zelo skromnem obsegu 900 korenov
(od katerih ni niti eden arbitraren, temveâ so vsi vzeti iz
»òivih« jezikov). Pri esperantu tako òe od samega zaâet-
ka ni ôlo za »izmiôljen« jezik, temveâ le za minimalno
planirano jezikovno jedro, ki se je od nastanka dalje raz-
vijalo po istih zakonih, kakor se razvijajo vsi drugi jezi-
ki. Danes ima esperanto kakônih 20.000 korenov (iz ka-
terih je mogoâe izpeljati skoraj pol milijona besed) —
med njimi je le 900 besed Zamenhofova arbitrarna izbi-
ra. Izbira, ne pa izmislek. Oporekovalci najbrò ne vedo,
kako se ôiri besedni zaklad v esperantu. Mogoâe imajo

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

predstavo, da obstaja nekaka komisija, ki nadaljuje Za-
menhofovo delo tako, da vsako leto sprejme nekaj tisoâ
novih besednih korenov in jim definira pomen. Taka
predstava, âe jo kdo ima, je vsekakor popolnoma zgreôe-
na. Esperantski slovar raste natanko tako, kakor angleôki
ali pa slovenski. Esperantska akademija ôele z veliko za-
mudo registrira kot »oficialne« tiste besede, ki jih je òe
davno prej sprejela in uveljavila raba. A tudi âe jih ne bi,
esperanto zaradi tega ne bi prav niâ trpel. Nihâe danes
nima te oblasti nad esperantsko jezikovno skupnostjo.
Edina avtoriteta te skupnosti je Zamenhofov Fundamen-
to z osnovnimi pravili in 900 koreni, ki omogoâajo
osnovno sporazumevanje in ohranjajo stik z nastankom
jezika.

Drugi zelo pogosti, òe prav tako dolgoâasno stereotip-

ni ugovor mednarodnemu jeziku in njegovim uporabni-
kom, je dvom o tem, da bi ta jezik lahko bil nosilec
znanstvenega ali celo literarnega, se pravi umetniôkega,
pesniôkega sporoâila. Ker med nagajivci, ki prihajajo s
tem oâitkom, ni nikogar, ki bi imel o esperantu res kaj
pojma, kje ôe, da bi ga znal govoriti in pisati, se ob tem
dvomu nihâe ne sklicuje na kako strukturno lastnost
esperanta, temveâ na predsodek, za katerega ni potreb-
no nikakrôno znanje o predmetu, ki ga tako pogumno
presojajo. Predsodek se glasi: Esperanto ni jezik, ki bi ga
âlovek vsrkal v svojem otroôtvu, kakor vsrka svojo ma

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

terinôâino. Ôvicarski psiholog, nekdanji prevajalec v
OZN in esperantski pisatelj Claude Piron pravi v svoji
broôuri Psychologische Reaktionen dem Esperanto gegenü-
ber (Pro Esperanto, Wien 1989) o ljudeh, ki jim je nez-
nanje pravzaprav edini argument v pobijanju esperan-
ta, naslednje:

Kadar preiskujoâi, da bi se dokopal do primerjalne

reakcije, nagovori svojega pogovornega partnerja, naj se
analogno k esperantu izrazi o bolgarôâini ali indonezij-
ôâini, dobi popolnoma drugaâen odgovor. V eni minuti
mu prizadeti v nevtralnem tonu pojasni vse, kar ve po-
vedati o obeh jezikih, namreâ da o njih navadno ne ve
niâesar.

Ta kontrast je presenetljiv. Izkaòe se celo za ôe bolj

nenavadnega, âe zaânemo testirati njegovo vednost z
natanânimi vpraôanji o literaturi, geografski legi, izraz-
nih moònostih itd. Tako postaja jasno, da so informaci-
je, ki jih ima prizadeti o esperantu, v celoti zmedene,
vsekakor v veliko veâji meri zgolj drobci nekakônega
znanja, ki ga sicer ima o drugih dveh referenânih jezikih.
Kako to, da se v enem primeru svoje nekompetentnos-
ti zaveda, v drugem pa ne?

Na to zanimivo vpraôanje bom — tudi ob pomoâi psi-

hologa Pirona — skuôal odgovoriti pozneje, sedaj pa se
moram potruditi z odgovorom na tezo o izrazni nez-
moònosti esperanta, ker ga nismo pili z materinim mle-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

kom, kakor naj bi pili slovenôâino oz. vsakdo svojo ma-
terinôâino.

Znanje ljudi, ki ugovarjajo s takim argumentom, o

svetovni literaturi, ne more biti zelo zanesljivo. Ali pa v
tem specialnem primeru metodiâno pozabijo na velika
imena svetovne knjiòevnosti, od Josepha Konrada do
Rabindranatha Tagoreja (a zaâel bi lahko òe pri antiâ-
nem Marku Avrelu, da ôtirih kanoniânih in ôtevilnih
apokrifnih evangelistov ne omenjam), ki so pisali svojo
veliko literaturo v jeziku, ki ga niso pili z materinim mle-
kom, temveâ z utrujajoâim ôolskim ârnilom. A tudi pri
pisateljih, ki so pisali v svoji materinôâini, si upam trdi-
ti, da je v njihovi slovenôâini ali kaki drugi materinôâini
veliko veâ ôolskega ârnila kakor pa materinega mleka. Z
jezikom, ki mu ga posreduje mati oz. druòina z najoòjim
socialnim okoljem (to je namreâ prava jezikovna
»mati«), bi imeli le malo beletristike in znanstvene lite-
rature. Tisti segment jezika, v katerem se avtorji znanst-
veno ali umetniôko izraòajo, je pridobljen v relativno
poznih letih z umetnim prisvajanjem visokega knjiòne-
ga jezika, ki ga ne govori s svojim otrokom nobena mati,
pa naj bo jezikovno ôe tako izobraòena. Sicer pa pravi
Sartre v svoji knjigi Les mots (Besede, DZS 1968, str. 102):
»To je òe v naravi Besede: âlovek govori v lastnem, piôe
pa v tujem jeziku.« Skratka, piôemo v jeziku, ki smo se

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ga nauâili ôele v ôoli in ki ga nismo vsrkavali z »materi-
nim mlekom«!

Pri vsem tem pa se tu meri z dvojnim vatlom. Nikoli

ôe nisem sliôal ali bral vpraôanja, ali so vsi tisti, ki jim
angleôâina ni materni jezik, temveâ se je uâijo s pred-
postavko, da bo to nekoâ drugi jezik za vsakogar, spo-
sobni v tem priuâenem jeziku izraziti tudi kaj znanstve-
no natanânega in jasnega ali umetniôko prizadetega. Pri
angleôâini se uâitelji in ministri (starôev tako nihâe ne
vpraôa za mnenje) zadovoljujejo s tem, da je v tem pri-
uâenem jeziku mogoâe sporoâiti najbolj elementarne
reâi in opraviti z njim najbolj nujne âloveôke opravke.
Zanimivo bi bilo sestaviti statistiâni pregled, koliko tis-
tih, ki so se uâili angleôâine, so zasrbeli prsti, da bi v tem
»svojem drugem« jeziku napisali pesem, zgodbo, mor-
da celo roman? Komajda kakôen. Podzavest uâencev
Shakespearovega jezika je pametnejôa od ministrov za
ôolstvo in natanko ve, da bo to tudi ob sijajnem znanju
vedno tuj jezik. Âisto drugaâe je pri tistih, ki se uâe es-
peranta. Vsakdo, ki je nagnjen k pisanju v svoji materi-
nôâini, vsaj poskuôa to delati tudi v mednarodnem jezi-
ku, celo âe ga ôe ne obvlada zelo dobro. Esperanto paâ
ni tuj jezik, temveâ je logiâna dopolnitev materinôâine,
je v bistvu le dialekt materinôâine za mednarodno rabo.
Objektivnega prouâevalca bi moralo fascinirati dejstvo,
koliko ljudi, ki obvladajo esperanto, poskuôa v tem jezi-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

ku tudi pisati. In pri vsem tem nimajo obâutka, da bi
izdajali lasten jezik in kulturo — kakor tudi ta, ki piôe v
lastnem knjiònem jeziku, nima obâutka krivde, da bi
izdajal svoje nareâje in svojo oòjo skupnost.

Ali naj se lotim ugovora, kakor ga je izrekel òe citira-

ni nemôki teolog Friso Melzer, da je iskanje skupnega
jezika za vse âloveôtvo dejanje, ki je skregano z bo òjo
voljo, kakor se je razodela ob babilonskem stolpu in
posegu v jezikovno enotnost âloveôkega rodu? Ugovor
je vreden pribliòno toliko, kakor âe bi kdo odklanjal me-
dicino in sploh vsako zdravljenje, saj je Bog prvima star-
ôema napovedal, da bosta umrla, zdravstvo pa se zoper
to »boòjo voljo« bojuje. Ali toliko, kakor âe bi kdo obso-
dil vse, ki hoâejo v kakrônem koli pogledu izboljôati ta
svet in olajôati bremena ljudem na njem, ko pa je Bog ta
svet preklel in mu v deleò doloâil trpljenje. A dovolj bi
bilo pogledati takemu »fundamentalistu« pod prste,
kako on sam fatalistiâno sprejema nadloge in trpljenje in
ne stori zase niâesar. Ne vem tudi, kako se s takim mne-
njem sklada sprejemanje prevajanja, ki prav tako ukin-
ja babilonsko kazen, le da z manj uspeha in z veliko veâ
stroôkov. Ne, ta ugovor je premalo resen, da bi se z njim
ôe naprej peâali. Âeprav navsezadnje ni tako redek, ka-
kor bi âlovek mislil. Kaj je nazadnje lepôega, kakor pre-
kleti âloveôki napredek in se s âudovitim avtom zapeljati

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

v kak monden kraj in ob zabavljanju nad civilizacijo in
njenimi pridobitvami uòivati blagre prav teh pridobitev...

Huje kakor ugovori, ki sem jih naôtel, in ki imajo vsi

po vrsti dolgo in sivo brado neizvirnosti, je nekaj druge-
ga. To je poskus podcenjevanja sporazumevalnega pro-
blema ali celo poskus njegovega falzificiranega reôevan-
ja.

Najteòja okoliôâina sodobnega komuniciranja je sve-

tovna zarota zamolâevanja in bagateliziranja teòav, ki jih
povzroâa mnoôtvo jezikov, ki jih v glavnem ne razume-
mo. Prav ta silna potreba po zamolâevanju in bagateli-
ziranju razodeva, kako hud je problem v resnici in kako
moâno kljuva v podzavesti vsakega âloveka.

Velikokrat me je imelo, da bi vrgel steklenico v tele-

vizor, ko sem posluôal abotne trditve napovedovalcev,
kako se ta in oni dròavnik »odliâno razumeta, âeprav ne
govorita istega jezika«. Âe je tako, âe se je mogoâe brez
jezikovnega znanja »odliâno razumeti«, potem si lahko
izvolimo v vlado ljudi, ki ne govore niti maternega jezi-
ka. Zelo daleâ od tega ideala pravzaprav tako nismo. Za-
kaj je treba tako nesramno in tako neumno lagati in za-
vajati ljudi? Zakaj nihâe noâe priznati preprostega dejst-
va, da se je òe v okviru istega jezika dokaj teòko spora-
zumeti, koliko teòje pa ôe, âe gre za tuj jezik?

Âe ne bi ôlo za krvavo resne stvari, kjer je reôitev âlo-

veôkih òivljenj velikokrat odvisna od hitrega in natanâ-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

nega sporazumevanja, bi rekel, da je zelo zabavno po-
sluôati goljufije z metaforami. Niâ kolikokrat sem òe sli-
ôal floskulo, da ni toliko vaòno, ali se razumemo na obi-
âajni jezikovni ravni, saj imamo jezik »srca«, s katerim
se lahko vsi sporazumemo, pa naj govorimo sicer ôe tako
oddaljene jezike. To je nesramnost, ob kateri bi utegnil
biti, priznam, pripravljen zapustiti verbalni nivo pogo-
vora... Izigravati resniâne probleme z alegorijami je ne-
odgovorno poâetje. A tega storilci ne delajo v jeziku
»srca«, ki ga tako propagirajo, temveâ v âisto navadni
slovenôâini ali kakem drugem zvoânem jeziku. Âemu
torej reâejo esperantu kot najbolj preprosti in elegant-
ni reôitvi jezikovne stiske ne, kljub vsemu ne?

Najprej bi rekel, da iz sploônega âloveôkega strahu

pred vsem novim, ôe ne izkuôenim, pa âetudi bi bilo to
neprimerno boljôe od znanega, starega, izkuôenega. V
stari grôâini je beseda neos pomenila ne samo to, kar
pomeni ta beseda danes, namreâ nov, temveâ je pome-
nila tudi straôen. Kar je novo, tega se bojimo, ker s tem
ôe nimamo izkuôenj. Psiholog Claude Piron, ki sem ga òe
citiral, piôe o tem strahu takole:

»V marsikakônem oziru je mogoâe psiholoôki odpor

do esperanta primerjati z odporom, ki so zadevale ide-
je Kolumba ali Galileja: stabilen, urejen svet se je nena-
doma zdel vròen iz tira po novih teorijah, ki so âloveôtvu
oropale tisoâe let star utrjen fundament. Podobno vsto-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

pa esperanto v ta svet kot nekaj moteâega, ko je bil ven-
dar vsakemu ljudstvu dodeljen lasten jezik in nam je bilo
izrazilo posredovano od prednikov kot celota, ki se je
nihâe ne sme dotakniti. Esperanto pa kaòe, da jezik ni
nujno darilo preteklih stoletij, temveâ lahko nastane tudi
zgolj kot konvencija. Za esperanto kriterij pravilnosti ni
soglasje z avtoriteto, temveâ komunikacijska uâinkovit-
ost, s âimer se spremeni ves naâin komuniciranja. Kjer
je bila prej vertikalna os, se zdaj uveljavlja horizontalna.
Tako zadene esperanto ob marsikaj, kar tiâi v globinah
in âesar raje ne bi spravljali na svetlobo. Kaj neki se bo
zgodilo z rangiranjem jezikov? Irôâina, nizozemôâina,
francoôâina in angleôâina v zavesti mnogih, tudi v ôtevil-
nih institucionalnih besedilih, niso na isti ravni. A âe
sedaj razliâno govoreâi za svoje sporazumevanje nena-
doma zaâenjajo uporabljati esperanto, grozi, da bo ta
razvrstitev jezikov izgubila svojo podlago.« (Claude Pi-
ron, Psychologische Reaktionen, str. 10)

Piron naôteva posamezne vidike tega strahu:

• strah pred tveganjem (ker esperantske pobude ne

podpirajo dròavne ali institucionalne avtoritete);

• strah pred neposrednim stikom (kjer ni veâ posredni-

ka-prevajalca — in kjer obstaja »nevarnost«, da se
zruôijo tabuji in predsodki);

• strah pred otroôko regresijo (kjer ljudje zamenjujejo

pojem jezikovne »enostavnosti« s »primitivnostjo«);

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

• strah pred prozornostjo (v domnevi, da prikrivajoâa

funkcija izraòanja v esperantu izgubi svojo naravo);

• strah pred manjvrednostjo preproste reôitve (pri âe-

mer se âlovek poistoveti s teòavnostjo reôitve in ima
tudi sebe za toliko zahtevnejôega);

• strah pred heterogenostjo (kjer vidi âlovek v esperan-

tu primer nestabilnosti, ki grozi, da se bo razletela na
sestavne elemente) in

• strah pred izenaâenjem in izniâenjem (kjer vidijo v

esperantu nekak cestni valjar, ki naj bi niveliral vse
kulturne razlike).
Z vidika psihoanalize je nasprotnik esperanta prav-

zaprav hud nevrotik, ki je bolj potreben terapije, kakor
pa logiânih argumentov. Âe bi namreâ ne bil nevrotik in
òrtev podzavestnih strahov, potem mu ne bi bilo teòko
tudi pri esperantu uporabiti enake metode za ugotavl-
janje uspeônosti, kakor jo od nekdaj poznamo pri tistih
stvareh, h katerim znamo pristopiti razumsko: stari do-
bri preizkus.

Res je zabavno in tragiâno hkrati; ne bi verjel, âe ne bi

sam neôtetokrat doòivel, kako so ljudje, ki so v drugih
pogledih razumni, celo izobraòeni, v tej zadevi nenado-
ma nespametni, nevedni in naravnost nori. Pripravljeni
so uporabiti vse svoje intelektualne trike, da bi »odargu-
mentirali« esperantu ôe zadnjo moònost funkcioniran-
ja, a niso pripravljeni pogledati, prisluhniti, testirati, pre-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

izkusiti, analizirati... Vzemimo primer profesorja fizike,
ki bi si vtepel v glavo, da âlovek ne more plavati, ker je
teòji od vode. Povabili bi ga na javno kopaliôâe, kjer ti-
soâ ljudi veselo premaguje svojo teòo in jo izravnava s
teòo vode. Samo âe bi bil pripravljen pogledati, bi bil
dobri profesor svoje zmote reôen. A noâe. Bi ga ôe ime-
li za razumnega âloveka? Zakaj naj potem imamo za ra-
zumne tiste, ki trdijo, da esperanto ne more normalno
funkcionirati kakor vsak drug jezik, noâe pa stopiti v so-
sednjo dvorano, kjer morda pravkar zaseda nekaj sto ali
celo nekaj tisoâ ljudi z vsega sveta, vseh ras in jezikov?
Ki se ne le logiâno pogovarjajo, temveâ s smehom rea-
girajo na smeônice, z jokom ali vsaj òalostjo na òalostna
sporoâila, ki se na podlagi doloâenih izjav v tem jeziku
zaljubljajo, drugih pa sprejo...

Prav to pa je vedenjski model vseh, ampak res prav

vseh naâelnih nasprotnikov esperanta. Âe jih noâemo
imeti za hudobne in za sovraòne âloveôkemu napredku,
jih moramo pred seboj in drugimi opraviâiti z globoki-
mi nevrozami in s premajhno kapaciteto doloâenega
organa. Uvrstiti jih moramo v druòbo s profesorjem fi-
zike, ki zanikuje plavanje in za noben denar ni priprav-
ljen vreâi pogleda na ljudi, ki medtem veselo premagu-
jejo teònost v mokrem elementu. A âe jim ta druòba ni
dovolj ugledna — rekli smo òe, da je ugled to, za kar jih
najbolj skrbi — jih lahko prepoznamo v filozofu in ma-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

tematiku iz Brechtove drame o Galileu, ki v Galilejevem
florentinskem observatoriju nikakor nista bila priprav-
ljena pogledati v teleskop...

Poleg umiôljenih oziroma bolezenskih, patoloôkih

strahov, pa obstajajo in delujejo strahovi, ki so v nekem
smislu utemeljeni in realni. Gre predvsem za strah pred
dolònostjo in strah pred izgubo.

Esperanto ima veliko psiholoôko nesreâo: ne more

imeti simpatizerjev. Kakor jih ne more imeti Rdeâi kriò,
kakor jih ne more imeti krôâanstvo, kakor jih ne more
imeti Caritas. Pri esperantu, âe ga priznamo kot primer-
no reôitev, je treba v kar najveâji meri sodelovati. Ljud-
je pa se ne marajo vezati za sodelovanje. Ne marajo traj-
nih moralnih dolgov. Dolg do obâeâloveôke komunika-
cije je sicer eden tistih, ki jih je najlaòje izplaâati — in za
kar smo potem sami najbolj poplaâani. A tako mislijo
samo tisti, ki so to òe storili. Drugi mislijo, da je dolg
bolje preprosto zanikati. Ker ne sme biti dolga, tudi ne
sme biti reôitve, ne sme biti esperanta.

Ôe huje pa je s strahom izgube. Navsezadnje imajo z

esperantom najveâkrat teòave ljudje, ki bi utegnili z njim
kaj izgubiti. Uâitelji angleôâine se boje, da bi z uveljavit-
vijo esperanta izgubili sluòbo. Kajpada ne pomislijo, da
bi v zamenjavo ôe veliko veâ pridobili. Intelektualci, ki so
se morda celo z velikim naporom in odrekanjem pre-
tolkli do aktivnega znanja dveh ali treh jezikov ter mor-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

da do pasivnega znanja ôe kakônega jezika, se boje, da
bi, âe bi zmagala esperantska ideja, postal ves njihov
napor nenadoma odveâ. Prav ta strah pa jih izdaja, da se
jezikov in kultur, ki jih je s temi jeziki mogoâe spozna-
ti, niso uâili zaradi kulturnih vsebin, temveâ zaradi pre-
stiòa, ki ga trenutno kak jezik in kultura uòivata. Tudi po
eventualni uveljavitvi esperanta bo angleôka kultura
ostala angleôka kultura. Angleôki jezik ne bo s tem niâe-
sar izgubil, paâ pa bo pridobil na âistosti. Obâutek izgu-
be lahko nastane torej le v ljudeh, ki se jim zdi ta jezik
imeniten zaradi njegove trenutne druòbene veljave, ne
pa zaradi lastnosti, ki tiâe v tem jeziku samem.

Teòavo, ki jo je imel mladeniâ iz Matejevega evange-

lija, poznajo tudi sodobni intelektualci. Iz znanja si niso
znali narediti sredstva za osvobajanje, temveâ so si iz
njega naredili premoòenje. Za take primere pa velja Je-
zusov nasvet: âe hoâeô biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaô,
in daj reveòem, pa boô imel zaklad v nebesih! Nato pridi in
hodi za menoj! (Mt 19, 21-22)

Pri vsem tem pa danaônjim posestnikom znanja ni

treba svojega znanja zavreâi, ga po kdo ve kakônem po-
stopku pozabiti, temveâ je treba doseâi le to, da nas
znanje ne bi oviralo pri sprejemanju novih reôitev, ki
ekskluzivnost (ne pa dejanskost) naôih znanj sicer ome-
jujejo ali odpravljajo, zato pa lajôajo bremena milijonom
ljudi. A kakor evangeljskemu mladeniâu, je to tudi da-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

naônjim intelektualcem preveâ. Ne ubijajo, ne preôuô-
tvujejo, ne kradejo, ne priâajo po krivem, spoôtujejo oâ-
eta in mater, ljubijo bliònjega kakor samega sebe — le
svojega imetja ne bi razdali ubogim. Pa âetudi gre tu za
imetje, ki se z razdajanjem ne zmanjôuje. Pravzaprav jim
ni toliko za imetje samo, temveâ za ekskluzivnost tega
imetja.

Vendar skuôam te sodobne »mladeniâe« razumeti.

Stoletja stroge selekcije so iz tega poklica naredila neko
âudaôko genetsko vsebino, katere bistveni del je kapri-
cioznost, ekskluzivnost, nebistvenost. Ôe danes sreâaô
stare abituriente, ki se hvalijo, kako ôe vedno znajo vse
pravilne in nepravilne konjugacije latinskega glagola.
Nikoli niso mogli spregovoriti v tem jeziku niti enega
normalnega stavka. Prav tako veâina od njih nikoli veâ
po konâani gimnaziji ni vzela v roke kakega latinskega
avtorja. A ôe danes znajo deklinirati in konjugirati. S tem
smeônim znanjem, ki ni vredno veâ kakor, âe bi kdo znal
na pamet ôtevilke registrskih tablic avtomobilov v svo-
jem kraju, uveljavljajo pred drugimi svojo ekskluzivno
uâenost, ki nikomur ne koristi. A ker so prav ta nesmi-
selna pomnjenja sestavljala bistvene teòavnostne stop-
nje in izpitne ovire njihovega akademskega napredovan-
ja, so prepriâani, da ohranjajo staro kulturo, âe te ovire
postavljajo naprej naslednjim rodovom. Tako so se iz

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

nekdanjih odstranjevalcev ovir razvili v njihove postav-
ljalce.

Danes je moderno obtoòevati komuniste in socialiste

vseh barv, da so odstranili iz uânih programov pouk kla-
siânih jezikov, predvsem pa latinôâine. Socialisti in ko-
munisti pa v resnici niso storili drugega, kakor da so
mrtveca odnesli iz ôolskega poslopja. Pravi smrtni uda-
rec klasiânim jezikom so zadali tisti, ki so iz teh predme-
tov naredili selekcijsko sito ter strah in trepet celih ge-
neracij ôolarjev v vsej Evropi. Namesto da bi iz teh âu-
dovitih jezikov naredili ure radosti in duhovnega uòi-
vanja, so jih uporabljali za redâenje prepolnih razredov
in za razkazovanje ekskluzivnosti tistih, ki so te ovire
premagali. Ôli so tako daleâ, da so pouk grôâine in la-
tinôâine loâili od uporabe obeh jezikov, poskus uporabe,
se pravi prostega spisa in konverzacije, pa razglasili za
skrunitev ali vsaj banalizacijo.

Taka dròa je iz akademikov poâasi naredila pastirje

svetih krav. Treba je samo pregledati, koliko poskusov
reforme angleôkega, francoskega ali nemôkega pravopi-
sa je òe spodletelo, ker so to svete krave anglistov, roma-
nistov in germanistov. Nemôki ratio, ki zna varâevati pri
stotinkah feniga, meâe samo zaradi slabega pravopisa v
smeti milijarde mark. Ôe huje je na Japonskem, kjer
mora izobraòenec obvladati sedem zapisnih sistemov:
kitajske ideograme, tri lastne fonetiâne pisave in tri la-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

tinice. Pastirji svetih krav japonske tipografije ne dovo-
ljujejo racionalne in cenene reôitve. Podobno je s Kitaj-
ci. To razumno ljudstvo ni zmoòno zamenjati svoje stra-
hotne pisave za fonetiâno latinico. Pastirji kitajskih sve-
tih krav bi v taki zamenjavi videli barbarizem skrajne
vrste. Âeprav morajo mirno gledati, kako ves svet njiho-
va imena latinizira in pri tem naredi veliko veâje napa-
ke, kakor bi jih delal, âe bi sami zaâeli pisati v latinici.
Celo v ekzaktnih vedah ne manjka svetih krav in nji-
hovih intelektualnih pastirjev. Zdruòene dròave ôe na-
prej razvijajo svojo vrhunsko tehnologijo v inâah. Dese-
tiôki sistem mer in uteòi ôe ni premagal ameriôkih pas-
tirjev svetih krav. Kako je s svetimi kravami in njihovi-
mi akademskimi pastirji; koliko so ti pripomogli k raci-
onalizaciji sveta, naj pove òalostno dejstvo, da je moral
Nemce pripraviti k rabi latinice in opustitvi gotice dik-
tator in vse prej ko racionalizator Hitler — in da je
turôâini privzel latinico in opustil arabske pismenke prav
tako diktator in eksekutor Armencev Ata Türk...

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

In vendar...

n vendar ne morem drugaâe, kakor da vztrajam v pri-
zadevanju, ki tako draòi in vznemirja moje prijatelje.

Âeprav vem, da vse, kar ima na tem svetu moâ in velja-
vo, z vso silo deluje zoper to, da bi âloveôtvo po etiânem
sporazumu dobilo nazaj, kar si je po neetiânem proti-
boòjem komplotu v Babilonu zapravilo, ne morem dru-
gaâe, kakor da vztrajam v nori veri, da bo nekoâ zmaga-
lo to, kar je razumno in kar je moralno prav.

Ker sem kot ôestnajstletnik svoj razum in svoj etos

kreditiral z nekaj meseci uâenja tega jezika, sem razum-
nost in etiânost te reôitve izkusil, predno sem jo znal
tudi premisliti. Pred premislekom je bila izkuônja. Âlo-
veku, ki je kaj izkusil, pa vsi teoretiki sveta zaman prip-
ovedujejo svoje pomisleke, saj je v posesti tega, kar je
vredno veâ od vseh teorij. Zato esperantsko gibanje ne
pozna primerov, da bi se kdo tega jezika dobro nauâil,
potem pa postal njegov nasprotnik. Paâ pa se njegovi
najbolj fanatiâni nasprotniki rekrutirajo iz vrst tistih, ki
so nekaj âasa obiskovali teâaj mednarodnega jezika, a so
uâenje potem opustili. S svojim uâenjem niso priôli tako

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

daleâ, da bi zares izkusili uâinek tega jezika. Svoj neus-
peh pozneje skorajda morajo nekako racionalizirati. To
storijo tako, da grozdje obtoòijo kislosti, kakor lisica v
basni. Esperanto je kriv, ne oni, ki se ga niso nauâili. A
kakor reâeno, po nekem âudeòu sem tedaj, ko mi sicer
ni bilo veliko za uâenje, ko sem bil pri vseh drugih pred-
metih ne le povpreâen, temveâ dokaj neuspeôen, uspel
pripeljati svoje znanje esperanta do take mere, da sem
lahko napisal prvo pismo in razumel odgovor; da sem se
udeleòil prvega sreâanja — bilo je prav v mestu, v kate-
rem mi je sedaj usojeno òiveti, z esperantisti sosednjih
dròav; da sem brez velikih teòav prebral prvo knjigo La
verda koro, v kateri madòarski pisatelj J. Baghy opisuje
òivljenje v sibirskem ujetniôkem taboriôâu med prvo
svetovno vojno. Ko mi prijatelji po vseh izkuônjah s tem
jezikom teoretiâno (sklepajoâ iz svojih svetih krav) do-
kazujejo, kako to ne more delovati, se znajdem v ena-
kem poloòaju, kakor je bil Mozart na dvoru Joòefa II., ko
so mu dvorjani dopovedovali, da ne more napisati opere
v nemôâini, saj je za to primerna samo italijanôâina,
medtem ko je nemôâina ustrezna le za vsakdanjo upo-
rabo in ne za visoko umetnost. Ta zgodba se ponavlja pri
vseh jezikih, ki nimajo za seboj druòbene moâi in ugle-
da. Vsa moja norost je, da tej zgodbi ne nasedem.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

A to, kar doòivljam ves âas do sedaj, ni najhujôe. Strah,

ki se nabira v meni, je pravzaprav tej plemeniti zadevi
bolj nevaren, kakor prej opisani strahovi mojih prijatel-
jev. Veliko bolj kakor njih, je mene strah, da bi esperant-
ska ideja popolne enakopravnosti vseh jezikov in kultur
in skupnega drugega jezika za vsakogar zares uspela.
Mislim, da tega ne bi preòivel. Najbrò ne bi preòivel, ko
bi vsi ti, ki mi danes nagajajo in se mi posmehujejo, ne-
nadoma telefonirali ali se sami prikazali ter mi z vso pro-
stoduônostjo intelektualca âestitali rekoâ: »No, pa smo
zmagali...« In natanko tako se bo zgodilo, ko bo tako
daleâ. Saj se je prav tako zgodilo, ko je propadla Jugosla-
vija in se rodila samostojna Slovenija; ali ko je propad-
la diktatura in se rodila demokracija. Isti ljudje, ki so
imeli za utopijo esperanto, so imeli za utopijo tudi sa-
mostojno Slovenijo in propad komunizma. Îe tu se mi
godi hudo, kako lahko toliko ljudi mirno pozabi svoje ôe
vâerajônje trditve, izreâene v tonu intelektualne absolut-
nosti. V zadevi mednarodnega jezika, ki je kajpada pro-
jekt bistveno veâjih razseònosti in moralnega pomena za
vse âloveôtvo, kakor pa je uresniâenje dròavnih streml-
jenj kakega naroda, bi tega sprenevedanja ne prenesel.

To seveda ni lastnost ali obâutje, s katerim bi se lah-

ko postavljal. Ne le to. To je tista neevangeljska lastnost,
ki najbrò sploh bistveno ovira, da Zamenhofova sanja ne

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

more postati resniânost v svetovnem obsegu. Domne-
vam, da se tudi drugim esperantistom med Slovenci in
po svetu godi podobno. Nas vse, ki toliko polagamo v ta
jezik, je v globini nekako strah, da bi naôa prizadevanja
kdaj zares uspela. Kakor je naôe nasprotovalce strah, da
bi izgubili svoje ekskluzivne izobrazbene posesti in zato
raje ohranjajo babilonsko kazen z vso njeno teòo, ki jo
v glavnem tako ali tako plaâujejo drugi, najmanjôi med
nami — tako je nas, ki na ta jezik stavimo, strah, da bi z
uveljavitvijo te ideje nenadoma izgubili svoj status dalj-
novidnega idealista. Âez noâ bi nekako postali odveâ. Ôe
huje. Brò ko bi se esperanto uveljavil v javnem òivljen-
ju, bi se profesionaliziral in zelo hitro vzpostavil bistve-
no viôje jezikovne standarde, kakor smo jih zmoòni pre-
teòno diletantski somiôljeniki sedaj. Esperantisti bi v
kratkem âasu postali nekoliko smeôna skupina, ki bi na
zunanjega opazovalca uâinkovala sredi drugih, pragma-
tiânih in profesionalnih uporabnikov tega jezika, kakor
âe bi na borôtnikovo gledaliôko sreâanje pripeljal kakô-
no amatersko skupino iz Linhartovih âasov. Tega se pod-
zavestno bojimo, zato storimo skoraj vse, da bi ohrani-
li âvrste meje naôega jezikovnega geta. Dejstvo, da espe-
ranto tudi po sto letih kljub svojim nemogoâim adeptom
ne propade, pa me vendarle navdaja z velikim optimiz-
mom.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

Zdi se torej, da smo si z zanikovalsko stranjo veliko

bliòje, kakor bi âlovek mislil. Esperantisti in protiespe-
rantisti se z zdruòenimi moâmi trudimo, da bi obvaro-
vali vsak svoj fevd in da bi ta ideja vsaj z nami za vse
âase legla v grob. Âe je tako, me obhaja misel, âemu se
ne bi mogli kdaj sreâati tudi na naâin pritrjevanja in so-
delovanja? Kar nas dela nekoliko smeône, tako prve,
kakor tudi druge, je dejstvo, da o uspehu zamisli in pro-
jektov take vrste ne odloâa dobra ali slaba volja posam-
eznikov ali celo velikih mnoòic v eni generaciji. Kako se
je òe zruôil komunizem? Ameriôki denar in ameriôke ra-
kete niso dosegle niâ. Tudi vsa zahodna propaganda niâ.
In vsi disidenti niâ. Potem pa se novi slovanski papeò
nekajkrat odpelje na Poljsko — in stebri, ki so se zdeli iz
veânega granita, so se izkazali za ârvivo baroâno atrapo.
Ta isti papeò, âigar izleti v staro domovino so tako usod-
ni, je prav v enem njenih duhovnih srediôâ, v Czensto-
hovi, v letu 1991 ob mednarodnem shodu katoliôke mla-
dine dvakrat zaporedoma spregovoril tej mladini tudi v
esperantu. Prvikrat v zgodovini je kak papeò esperanto
ne le hvalil in ga priporoâil, kakor so to storili prejônji
papeòi, posebej ôe Pij X, Benedikt XV, Pij XI, Pij XII in
Janez XXIII, temveâ je v njem sam spregovoril. Le nekaj
mesecev za tem (11, februarja 1992) pa je komisija za
laike z dekretom razglasila mednarodno zvezo katoliô-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

100

kih esperantistov za polnopravno laiâno cerkveno orga-
nizacijo in ji s tem odprla popolnoma nove moònosti
delovanja znotraj Cerkve. Âemu bi se potemtakem ôe
enkrat na veliko zmotili v prelahkomiselnem razglaôanju
kake zamisli za utopijo? Zakaj ne bi vsaj nekoliko
odôkrnili vrata dopuôâanju, da ima stvar morda vendarle
kaj soli...

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

101

Za sklep...

pisanju tega spisa me ni pripravila toliko polemiâ
na narava ali òelja, da bi kdaj za vselej »obraâunal«

s prijatelji in nasprotniki, ki mi v isti zadevi tako radi
nasprotujejo. K temu me je pripravila neka velika òalost,
ki me obide po vsakokratnem sreâanju z ljudmi, ki z
mednarodnim jezikom òivijo, v njem ustvarjajo, v njem
ôtudirajo, v njem sporoâajo svoja najintimnejôa obâut-
ja ali svoja najviôja spoznanja. Ko se poslavljam iz te
druôâine, se mi podre vse, kar je v meni âloveôko spod-
budnega, vse, kar mi pomaga òiveti v tem ne preveâ pri-
jaznem in spodbudnem svetu. V trenutkih slovesa se mi
v vsej neprobojnosti pokaòe zid, ki me loâuje od mojih
prijateljev, kolegov in znancev. Niâesar od teh âudovitih
doòivetij jim ne bom mogel dati. Najlepôih âloveôkih
sreâanj in osreâitev z njimi ne bom mogel deliti. Nemoâ
deliti lepa doòivetja pa je huda oblika revôâine.

Vsakdo ima veliko spominov iz svojega otroôtva, ki

mu pripovedujejo o majhnih in nespametnih skriv-
nostih, ki si jih otroci kaòejo, ki si to skrivnostnost deli-
jo in ob tem vadijo svojo âloveânost. Pozneje pride âas
prvih idealov, ki prav tako kliâe k skupnemu navduôe-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

102

vanju, k sodoòivljanju, k skupnemu vnemanju src. Na-
zadnje se âlovek odloâi za majhno ôtevilo velikih ali
manj velikih zamisli, ki jim bo sledil. Sreâen je, âe ima
vsaj neznaten krog ljudi, s katerimi lahko deli privlaâno
moâ teh zamisli.

Boleâina tistih, ki so sprejeli zamisel o praviâni in ra-

zumni reôitvi mednarodnega sporazumevanja, in so to
zamisel tudi spremenili v prakso, je podobna boleâini
ljudi, ki so kaj velikega videli, ki se jim je kaj silnega ra-
zodelo, pa tega nikomur ne morejo sporoâiti, ker se jim
vsi smejejo in se iz njih norâujejo. Prav tako se godi es-
perantistom. Ne trpijo zato, ker bi njihovi nasprotniki to
reôitev trezno pretresli, jo preiskusili in ugotovili, da ne
ustreza svojemu namenu. Trpijo zato, ker skoraj nikogar
ne morejo pripraviti do tega, da bi ponujeno reôitev pre-
izkusil, da bi si vsaj ogledal njen uâinek.

Poloòaj esperantista med njegovimi rojaki je mogoâe

primerjati poloòaju literarnega navduôenca v nacional-
ni literaturi, ki ne najde zlepa partnerjev, s katerimi bi se
pogovarjal o slovenskih literarnih klasikih. Tudi uòitek
branja je dopolnjen ôele z moònostjo, da svoje branje
primerjaô z branjem drugih, ko se o prebranem lahko
pogovarjaô, ko se lahko nad prebranim navduôujeô z
drugimi. A âe kot Slovenec ôe lahko najdem koga, ki
meni, da je bil Preòih nadvse imeniten pripovednik, da
se preveâ vdajamo ideoloôkim interpretacijam Kocbeka,

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

103

da v Balantiâevi poeziji ni najti niti sledu domobranske
politiâne doktrine, da mlade pisateljice poâasi, a zanes-
ljivo prevzemajo avantgardno vlogo v pisateljski obrti,
pa kot bralec esperantskih izvirnih literarnih del zaman
iôâem koga, s katerim bi se mogel skupaj navduôevati
nad pretresljivim romanom Hrvatice Spomenke ôtimac
Ombro sur interna pejzaôo; romanom Raymonda Schwar-
za Kiel akvo de l’ riveroj ali nad romanom Rusa Varanki-
na Metropoliteno; nad briljantnimi eseji Francoza Gast-
ona Waringhiena, nad pesmimi ôkota Wiliama Aulda,
nad filozofskimi sestavki Eugèna de Zilaha, nad âlanki
in knjigami Nemca Wernerja Bormanna, nad âloveôko
tako toplimi, kakor otroôko prisrânimi pesmimi in se-
stavki Angleòinje Marjorie Boulton, nad humanistiâni-
mi znanstvenimi sestavki Indijca Probala Daôgupta, nad
jezikoslovnimi in literarno stilistiânimi prispevki Fran-
coza Michela Duc Goninaza, nad pesmimi Islandca Bal-
durja Regnarssona, nad predavanji poljskega profesor-
ja Tyburcjusza Tyblewskega, italijanskega profesorja
Carla Minnaje in njegovega rojaka ter univerzitetnega
kolega Fabrizia Pennacchiettija, nad naravno zgovor-
nostjo avstrijskega astronoma Michaela Maitzena ... da
omenim samo nekaj imen iz sveta sodobne esperantske
kulture in ustvarjalnosti. S kom naj se o njih in njihovih
delih pogovarjam? Seveda je med Slovenci nekaj espe-
rantistov, ki so jim ta imena domaâa. A do teh ljudi ne

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

104

morem âez cesto, kakor stopim s kom hitro na kavo. Za
vsakogar od njih, da ga doseòem, potrebujem vsaj uro
voònje z avtom. Da sreâam kulturno zainteresiranega in
informiranega esperantista v Avstriji, se moram odpra-
viti na Dunaj ali v Gradec. Koroôka je za esperantsko
idejo prav tako zaprta, kakor je zaprta za lastno sloven-
ôâino in kakor je zaprta za jezike nasploh. Svojo espe-
rantsko kulturo òivim ob streòbi poôte, v osami bralne-
ga uòitka in na redkih mednarodnih sreâanjih, ki se jih
lahko udeleòim.

Prav ta sreâanja pa so moja posebna boleâina. Ko se

odpravljam z njih domov, se lepota in moâ doòivetij
sproti preobraòata v òalost nad spoznanjem, da te lepote
in te doòivetosti ne bom mogel z nikomer deliti. Osre-
âenje, ki ga ne moreô deliti z drugim, pa postane boleâi-
na, nazadnje nasprotje osreâitve, onesreâitev!

Hudo je, ko ljudje, ki so se nauâili nekega jezika iz

òelje, da bi bilo prijateljstvo moòno prek vseh meja, za-
radi tega izgubljajo prijatelje v lastni domovini...

In vendar je vredno. Vredno je vztrajati v vsej osami,

pred smeôenjem in zaniâevanjem ali pred intelektual-
nim hladom in prezirom. Stvar, zaradi katere âlovek vse
to vzame nase, je tako velika, da je vredno vzdròati in
nadaljevati svojo tiho in komaj vidno setev. V âloveku
glas iz globine komaj sliôno prosi: nikar odnehati. Âlo-
vek je postavljen na ta planet za tako velike reâi, da je te

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

105

nekaj òalosti in nepoâakljivosti v âasu sejanja in obdelo-
vanja malo v primeri z bodoâo òetvijo, ki je meso najbrò
ne bo uâakalo, kakor jo bo uâakal neumrljivi duh.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

106

Predsodki o esperantu

Laòje je razbiti atom, kakor predsodek...

Albert Einstein

redsodek je najpriroânejôi, a tudi najbolj povrôen in

od resnice navadno najbolj oddaljen naâin, kako se

spoprimemo s kakim pojavom. Bolj nam je kak pojav
tuj, manj ko o njem vemo in slabôe ko ga razumemo,
raje in hitreje seòemo po predsodku.

Od vseh mogoâih pojavov âlovekovih dejavnosti pa

zlepa ni kakôna stvar tolikokrat predmet in òrtev pred-
sodkov, kakor prav mednarodni jezik esperanto. Resni
in uâeni ljudje, ki bi zelo grdo pogledali, âe bi se kdo o
predmetu iz njihove stroke izrazil iz kake zelo pribliòne
predstave, in ki pravilo strokovnosti tudi sami spoôtuje-
jo, kadar gre za stvari, ki imajo javno veljavo in avtori-
teto, se v primeru esperanta velikokrat obnaôajo kakor
nezreli in nevedni pobalini, ki jim je dovoljeno vse. Ne
da bi ta jezik govorili, ne da bi poznali njegovo litera-
turo, njegovo zgodovino, ne da bi imeli z njim kakrône
koli izkuônje, se o njem prav radi izraòajo z avtoriteto

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

107

poznavalca in univerzalnega genija. Vzrok za tako ve-
denje se zdi kakor na dlani: akademska pravila kompe-
tentnosti v presojanju so upoôtevana samo pri tistih
predmetih, ki se zde javno uveljavljeni in ugledni, ki jih
tudi dròavni proraâun dotira z velikimi zneski, ki omo-
goâajo donosne poklicne kariere.

Esperanto je v svojih 110 letih obstoja sicer dosegel

relativno veliko priznanj tudi v obmoâjih kulturnega in
umetniôkega, pa tudi znanstvenega òivljenja. Pomisliti je
treba samo na priznanje esperanta kot literarnega jezi-
ka pri mednarodnem klubu pisateljev PEN. Po drugi
strani pa je res, da ôe ni uspelo prepriâati ôolskih oblasti,
da bi uvedle pouk esperanta v niòje razrede osnovnih ôol
kot prvega »tujega« jezika in kot propedevtiâno osnovo
za pouk drugih tujih jezikov. Predvsem pa esperanto ni
redna tema na televiziji — in veâina povrônih ljudi meni,
da obstaja na svetu v glavnem le to, kar lahko vidijo na
ekranu.

Spoprijem s predsodki ni lahek. V naravi predsodka je

namreâ, da nadenj skoraj ni mogoâe iti z argumentom
in z navajanjem dejstev, ki mu nasprotujejo. Kakor òe
sama beseda pove, je predsodek vnaprejônja sodba o
stvareh, ki ne temelji na poznavanju dejstev ali na upoô-
tevanju argumentov in na tehtnem premisleku, temveâ
izvira iz vnaprejônje naklonjenosti ali nenaklonjenosti za
kako stvar.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

108

Vendar pa predsodki ne nastajajo hipno in tudi niso

òe od samega zaâetka otrdeli kakor kup vlitega betona.
Nastajajo iz âisto razumljive potrebe po sooâenju s sve-
tom, kjer nam manjkajo podatki, kjer nam manjka znan-
je in razumevanje. Pri ljudeh, ki se s svojimi predsodki
ôe niso poistovetili — poistovetenje se kaòe predvsem v
tem, da je uòaljen âlovek, âe zavrnemo njegovo tezo —
je vendarle ôe mogoâe kaj doseâi. Pri njih se betonska
masa ôe ni posuôila, ôe ni otrdela. Njim je namenjen ta
»priroânik«.

Ena od skritih pasti veâine predsodkov je prav to, da

se âloveku ne kaòejo kot predsodki, temveâ kot rezultat
poôtenega opazovanja, premiôljanja in izkuôenj. Kdo pa
bi òe rad veljal za âloveka s predsodki! In vendar ne po-
znam nikogar, tudi sebe ne morem izvzeti, ki bi bil âis-
to brez predsodkov. Razlika je samo v tem, da intelektu-
alno in duhovno zrelejôi ljudje to uvidijo in so svoje trdi-
tve pripravljeni izpostaviti kritiki, ki jih bo morda raz-
krinkala kot predsodke, medtem ko tisti, ki so v tem ne-
koliko poâasnejôi, te kritike niso pripravljeni sprejeti in
slepo vztrajajo v svojih trditvah, ne da bi tudi samo za
hip vanje podvomili. Âisto mogoâe, ne, prav verjetno je,
da bo tudi v tem poskusu , da bi ovrgel predsodke, ki òe
veâ kakor sto let straôijo po glavah ljudi, ki se radi izre-
kajo o mednarodnem jeziku esperantu, âeprav o njem
nimajo najmanjôega pojma, mogoâe najti vsaj nekaj

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

109

mojih predsodkov. V primeru, da bo bralec kakônega
odkril, ga lahko samo prosim, da mi svoje odkritje spo-
roâi. Edino oroòje proti predsodkom je odprtost za po-
govor o predsodkih, odprtost za argument, pripravljen-
ost, da se poslovimo od âesa, kar smo pred tem imeli za
resniâno in da sprejmemo to, kar prihaja z boljôimi ar-
gumenti.

* * *

Esperanto — saj ga nihâe ne govori...

Vsako leto se zbere na svetovnem esperantskem kong-
resu nekaj tisoâ ljudi, ki ves teden govorijo ta jezik. V
njem recitirajo, igrajo, pojejo, diskutirajo, predavajo, se
zaljubljajo, prepirajo in vodijo seje. To je mogoâe preve-
riti, to je mogoâe celo znanstveno obdelati, le da ustano-
ve, ki bi se naj s tem ukvarjale (recimo primerjalno jezi-
koslovje, primerjalna literarna veda ipd.) raje vztrajajo
pri apriornih sodbah — predsodkih in tega ne naredijo.

Ta trditev v dobesednem pomenu torej preprosto ni

resniâna. Vsakoletni svetovni kongres esperantistov je
samo primer iz bogate palete kulturnega in druòabnega
òivljenja ljudi, ki uporabljajo mednarodni jezik. Taka
trditev pa lahko ima tudi samo retoriâni pomen, kar
pomeni, da jo je treba razumeti le kot pretiravanje. Âlo-
vek s tem predsodkom òeli mogoâe reâi ne to, da res

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

110

nihâe ne bi govoril esperanta, saj bi bila ta res malo pre-
debela, temveâ le to, da ga govori relativno malo ljudi.
To v nekem smislu dròi. Vendar ôtevilo govoreâih in
piôoâih ni pomembno za lastnosti in izrazno moâ kake-
ga jezika. Slovenôâino govori mogoâe manj ljudi kakor
esperanto, pa vendar sodi po svoji moâi med najrazvi-
tejôe kulturne jezike sveta.

Esperanto je umeten jezik in tako ni
primeren za izraòanje âlovekovih misli in
obâutij...

Oznaâitev esperanta s prilastkom »umeten« je huda po-
enostavitev, ki ne prispeva k razumevanju jezika na-
sploôno, ôe posebej pa ne k razumevanju esperanta.

V âem se esperantska beseda »homo« (âlovek) recimo

razlikuje od latinske besede »homo« (âlovek)? V âem
esperantska beseda »mano« od italijanske besede »ma-
no« (obakrat: roka)? Ob skupini besed, ki so v esperan-
tu natanko takône, kakrône se pojavljajo v tem ali onem
»naravnem« jeziku, je velika skupina besed, ki se od
»naravnih« razlikuje le v neznatni meri, predvsem v
konânici, kakor: domo (hiôa), hundo (pes), kato (maâka),
ôardeno (vrt), suno (sonce), besto (òival), birdo (ptica)
itd. Veliko je tudi takih besed, ki se sicer vidno razliku-
jejo od enakopomenskih besed v drugih jezikih, iz kate-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

111

rih so vzete, vendar so tem ôe vedno dovolj podobne, da
jih takoj prepoznamo, kakor: falzifi (ponarediti), kuraci
(zdraviti), prediki (pridigati) ipd. Obstaja pa tudi tretja
skupina besed, ki jih teòko prepoznamo, ker je samo nji-
hov koren vzet iz »naravnih« jezikov, dodane pa so jim
esperantske (shematizem esp. besedotvorja) pripone in
konânice: vendadi (prodajati), rapideco (hitrost), instru-
istino (uâiteljica), gepatroj (starôi), kabanaâo (bajtica,
koâura) ipd. Prav nobene besede pa ni mogoâe najti, ki
bi ne imela vsaj korenske podlage v jezikih, ki jim pra-
vimo »naravni«, âeprav bi morali v resnici reâi »etniâni«
ali »nacionalni«. Niti ena beseda v esperantu ni izmiôl-
jena. Kar je v tem »umetnega«, je samo naâelo sestavl-
janja besed in besednih sestavin v nove besedne oblike
z novimi pomenskimi niansami. A tudi to naâelo v resni-
ci ni »umetno«, temveâ ga najdemo v vseh jezikih, le da
nikjer tako dosledno izpeljano in tako bogato, kakor v
esperantu.

V resnici je vpraôanje »umetnega« v jeziku nasploh

veliko globlje, kakor sega ôolska uâenost. Jezik je sestav-
ljen iz razliânih sestavin, ki so tudi razliânega porekla.

V vsakem jeziku je nekaj sestavin in zakonitosti, ki

izvirajo iz âlovekove narave, iz znaâilnosti in zmoònos-
ti, ki so âloveku prirojene. Sem sodijo najprej govorilni
organi, ki jezik kot govor sploh omogoâajo. Ti organi
doloâajo tudi naâin in glasovni razpon oz. meje izgo-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

112

vorjave. Ti organi in iz njih izvirajoâe tendence v izgovo-
ru vplivajo na jezik tudi ôe potem, ko je ta òe v svoji naj-
bolj razviti fazi. Izraz tega vpliva je zakonitost priliko-
vanja v izgovoru. Druga naravna sestavina vsakega jezi-
ka je teònja po analogiji. Âe otrok iz glagola »pisati« na-
redi samostalnik »pisa«, kar pomeni svinânik ali kako
drugo pisalo, potem je to lep primer analogije. Prav tako,
âe angleôki otrok naredi iz besede »mouse« mnoòinsko
obliko »mouses« namesto »mice«, kakor je sicer prav,
potem je tudi to primer analogije. Prav ta primer lepo
kaòe na napetost med tem, kar »hoâe« v jeziku narava
in kar »hoâe« âlovek. Otroci, ki govorijo bolj naravno,
vnaôajo v jezik veâ analogije, kakor pa odrasli, ki govo-
rijo bolj nauâeno in vnaôajo v jezik veâ tradicije in arbi-
traòe. Moâna naravna teònja v vsakem jeziku je tudi teò-
nja po poenostavljanju, po âim manjôi porabi energije,
po âim veâji gospodarnosti v izraòanju. Zaradi te teòn-
je se jeziki razvijajo iz bolj zapletenih v bolj preproste
sisteme. V tisoâletjih se poâasi izgubljajo ôtevilne oblike,
kakor dvojina, nekateri skloni, glagolske oblike ipd.

Druga skupina sestavin v jezikih je kulturnega, torej

umetnega izvora. Sem sodijo predvsem vse besede, slov-
niâne oblike in sintaktiâna pravila. Bedsede ne izvirajo
iz narave in nimajo nobene neposredne zveze s stvarjo,
ki jo oznaâujejo. Med predmetom »miza« in besedo
»miza« ni nobene vzroâne povezave. Oblika »m-i-z-a«

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

113

je torej popolnoma »samovoljna« sestava glasov; kom-
binacija je omejena le z moònostmi izgovora, kar pome-
ni, da naj bodo zlogi sestavljeni iz soglasnika in samo-
glasnika, kopiâenja soglasnikov pa naj bi po moònosti ne
bilo. Vse oblike besed in njihovih slovniânih povezav so
tako âlovekov kulturni proizvod, so bistveno »umetne«.
Ôe posebej umetna pa so stalna rekla v jeziku. Prav ta
rekla, ki sestavljajo tradicijo kakega jezika, so za uâeâe-
ga tudi najveâja teòava, saj jih ne more izpeljevati iz òe
znanih sestavin (besed in slovniânih pravil), temveâ se
jih mora nauâiti na pamet.

Obstaja pa ôe tretja sestavina v jeziku, ki bi ji lahko

pogojno rekli »metafiziâna«, ker se izmika vsaki znanst-
veni analizi in sklepanju. Gre za âudeò, da lahko poveòe-
mo zvoâno ali grafiâno podobo kake besede (v jeziku
geste za gluhoneme je to podoba geste z rokami) s ka-
kim predmetom, bitjem ali pojmom. V vsakdanjem go-
voru se nam zdi to tako samoumevno, da sploh ne po-
mislimo veâ, kako ta most med »m-i-z-a« in pravo lese-
no mizo niti malo ni samoumeven. Âe nas v otroôkih
letih ne bi nauâili nobenega jezika, bi te izkuônje ne
imeli in bi pozneje kot odrasli tega mostu ne znali veâ
vzpostaviti. Brez te simbolne funkcije besed jezik ne bi
bil moòen, tudi miôljenje ne bi bilo moòno.

Jezik, sleherni jezik, je torej vzajemno delovanje vseh

treh sestavin: naravnih, umetnih (kulturnih, tradicional-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

114

nih) in metafiziânih. Med jeziki pa je bolj »naraven« tisti
jezik, ki ga je mogoâe govoriti z manj napora in ki je bolj
utemeljen na naravnih sestavinah jezika (preprostejôa
izgovorjava, veâja veljava analogije in manjôi diktat tra-
dicije in arbitraòe...). Po tej logiki je, pa naj se sliôi ôe tako
nenavadno, najbolj naraven prav esperanto, ki mu pov-
rôni opazovalci sicer predvsem oâitajo, da je »umeten«.

Esperanto nima kulturnega ozadja, nima
tradicije, ker ga ne govori noben narod...

Niâ, âesar se domisli âlovekov ustvarjalni duh, ne more
nastati zunaj sploônega kulturnega ozadja, zunaj kultur-
ne, jezikovne in duhovne tradicije. Tudi tu gre za para-
doks, ki ga ni mogoâe kar na prvi pogled razreôiti. Zdi se
nam, kakor da imajo tisti pojavi, ki so nastali v davni
zgodovini, veâjo tradicijo, kakor ti, ki so nastali v novejôi
zgodovini ali pa nastajajo prav sedaj. V resnici je prav
narobe: starejôi ko je kak kulturni ali duhovni pojav,
manj tradicije je pred njim, bolj prihaja iz âlovekovega
genija samega. Pozneje pa, ko taki pojavi nastajajo, veâ
zgodovine, torej veâ tradicije je pred njimi; âlovekov duh
se lahko nasloni na veâ izkuôenj in znanj. Tako je tudi z
jeziki. Najveâ tradicije imajo prav tisti jeziki, ki jih za-
vestno oblikujejo in urejajo v naôem âasu, saj se lahko

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

115

njihovi oblikovalci naslanjajo na najveâ tovrstnih izku-
ôenj in znanj vseh minulih rodov.

Esperanto tako ni brez kulturnega ozadja in tradicije,

temveâ prav nasprotno, temelji na vsej âloveôki kultur-
ni in jezikovni zgodovini in na prizadevanjih jezikoslov-
cev in filozofov vseh prejônjih stoletjih, ki so vsaj od
Descartesa naprej iskali ustrezno reôitev za mednarod-
no sporazumevanje.

Zamenhof je svoj projekt mednarodnega jezika naslo-

nil na pet (vsaj v tistem âasu) kulturno najbolj pomemb-
nih jezikov: francoôâino, nemôâino, angleôâino, ruôâino
in poljôâino. Âeprav se na prvi pogled zdi, da je veâina
besed vzeta iz latinôâine, pa je Zamenhof sprejel iz tega
jezika samo tiste korene, ki se vsaj v zelo podobni obli-
ki pojavljajo vsaj v treh od naôtetih peterih jezikov. To
naâelo iskanja novih besed v esperantu velja ôe danes.
Tako povzema esperanto jezikovno tradicijo in kultur-
no vsebino francoôâine, nemôâine, angleôâine, ruôâine in
poljôâine. To se je odraòalo tudi v prvih literarnih prevo-
dih, ki so bili prav prevodi iz teh jezikov in njihovih li-
teratur. To pa najde svoj odraz tudi v strukturnih last-
nostih esperanta. Esperanto razodeva eleganco franco-
ôâine, natanânost nemôâine, komprimiranost angleôâi-
ne, mehkobo ruôâine in nobleso poljôâine.

Pomislek, da esperanta ne govori noben narod in da

zaradi tega ne more biti nosilec kulturnih in umetniôkih

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

116

sporoâil, izhaja iz nekakônega statiânega pogleda na je-
zik. Âe bi bilo mogoâe oddajati in sprejemati kulturna in
umetniôka sporoâila samo v tistem jeziku, ki ga govori-
mo v svojem narodnem obâestvu, potem bi ta pomislek
zadel tudi vse druge jezike, ki delno opravljajo vlogo po-
srednega jezika (angleôâino, nemôâino, ruôâino itd.).
Vsaj v Evropi pa imamo tisoâletno izkuônjo z jezikom, ki
v srednjem veku ni bil jezik nobenega naroda, pa so v
njem vendar nastajala najpomembnejôa literarna in
znanstvena dela — z latinôâino. A celo znotraj narodnih
jezikov stvari niso tako preproste. Jezika, v katerem nas-
tajajo nacionalne kulturne in umetniôke vrednote, v re-
snici nihâe ne govori. Jezik znanosti in jezik literature je
z dolgotrajnim ôolanjem pridobljen jezik, ki je sicer izôel
iz posameznih sestavin narodovih nareâij, vsekakor pa
to ni jezik, ki bi ga pripadniki tega naroda v vsakdanjih
situacijah uporabljali. Esperanto in visoko razviti narod-
ni jeziki so se razvili z enakim postopkom: z zavestnim
poseganjem v razpoloòljivo jezikovno gradivo, z zavest-
nim odbiranjem najustreznejôih sestavin in z njihovim
sestavljanjem v viôje razvito celoto.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

117

Esperanto nima lastne literature in lastnega
kulturnega òivljenja...

Ta trditev ne izhaja iz dejstev, temveâ iz predsodka, da
take literature in kulturnega òivljenja ni, ker je paâ po
mnenju tistih, ki tak predsodek ustvarjajo in ôirijo, ne bi
smelo biti. Ker je esperanto star ôele stodeset let (v letu
1997), njegova izvirna in prevedena literatura seveda ni
tako bogata, kakor je bogata luteratura velikih in boga-
tih narodov. Âe pa primerjamo esperantsko òetev z moò-
nostmi, ki jih imajo uporabniki tega jezika na voljo in s
âasom, v katerem je ta literatura nastajala, potem mora-
mo priznati, da so rezultati naravnost fantastiâni. Âe bi
obstajala knjiònica, v kateri bi bile zbrane vse knjige, ki
so doslej v tem jeziku izôle, bi bilo ôtevilo zvezkov go-
tovo òe blizu sto tisoâ. Îal take osrednje knjiònice ni in
prav tako ni popolnega pregleda, kaj vse je òe kje izôlo.

Eden od specifiânih fenomenov esperantske kulture

je prav dejstvo, da celo ljudje, ki v lastnem jeziku ne bi
niti pomislili na to, da bi kaj napisali, v esperantu skuôa-
jo izraziti svoje misli ali se poskuôajo celo v literarnih
oblikah. Âeprav se slovenski otroci esperanta v ôolah v
glavnem ne uâe ali pa se ga uâe le fakultativno in zelo
kratek âas, imamo med Slovenci kar nekaj ljudi, ki so v
tej jeziku pesnili, pisali prozo ali dramatiko, vsekakor pa
eseje, razprave in âlanke. Med najbolj znanimi sta pes-
nik Damjan Vahen, ki je med obema vojnama izdal kar

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

118

nekaj esperantskih pesniôkih zbirk — in prof. Franjo
Modrijan, ki je poleg lastnih del objavil tudi prevod
Cankarjevega Hlapca Jerneja. Po drugi strani pa se vsi
slovenski otroci uâe angleôâine — in vendar ni znano, da
bi Slovenci prispevali kaj svojega h knjiòevnosti, napisa-
ni v angleôkem jeziku. Paâ, to je bil prof. Janko Lavrin, ki
se je po prvi svetovni vojni naselil v Angliji in tam do
smrti tudi ostal. Ampak v Lavrinovem primeru gre za
âloveka, ki se je preselil v angleôki svet in postal njegov
del. Esperantski avtorji pa ostajajo doma in od tam pri-
spevajo v literarno zakladnico, ki nastaja v mednarod-
nem jeziku.

Zakaj lahko prav esperanto tako »navdihuje« k pisan-

ju in celo literarnemu pisanju? Vsaj deloma izhaja to iz
narave tega jezika. V esperantu se nihâe ne âuti nadzi-
ranega po kom drugem, saj ta jezik ni last nikogar, ker
je last vsega âloveôtva. Ta obâutek pomeni neverjetno
sprostitev v âlovekovi jezikovni zavesti in v jezikovni
rabi. Govoriti z Angleòem angleôko pomeni neprestano
tvegati, da me bo Angleò popravljal ali se mi celo pos-
mehoval. Pri esperantu tega pojava ni, âeprav ga njegovi
uporabniki uporabljajo na zelo razliânih nivojih. Delno
pa je ta pojav mogoâe razloòiti tudi s tisto posebnostjo,
po kateri se mednarodni jezik razlikuje od vseh drugih
jezikov. V esperantu je namreâ vse, kar je v skladu s 16
pravili, kar je logiâno in razumljivo, tudi prav. Tako so

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

119

lahko pravilne tudi reôitve, ki jih ôe nihâe prej ni upora-
bil. Pred nedavnim sem sliôal za prikupno anekdoto o
mlajôi novinarki v Ljubljani, ki se je sama zaâela uâiti
esperanta. Pri neki vaji bi morala reâi, da je bil tega in
tega dne dan smrti tega in tega âloveka. Ker ni vedela,
kako bi se reklo »dan smrti«, je v skladu z esperantski-
mi pravili uporabila predpono »mal«, s katero v espe-
rantu obrnemo pomen besedi, ki tej predponi sledi. Bes-
eda »naskiôo« pomeni rojstvo. »Naskiôtago« bi bil rojst-
ni dan. Duhovita gospodiâna je besedi za rojstni dan pri-
dala predpono za nasprotni pomen »mal« in tako âisto
pravilno, âeprav ne obiâajno, naredila novo besedo za
»dan smrti« — »malnaskiôtago«... Takih kreativnih moò-
nosti v narodnih jezikih, ki so bolj ali manj vezani na tra-
dicionalno rabo, ki ni vedno tudi logiâna, v glavnem ni.
V slovenôâini òal ne moremo reâi »pretekliâ«, kakor re-
âemo »prihodnjiâ«, âeprav bi bila taka raba âisto logiâ-
na in velikokrat zelo praktiâna. V esperantu lahko vsa-
ko reôitev uporabljamo v vseh primerih. Vedno odloâa
logika, ne pa kaprica krajevne ali âasovne rabe. Ta obâu-
tek, da sem v jeziku svoboden in da je kriterij pravilnosti
razumljivost in konsekventnost, ne pa kaka stara in òe
davno ne veâ razumljena konvencija, razvezuje v âlo-
veku nove ustvarjalne pobude in tudi jezikovno bolj pla-
hega opogumlja, da to imenitno orodje uporabi.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

120

Oâitek, da esperanto nima svoje kulture ni toliko kri-

viâen, kolikor je smeôen. Esperanto ima celo toliko kul-
ture, da ta ni odvisna od ministrstev za kulturo, ki bi jo
plaâevala, kakor je primer pri nacionalnih kulturah,
temveâ lahko òivi na raâun posameznih esperantistov
samih! Ni podroâja âlovekovega delovanja, od znanos-
ti do umetnosti, ôporta in zabave, ki ne bi naôla svojega
jezikovnega izraza tudi v esperantu. V letni knjigi Sve-
tovne esperantske zveze (UEA) je mogoâe najti nasolve
vseh mogoâih organizacij po svetu, od vegetarijancev do
rotarijcev, od ôahistov do filatelistov, ki se s pomoâjo
tega jezika zdruòujejo, izdajajo svoje glasilo in prirejajo
svoje shode in sreâavanja. V tem jeziku snemajo glasbo,
od popevke do opere, v zadnjem âasu tudi filme, upri-
zarjajo gledaliôke predstave, izdajajo kasete za slepe es-
perantiste, prirejajo ôtudijska sreâanja na najrazliânejôe
teme — vsega nekaj tisoâ prireditev po vsem svetu vsa-
ko leto! âe vse to ni kultura, potem naj tisti, ki pri espe-
rantu kulturo pogreôajo, poimenujejo vse te dejavnosti
in njihove sadove s kakim drugim imenom...

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

121

Ôe slovenôâine ne znam, pa bi se uâil
esperanta...

Pribliòno tak argument je izrekel odbor neke ugledne
slovenske zaloòbe pred davnimi leti, ko sem jim predla-
gal, da bi izdali uâbenik mednarodnega jezika. Rekli so,
da ôe slovenske slovnice niso izdali in da torej ne morejo
pred tem izdati esperantske. No, po toliko letih zaman
âakam na izdajo slovenske slovnice pri tej zaloòbi...

Tudi pri posameznikih, ki so mi na vabilo, da bi se

pridruòili tistim, ki roke uporabljajo za delo, za medna-
rodno sporazumevanje pa raje uporabljajo mednarod-
ni jezik, odgovorili podobno: da ôe slovenôâine ne obv-
ladajo dovolj, po toliko letih nisem opazil glede njihove
slovenôâine nikakrônega napredovanja. Uporabili so jo
samo kot opraviâilo za zavrnitev, ki je niso znali bolj pre

priâljivo utemeljiti.

Nasprotno pa poznam vrsto ljudi, ki jim je prav uâen-

je esperanta odprlo oâi tudi za materinôâino in njena
skrita bogastva. V esperantu je namreâ sploôno struk-
turo jezika mogoâe videti in razumeti veliko prej kakor
pa v materinôâini ali v kakem drugem nacionalnem je-
ziku. Na inôtitutu za pedagoôko kibernetiko v Paderbor-
nu, ki ga vodi univ. prof. dr. Helmar Frank — sicer tudi
rektor mednarodne univerze v San Marinu, ki deluje v
esperantu — so po veâletnih raziskavah priôli do sklepa,
da esperanto kot prvi jezik po materinôâini olajôa uâenje

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

122

tretjega jezika za 40%, bistveno pa izboljôa rezultate tudi
v materinôâini. Podobne rezultate so dobili tudi pri ana-
lognih raziskavah na Madòarskem in drugod. Propedev-
tiâna (pospeôevalna) vloga esperanta izvira iz veâ znaâil-
nosti tega jezika. Ker se ga je mogoâe nauâiti (gre kajpa-
da za osnovno znanje, ki omogoâa pogovarjanje, dopi-
sovanje in branje laòjih âlankov) v okoli desetkrat kraj-
ôem âasu kakor pa kakega drugega jezika, doòivi uâenec
pri esperantu to, kar je za uspeôno uâenje vsakega jezi-
ka najbolj potrebno: uspeh. S to izkuônjo uspeha se lah-
ko potem veliko bolj uâinkovito loti tudi kakega druge-
ga jezika ali celo sploh kake druge veôâine. Prav dejstvo,
da esperanto po svoji strukturi ne sodi v druòino indo-
evropskih jezikov (kamor bi sicer sodil po svoji leksiki in
zvenu), temveâ je to predvsem aglutinski jezik, kakrôni
so tudi ugrofinski in turôko-altajski jeziki, odpre uâen-
cu âisto nov pogled na jezik nasploh. Zelo pomembna
pa je tudi moralno-vzgojna komponenta. Kdor najde pot
do esperanta, ima prijazen odnos do vseh jezikov in mu
je jezikovni ôovinizem tuj. To pa samo po sebi lajôa tudi
uâenje. Esperantist je po svoji temeljni dròi za ves svet
odprt âlovek, ki ceni lastno izroâilo, spoôtuje pa tudi
drugega in se zanj zanima.

Kdor se torej res òeli poglobiti v materinôâino in tega

ne uporablja kot cenen izgovor, ta bo pri tem uspeônejôi,
âe se bo na to pot odpravil z uâbenikom esperanta v

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

123

roki. In tudi kdor se res òeli nauâiti angleôâine, ne bo
zgreôil, âe se bo za uvod v to uâenje nekoliko seznanil z
esperantom.

Esperanta ne potrebujemo, ker tako òe ves
svet uporablja angleôâino...

Ta »argument« najpogosteje uporabljajo ljudje, ki sami
angleôâine ne znajo ali pa jo znajo le na nivoju ôolske-
ga pouka, kar navadno ne zadoôâa niti za to, da bi âlo-
vek lahko prav naroâil svojo jed in pijaâo. Kdor namreâ
angleôâino kolikor toliko dostojno zna, ta ima o razôir-
jenosti tega jezika veliko bolj trezno mnenje. Po neki
raziskavi, ki so jo naredili v okviru sluòb Evropske zve-
ze, obvlada angleôâino na pogovorni ravni v dròavah, ki
sestavljajo jedro EZ (Nizozemska, Belgija, Luxemburg)
6% odraslih. (Glej: Mark Fettes, Europas Sprachbabel,
Wien 1992) In to so vendar dròave, ki so angleôkemu
vplivu ôe posebej izpostavljene. Drugod, tudi v Sloveniji,
je ta odstotek gotovo precej manjôi. Âe se domenimo, da
pomeni »znanje« kakega jezika sposobnost, da se v
njem sproôâeno pogovarjamo, da v njem napiôemo ko-
likor toliko dostojno pismo, da lahko v njem beremo
vsaj âasopise, popularne revije in manj zahtevne knjige,
potem bomo kmalu ugotovili, da je pripovedovanje o

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

124

tem, kako »ves svet« uporablja angleôâino, bliòje prav-
ljici ali znanstveni fantastiki kakor pa dejstvom.

Res je, da je angleôâina v naôem âasu in na nekaterih

bistvenih podroâjih, kakor so gospodarstvo, znanost,
politika najpomembnejôi svetovni jezik. Vendar pri tem
jeziku niso vsi udeleòeni v enaki meri in na istem nivo-
ju. Tisti, ki jim je ta jezik materinôâina, se pravi Angleòi,
Ameriâani in Avstralci, âe imenujem samo najpomemb-
nejôe med njimi, so tisti, ki v tem jeziku sporoâila odda-
jajo. Veâina drugih dosega kveâjemu tolikôno raven pri
znanju tega jezika, da lahko ta sporoâila sprejemajo. Bolj
ali manj igrajo pasivno vlogo. To se lepo vidi na raznih
mednarodnih simpozijih ali konferencah. Tudi pripad-
niki pasivne strani nastopijo s svojimi referati v angleôâi-
ni, ki jim jih jezikovno polikajo anglisti doma. A ko bi
morali sodelovati v razpravi, navadno umolknejo. Eno je
paâ, prebrati referat, za katerega je bilo dovolj âasa in ki
ga je popravil strokovnjak za angleôâino — drugo pa je
ta jezik tako suvereno obvladati, da lahko v njem spro-
ôâeno razpravljamo z Angleòi ali Ameriâani... Âe bi bilo
mogoâe te ljudi prepriâati, da bi se enkrat samkrat ude-
leòili kot opazovalci kakega esperantskega mednarodne-
ga sreâanja, bi preseneâeno ugotovili, da se je mogoâe s
pripadniki raznih narodov in jezikov sproôâeno in kva-
litetno pogovarjati tudi brez sluôalk na glavi in brez po-
klicnega prevajalca ob strani.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

125

Âe bi angleôâina res òe igrala vlogo mednarodnega

jezika, kakor manj pouâeni ljudje vedno znova ponavl-
jajo, potem bi jezikovnega problema ne smeli veâ ime-
ti. Âemu izda OZN toliko denarja za prevajanje vseh
svojih dokumentov v vseh pet uradnih jezikov? Zakaj
ima veâina diplomatov v dvorani generalne skupôâine
na glavah sluôalke, kakor da sedijo v vesoljski ladji? Za-
kaj izda EZ tretjino svojega proraâuna samo za preva-
janje? âemu se po ôolah potem sploh ôe uâijo drugih
tujih jezikov, âe pa je tako ali tako moòno vse opraviti v
angleôâini? Zakaj niso vsi javni napisi po vseh krajih
sveta postavljeni v obeh jezikih, domaâem ali nacional-
nem in »mednarodnem«, angleôkem? Zakaj niso vsi
uradni obrazci, ki jih potrebujejo tujci, napisani poleg
domaâega jezika tudi v angleôâini? Zakaj ne govorijo
angleôko vsi policisti, vsi prodajalci, vsi cariniki, vsi zd-
ravniki in medicinske sestre...? Esperantisti bi bili veâ ko
veseli, âe bi pripovedovanje o vsesploôni rabi angleôâi-
ne ne bilo veâ kakor medijska pravljica in priljubljeno
izogibaliôâe politikov, ki se v to pravljico zatekajo, da se
jim ni treba spoprijeti s ôe kako hudim jezikovnim pro-
blemom. Zadnji cilj esperantistov namreâ ni »zmaga«
esperanta, temveâ reôitev mednarodnega jezikovnega
problema. Iz teoretiânega premisleka in iz prakse, ki ta
premislek vsak dan potrjuje pa so prepriâani, da je za-
enkrat temu glavnemu cilju najbliòji jezik, ki ga je dr.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

126

Zamenhof podpisal s psevdonimom »Upajoâi« — Espe-
ranto.

Zanimivo je vpraôanje, zakaj angleôâini oz. njenim za-

govornikom ne uspe, da bi resniâno igrala vlogo medna-
rodnega jezika, kakor sicer dobro igra vlogo trenutno
prevladujoâega svetovnega jezika, kar pa ni ista stvar.
Prvi vzrok je moralnega znaâaja. Angleôâina je jezik ne-
kega naroda oz. nekaj narodov, ki sodijo med najboga-
tejôe narode na svetu, kar prav gotovo ne prispeva k
nevtralnosti tega, kar ti narodu svetu dajejo ali mu vâa-
sih tudi vsiljujejo. Angleôâina je tekmec z drugimi jezi-
ki za prevlado na jezikovnem podroâju. A kakor je po
drugi svetovni vojni sama dokonâno premagala fran-
coôâino, tako lahko z zanesljivostjo, ki nam jo daje zgo-
dovinska izkuônja, reâemo, da bo sama nekoâ premag-
ana od nekega drugega jezika. Nekaj znamenj kaòe, da
bi to utegnila biti ôpanôâina. Angleôâina je tako v kon-
kurenânem razmerju z vsemi drugimi jeziki — in nara-
va sveta je taka, da ôe nikomur doslej ni uspelo ustvari-
ti absolutnega monopola in izriniti vseh drugih z obliâja
sveta. Zato bo angleôâina ôe nekaj âasa v najboljôem pri-
meru zelo pomemben svetovni jezik, nikoli pa ne bo
imela statusa obâe sprejetega mednarodnega jezika. Âis-
to drugaâe je z esperantom, ki ni v konkurenânem raz-
merju do drugih jezikov, temveâ je z njimi v dopolnju-
joâem in celo podpirajoâem razmerju. Esperanto kot

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

127

drugi jezik za vsakogar samo dopolnjuje obstojeâo jezi-
kovno pestrost in podobo, niâesar pa tej podobi ne je-
mlje in je ne spreminja. Hkrati pa esperanto ogroòenim
jezikom poveâuje moònosti »preòivetja«, saj bi sprejetje
nevtralnega mednarodnega jezika odpravilo ali vsaj
moâno zmanjôalo konkurenâni boj med narodnimi jezi-
ki, kakor je tudi v narodnem okviru sprejetje skupnega
nacionalnega knjiònega jezika ustavilo konkurenâni boj
med nareâji in smo danes priâa njihovemu ponovnemu
oòivljanju.

Druga teòava angleôâine tiâi v njej sami: v izrednem

poudarku na konvenciji (stalnih reklih, idiomih), âeprav
bi za mednarodno rabo bila bolj pomembna logika (kar
pa je ravno moâ esperanta); v naâelu neobvladljiva iz-
govorjava, ki si jo lahko v popolnosti osvojijo samo tis-
ti, ki so v tem jeziku rojeni (kar pomeni v smislu social-
ne lingvistike takojônjo oznaâenost in drugorazrednost
v pogovoru s tistimi, ki jim je angleôâina materinôâina)
in prav tako komaj obvladljiv pravopis, ki skoraj zahte-
va, da se pod oznako »angleôâine« v resnici uâimo dveh
jezikov. Med vsemi velikimi nacionalnimi jeziki je prav
angleôâina s svojo kapriciozno idiomatiko, s svojim ek-
stremnim izgovorom in pravopisom najmanj univerzal-
no izrazilo in veâini ne-angleòev postavlja neprehodne
pregrade. Edina res univerzalna komponenta angleôâi-
ne je njen izredno velik besedni zaklad, ki zdruòuje ger-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

128

mansko podlago, romanski dodatek iz âasa normanske
osvojitve v 11. stoletju in priliv grôkih, latinskih in poz-
neje ôe vseh mogoâih drugih izposojenk. Vendar pa je ta
prednost, ta odprtost angleôkega slovarja za vedno nove
izraze iz drugih jezikov, v esperantu ôe veliko veâja.
Francoski filozof in specialist za sanskrt Eugène de Zi-
lah je pred âasom objavil teorijo o petih jezikih, iz kate-
rih esperanto ârpa svoje besediôâe in na katere navezuje
svojo kulturno kontinuiteto. Ti jeziki so: francoôâina,
nemôâina, angleôâina, poljôâina in ruôâina. Zamenho-
fovo naâelo pri izbiranju besed je bilo, da je vzel samo
tako besedo, ki se pojavlja vsaj v treh od imenovanih
petih jezikov. Âeprav je na prvi pogled veâina esperant-
skih besed vzetih iz latinôâine, pa jih ni vzel neposred-
no iz tega jezika, temveâ samo, kolikor so te besede pri-
sotne tudi v imenovanih petih jezikih. Kar je bistveno, je
to, da so ti jeziki tudi danes, 110 let po objavi prvega
esperantskega uâbenika, ôe vedno kriterij za ôirjenje es-
perantskega besediôâa. V naâelu torej lahko reâemo, da
je esperantski besedni potencial enak potencialu teh pe-
terih jezikov, torej tudi angleôâine. Âe je treba danes za
kak nov pojem najti ustrezno besedo, odpremo po Za-
menhofovem priporoâilu najprej kak dober francoski
slovar in skuôamo najti v njem besedo, ki jo iôâemo. Po-
tem odpremo ôe nemôki in angleôki slovar. Âe najdemo
isto besedo v vsaj podobni obliki tudi v teh dveh slovar-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

129

jih, lahko tako besedo z esperantsko konânico in v espe-
rantski pravopisni obliki mirno uporabimo kot espe-
rantski neologizem, ki ga bo potem raba potrdila ali pa
zavrgla. To pa pomeni, da je danaônja prednost angleôâi-
ne v ôtevilu besed samo stvar trenutne ekonomske pre-
moâi angleôko govoreâih dròav. Ko bo esperanto postal
jezik profesionalnih ustanov in sestavljalcem slovarjev
ne bo treba subvencionirati svojega dela iz lastnih
òepov, kakor je bilo ves âas doslej, ni za esperanto no-
bene ovire, da v bogastvu svojega besediôâa preseòe tudi
tako besedno bogat jezik, kakor je angleôâina.

Z angleôâino pa je ôe neka huda teòava, ki se je naro-

di, kakor je slovenski, òal ôe ne zavedajo. Angleôâina ne
izrinja drugih jezikov le kot celota, temveâ s posamez-
nimi jezikovnimi sestavinami vdira v sisteme drugih je-
zikov, tako tudi v slovenôâino. To je po svoje ôe bolj ne-
varno kakor pa neposredna konfrontacija med dvema
jezikoma. Janez Gradiônik in nekateri drugi òe lep âas
opozarjajo na to, da se nam slovenôâina pred naôimi
oâmi razkraja in se poâasi spreminja v subkulturni pid-
gin, kakrôen je znaâilen za nekdanje angleôke kolonije z
najniòjim upravnim statusom. Îal ostajajo ti svaritelji pri
moraliziranju in se ne poglobijo v vzroke za tak razkroj.
Moralni klici niso reôili ôe nobenega jezika in tudi slo-
venskega ne bodo. Slovenôâino je mogoâe reôiti samo
tako, da skuôamo razumeti, kaj se dogaja v povpreânem

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

130

Slovencu, katerega konjiâek ali poklic ni ravno gojenje
vzorne slovenôâine. Pri varovanju kakega jezikovnega
sistema ne moremo raâunati na elito ozaveôâenih upo-
rabnikov jezika, ki so pripravljeni za jezik tudi veliko
òrtvovati, temveâ moramo raâunati s tem, da jezik zanje
ni samo sredstvo za sporoâanje, temveâ je tudi identifi-
kacijsko sredstvo. Ljudje pa se nasploôno raje identifici-
rajo s tem, kar imajo za bogato in imenitno, kakor pa s
tem, kar je morda sicer notranje bogatejôe, a na zunaj
velja za revno in neugledno. Z rabo posameznih iz ang-
leôâine (âesto tudi âisto narobe) privzetih besed in rekel
se ljudje z niòjimi zahtevami intelekta in okusa poisto-
vetijo s svetom, v katerem bi pravzaprav radi òiveli — in
ta svet je danes Amerika! Prav to, da jezik prevladujoâe-
ga naroda ali civilizacije zaradi teònje po identifikaciji s
to premoâjo vedno in nujno vdira v jezike, ki simbolizi-
rajo manj privlaâno identifikacijsko resniânost, angleôâi-
ni in drugim nacionalnim jezikom, ki jim povrôni ljud-
je pripisujejo naravo mednarodnosti, sistemsko onemo-
goâa, da bi tako vlogo res kdaj igrali. Âisto drugaâe je to
pri esperantu. Âeprav so esperantisti s tem jezikom âust-
veno veliko bolj povezani, kakor pa so tisti, ki se spaku-
jejo z angleôkimi izposojenkami, povezani z angleôâino,
ne poznam primera, da bi kak esperantist vnaôal v svo-
jo materinôâino esperantske izraze ali rekla. Esperanto
namreâ ni identifikacijski simbol za privlaâni »bogati«

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

131

svet, v katerega bi se vsi najraje preselili, namesto da bi
prispevali k bogastvu lastnega sveta. Z rabo esperanta se
âlovek identificira s celotno âloveôko resniânostjo, se
pravi tudi z najveâjo bedo in z najhujôimi âloveôkimi
stiskami. Taka identifikacija pa seveda ne ustvarja potre-
be po paâenju lastnega jezika.

Esperanto je sicer lepa in razumna ideja, a
ni realno, da bi ta ideja kdaj uspela;
esperanto je utopija...

To je stavek, ki ga je âesto mogoâe sliôati od ljudi, ki so
dovolj razumni, da esperanta ne skuôajo zavraâati ne-
posredno, saj vedo, da za kaj takega ni pravih argumen-
tov. Niso pa dovolj dosledni, da bi to, âemur njihov ra-
zum pritrjuje, naloòili tudi svoji volji. Le malo ljudi je
pripravljenih izpeljati dosledno povezavo med spoznan-
jem in uresniâevanjem. Da pa jih ne bi stalno preganjala
slaba vest, ker se niso udeleòili skupne moralne dolònos-
ti do âloveôtva, ki jo je razum sicer uvidel in sprejel, po-
trebujejo kolikor toliko »racionalno« razlago svoje za-
dròanosti. Zelo prikladna je v takem primeru razlaga, da
je kak projekt sicer zelo dober in razumen, da pa ni »re-
alno« mogoâe, da bi ga uresniâili.

V tem predsodku je skrito nerazumevanje pojma »re-

alno«, hkrati pa je v taki izjavi prisotna vera v lastne

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

132

preroôke sposobnosti. V filozofskem smislu vpraôanje
»realnega« — torej resniâno obstojeâega — ni tako pre-
prosto. Tako filozofija, kakor tudi posamezne znanosti,
nas vedno znova opozarjajo, kako marsikaj, kar nam pri-
kazujejo naôa âutila, ne obstaja nujno tudi v resnici, ali
vsaj ne obstaja tako, kakor nam âutila prikazujejo. Vse-
kakor pa lahko reâemo, da je realno, torej resniâno,
samo to, kar obstaja, kar torej obstaja sedaj in kar je ob-
stajalo kdaj prej in je to mogoâe dokumentirati. Vse to,
kar naj bi ôele nekoâ bilo, pa kajpada ni realno, temveâ
je zgolj moòno ali v najboljôem primeru verjetno. Tudi
to, da bomo ôe jutri òiveli, ni stvar realnosti, temveâ
moònosti in verjetnosti. V tem smislu so seveda vsi âlo-
veôki naârti in vsa dela, katerih sadovi naj bi obrodili v
prihodnosti, zunaj obmoâja realnega in zanje velja le
veâja ali manjôa moònost oz. verjetnost. Z istim argu-
mentom, da ideja esperantistov ni realna (ker paâ danes
ôe ni uresniâena), bi lahko tudi kmetu odsvetovali setev,
saj njen dozorek nikakor ni realen, temveâ le zelo verje-
ten. Vreme veâkrat pripomore k temu, da se ta verjetn-
ost zelo zmanjôa ali da dozorka kdaj sploh ni. Âe bi se
naô skeptik hotel prav in natanâno izraziti, bi moral reâi:
»Verjetnost, da bi esperantska ideja kdaj uspela, se mi
zdi zelo majhna ali skoraj niâna...« To bi bilo na logiâni
ravni korektno, vendar ne bi veâ opravljalo funkcije po-
mirjanja lastnega glasu vesti. Tudi âe obstaja minimal-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

133

na moònost uresniâitve dobrega, nas vest s svojim sicer
tihim glasom ne neha preganjati, naj k temu prispevamo
tudi svoj deleò. Prav temu pa bi se skeptik rad izognil,
zato mu je relativna zavrnitev premalo in raje naredi
prekrôek v logiki in razglasi idejo za »nerealno«. A tudi
âe bi se previdneje izrazil, bi ôe vedno tvegal naôe nad-
leòno vpraôanje: »Ali imaô za svojo presojo o komaj ob-
stojeâi verjetnosti uresniâitve stvarne argumente, ali pa
to izjavljaô na naâin prerokovanja?« Vsi daljnovidnejôi
ljudje se morajo vse òivljenje otepati »negativnih prero-
kov«, ki mislijo, da jim svoje skepse ni treba utemeljeva-
ti, temveâ je dovolj, âe skepso paâ preprosto izrazijo. Na
te ljudi ne naredi prav nobenega vtisa, tudi âe jih stokrat
zalotite pri tem, kako jih je potek dogodkov kdaj zavr-
nil. Gre paâ za znaâajsko potezo, ki se ne giblje v ob-
moâju racionalnega in je tako tam tudi ni mogoâe zavr-
niti. Nekakôna nepoôtenost teh ljudi je, da po drugi stra-
ni prav radi uporabljajo vse to, kar so ustvarili ljudje, ki
so jim njihovi sodobniki prav tako metali pod noge pol-
ena takône »realistiâne« skepse. Tem skeptikom bi ver-
jel, ko bi si dali odklopiti elektriko, ko bi se preselili v
votlino, ko bi se dali ukleniti za suònja in ko bi namesto
v ambulanto ôli k vraâu. Ampak seveda, vse te pridobit-
ve so òe davno postale »realne«, naôi skeptiki pa zav-
raâajo samo to, kar je ôe »nerealno«, kar je torej stvar
prihodnosti.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

134

Veâina esperantistov ne zagovarja teze, da je esperan-

tu usojen nujen uspeh. Prihodnost je odprta za pozitivne
in negativne izbire. Namesto esperantske vizije jezikov-
no in kulturno pestrega sploôno dvojeziânega sveta, v
katerem se z rojaki pogovarjam v materinôâini, z vsemi
drugimi pa v esperantu, se kajpada lahko uresniâi tudi
ameriôka predstava poenotenega, plantaòno urejenega
sveta, ki bo govoril samo ôe pidginizirano angleôâino.
Zato esperantisti ne stavijo na gotovost, temveâ na upa-
nje, kar je tudi pomen imena njihovega jezika. Sam mo-
ram reâi, da verjetnosti, da bi kdaj v celoti uspela espe-
rantska zamisel, ne ocenjujem zelo visoko. V zadnjih
dveh stoletjih se âloveôtvo vsaj na moralnem podroâju
ni ravno izkazalo. Navsezadnje ni v celoti uspelo niti
preprosto opismenjevanje, niti uvedba dekadnega mer-
skega sistema... Po drugi strani pa je esperanto z vsem
svojim duhovnim in kulturnim ozadjem vendarle vsaj v
razseònosti vzorca òe davno postal resniânost. To ni
idejni projekt, o katerem bi se morali ôele pogovarjati,
temveâ je òe sto deset let obstojeâa jezikovna skupnost,
ki s tem jezikom òivi, v njem ustvarja in ga razvija na-
prej. Z esperantom torej nikakor ni tako, kakor je bilo z
idejo »brezrazredne druòbe«, kjer se je moral posamez-
nik òrtvovati za idejo, ki je bila teoretiâno gledano paâ
vpraôljiva ideja med drugimi vpraôljivimi idejami — nje-
ne blagodati pa bi lahko posameznik uòival ôele, âe bi ta

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

135

ideja res zaòivela po vsem svetu, se pravi po uspeôni sve-
tovni revoluciji. Esperanto tako ni analogen totalnim
utopijam, ki posamezniku v njegovem âasu ne dajo niâ,
zahtevajo pa od njega popolno samoodpoved in òrtvo-
vanje. Analogen je verskim sistemom, ki posamezniku
òe v âasu njegovega òivljenja dajejo izpolnitev na vseh
nivojih: na nivoju praktiânih potreb, kulturnega interesa
in duhovne rasti. Âeprav svet kot celota esperanta ôe ni
sprejel v smislu univerzalne reôitve jezikovnega vpraôan-
ja, pa je tisti, ki se pobudi za tako reôitev pridruòi, takoj
nagrajen s skupnostjo, ki to reôitev uveljavlja, z osebni-
mi sreâanji in stiki, pa tudi z vsemi kulturnimi in duhov-
nimi vrednotami, ki so se iz te skupnosti in njenih pri-
zadevanj porodile. Tako kakor pripadnik kake verske
skupnosti òe v âasu svojega òivljenja uòije velik del blag-
ra, ki ga skriva kak verski zaklad, ne da bi moral âakati
na poslednjo sodbo ali vsaj na lastno smrt, tako tudi
esperantistu ni treba âakati na »dokonâno zmago« (la
fina venko), temveâ lahko lep del prednosti in vrednot,
ki so povezane s tem jezikom in njegovim kulturnim ter
duhovnim ozadjem uòije òe v âasu svojega zavzemanja
za uspeh te ideje. Prav tu prihaja do hudega nesporazu-
ma. Ljudje, ki sicer imajo nekaj humanistiâne izobrazbe,
niso pa pri rabi pojmov âisto natanâni, radi priôtevajo
esperantsko idejo med zamisli predvsem totalitarnih
socialnih utopij, kakrôna je bila tudi komunizem, ki svo-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

136

jim pripadnikom in vsem drugim (govorim seveda o ko-
munizmu, ki ni na oblasti) razen moralnega zadoôâen-
ja, da se òrtvujejo za veliko stvar, ni mogel nuditi skoraj
niâesar. Esperanto âisto preprosto ne more biti utopija,
ker tu in sedaj òe obstaja in torej nikakor ni »kraj, ki ga
ni«, kar grôka beseda u-topos v resnici pomeni. Esperan-
to je »kraj, ki je«, âeprav je ta kraj zaenkrat ôe zelo maj-
hen in razpolaga z zelo ôibkimi materialnimi energijami.
Utopija je, âe besedo res razumemo v njenem izvirnem
pomenu, zamisel, ki razen v domiôljiji naârtovalca, v res-
niânem svetu nima nobene osnove, nobenega nastavka.
Kaj takega bi teòko zagotovo rekli celo za komunizem,
saj ga v nastavkih lahko najdemo vsaj pri nekaterih cer-
kvenih redovih. Esperanto zagotovo ôe ni veliko drevo.
A zelo naivno bi bilo seme tega drevesa, ki zanesljivo
obstaja in tudi klije, razglasiti za nekaj neobstojeâega, se
pravi utopiânega. Temu se ne reâe realizem, temveâ
kratkovidnost!

Esperanta ni mogoâe primerjati s kulturno
razvitimi jeziki z bogato tradicijo in
knjiòevnostjo...

Med vsem, kar obstaja, so moòne primerjave. Um sam
za primerjanje âesar koli ne pozna nobene ovire. Lahko

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

137

pa nastane taka ovira v âlovekovi moralni naravnanos-
ti, ko se skuôa kakim primerjavam izogniti.

Med uveljavljenimi nacionalnimi jeziki in esperantom

obstaja veliko podobnosti, pa tudi veliko razlik. Najveâja
podobnost je gotovo ta, da je esperanto jezik kakor vsi
drugi jeziki. Doslej ôe nobenemu kritiku ni uspelo poka-
zati, kaj konkretno esperantu manjka, da ga ne bi mogli
ôteti med druge jezike. Velika podobnost izhaja tudi iz
dejstva, da esperanto ni »izmiôljen« jezik, temveâ na-
daljuje tradicijo kulturno najrazvitejôih jezikov: fran-
coôâine, angleôâine, nemôâine, poljôâine in ruôâine. Po
svoji aglutinski in izolativni strukturi pa je podoben tudi
ôtevilnim azijskim, afriôkim in indijanskim jezikom, âe-
prav z vidika besednih korenov to ni razvidno. Podobn-
ost se kaòe tudi v rabi najbolj razôirjenega ârkopisa —
latinice, ki precej spominja na naôo gajico. Po zvenu je
esperanto zelo podoben romanskim jezikom, nekje med
ôpanôâino in italijanôâino, kar pomeni, da sta mu zago-
tovljeni blagoglasnost in spevnost. Podobno kakor v je-
zikih, iz katerih esperanto izvira, tudi v njem nastaja ko-
respondenca, strokovna, zabavna in leposlovna literatu-
ra. V letu 1993 je mednarodni pisateljski klub P. E. N.
esperantu priznal status »literarnega jezika« in sprejel
ustanovitev esperantskega centra kluba P. E. N. s sede-
òem v Budimpeôti. Podobnosti je mogoâe iskati celo v
takih reâeh, kakor so »abecedne vojne«, ki jih dobro

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

138

poznamo iz slovenske jezikovne zgodovine. Tako se òe
veâ desetletij »bojujeta« nemôka in francoska ôola za
razumevanje simetrije pri pasivnih deleònikih (ATA —
ITA problemo). Boj poteka tudi med zagovorniki odpr-
tih vrat za neologizme in med zagovorniki »shemizma«,
ki zahtevajo, da je treba do konca uporabiti strukturne
moònosti esperantskega besedotvorja in iz obstojeâih
elementov sestavljati nove potrebne besede, ne pa takoj
segati po neologizmih. Kakor koli so ti boji vâasih prav
smeôni ali celo groteskni, pa vsaj na psiholoôki ravni zelo
dobro izpriâujejo, kako òiva je esperantska jezikovna
skupnost in kako malo je esperanto »kabinetni papirnati
projekt«.

Pomembne pa so seveda tudi razlike. Esperanto ni

jezik kakega naroda ali druge druòbene skupine, zato ne
more biti neposredni nosilec nacionalnih, razrednih,
ideoloôkih, politiânih ali verskih interesov. To ga po eni
strani usposablja za mednarodno rabo, po drugi strani
pa ima zaradi tega tudi vrsto teòav, saj se nobena sku-
pina, ki razpolaga z druòbeno moâjo, z njim ne poisto-
veti toliko, da bi pripomogla k njegovi uveljavitvi. Od
drugih, tudi od svojih »matiânih« jezikov, se esperanto
razlikuje po tem, da se ni rodil kot govorni, temveâ kot
pisni jezik. Ker je ta jezik rezultat naârtovanja in redak-
cije, povzema prednosti vseh svojih izvirnih jezikov (ele-
ganco francoôâine, natanânost nemôâine, konciznost

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

139

angleôâine, bogato besedotvorje in glagolski vid poljôâi-
ne in ruôâine), hkrati pa je opustil ves balast, ki ga ti je-
ziki zaradi zgodovinskega razvoja ne morej odloòiti, a
dela uâenje teh jezikov tako teòavno. Tako izrazi espe-
rantski glagol z vsega 12 konânicami veâ glagolskih oblik
kakor francoôâina z nekaj sto oblikami. Bistveno se es-
peranto razlikuje od drugih jezikov v tem, da kriterij
pravilnosti ni avtoriteta jezikovne konvencije oz. zgodo-
vinske rabe, temveâ skladnost s 16 pravili, logiânost in
razumljivost. To vnaôa v rabo tega jezika svobodo in
sproôâenost, ki vsekakor pospeôuje njegovo komunika-
cijsko moâ in kvaliteto, za govornike in piôoâe avtorje pa
pomeni poseben ustvarjalni izziv. Velika razlika je tudi
v priuâljivosti. Osnov mednarodnega jezika se je mo-
goâe nauâiti pribliòno desetkrat hitreje kakor osnov ka-
terega od nacionalnih jezikov. Prav v tem je velika po-
tencialna moònost esperanta. Âe bi se politiâne struktu-
re, ki upravljajo svet, odloâile za uvedbo mednarodne-
ga jezika v vse mednarodne strukture in tako tudi v
sploôni ôolski sistem, bi velik del âloveôtva ta jezik v raz-
meroma kratkem âasu osvojil v veliko veâji meri, kakor
danes celo v najboljôih ôolah uâenci osvoje angleôâino.
Velika pa je tudi socialnokulturna razlika med esperan-
tom in svetovnimi jeziki. Komaj kakôna esperantska
knjiga, izvirna ali prevedena, je izôla s podporo iz javnih
sredstev. Veâino kulturne produkcije plaâujejo esperan-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

140

tisti sami. Esperantski avtorji, prevajalci, uredniki in se-
stavljalci slovarjev in priroânikov, delajo brez plaâila ali
pa jih za njihovo delo tudi smeôijo in celo preganjajo.
Esperantska knjiga ali revija tudi nima dostopa do nor-
malnega knjiònega trga. Najveâ knjig je prodanih s ka-
taloòno prodajo po poôti, nekaj pa tudi ob mednarodnih
sreâanjih in prireditvah. Zato so esperantske naklade
majhne, cene knjig pa precej veâje kakor pri drugih je-
zikih. K temu je treba dodati ôe to, da je naroâene knji-
ge velikokrat zelo teòko plaâati, ker mednarodni denarni
promet ôe vedno ni urejen in nakazovanje denarja ni
tako preprosto, kakor je to znotraj iste dròave. Najveâji
problem pa je seveda ta, da òivi velik del esperantistov
v najrevnejôih dròavah sveta, kjer je nakup znamke za
pismo v Evropo òe premoòenjska odloâitev. Da ob vsem
tem vendarle izide na leto med 200 do 400 esperantskih
knjig, je pravi kulturni âudeò, pred katerim se bo kulti-
viran in moralno âuteâ âlovek spoôtljivo priklonil.

Esperanto in druge jezike je torej vsekakor mogoâe

primerjati. In ob poôteni primerjavi okoliôâin in rezulta-
tov, tako primerjanje nikakor ni v ôkodo esperanta!

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

141

V esperantu ni mogoâe izraziti vseh nians
miôljenja in âustvovanja, zato je mogoâe
primeren za trgovino ali za eksaktne vede, ne
pa za leposlovje...

Tisti, ki izrekajo ta predsodek, ne vedo, da skoraj ni je-
zika, ki bi mu ob njegovem knjiòevnem zaâetku ne oâi-
tali natanko tega. Ta oâitek torej ni izviren, temveâ ga je
bila deleòna celo slavna latinôâina, ki jo je moral Cicero
braniti pred predsodki, da v njej ni mogoâe izraziti tega,
kar je mogoâe izraziti v grôâini. Francoska akademija
znanosti, ôe vedno najbolj znamenita znanstvena usta-
nova na svetu, se je poslovila od âastitljive latinôâine in
sprejela francoôâino kot svoj jezik dosti pozneje, ko smo
Slovenci òe dobili svojo prvo tiskano knjigo in popolni
prevod Svetega pisma: ôele 17. stoletju. Avstrijski Cesar
Joòef II. je Mozarta z enakim argumentom prepriâeval,
naj ne piôe opere (âarobna piôâal) v nemôâini, saj je za
tako visoko umetnost primerna samo italijanôâina. Kako
dolgo smo morali Slovenci prepriâevati sami sebe in
druge, da je vse, kar lahko pove Nemec ali Italijan, mo-
goâe povedati vsaj tako dobro tudi v slovenôâini, ni treba
posebej razlagati.

Teòava s tem predsodkom je v tem, da skeptik nikoli

ne pove, âesa konkretno po njegovem ni mogoâe pove-
dati v esperantu. Vedno govori nasploôno, abstraktno.
Vsekakor je bilo dosedaj mogoâe prevesti oba dela Sve-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

142

tega pisma, Koran, Bhagavadgitho, Dantejevo Boòansko ko-
medijo (celo dvakrat), Goethejeva Fausta, skoraj vse Sha-
kespearove drame, Cervantesov Don Kihot, finski ep
Kalevala (ki smo ga dobili Slovenci ôele v letu 1997), polj-
ski ep Gospod Tadej, Platonove knjige Simpozij, Dròava in
Apologija, Erazmovo Hvalnico norosti, Boecijevo Tolaòbo
filozofije, Dostojevskega Zloâin in kazen, Bulgakova Moj-
ster in Margarita, Tolkienov Mojster prstanov, Krleòev Na
robu pameti, Selimoviçev Derviô in smrt, Preôernov Krst pri
Savici in Sonetni venec (tega prav tako dvakrat), Cankar-
jevega Hlapca Jerneja, Capudrov Biâ in vrtavka, Pahorjev
roman Nekropola in Rebulov roman Jutri âez Jordan. V
Vatikanu so leta 1996 v razkoôni opremi izdali maôno
knjigo in berila rimskega obrednika... Ta seznam bi lah-
ko bil veliko veliko daljôi, a tu òelim navesti samo nekaj
primerov. Âlovek bi rad spoznal umetniôko genialnost
tistega skeptika, ki mu je vse to premalo in bi navedel
misel ali verz, ki ga ni mogoâe adekvatno (kar seveda ni
dobesedno, a to velja za prevode v kateri koli jezik) izra-
ziti tudi v esperantu. A skeptik se bo pred to zahtevo
vedno izmuznil. Vede se kakor nevzgojen otrok, ki iz-
govori nesramnost, potem pa zbeòi. Doslej mi ôe ni us-
pelo kakega nasprotnika esperanta pripraviti do tega, da
bi bil v tej pripombi na raâun esperantske izrazne spo-
sobnosti konkretnejôi.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

143

Resnica je prav nasprotna. Zaradi popolnejôe slovni-

ce — ogledati si je treba samo tabelo glagolskih oblik —
in zaradi izredno proònega besedotvorja esperanto ne le
dosega druge jezike, temveâ jih v natanânosti in gibâ-
nosti izraza prekaôa. To je za âloveka, ki je slepo zagle-
dan le v svoj jezik, svetoskrunska izjava, vendar je nje-
no upraviâenost mogoâe preizkusiti. Takih poskusov
niso naredili malo. Priredili so prevod istega dela v veâ
jezikov in tudi v esperanto. Nato so drugi prevajalci pre-
vajali to besedilo nazaj v izvirnik. Najmanj odstopanj je
vedno bilo pri esperantskem prevodu. Ta poskus je mo-
goâe vedno ponoviti in to ni kakôna fantastika, ki bi jo
bilo mogoâe apriori zavraâati.

Esperanto je konjiâek manj uglednih oseb, ki
imajo teòave in primanjkljaje v druòbenih in
osebnih stikih in si tu najdejo nadomestilo...

Za nemôkega filozofa Rudolfa Carnapa (1891-1970) bi
teòko rekli, da bi mu manjkalo ugleda in da bi imel teòa-
ve v komuniciranju ali druòenju. V svoji znani knjigi
Mein Weg in die Philosophie (Moja pot k filozofiji) je na-
pisal tole:

»Ko sem obiskal neki mednarodni esperantski kon-

gres, se mi je zazdelo kakor âudeò, ko sem opazil, kako
lahko mi je bilo slediti govorom in diskusijam na odpr-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

144

tih sestankih, v osebnih pogovorih z ljudmi iz ôtevilnih
dròav, medtem ko takim pogovorom nisem bil kos v je-
zikih, ki sem se jih leta dolgo uâil v ôoli.«

Prav tako bi teòko razglasili za âloveka s primanklja-

jem v ugledu nobelovega nagrajenca za ekonomijo prof.
dr. Reincharda Seltena, ki je veâji del svojega òivljenja ne
le angaòiran esperantist, temveâ je objavil tudi znanst-
vena dela, v katerih z instrumenti svoje znanosti doka-
zuje razumnost odloâitve za mednarodni jezik esperan-
to.

Tudi praôkega nadôkofa in kardinala dr. Vlka bi teòko

uvrstili v klub manj uglednih oseb, ki bi se iz svojih ko-
munikacijskih stisk morali reôevati s pomoâjo esperan-
ta. In vendar je ta cerkveni dostojanstvenik veliko pripo-
mogel, da je katoliôka Cerkev v zadnjem âasu sprejela
nekaj odloâitev, ki so pomembni koraki na poti sploône-
ga sprejetja esperanta kot jezika za vso Cerkev. Znotraj
katoliôke Cerkve deluje v tem smislu kar nekaj najviôjih
cerkvenih dostojanstvenikov.

Med âlani evropskega parlamenta se jih òe veâ kakor

sto (15%) zavzema za sprejetje esperanta kot delovnega
jezika EZ.

Eden najveâjih politikov naôega stoletja, nekdanji

predsednik Sovjetske zveze Mihail Gorbaâov, se je òe v
âasu svojega predsednikovanja ob priloònostih pozitiv-
no izrazil o esperantu. V letu 1996 pa je sprejel vabilo,

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

145

da postane profesor za mednarodno pravo na Medna-
rodni akademiji znanosti v San Marinu, ki deluje v espe-
rantu.

Italijanski pisatelj in jezikoslovec prof. dr. Umberto

Ecco je v nekaj jezikih izdal knjigo V iskanju popolnega
jezika, v kateri obôirno obravnava tudi mednarodni jezik
Esperanto, v katerem vidi ustrezno reôitev evropskega in
svetovnega jezikovnega problema.

Papeò Janez Pavel II. (Karel Wojtila) morda ne sodi

med najmanj ugledne osebnosti na planetu. V âasu nje-
govega pontifikata je pridobil esperanto znotraj Cerkve
pomembna priznanja. Papeò sam ga redno uporablja v
druòbi kakih 50 jezikov ob boòiânem in velikonoânem
blagoslovu in pozdravnem nagovoru »urbi et orbi«. Po
nekaterih virih naj bi imel ta papeò obseòno zbirko es-
perantskih knjig. Neka Poljakinja mi je pred leti zagot-
avljala, da jo je papeò sam ob nekem sprejemu nagovoril
v mednarodnem jeziku, ko je videl, da nosi esperantski
znak.

Tako bi lahko naôteval v nedogled. Gotovo niso vsi

esperantisti in podporniki mednarodnega jezika ljudje
takônih izjemnih âloveôkih ali kulturnih in strokovnih
kvalitet, kakor tu naôteti. Vsekakor pa problem esperan-
ta ni pomanjkanje »velikih« imen, ki bi ga podpirala.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

146

Med esperantisti je toliko âudakov in âudaôtva, da se

v tej druòbi ne bi poâutil-a dobro...

Ni ôe bilo sliôati, da bi kdo zapustil svojo narodno

skupnost, ker bi ga v njej motili âudaki. Tu paâ vdano
sprejemamo dejstvo, da smo, kakrôni smo in da bo med
nami vedno tudi nekaj âudaôkih ali celo neprijetnih lju-
di, tudi takih, ki naôi stvari ne delajo ravno âasti. Zakaj
bi bilo pri esperantu drugaâe? âe je normalno, da je na
sto oseb v mojem narodu tudi kakôen âudak; âe je na-
ravno, da je na sto soverujoâih v moji Cerkvi tudi kdo, ki
bi si ga na tem mestu ne òelel preveâ; âe je priâakovati,
da je na sto âlanov moje stranke tudi kdo, ki bi ga prav
rad videl v stranki mojih nasprotnikov, potem se mora-
mo sprijazniti paâ tudi z dejstvom, da pri esperantistih
ne more biti bistveno drugaâe.

A kakor je ôkodljiva pretirana popustljivost do âudaô-

tev, tako je ôkodljiva tudi pretirana nestrpnost in strah,
da nam bodo âudaki ves naô trud izniâili. Tudi âe se naôi
nasprotniki kdaj sklicujejo na âudake, esperanta v osno-
vi nihâe ne odklanja zaradi tega, ker se je morda kdaj
sreâal s propagandisti, ki spominjajo na vsiljive propo-
vednike nekaterih verskih sekt. Pravi razlogi za odklan-
janje esperanta so: 1. strah pred spremembo, pred pov-
sem novim komunikacijskim sistemom, kakrônega âlo-
veôtvo doslej ôe ni imelo; 2. strah pred izgubo morebit-
nih privilegijev in âasa, ki ga je kdo òe investiral v stari

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

147

komunikacijski sistem; 3. odsotnost âuta za praviânost,
ki zahteva uvedbo nevtralnega skupnega jezika in uki-
nitev jezikovne privilegiranost najbogatejôih narodov; 4.
strah za usodo lastnega jezika, âe bi se na mednarodni
ravni uveljavil lahko priuâljivi skupni jezik; 5. nepouâen-
ost o esperantu: o njegovi zamisli, jezikovni strukturi,
zgodovini in doseòkih; 6. ravnoduônost do teòav v se-
danjem sistemu mednarodnega sporazumevanja; 7. za-
govarjanje rasistiânih, imperialnih in drugih nedemo-
kratiânih in protiâloveôkih idej, pri katerih esperanto
seveda ne more imeti svojega prostora.

Za to, da je âlovek PROTI esperantu je dovolj en sam

od naôtetih razlogov. Da bi bil ZA, pa mora izpolnjeva-
ti vrsto pogojev, se marsiâemu odreâi in marsikaj vloòiti
in òrtvovati. Zato za intelektualno, moralno in dejavno
manj zahtevnega âloveka esperanto ne more biti spre-
jemljiva zamisel. Esperanta ni mogoâe kupiti, kakor lah-
ko kupimo prikljuâek na »Internet« ali prenosni telefon-
ski aparat. Esperanta se je treba nauâiti, za to idejo se je
treba izpostaviti, ne le posmehu, temveâ vâasih tudi
hudemu preganjanju, zanj je treba neprestano prispeva-
ti tudi v materialnem in energetskem pogledu. Esperan-
to je danes, ko ôe ni sprejet kot uradni jezik Zdruòenih
narodov ali pa Evropske zveze, stvar tistih redkih po-
sameznikov, ki âutijo soodgovornost za usodo sveta; ki
jim ne zadoôâa, da svet zgolj funkcionira, temveâ skuôa-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

148

jo kaj storiti, da bi funkcioniral na podlagi smiselnosti in
praviânosti.

Relativno opazno prisotnost âudaôtva in âudakov v

gibanju za mednarodni jezik si je mogoâe razloòiti prav
z nevzdrònim poloòajem esperantistov. Primerjali bi ga
lahko z zdravnikom, ki je odkril cepivo proti hudi bolez-
ni, ceneno in vsem takoj dostopno ter uâinkovito cepi-
vo, a se mu vsi smejejo in ga nihâe ne òeli vzeti in ne
dovoli niti njegove demonstracije. Âe je ta zdravnik ko-
likor toliko normalen âlovek, se bo ob takem norem in
malenkostnem nasprotovanju kmalu zaâel tudi sam ves-
ti nekoliko âudaôko. Âudaôtvo je torej tudi duôevni od-
govor na iracionalni odnos zunanjega sveta do esperant-
ske pobude. Brò ko bi esperanto doòivel normalno druò-
beno uveljavitev, bi se tudi oblike âudaôtva umaknile v
meje normale. A tudi najbolj »znameniti« âudaki med
esperantisti, so po kriterijih razumnosti in moralnosti
dokaj normalni v primerjavi s pravimi âudaki, ki ôe na-
prej verjamejo, da je mogoâe sestaviti zdruòeno Evropo
in jutri zdruòeni Svet brez skupnega jezika...

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

149

Narodni in etniâni jeziki so si v dolgem
razvoju pridobili posebnega duha, ki ga
planski jezik, kakor je esperanto, ne more
imeti...

Zanimivo je, kakône zaklade uspe zamisel mednarodne-
ga jezika dvigati celo v ljudeh, ki bi âudno pogledali, âe
bi jim kdo pripisal, da verjamejo v duha. Ob esperantu
pa ljudje, tudi zapriseòeni materialisti, nenadoma odkri-
jejo duhovnost. Îe samo to opraviâuje obstoj tega jezika!

Pustimo ôalo ob strani. To z »duhom« ali Duhom (sa-

mo tako je smiselno o tem pisati, saj gre sicer za vonj in
niâ drugega!) ni tako preprosto, kakor je preprosto iz-
govoriti besedico »duh«. Odloâiti se moramo, ali govo-
rimo o »duhu«, ki ga ljudje kot duhovna bitja polagamo
v stvarmi, s katerimi smo obdani — ali pa verujemo, da
je v teh stvareh samih naseljen Duh, se pravi osebno
nadâloveôko bitje, ki ga moramo potem vsekakor pisati
z veliko zaâetnico. Âe gre za prvi, se pravi antropoidni
pomen te besede, potem ni nobene ovire, da ne bi pro-
jicirali naôega »duha« tudi v jezik, ki je nastal po pre-
misleku in ne postopno z dolgotrajnim razvojem. Âe pa
gre za Duha kot duhovno bitje, ki ni odvisno od naôih
sklepov, potem je teòava ôe toliko manjôa, saj temu bit-
ju ni treba vihati nosu nad pojavi, ki delajo sive lase spo-
ôtovanim akademikom na zemlji. Âe Duh hoâe, se lah-
ko naseli tudi v tak jezik, kakrôen je esperanto, kakor

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

150

lahko odide tudi iz takega jezika, kakrôen je slovenôâina.
Velikokrat ima âlovek vtis, da se je to drugo òe zgodilo...

Najbrò pa ljudje, ki se sklicujejo na »posebnega duha«

francoôâine (ali slovenôâine, grôâine ipd.) ne mislijo na
to, temveâ imajo v mislih ustno in pisno izroâilo, ki je
izraòeno v kakem jeziku in se v njem zrcali zgodovina in
duhovno stanje kakega ljudstva. In ker nasprotniki es-
peranta menijo, da za mednarodnim jezikom ni kakega
ljudstva, tudi ne bi smelo biti kake zgodovine in ne ka-
kega duhovnega stanja. Esperanto naj bi tako bil kveâ-
jemu sporazumevalni kod, kakor so to programski jeziki
za raâunalnike ali pa kratice, ki jih uporabljajo radioa-
materji.

Resnica je seveda drugaâna. Ni res, da bi esperanto ne

gradil na tradiciji kulturno najpomembnejôih evropskih
jezikov; ni res, da bi ne bilo ljudstva, ki ta jezik govori,
v njem ustvarja, ga razvija in ga izroâa naslednjim ro-
dovom. Tisti, ki vztraja pri trditvi, da takega ljudstva ni,
bo dobil domaâo nalogo: pojasniti bo moral, kako je mo-
goâe, da se je ta »jezik brez ljudstva in tradicije« a tudi
brez dròavne pomoâi, ohranil dalj âasa, kakor pa mo-
goâni politiâni sistemi, podprti s tanki, zlatom in tajni-
mi sluòbami. Esperanto slavi v letu 1997 110 let svojega
obstoja. Po vseh socioloôkih zakonitostih bi moral uto-
niti v pozabo òe pred koncem 19. stoletja. In vendar nas
bo zagotovo spremljal tudi v naslednjem, 21. stoletju in

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

151

tretjem tisoâletju. Kako vendar, âe je brez ljudstva, ki bi
ga uporabljalo?

Esperanto ni samo jezik, je tudi ideja in je tudi ljudst-

vo, ki ga uporablja in si prizadeva za uresniâenje te ideje.
Po svoji socialni sestavi je to ljudstvo ôe najbolj podob-
no Judom v 19. stoletju: brez lastnega ozemlja, dròave,
dròavnih, ôolskih in kulturnih ustanov. To, kar so bile pri
Judih druòine, v katerih so gojili izroâilo in pouâevali
jezik, so pri ljudstvu esperantistov druôtva in klubi, st-
rokovne organizacije, tisk, kongresi, sreâanja, radijske
oddaje, magnetofonska sluòba (ne le za slepe) in dopi-
sovanje. Sicer pa ima esperantsko ljudstvo vsa znamenja
in strukture jezikovne in kulturne individualitete: jezik,
himno, zastavo, znak, osrednje organizacije, strokovna
in versko nazorska zdruòenja. Obstaja celo nenapisan, a
vendar resniâen esperantski bonton, ki se je oblikoval na
tisoâerih prireditvah, ki vsako leto potekajo po vsem
svetu.

Pomisel, da je esperanto jezik brez socialnega nosilca,

je tako brez vsake podlage. Res je le, da ta socialni no-
silec ne more ustanoviti lastne dròave in se tako tudi ne
more uveljavljati s sredstvi moâi in prisile, kakor je to
mogoâe pri nacionalnih druòbah. Ta njegov primanjkljaj
pa je obenem tudi velika prednost, saj je prav druòbena
nemoâ tista, ki ga dela vse bolj verodostojnega in spre-
jemljivega za vse.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

152

Esperanto bi lahko ogrozil prizadevanje za
ohranitev materinôâine...

Ta ugovor je psiholoôko sicer razumljiv, vendar pa je
stvarno neutemeljen. Res je, da so narodi z relativno
malim ôtevilom pripadnikov, kakor je slovenski, ôe po-
sebej obâutljivi na vse, kar je povezano z jezikom. Zato
tudi ni âudno, âe je pri »velikih« narodih v zvezi z espe-
rantom manj predsodkov, kakor pa pri »majhnih«. Kdor
se âuti jezikovno in narodno ogroòenega, vidi v vsakem
poseganju v jezik nevarnost, da bo nazadnje izgubil prav
to, kar ga dela drugaânega od drugih, kar sestavlja nje-
govo narodno bit.

V resnici pa so nacionalni jeziki danes v podobnem

poloòaju, v kakrônem so bili nekoâ pokrajinski in krajev-
ni dialekti. Dokler ni bilo skupnega knjiònega jezika, so
bila nareâja med seboj v konkurenânem razmerju in so
se bojevala za prevlado. Vsako nareâje je poskuôalo pos-
tati »glavni« jezik ljudi, ki so tedaj govorili podobna na-
reâja in jih danes uvrôâamo v isti narod. Nekaterim na-
reâjem je to tudi uspelo, kakor recimo pariôkemu na-
reâju v Franciji ali moskovskemu v Rusiji. Kjer je eno
nareâje zmagalo, tam navadno ni bilo veâ prostora za
nadaljnji obstoj drugih nareâij. Drugaâe pa je bilo pri
Slovencih (in podobno pri Nemcih), kjer je skupni jezik
nastal po nekakônem dogovoru iz najbolj ustreznih pr-
vin posameznih nareâij. Od tistega trenutka, ko je priôlo

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

153

do skupnega jezikovnega standarda, nareâja niso bila
veâ v konkurenânem razmerju in mirno òivijo ob knjiò-
nem jeziku naprej kot izrazilo za domaâo rabo.

Zamisel esperanta je podobna, kakor je bila zamisel

knjiòne slovenôâine: s svojim sonarodnjakom naj vsak-
do govori v narodnem jeziku, s pripadnikom drugega
naroda pa v mednarodnem jeziku esperantu. Komplet-
na jezikovna podoba jutriônjega âloveka naj bi bila torej
vertikalna trojeziânost: nareâje, knjiòni narodni jezik,
mednarodni jezik. S temi tremi jezikovnimi legami je
mogoâe sistemsko popolnoma reôiti sporazumevalni
problem na vseh nivojih. Danaônji model horizontalne
veâjeziânosti (znanje veâ nareâij v okviru istega jezika ali
veâ razliânih jezikov pri ljudstvih z niòjo stopnjo pisme-
nosti — ali znanje veâ narodnih jezikov pri narodih z
viôjo izobrazbeno stopnjo) je apriori obsojen na neus-
peh, saj ne ustreza niti moralnim (enakopravnost) niti
funkcionalnim (jezikovna kompetenca) kriterijem.

Esperanto torej ne ogroòa niti lokalnih nareâij niti na-

rodnih jezikov, temveâ jim ravno zagotavlja preòivetje.
Avstralski sociolingvist Peter Muhlhauser, profesor na
univerzi v Adelaidi, je v Atlasu jezikov in interkulturno
komunikacijo v Aziji, Ameriki in Pacifiku zapisal, da se
bo v prihodnosti ohranilo samo kakih pet ôest jezikov
(po njegovem: angleôâina, ôpanôâina, nemôâina, fran-
coôâina, kitajska mandarinôâina in indonezijski bahasa).

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

154

V naslednjih 100 letih naj bi izginilo 90% daneô ôe obs-
tojeâih jezikov. Do podobnih napovedi so priôli tudi pri
mednarodni agenciji za kulturo UNESCO. To umiranje
jezikov se bo zanesljivo nadaljevalo tako dolgo, dokler
âloveôtvo ne bo sprejelo skupnega nevtralnega jezika,
kar bo ustavilo konkurenâni boj med nacionalnimi jeziki
in izrinjanje manjôih jezikov po veâjih.

Da je esperanto naravni zaveznik ogroòenih jezikov,

izpriâuje tudi zavzemanje ôtevilnih esperantistov za va-
rovanje majhnih narodnih skuin in njihovih jezikov. Îe
od leta 1978 deluje mednarodna esperantska organiza-
cija za varovanje etniânih svoboôâin (Internacia Komi-
tato por Etnaj Liberecoj) s sedeòem v Nemâiji, ki izdaja
bilten Etnismo. Pri tej organizaciji je izôla tudi odmev-
na knjiga gospe Anite Altherr-Periâ z Opâin pri Trstu o
poloòaju slovenske narodne skupnosti v Italiji Ne faci-
las esti Sloveno en Italio (Ni lahko biti Slovenec v Itali-
ji). Ta bilten je doslej tudi redno poroâal o poloòaju Slo-
vencev zunaj meja nekdanje republike Slovenije in se-
danje Slovenske dròave.

Izbira, ki jo ponuja razvoj jezikovne podobe sveta je

torej takale: ali se bo ôe naprej uveljavljala prevlada ne-
katerih najmoânejôih jezikov, med njimi predvsem ang-
leôâine, na raâun slabljenja in izginjanja veâine manjôih
jezikov — ali pa bo âloveôtvo sprejelo esperantsko reôi-
tev, ob kateri noben jezik ne bo veâ ogroòen od zunaj in

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

155

bo njegov nadaljnji obstoj odvisen samo ôe od volje nje-
govih uporabnikov, ali ga òelijo tudi v prihodnosti upo-
rabljati vzporedno z mednarodnim jezikom. Âe gre za
slovenôâino, je ta v danaônjem jezikovnem sistemu nu-
jno obsojena na poâasno izginjanje, v modelu, ki ga
ponuja esperanto, pa ji je strukturno zagotovljeno preòi-
vetje, edini pogoj preòivetja pa je volja Slovencev samih,
da svoj jezik izroâajo svojim potomcem.

Esperanto je danes preseòena zamisel, ker
bodo prevajalsko delo kmalu dovolj dobro
opravljali raâunalniki...

Tudi âe bi bilo to res, tudi âe bi raâunalniki na ravni âlo-
vekove zmogljivosti opravljali prevajalsko delo, to ne bi
imelo niâ opraviti z osnovno esperantsko idejo. Ideja
esperantistov je namreâ: neposredno in kvalitetno spo-
razumevanje. Prevajanje je lahko bolj ali manj kvalitet-
no, nikoli pa to ni neposredna oblika komuniciranja.
Prav âudno je, kako isti ljudje vâasih v trenutku spreme-
nijo kriterije, kadar mislijo, da morajo zavrniti esperant-
sko ponudbo. Ko govorijo o esperantu, skuôajo v njem
za vsako ceno najti kako pomanjkljivost, kar naprej dvo-
mijo, ali res lahko izrazi vse nianse miôljenja in âutenja.
Potem pa se kar naenkrat zadovoljijo z raâunalniôkim
prevajanjem, ki iz udeleòenca takega »pogovora« naredi

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

156

invalida z elektriâno protezo (sluôalkami) na glavi. Îiv
neposreden pogovor med âlovekoma, ki ju ne povezu-
je le skupni jezik, temveâ tudi zavzemanje za skupno
idejo (obâeâloveôkega bratstva), ki je zajeta v tem jeziku,
se jim zdi ôe vedno premalo imenitna reâ — navduôujejo
pa se za komuniciranje s pomoâjo stroja, kjer je vsak
neposreden stik onemogoâen, kvaliteta takega »preva-
janja« pa vsaj hudo vpraôljiva.

Kako je sicer z raâunalniôkim prevajanjem, zelo sliko-

vito pove anekdota, objavljena v Junge Welt 5. marca
1997:

Zaloòniôko podjetje in institut za tuje jezike Langen-

scheidt je izdelalo program za raâunalniôko prevajanje.
Za poskus so vtipkali prvi stavek iz Sploône deklaracije
o âlovekovih pravicah, ki se v angleôâini glasi: »All hum-
ans are born free.« Raâunalnik je prevedel stavek v nem-
ôâino takole: »Alle Menschen sind umsonst geboren.«
(Vsi ljudje so rojeni zaman. — Prevod je formalno âisto
pravilen. Angleôka beseda »free« namreâ ne pomeni le
»prost«, temveâ tudi »brezplaâno, zaman«) Takih ôalji-
vih primerov je v raâunalniôkem »prevajanju« na tisoâe.
Drugaâe tudi ne more biti. Kdor pribliòno razume, kako
deluje âlovekov jezik in kdor ima vsaj nekaj osnovnih
pojmov o tem, kako deluje raâunalnik, ta nikoli ne bo
priôel na idejo, da bi raâunalniki kdaj koli lahko v resnici
prevajali.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

157

Prevajanje se dogaja na treh stopnjah. Prva stopnja je

leksikalno prevajanje, se pravi iskanje besednih ekviva-
lentov. To raâunalnik v glavnem zmore — in to je tudi
glavna zmogljivost prevajalskih programov. Boljôi pro-
grami poiôâejo za iskano besedo paâ veâ sinonimov in
tako prevajalcu olajôajo delo. Druga stopnja je sintaktiâ-
no (stavâno) prevajanje, kjer je treba upoôtevati poloòaj
besede v stavku. Tu ima raâunalnik òe hude teòave. Ko-
likor toliko dobro deluje le pri ustaljenih reklih in for-
mulah, kakor je to obiâajno v pravniôkem ali administra-
tivnem jeziku, pri tehniânih navodilih in podobno. Tre-
tja, za raâunalnik nedoseòna stopnja, pa je kontekstual-
no prevajanje, ki mora upoôtevati veâ elementov: raz-
liâen pomen besed v razliânih situacijah (âe reâemo, da
ima kdo »smolo«, samo v izjemnem primeru velja, da
ima res snov, ki se ji reâe smola...), tematski sklop, âasov-
ni okvir (»republika« pri Platonu je nekaj âisto drugega
kakor »republika« pri Rousseauju), odnos med pogovor-
nima partnerjema (»ti stari osel« je lahko med dvema
prijateljema ljubkovalna oblika nagovarjanja, med spr-
tima strankama pa òalitev, za katero je mogoâe dobiti
pravdo...) ... itd. Celo âe bi vse te parametre vkljuâili v
raâunalniôki program; âe bi vanj vrgli vse leksikone in
enciklopedije, vso âloveôko zgodovino, vse strokovne
debate in biografije pogovornih partnerjev, bi ôe vedno
nekdo moral raâunalniku za vsak primer posebej pove-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

158

dati, kateri od naôtetih in nenaôtetih parametrov za kako
pogovorno situacijo veljajo in kateri ne. Noben raâunal-
nik, s ôe takôno kompleksnostjo in kapaciteto ne more
predvideti ali upoôtevati tega, kar se zgodi med dvema
âlovekoma, ko se v njunih oâeh vòge iskra naklonjenosti,
ljubezni ali prezira, sovraôtva. In od te iskre je odvisen
pomen vseh besed, ki jih po tem izreâeta. Prevajanje z
raâunalniki, ôe posebej pa prevajanje literarnih besedil
in osebnih pogovorov, sodi v zvrst znanstvene fantasti-
ke, v kateri je moòen tudi absurd, ne sodi pa v resen po-
govor o ureditvi svetovnega jezikovnega vpraôanja! Vse-
kakor pa je zabavno dejstvo, da prav ljudje, ki zavraâa-
jo praktiâno preizkuôeni jezik esperanto, ker mu pripi-
sujejo togost in aritmetiânost jezikovnega »homunkulu-
sa«, nazadnje sami pristanejo pri frankenôtajnski reôit-
vi z raâunalnikom in elektriâno protezo na glavi...

Jezikovni problem navsezadnje ni tako hud.
Âe ljudje hoâejo, se razumejo tudi brez
znanja jezika — tu je vendar ôe univerzalni
jezik srca...

Ta argument bi bil kaj vreden, ko nam bi ga njegovi za-
govorniki izrekli v tem »jeziku srca«, ne pa v slovenôâi-
ni, nemôâini, francoôâini ali katerem koli konkretnem
jeziku òe.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

159

Ni mogoâe zanikati, da ta »univerzalni jezik srca« res

obstaja. So tudi primeri, ko je primerno, da vsi drugi
jeziki utihnejo in »govori« samo ôe ta nesliôni jezik. Ven-
dar je raba tega jezika omejena na sporoâanje najbolj
elementarnih âustev in obâutij; âe nekoliko poenosta-
vim, pozna samo dve besedi: »ljubim« in »ne-ljubim«.
Zelo nerodno pa bi bilo v tem jeziku pouâevati geome-
trijo, zemljepis in zgodovino, poroâati o zadnjih politiâ-
nih dogajanjih, sestavljati pogodbe, pisati uâbenike filo-
zofije in psihologije, pisati proônje za nastavitev, se pri-
toòevati pri oblastnih instancah...

Za veliko veâino problemov je potreben kompleksen

in dokaj natanâen jezik, kakrôni so sodobni nacionalni
jeziki, kakrôni so bili klasiâni jeziki in kakrôen je medna-
rodni jezik esperanto.

Seveda je res, da se da za silo sporazumeti tudi z ro-

kami in mimiko in mogoâe ôe z rabo nekaj redkih besed
v tujem jeziku. A za tako sporazumevanje je tudi lastna
materinôâina odveâ. Âemu potem muâiti otroke s tremi
ali ôtirimi urami slovenôâine tedensko? In âemu potem
pouk tujih jezikov? âemu angleôâina, na katero navad-
no prisegajo isti ljudje, ki nam skuôajo dopovedati, da
jezik navsezadnje ni tako pomemben in se da nekako
sporazumevati tudi brez njega?

Odgovor na vpraôanje, ali je jezikovno oz. komunika-

cijsko vpraôanje doma in v svetu hudo pereâe vpraôan-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

160

je ali pa je to le pretiravanje esperantistov, ki bi radi pre-
priâali svet, da je zdravilo, ki ga ponujajo pod nalepko
ESPERANTO zanj nujno potrebno, je odvisen od tega,
kakôna je posameznikova potreba po komunikaciji in
kakôno stopnjo zahtevnosti pri komunikaciji priâakuje.
Za âloveka ozkih obzorij je svetovno jezikovno vpraôan-
je najbrò res bolj ali manj akademsko, âe ne kar âisto
izmiôljeno vpraôanje. Ampak tak âlovek navadno tudi v
svoji bliònji okolici ne iôâe pretirano stikov z drugimi. In
njegovi pogovori, âe òe do njih prihaja, navadno ne se-
òejo dosti globlje od najbolj vsakdanjih potreb in oprav-
kov. Za takega âloveka je najbrò res dovolj, âe obvlada
domaâe nareâje s 300 do 500 besedami.

Podobno je z ljudmi, ki sicer zaradi svojega poklica ali

drugih interesov, morajo imeti stike z ljudmi drugega
jezika, vendar òelijo z njimi zgolj opraviti posel, ne âu-
tijo pa òelje in potrebe, da bi se vanje poglobili, da bi se
z njimi pogovarjali ali dopisovali na isti ravni, kakor lah-
ko to delajo z rojaki istega jezika. Za take ljudi je znan-
je osnov angleôkega jezika s kakônimi dva do tri tisoâ
besedami âisto zadostna reôitev. Ker je tako nezahtevnih
ljudi na naôem planetu veliko, nastaja vtis, kakor da je
jezikovno vpraôanje òe zadovoljivo reôeno. Pred nedav-
nim (v aprilu 1997) je bila na 1. programu avstrijskega
radia oddaja »Evropske diagonale«, v kateri so podali
zgodovinski pregled jezikovne ureditve Evrope. Ugoto-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

161

vili so, da je z uveljavitvijo angleôâine kot »de facto« ev-
ropskega jezika v Bruslju in Strassbourgu priôlo do
izrednega poplitvenja pogovorov med diplomati in
uradniki Evropske zveze in njenih ustanov.

Drugaâe pa je z ljudmi, ki se ne òelijo zadovoljiti s po-

vrônim turistiânim ali plehkim kuloarskim sporazume-
vanjem s pripadniki drugih narodov. Ti se bodisi lotijo
intenzivnega poglabljanja v kak drug jezik, s âimer v naj-
boljôem primeru reôijo to vpraôanje za stik z uporabni-
ki tistega jezika — ali pa najdejo pot do mednarodnega
jezika, ki pomeni reôitev tega vpraôanja za vse primere.
Esperantisti so torej osebe, ki po eni strani zavraâajo
danaônjo jezikovno ureditev, ki pomeni prevlado moâ-
nejôih in bogatejôih nad ôibkejôimi in revnejôimi, in zah-
tevajo dosledno jezikovno enakopravnost, po drugi stra-
ni pa se ne zadovoljujejo s kvaliteto in intenzivnostjo
komunikacije, ki jo omogoâa ôolsko znanje tujih jezikov.
Po logiki stvari enakopravnosti vseh jezikov ni mogoâe
doseâi brez uvedbe skupnega nevtralnega (nevtralnega
glede na nacionalno ali politiâno pripadnost) jezika. A
tudi komuniciranje na enaki ali skoraj enaki ravni, kakor
jo dosegamo v materinôâini, je mogoâe samo v tako lo-
giâno zgrajenem, preprostem in lahko priuâljivem jezi-
ku, kakor je esperanto.

Relativno majhne moònosti za uveljavitev esperanta

v naôem âasu izvirajo prav iz sploônega pomanjkanja

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

162

âuta za praviânost (tako je recimo predsednica Liberal-
nega foruma dr. Heide Schmid v neki anketi za Salzbur-
ger Nachrichten prostoduôno izjavila, da ne razume,
zakaj bi bila raba angleôâine v smislu skupnega jezika
moralni problem...) in iz sploône nagnjenosti k povrô-
nosti in plitkosti, ki sega od cenene masovne proizvod-
nje dobrin do nezahtevnega plitkega komuniciranja na
vseh ravneh. Esperantisti so ljudje, ki imajo do komuni-
kacije viôje zahteve, tako v etiânem, kakor tudi v ka-
kovostnem pogledu.

Reôitev jezikovnega problema je v tem, da bi
se ljudje bolj uâili tujih jezikov. Vsak
Evropejec naj bi znal poleg materinôâine vsaj
ôe angleôâino in enega od sosednjih jezikov...

Ta zahteva je po logiâni plati nekoliko nenavadna. Âe
odmislimo kriterij praviânosti, bi bil jezikovni problem
reôen òe, âe bi se vsi nauâili angleôâine. Âemu potem ôe
»jezik soseda«? Ta nenavadnost je istega izvora kakor
vztrajanje pri francoôâini kot drugem diplomatskem je-
ziku, âeprav je skoraj nihâe veâ ne uporablja in to vlo-
go skoraj izkljuâno prevzema angleôâina. V tej zahtevi je
vendarle skrita moralna zadrega. Nihâe si ne upa na-
ravnost zahtevati prednostni poloòaj za angleôâino. Da
bi to nekoliko omilili in prikrili, postavljajo ob angleôâi-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

163

no ôe francoôâino, da bi bila stvar videti ôe lepôa, pa ôe
zahtevo, da bi vsak Evropejec znal tudi vsaj en sosedni
jezik.

Toda: ali je jezikovni problem bistveno manjôi, kadar

Madòar, ki ima sedem jezikovnih sosedov, âe jezikovnih
skupnosti v sami Madòarski ne omenjam, izbere enega
izmed njih, recimo romunôâino in se ga za silo nauâi? In
âemu sploh, âe pa naj se Romuni in vsi drugi prav tako
nauâijo angleôâine? In âe se ta Madòar z romunske meje,
kjer je bil recimo motiviran za uâenje sosednje romun-
ôâine, sluòbeno preseli na avstrijsko mejo, ali naj se ta-
koj zaâne uâiti nemôâine? In ko se bo âez nekaj let mor-
da preselil na slovensko mejo, ali naj romunôâini in
nemôâini doda ôe slovenôâino? Zahteva po evropski
»trojeziânosti« bi bila vesela ôala, ko se za njo ne bi skri-
val neâeden namen prikriti neformalno prevlado ang-
leôâine.

Pred leti smo imeli v Celovcu posvet o evropskem so-

delovanju. Osrednja tema posveta je bila komunikacija.
Pokojni avstrijski pisatelj madòarskega rodu Georgy Se-
bestyen je âisto pravilno ugotavljal, da je Evropa bila
Evropa samo tedaj, ko je imela skupno idejno podlago
— krôâansko vero — in skupni jezik: latinôâino. Home-
opatske sledi krôâanstva v pripravkih humanizma so kot
skupna idejna in vrednostna podlaga Evrope ôe ostali,
skupnega jezika pa ni veâ. Ravnatelj Mednarodnega es-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

164

perantskega muzeja v okviru dunajske Nacionalne kn-
jiònice mag. Herbert Mayer je na ta posvet poslal svojo
pobudo, da udeleòenci premislijo moònosti za postop-
no uvajanje mednarodnega jezika esperanta v razne po-
bude evropskega zdruòevanja. Temu staliôâu je priteg-
nil tudi koroôki esperantist g. Martin Stuppnig iz Pod-
kloôtra v Zilji, ki je Mayerjevo vabilo podkrepil z lastni-
mi izkuônjami v rabi mednarodnega jezika. Udeleòenci,
med njimi uredniki koroôkih âasopisov, nemôkih in slo-
venskih, so se esperantski pobudi veselo nasmejali. Ne-
kateri so ob tem izrekli oz. ponovili zahtevo, da se je tre-
ba uâiti jezikov svojih sosedov. Drugi so se zavzeli za
veâje moònosti simultanega prevajanja, tretji pa so videli
reôitev v raâunalnikih. Bilanca je ta, da se doslej (po veâ
ko 10 letih) niti eden od tam prisotnih ni nauâil nobene-
ga izmed sosednjih jezikov, kolikor ga kot pripadnik slo-
venske narodne skupnosti ni znal òe prej. V resnici s to
zahtevo tudi nihâe ni mislil resno. To karto izvleâejo iz
rokava vedno le tedaj, ko se sreâajo s pobudo praviâne
in racionalne reôitve z rabo mednarodnega jezika es-
peranta. Tedaj popade te ljudi nenavadno veselje do
uâenje sosednjih jezikov. Îal to veselje pri priâi ugasne,
ko zadnji esperantist ali simpatizer esperanta zapusti
konferenâno dvorano...

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

165

Esperanto je jezikovna solata...

Danes, ko imamo o prehrani drugaâne predstave in zna-
nje, kakor je bilo to pred sto leti, ko se je porodil ta pred-
sodek, to pravzaprav ni veâ tako slaba ocena o medna-
rodnem jeziku. Solata je meôanica zdravih in osveòu-
joâih sestavin, je tako rekoâ idealna hrana. Tudi najbolj
znaâilna barva solate — zelena — se pokriva z zeleno
barvo kot znamenjem upanja v esperantskem znaku in
na esperantski zastavi. S tega vidika danes tega »oâitka«
sploh ni treba veâ zavraâati.

Avtorji tega predsodka seveda niso hoteli reâi, da je

esperanto sveò in poln hranilnih ter varovalnih snovi
kakor solata, temveâ so hoteli izraziti svoj odpor pred
jezikom, ki je po svoji sestavi tako »zmeôan« kakor so-
lata.

Za ta predsodek bi si esperantisti sami kveâjemu òe-

leli, da bi imel prav. Marsikdo pogreôa v esperantskem
besediôâu veâ besednih korenov iz obmoâij zunaj indo-
evropske druòine jezikov. Îal ni tako. Esperantsko bese-
diôâe je v veâ ko 70% sestavljeno iz besed latinskega iz-
vora, ki pa so bile sprejete po njihovi rabi v francoôâini,
nemôâini, angleôâini, poljôâini in ruôâini. Slovenski lati-
nist in esperantolog prof. Franjo Modrijan, sicer preva-
jalec Cankarjeve zgodbe Hlapec Jernej in njegova pravica
v esperanto, je med obema vojnama objavil knjiòico
Latinaj elementoj en Esperanto (Latinske prvine v espe-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

166

rantu), kjer dokazuje, kako je esperanto z leksikalnega in
morfoloôkega staliôâa pravzaprav le poenostavljena la-
tinôâina. Sodobna esperantologija Modrijanu sicer opo-
reka, saj esperanta ne razume veâ kot indoevropski ali
celo romanski jezik, temveâ vidi v njem predvsem aglu-
tinsko strukturo. Kljub temu pa ostaja nesporno dejst-
vo, da je esperantsko besediôâe relativno enotno in v
veâini primerov bliòje latinskim izvirnim oblikam, kakor
pa besede v sodobnih romanskih jezikih.

A âe »kritiki« esperanta òe tako iôâejo jezik, ki bi jih

zaradi svojega pestrega besediôâa spominjal na solato,
jim radi nekoliko pomagamo. Jezik z izrazito neenotnim
besednim gradivom je angleôâina, ki je nastala kot zlit-
je normanske francoôâine in germanske saôâine. Temu
pa se je pridruòil ôe obseòen pritok grôkih in latinskih
besed, pozneje, v âasu kolonialnih osvajanj, pa tudi be-
sed iz azijskih in afriôkih jezikov. Prav to, da je angleôki
jezik tako neenoten, da je resniâna jezikovna solata, mu
daje tako izrazno bogastvo.

Mogoâe je domnevati, da se bo besedna enotnost es-

peranta s ôirôo uveljavitvijo in rabo zmanjôala in da se
bo esperanto v tem smislu vse bolj razvijal po vzoru an-
gleôâine. Deloma je to mogoâe opaziti òe sedaj.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

167

Esperanto je domislica komunistov
(katoliâanov, buròujev, framasonov,
anarhistov, Judov itd.)...

Skoraj ni politiâne ali ideoloôke skupine, ki ne bi kdaj
pripisala esperantsko zamisel svojemu nasprotniku. Âe
bi bile te domneve resniâne, potem bi ta jezik moral po-
stati sploôno razôirjen òe nekaj let po svojem nastanku,
saj vsi ti oâitki izvirajo ôe iz zaâetka 20. stoletja.

V obseòni knjigi Esperanto, la dan¸era lingvo (preve-

dena tudi v nemôâino, italijanôâino in ruôâino), ki jo je
napisal nemôki publicist in zgodovinar Ulrich Lins, je
nadrobno podana zgodovina preganjanja mednarodne-
ga jezika in oseb, ki so se zanj zavzemale ali ga upora-
bljale. Tako Hitler, kakor tudi Stalin sta dala pobiti ne-
kaj deset tisoâ esperantistov. Da bi bil komunizem kdaj
navduôen nad esperantsko idejo, je izkljuâeno òe iz nas-
lednjih treh razlogov: 1. Stalin je kot jezik svetovnega
proletariata predvidel ruôâino, v daljni prihodnosti pa je
videl zlitje vseh jezikov v enega samega. 2. Stalinizem je
v esperantistih videl potencialne ôpijone mednarodne
zarote zoper komunizem. 3. Âe bi bili komunisti pristaôi
esperantske ideje, bi jih prav niâ ne oviralo, da bi jo z
dekretom uresniâili, kakor so uresniâili vrsto drugih za-
misli.

Prav tako nesmiseln je tudi predsodek, da je esperan-

to predvsem zamisel katoliâanov. Ta predsodek se je po-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

168

rodil predvsem na podlagi nekaterih zelo ugodnih ali
celo navduôenih izjav nekaterih papeòev o esperantu. V
katoliôki Cerkvi je sicer razmeroma opazna skupina, ki
si prizadeva uveljaviti mednarodni jezik kot delovni je-
zik Cerkve, a do uresniâitve tega cilja je ôe zelo dolga
pot.

Prostozidarstvo zdruòuje predvsem ljudi finanâne,

politiâne in znanstvene moâi in veljave. Ti ljudje pa v
glavnem komunicirajo v angleôâini in nimajo prav ni-
kakrône òelje, da bi uveljavljali kriterij jezikovne praviâ-
nosti, ki je podlaga esperantske ideje. Tudi tu je mogoâe
reâi: âe bi se te zdruòbe res navduôevale za esperanto, jih
prav niâ ne bi oviralo, da bi ga najprej uvedle kar za
domaâo rabo v lastnih loòah...

Kljub vsem tem argumentom pa boste ôe vedno nale-

teli na kakega uâenega âudaka, ki bo ob besedi esperan-
to z odporom zamahnil z roko in rekel: »Komunistiâna
domislica...« V takem primeru je bolje otresti prah s svo-
jih sandal in oditi naprej, kakor je pred dva tisoâ leti sve-
toval nekdo, ki tudi ni imel manj teòav z »zaroto« nespa-
meti in predsodkov.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

169

Vizitka mednarodnega jezika esperanta

obudnik: dr. Lazar Ludvik Zamenhof (1859-1917),
poljski Jud, rojen v Bjalistoku, ôtudiral medicino v

Moskvi in okulistiko na Dunaju, òivel in umrl v Varôa-
vi.

Âas nastanka: 1887
Kraj nastanka: Varôava
Prvi âasopis: La Esperantisto (urejal ga je Zamenhof

sam; ruska carska cenzura ga je kmalu prepovedala, ker
je objavil prevod neke Tolstojeve zgodbe).

Prvi sogovornik: Antoni Grabowski (1857-1921), ki

je prvi spregovoril z Zamenhofom v esperantu. Prevedel
nekatera klasiâna dela poljske in svetovne literature,
predvsem Miczkiewiczev ep Gospod Tadej in tako v ve-
liki meri usmeril tok esperantske literature in stilistike.

Prvi kongres: 1905 v Boulogne sur Mer v Franciji —

600 udeleòencev.

Najveâji klasiâni esp. pesnik: Koloman Kalocsay

(1891-1976), zdravnik in docent na medicinski fakulteti
v Budimpeôti. Naslov glavne pesniôke zbirke: Streçita
kordo (Napeta struna); soavtor Plena gramatiko de Espe-
ranto (v treh zvezkih), esejev o poetiki in jeziku Lingvo,

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

170

stilo, formo (Jezik, slog, oblika) in esperantske poetike
Parnasa gvidlibro (Vodiâ na Parnas). Prevedel v esperanto
Dantejev Pekel, Shakespearovo tragedijo Kralj Lear idr.

Najveâji sodobni esp. pesnik: Wiliam Auld (1924-),

po poreklu ôkot. Naslov najveâjega pesniôkega dela: La
Infana Raso (âloveôka vrsta); prevajalec, med drugim
Shakespearovih tragedij in sonetov, avtor esejev in pu-
blicistiânih del.

Najveâji klasiâni esp. prozaist: Raymond Schwarz

(1894-1973), po poreklu Francoz, òivel v Metzu. Naslov
njegovega glavnega proznega dela: Kiel akvo de l’ rivero
(Kakor voda reke); sicer avtor satiriânih del in ustanovi-
telj prvega esperantskega kabareta v Parizu Tri koboldoj
(Trije ôkratje).

Najpomembnejôi sodobni esp. prozaist: Karel Piâ

(1920-1994), po poreklu âeh. Naslov glavnega dela: La li-
tomiôla tombejo (Litomiôeljsko pokopaliôâe). Znan po
uvajanju neologizmov in kot nosilec »praôke« literarne
ôole v zgodovini esp. literature.

Najpomembnejôi esp. esejist in leksikograf: Gas-

ton Waringhien (1901-1995), po poreklu Francoz. Obja-
vil veâ knjig esejev: Eseoj I; Lingvo kaj vivo (Jezik in òivl-
jenje); Ni kaj ¸i (Mi in Ono). Soavtor temeljnih jezikov-
nih del: Plena ilustrita vortaro in Plena gramatiko de Espe-
ranto, prevajalec iz klasiânih in modernih jezikov.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

171

Najpomembnejôi esp. publicist in stilist: Edmond

Privat (1889-1962), ôvicar. Objavil esp. poetiko Esprimo
de sentoj en Esperanto (Izraòanje âustev v E.); òivljenjepis
Vivo de Gandhi (Òivljenje Gandhija — izôlo v slov. prevo-
du 1997 pri Mohorjevi v Celovcu); dramo Ginerva; òivl-
jenjepis Vivo de Zamenhof (Zamenhofovo òivljenje) in
zgodovinsko delo Aventuroj de pioniro (Pustolovôâine pi-
onirja — kjer mdr. govori o svojem zavzemanju za pra-
vice nesamostojnih narodov do samostojnosti v âasu 1.
sv. vojne in tudi o svojem stiku s slovenskimi narodnimi
voditelji, ki so se igrali tudi z idejo, da bi po razpadu Av-
strije Slovenija postala francoski protektorat).

Najpomembnejôi esp. retorik in znanstv. publi-

cist: Ivo Lapenna (1909-1987), dr., univ. prof. prava na
londonski univerzi, po poreklu Hrvat. V âasu 2. sv. voj-
ne partizan in urednik lista Slobodna Dalmacija. V letu
1947 zaradi naraôâajoâega totalitarizma emigriral v Ang-
lijo, kjer je òivel do svoje smrti. Bil kljuâna osebnost esp.
gibanja po 2. sv. vojni do leta 1974. Glavno publicistiâno
delo I. Lapenne je zbornik Esperanto en perspektivo, sle-
di monografsko delo Retoriko in vrsta pravnoznanstve-
nih in publicistiânih del. Veliko prispeval k utrditvi prav-
nega izrazoslovja v E. Dosegel priznanje esp. gibanja pri
UNESCO.

Prvi uâbenik v slovenôâini: Popolna slovnica espe-

rantskega jezika, Ljudovit Koser, Zagreb 1910.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

172

Najpomembnejôislovenski uâbenik: Prof. Rudolf

Rakuôa, Esperanto, teâaj za samouke, ôole in teâaje (prva
izdaja 1936, druga in tretja po 2. svetovni vojni, nato fo-
tokopirani ponatisi.

Izdanih knjig: Prek 50.000
Âasopisov in biltenov: 200
Radijskih postaj, ki oddajajo v esperantu: 10
Univerza v esperantu: Akademio Internacia de la Sci-

encoj San Marino (od leta 1985).

Katedra za esperanto: Univerza Eötvös Loránd v

Budimpeôti

Lektorati in univerzitetni teâaji esperanta: Na ôte-

vilnih univerzah (v Avstriji ôtirje).

Svetovno srediôâe gibanja za esperanto: Universa-

la Esperanto-Asocio (Svetovna esperantska zveza) s se-
deòem v Rotterdamu na Nizozemskem.

Ôtevilo esperantistov: Ga ni mogoâe ugotoviti, oce-

ne se gibljejo med pol milijona do desetih milijonov.
Najbolj verjetno ôtevilo 2 milijona.

Status v mednarodnih organizacijah: UNESCO,

P.E.N.

Osrednja revija: Esperanto (meseânik, izhaja pri UEA

v Rotterdamu)

Osrednja mladinska revija: Kontakto (izhaja âetrt-

letno pri UEA)

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

173

Glavni magazin: Monato (meseânik, izhaja v Ant-

verpnu)

Glavni literarni reviji: Literatura foiro (ôtirikrat letno,

izhaja v ôvici); Fonto (meseâno, izhaja v Braziliji)

Glavna kulturna revija: La Gazeto (izhaja meseâno,

v Franciji)

Filozofska revija: Simpozio (izhaja v Braziliji)
Glavna katoliôka revija: Espero katolika (dvomeseâ-

no, izhaja v Rimu od 1903)

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

174

Kratek prikaz mednarodnega jezika

esperanta

sperantski pravopis je fonetiâen. Ârke, ki se razliku

jejo od slovenskih, so:

Ç, ç = â
Ÿ, ÿ = ô
Î, î = ò
¯, ¸ = Dò
˘, ˛, = H (trdo)
Û, û = U (skupaj s predhodnim samoglasnikom a

ali e kot dvoglas aû, eû).

Poudarek je vedno na predzadnjem zlogu. Âe je bes-

eda zaradi izpusta samostalniôke konânice -o apostro-
firana, je poudarek na koncu.

Esperanto pozna doloâni âlen »la«, ki ne izraòa spo-

la, temveâ doloâenost, znanost ali absolutnost besede,
pred katero stoji.

Besede so sestavljene iz korenov s stalnim pomenom,

konânic za besedne vrste, konânic za mnoòino in akuza-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

175

tiv, predpon in pripon za dopolnjevanje oz. spreminjan-
je pomena. Vse te sestavine je mogoâe z upoôtevanjem
logike in smiselnosti prosto sestavljati, kar pomeni, da
lahko iz enega korena izvedemo tudi do 20 novih besed.
Viri esperantskega besediôâa so trije: univerzalni slovar,
kakor ga je sestavil oâe medn. jezika Zamenhof; sestav-
ljanje novih besed s pomoâjo kombiniranja besednih
sestavin; uvajanje neologizmov. Tako so vse »tujke«, ki
imajo univerzalen pomen, samodejno tudi esperantske
besede.

Samostalniki se brez izjeme konâujejo na -o (hom’o =

âlovek). — Normalno obrazil od korena seveda ne loâu-
jemo z apostrofom! — Mnoòino naredimo s konânico -
j, ki jo pritaknemo besedi v osnovni obliki (hom’o’j =
ljudje). Toòilnik oz. akuzativ naredimo s konânico -n, ki
jo pritaknemo samostalniku v ednini ali mnoòini (ho-
m’o’n = âloveka; hom’o’j’n = ljudi). V smislu obrazil ima
esperanto tako samo dva sklona: imenovalnik in toòil-
nik. Tako jasno razlikuje osebek od predmeta, âesar mo-
derni zahodni jeziki v glavnem ne morejo in imajo zato
strogo doloâen besedni red. V esperantu pa je besedni
red zaradi jasnosti tega razlikovanja zelo svoboden.
Druge »sklone« delamo v esperantu tako kakor v mo-
dernih romanskih in germanskih jezikih, z rabo predlo-
gov, za katerimi je samostalnik vedno v imenovalniku

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

176

(de homo = od âloveka; al homo = k âloveku; kun homo
= s âlovekom itd.) Teh »sklonov« je torej toliko, kolikor
je predlogov. Samostalniki v esperantu nimajo spolne
oznaâenosti, ker obstaja samo naravni spol, ki ga izra-
òamo z osebnim zaimkom za òensko bitje (ÿi = ona) ali
s pripono -in, ki tudi oznaâuje òensko bitje (knabo =
deâek ~ knab’in’o = deklica). Konânica -o torej ne izraòa
moôkosti, temveâ samo idejo samostalnika!

Pridevniki se brez izjeme konâujejo na -a (grand’a =

velik). Tudi pridevnik sklanjamo enako kakor samostal-
nik, z dodatkom konânice -n; mnoòino naredimo z do-
datkom konânice -j. Pridevnik se v sklonu in ôtevilu uje-
ma s samostalnikom (granda homo, grandan homon,
grandaj homoj, grandajn homojn...). Pridevnike stopnju-
jemo s predlogoma pli ol (bolj od) in plej el (najbolj iz-
med). Pridevniôka konânica -a ne izraòa òenskega spo-
la, temveâ samo idejo kvalitete oz. lastnosti, kar je vse-
bina pridevniôke besedne vrste.

Prislovi se konâujejo na -e (bel’e = lepó). Stopnjujemo

jih enako kakor pridevnke (pli bele = lepôe; plej bele =
najlepôe). Obstaja pa tudi vrsta korenskih prislovov na
-aô (hodiaô = danes; baldaô = kmalu), kjer dvoglasnik -
aô ne ôteje kot obrazilo, temveâ je del besednega korena.
Âe takim besedam dodamo òe znana obrazila za
izraòanje besednih vrst, dobimo prislovne samostalnike

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

177

(baldaô’o = skorajônjost); prislovne pridevnike (baldaô’a
= skorajônji) ali celo prislovne prislove (baldaô’e = sko-
rajônje, na skorajônji naâin).

Glagoli se v nedoloâniku brez izjeme konâujejo na -i

(parol’i = govoriti). Osebne glagolske oblike (spregatev)
tvorimo tako, da sestavljamo osebne zaimke (mi = jaz;
vi = ti, vi; li = on; ôi = ona; ôi = to, ono; ni = mi; vi = vi;
ili = oni) z glagolskimi oblikami za tri âase, pogojnik,
velelnik in òelelnik. Konânica za preteklost je -is (mi pa-
rol’is = govoril sem); za sedanjost -as (li parol’as = on
govori); za prihodnost -os (ili parol’os = govorili, govo-
rile bodo). Konânica za pogojnik je -us (ôi parol’us = ona
bi govorila). Velelnik delamo s konânico -u (Parol’u! =
govori!). Îelelno obliko pa delamo z velelniôko konâni-
co in predlogom ke (Mi dezir’as, ke li parol’u! = Îelim, da
bi on govoril!). Poleg osnovnih glagolskih oblik pa ima-
mo ôe sestavljene s tvornimi in trpnimi deleòniki. Tvorni
deleòniki so: -inta (za preteklost), -anta (za sedanjost) in
-onta (za prihodnost). Trpni deleòniki so -ita, ata, ota. S
sestavo pomoònega glagola v ustrezni osebi in âasu oz.
naklonu in ustreznega deleònika, lahko dobimo popol-
no simetriâno tabelo tvornih in trpnih glagolskih oblik,
kakrône ne pozna noben drug jezik. (Npr.: Mi est’as pa-
rol’ant’a pri la tasko, kiu est’as far’ot’a = Govorim o na-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

178

logi, ki jo bo treba narediti. Dobesedno: Sem govoreâ o
nalogi, ki bo narejena.)

Ôtevniki: unu (1), du (2), tri (3), kvar (4), kvin (5), ses

(6), sep (7), ok (8), naô (9), dek (10), dek unu (11), dek du
(12) dudek (20), tridek (30), tridek kvin (35), cent (100),
cent tridek kvin (135), mil (1000), mil ducent tridek kvin
(1235).

Vrstilne ôtevnike delamo z dodano pridevniôko konâ-

nico -a (unu’a = prvi; dektri’a = trinajsti). Loâilne ôtev-
nike delamo s prislovno konânico -e (unu’e = prviâ).
Mnoòilne s pripono -obl in prislovno konânico -e
(dek’obl’e pli = desetkrat veâ). Delilne ôtevnike delamo
s pripono -on (dek’on’o de = desetina od). Zbirne ôtev-
nike delamo s pripono -op (dek’op’e = v desetero, po
deset).

S predponami in priponami spreminjamo ali precizi-

ramo pomen besed. Tako obrnemo s predpono mal- po-
men osnovne besede v njeno nasprotje (granda ~
mal’granda = velik ~ majhen). S predpono ge- razôirimo
veljavo besede na pripadnike obeh spolov (sinjoro ~
ge’sinjor’o’j = gospod ~ gospodje in gospe). S predpono
fi- izrazimo zaniâljivost osnovnega pomena (ago ~ fi’ago
= dejanje ~ niâvredno, odurno dejanje) itd. S pripono -
eg poveâamo pomen (bel’a ~ bel’eg’a = lep ~ straôno lep).
S pripono -et zmanjôamo pomen (varm’a ~ varm’et’a =

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

179

topel ~ mlaâen) itd. Prav veliko ôtevilo takih predpon in
pripon daje esperantu neverjetno pomensko gibânost in
niansiranost. To pa ne pomeni, da poleg tako »konstru-
iranih« spremenjenih pomenov ni tudi neologizmov, s
katerimi vâasih bolj literarno izrazimo isto idejo. Tako je
mlaâen lahko poleg malvarmeta tudi tepida; sovraòiti je
poleg malami lahko tudi hati... Posebno v literarnem
jeziku je za skoraj vsako sestavljenko z mal- na voljo tudi
izvirna pridevniôka ali prislovna beseda, a v vsakdanjem
govoru so bolj v rabi predponske sestavljenke.

Esperantski stavek sledi logiki in tako ne dovoljuje

dvojnega zanikanja (kakor recimo slovenôâina) in ne
dvojnega toòilnika. Normalen vrstni red besed v stavku
je: osebek — povedek — predmet. Zaradi posebne oblike
za toòilnik pa je lahko besedni red veliko svobodnejôi,
kakor v drugih jezikih. To omogoâa stilistiâne uâinke in
posnemanje stilnih posebnosti drugih jezikov in celo
posameznih avtorjev, kar je v kakôni angleôâini nepreds-
tavljivo. Kdor bi bral Preôerna ali Cankarja v esperants-
kem prevodu, bi zaâuden odkril, da je esperantski pre-
vod enako ritmiziran kakor slovenski izvirnik.

Najpogostejôi predlogi: ôe (pri), per (s, z — kot sredst-

vo), kun (s, z — v druòbi), post (po), inter (med), antaô
(pred), pri (o), por (za), al (k, h), anstataô (namesto), ôis
(k, do), krom (razen), en (v), super (nad), sur (na), sub

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

180

(pod), apud (poleg), laô (po, v smislu...), malgraô (kljub),
po (po, npr. cena po kosu), sen (brez), preter (mimo), pro
(zaradi), tra (skozi), trans (onkraj), âirkaô (okoli, pribliò-
no), je (predlog brez posebnega pomena, rabljen, kadar
odnosa ni mogoâe doloâiti z drugimi predlogi: je kiu
horo = ob kateri uri) itd.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

181

Primer besedila v esperantu

Rekomendoj por la ¸usta vivo

Paÿu kvieta meze de svarmo kaj hasto — memoru, kiom
da paco troveblas en la silento. Laû viaj ebloj tenu bo-
najn rilatojn kun la aliaj homoj, sen perfidi vin mem.
Vian veron diskonigu trankvile kaj klare, aûskultu ankaû
la vortojn de la aliaj, eç de stultuloj kaj malkleruloj, an-
kaû ili havas ion por diri. Se vi komparas vin kun la ali-
aj, vi povas fari¸i vanta aû malkontenta, ja çiam ekzis-
tas homoj, pli kaj malpli bonaj ol vi. ¯oju pro viaj atingoj
kaj efektivigu viajn planojn. Vian laboron plenumu el via
tuta koro, eç se ¸i estas modesta. ¯i daûras kiel valoro
dum ÿan¸i¸oj de la sorto. Estu singarda en viaj agoj, çar
la mondo plenas de trompoj. Tio tamen ne kaÿÿirmu por
vi la veran virton; multaj homoj strebas al grandskalaj
idealoj kaj çie en la vivo abundas heroeco. Estu vi mem:
antaû çio ne kontraûstaru sentojn; ne rilatu cinike al
amo, çar starigite çe çiaspecaj indiferento kaj elrevi¸oj ¸i
eternas kvazaû herbo. Serene akceptu tion, kion portas
la jaroj, senamare rezignu pri la atributoj de juna¸o.
Evoluigu la kapablon de via spirito, ke ¸i povu vin pro-
tekti en malbonÿanco. Sed ne turmentu vin pro la kre-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

182

aîoj de via imagopovo. Multaj timoj naski¸as el laco kaj
soleco. Prudente vin disciplinu, sed ankaû traktu vin in-
dulge. Vi estas ido de la universo, vi rajtas ekzisti en ¸i
samtiel kiel la steloj aû la arboj, kaj çu estas por vi kla-
re aû ne, ne dubu pri tio, ke la universo estas tia, kia ¸i
devas esti. Tiel do estu en paco kun Dio, senkonsidere,
kion vi pensas pri lia ekzisto kaj senrigarde, kiaj estas
viaj deziroj: en la stratobruo kaj vivtumulto konservu
pacon kun via animo. Eç kun siaj iluzioj, penoj kaj va-
ni¸antaj revoj la mondo estas bela. Estu singarda kaj
klopodu esti feliça.

La supra teksto, datita per la jaro 1692,

estis trovita en la malnova pre¸ejo en Baltimoro.

Priporoâila za pravônje òivljenje

Mirno korakaj sredi vrveòa in hitenja — pomni, koliko
miru je mogoâe najti v tiôini. Kolikor je mogoâe, ohranjaj
dobre odnose z drugimi ljudmi, ne da bi pri tem izdal
samega sebe. Svojo resnico razôirjaj mirno in jasno, pris-
luhni tudi besedam drugih, celo besedam neumneòev in
nevedneòev, tudi ti imajo kaj povedati. Âe se primerjaô
z drugimi, se ti lahko zblede, saj bodo vedno obstajali
ljudje, ki bodo boljôi, pa tudi slabôi od tebe. Raduj se
svojih doseòkov in uresniâuj svoje naârte. Svoje delo
opravljaj z vsem srcem, tudi âe je skromno. Saj traja ka-
kor dragocenost skozi menjave usode. Pazi na svoja de-

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

183

janja, svet je poln prevar. To pa naj ne zakriva pred te-
boj resniâne vrline; mnogi ljudje si prizadevajo k velikim
idealom in povsod, kjer je òivljenje, je tudi obilo junaôt-
va. Bodi to, kar si: predvsem ne nasprotuj svojim ob-
âutjem; ne vedi se ciniâno do ljubezni, saj ta sredi vsa-
krône brezbriònosti in razoâaranj veâno poganja kakor
trava. Radostno sprejmi to, kar prinaôajo leta, brez gren-
kobe se poslovi od znamenj mladosti. Razvijaj zmoònos-
ti svojega duha, da te bo lahko ta obvaroval v nesreâi. A
ne muâi se z lastnimi predstavami. Ôtevilni strahovi se
rojevajo iz utrujenosti in osamljenosti. Razumno se pre-
dajaj disciplini, a hkrati ravnaj s seboj prizanesljivo. Si
otrok vesolja in imaô pravico do obstoja kakor zvezde ali
drevesa; in naj ti bo to jasno ali ne, ne dvomi o tem, da
je vesolje prav takôno, kakrôno mora biti. Bodi v miru z
Bogom, ne glede na to, kaj misliô o njegovem obstoju in
ne glede na to, kakône so tvoje òelje: sredi cestnega hru-
pa in òivljenjskih viharjev ohrani v svoji duôi mir. Celo
ob svojih iluzijah, naporih in neuresniâenih sanjah je
svet lep. Pazi nase in si prizadevaj za sreâo.

To besedilo, datirano z letnico 1692,

so naôli v stari cerkvi v Baltimorju.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

184

O esperantu lahko

kaj veâ preberete ôe v:

Marjorie Boulton, Zamenhof, oâe esperanta, (iz angleôâi-

ne Franc Ôrimpf) ZO Maribor, 1987

Janez Zadravec, Mednarodni jezik esperanto in jezikovna

demokracija (Dokumenti, 1. zvezek), Zveza druôtev za
mednarodni jezik esperanto, Ljubljana, 1996

Vinko Oôlak, Esperantska alternativa, Meddobje, Buenos

Aires, 1987 in âlanki v koledarjih celovôke in celjske
Mohorjeve, v slovenjgraôkih Odsevanjih, v reviji Ce-
lovôki Zvon; spremna beseda k prevodu Tagorejevih
novel Laâni kamni, MK Ljubljana, 1987 in drugod.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

185

Nauâite pa se ga lahko iz uâbenikov v

slovenôâini:

Rudolf Rakuôa, Esperanto za samouke, ôole in teâaje I. in

II., DZS Ljubljana, 1968

Lilia Fabretto, Esperanto simple (priredil Tone Logar),

broôura in kaseta, Ljubljana 1994

Zlatko Tiôljar in drugi, Esperanto (zagrebôka metoda),

Inter-kulturo, Maribor, 1996

Tone Logar, Dopisni teâaj Esperantskega turistiânega druô-

tva, Tavâarjeva 2, Ljubljana

Mica Petriâ, Slovensko-esperantski slovar, MK, Ljubljana,

1963

Otmar Avsec, Esperantsko-slovenski slovar, DZS, Ljublja-

na, 1955

Zlatko Tiôljar, Esperantsko-slovenski slovar, Inter-kulturo,

Maribor, 1997

Avsec-Jug-Zlatnar, Esperantsko-slovenski slovar. FF in

Zdruòenje za esperanto Slovenije, Ljubljana 1999

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

186

Nekaj za esperanto zanimivih naslovov

Zveza za esperanto Slovenije, p.p. 401, Tavâarjeva 2,

1001 Ljubljana, tel.: (061) 133 80 17

INTER-KULTURO, Besednjakova 1, 2103 Maribor, tel./

fax: (062) 100 669

Universala Esperanto-Asocio, Nieuwe Binnenweg 176,

NL-3015 BJ Rotterdam, tel.: +3110 436-1044

Internacia Esperanto-Muzeo, Hofburg, Bathyanystiege,

A-1010 Wien, tel.: (01) 53 55 145

Triesta Esperanto-Asocio, Via Crispi, 43, I-34100 Tries-

te/Trst, tel./fax: +39 40 763128

Naslov avtorja: Vinko Oôlak, Orelweg 1, A-9020 Klagen-

furt/Celovec, tel.: (0043-0463) 32-88-69

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

187

O avtorju

ojen leta 1947 v Slovenj Gradcu. Odraôâal v polk

meâki druòini na Prevaljah. Obiskoval osnovno

ôolo na Prevaljah in niòje razrede klasiâne gimnazije na
Ravnah. Maturiral na Ekonomski srednji ôoli v Slovenj
Gradcu 1967. Ôtudij politiânih ved na FSPN v Ljubljani.
Po daljôi prekinitvi nadaljeval ôtudij na Akademio Inter-
nacia de la Sciencoj v San Marinu, kjer je leta 1991 dip-
lomiral s stopnjo bakalavreata na temo »Dròavna filozo-
fija pri Novalisu«. V letu 1993 na isti akademiji ubranil
magistrsko nalogo z naslovom »Identiteta in komunika-
cija — na primeru manjôinskega problema na Koroô-
kem«. V letu 1983 preselitev v Celovec. Od leta 1989 za-
poslen pri Katoliôki akciji kot lektor in strokovni sodel-
avec.

Napisal:
Seizmograf âutov (pesniôka zbirka)
Pesniôki list 10 (pesniôka zbirka s Tisnikarjevimi ilustra-

cijami)

Pogovori pod ôotori (filozofija za odraôâajoâe)
Temelji humanizma (broôura)

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

188

Saj ni bilo nikoli drugaâe (literarni dnevnik)
Hagar (roman)
Jen la sablo el mia klepsidro (literarni dnevnik v esperan-

tu)

Âloveka nikar (roman)
Dvojeziâno je bolje (roman)
Obletnica mature (roman)
Shakludantoj (drama v esperantu)
La klarigo de Ksantipa (monodrama v esperantu)
Kaino kaj Habelo (esej v esperantu)
Enkonduko en la filozofian pensadon I, II (ôtudijsko gradi-

vo o osnovah filozofije, v esperantu)

Pismo prijateljem o esperantu (monografija o mednarod-

nem jeziku)

Postati ob kneòjem kamnu (eseji)
La malbabela jaro (dnevnik v esperantu)
Iz dnevnika (dnevnik za leti 1979/1980)
Pisma vzgojiteljem (esej o vzgoji)
Âetrti mag (filozofija v zgodbi)
Tri usode (biografski eseji o Tisnikarju, Nikoliçu in Pud-

garjevi)

Tri barve sveta (eseji)
Vâasih je tudi misliti uòitek (filozofski esej in sentence)

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

189

Prevedel:
Tagore, Rabindranath: Sadhana (iz angleôâine)
Tagore, Rabindranath: Laâni kamni (novele — iz es-

peranta in iz angleôâine)

Antologija: Koôara âlovekovega srca (del prevodov sodob-

ne indijske poezije — iz angleôâine)

Privat, Edmond: Gandijevo òivljenje (prevod esperantske

biografije)

Ôtimec, Spomenka: Senca nad pokrajino duôe, (roman, ki

ga je avtorica napisala v esperantu)

Antologija: Sunflanke de Alpoj (prevod sodobne sloven-

ske kratke proze v esperanto)

Zweig, Stefan: Die Schachnovelle (prevod iz nemôâine v

esperanto)

Capuder, Andrej: La vipo kaj la turbo (prevod romana Biâ

in vrtavka v esperanto)

Rebula, Alojz: Morgaô ek transjordanen (prevod romana

Jutri âez Jordan v esperanto)

Cankar, Ivan: La domo de Maria Helpantino (prevod po-

vesti Hiôa Marije pomoânice v
esperanto)

Watzlawik, Paul: Da bi laòje bili nesreâni (prevod iz

nemôâine)

Baum, Wilhelm: Karl R. Popper in kritiâni racionalizem

(prevod iz nemôâine)

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

190

Baum, Wilhelm: Ludwig Wittgenstein med mistiko in lo-

giko (prevod iz nemôâine)

Kapp, Josef: Franjo (prevod iz nemôâine)
Haecker, Theodor: Vergil, Vater des Abendlandes (prevod

v esperanto in slovenôâino)

Haecker, Theodor: âlovekov duh in resniânost (prevod iz

nemôâine)

Objavlja v slovenskih, avstrijskih in esperantskih re-

vijah.

Do leta 1998 glavni urednik vseslovenske revije Ce-

lovôki Zvon. Vodja literarne delavnice in literarno kritiâne
prireditve Knjiòne presoje na Koroôkem. Urednik filozof-
ske serije »Sokratovi otroci« pri Mohorjevi v Celovcu.

BES

POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTU

191

Document Outline

Vsebina

Wyszukiwarka

Podobne podstrony:
Vinko Ošlak Tri barve sveta
Vinko Ošlak Včasih je tudi misliti užitek
ESPERANTO Wprowadzenie do nauki języka międzynarodowego
Gramatyka jezyka esperanto
Gramatyka języka esperanto
(LIBRO EO) Sylla Chaves Rapida Kurso de Esperanto
globo9a kumano katsura me espera SDKGIPAEEZWQPYO3XHJBWXMQK5YKBZ6JRHK2PVA
Kurso de Esperanto
MANUALE DI ESPERANTO
esperancko angielski
Esperanto, lingwistyczne podstawy inf
Piron Claude - Czym jest esperanto, Języki obce(1)
Diccionario De Esperanto
Eugenio Siller Te Esperaré
Międzynarodowy język esperanto na usługach chrześcijan i kościoła, Języki obce(1)
Jak publikować w języku Esperanto, Języki obce(1)
Esperantilo - instrukcja, Języki obce(1)
Vou esperar a lua voltar

więcej podobnych podstron

Vinko Ošlak Pojasnilo prijateljem o esperantu

Document Outline