J O Ž E T O P O R I Š I Č

SLOVENSKI

K N J I Ž N I J E Z IK

1

1965

Z A L O Ž B A O B Z O R J A M A R I B O R

brazda, rž, pšenica, ječm en , oves, ajda, koruza, riž, fižo l, log,
grah, leča, stročnica, proso, žito, pesa, repa, rdeča pesa, slad­

korna pesa, okopanina, zrno, stro k, klas, lat, gom olj, kro m p ir,
pleve, m e k in e , resa, kolence, storž, zem lja , gruda.

5

K A SN A PR A SLO V A N ŠC lN A IN M LADA SLO V EN ŠČIN A

V si staro cerk v en o slo v an sk i spom eniki so zap isan i ali v gla­

golici ali v cirilici. S lovenski B rižin sk i spom eniki se od n jih

m očno ločijo že po tem , da so zap isan i v latinici. V eliko zn an ­

stv en ik o v slav isto v jih k lju b te m u p o v ezu je s sta ro c e rk v e n o -
slovanskim slovstvom . S lovenski jezikoslovci in lite ra rn i zgo­

d o v in a rji so prepogosto z a g o v a rja li neod v isn o st B rižin sk ih

spom enikov od staro cerk v e n o slo v an sk e književ n o sti. V en d ar
m a rsik a j priča, d a b i d ru g i — m o rd a tu d i tr e tji — B rižin sk i
spom enik u te g n il im eti n e k aj staro cerk v en o slo v an sk ih potez.

B rižinski spom eniki so prepisi, in vse se zdi, da je v zvezi

z n jim i m ed Slovenci nastalo nekako pisno jezikovno izročilo.
N anj kaže tudi po zapisu veliko m lajši R ateški rokopis, o katerem
bomo še govorili. V endar m očno to izročilo ni bilo, saj po B ri­

žinskih spom enikih za več stoletij nim am o več ta k ih neposrednih
jezikovnih p ričevanj o razvoju slovenskega jezika.

V B rižin sk ih spom en ik ih še ni dokazov za n a re č n i razvoj

v slovenskem jeziku. T u d i n jih o v o besedišče je čisto slovansko,
tu jk e — posebno n em šk e — še niso v d rle v anje. P ač pa
opažam o, d a se je v p liv n em ščin e n a slovenski jezik v e n d a rle
že začel, č etu d i m anj očitno. T u in ta m je n a m reč b esed n a zveza

za su k a n a po nem ško: tak o izp o v e d e n bodo m o jih greh n a ­
m esto sp o vem se sv o jih greh(ov). A to so m alen k o sti, saj je
p ri obeh sp ovednih obrazcih — vem o, d a sta p re v e d e n a iz
nem ščine ■

— p re v a ja le c z n a l n a jti a li n a p ra v iti dobro slovansko

besedo, m edtem ko v jezik u ra te šk e g a in stišk eg a ro k o p isa n i

tako, še m an j pozneje v spisih m nogih p ro te sta n to v : te d a j so

nam esto d o b rih in zn an ih slo v en sk ih besed je m a li pogosto

tu d i nem ške, k i so se m ed te m časom precej ra z širile tu d i že

m ed trd n o slovensko lju d stv o .

Seveda si n i m isliti, da tu d i do 10. sto letja , ko so bili n a ­

pisa n i B rižin sk i spom eniki, v slo v an sk i jezik n a ših p re d n ik o v

52

niso p rih a ja li germ an sk i, n em šk i izrazi. G otovo so, in v tem po­

gledu se n a ši p re d n ik i n e ločijo od d ra g ih S lovanov, k i so tu d i

sp reje m ali n o v e besede, delom a v zvezi z novim živ ljen jsk im
prostorom , še bolj p a v zvezi z novo k u ltu ro , proizvodnjo in

d ru žb en im u stro je m , ob k a te re g a so v no v i dom ovini zadevali
ali p a se v n je m celo — k a k o r poznejši Slovenci

tak o rekoč

potopili. B esede, k i smo jih tak o sp reje li, so se docela p r i­

lagodile slovanščini.

K do ki se teg a ni p rej naučil, večinom a sploh n e ve, da niso

nrvotno’ slovanske npr. nasled n je: javor, gredelj, krst, izba, kralj,
cerkev, lug, luk, zamorec, opica, kebel, pentlja■, pila, Venez, pop,
post, vreden, stopa, skrinja, troba, vaga, vitez, čebula, dila, krona,

kuhinja, m enih, pehar.

K o se je pozneje, tj. od 10. do 12. stol., g erm an izacija n a

S lovenskem še posebej o k rep ila, je v d rla v slovenščino v elik a
m nožica n e m šk ih besed. (Te k n již n i jezik pogosto preg an ja.)

To se je n a d a lje v a lo tu d i v 13., 14. in 15. sto letju , posebno po
m e stih in trg ih . Nič se zato n e čudim o, če v 16. sto le tju v je ­
ziku n a ših p ro te sta n tsk ih p isa te lje v pogosto berem o tu d i n e ­

p o tre b n e n em šk e besede.

Slovenci p a v zgodnjem sre d n je m v e k u niso p re je m a li

besed sam o od N em cev, tem več tu d i od R om anov, k i so živeli
ob n jih in m ed n jim i. Ko je v n a ših k r a jih rom ansko in ro m a­
n iz ira n o p re b iv a lstv o v te k u sto letij postalo slovansko, so n aši
p re d n ik i še vedno m ejili n a rom ansko p re b iv a lstv o večjega

dela Istre , p a tu d i n a F u rla n e in B enečane v Ita liji. N a za­

h o dni slovenski zem lji se je posebno dolgo o b d ržal k a r m ed

S lo v an i ro m a n sk i p a s tirs k i živelj, ra z e n teg a p a so im eli tu d i
fev d alci iz I ta lije pogosto posesti n a S lovenskem ; posebno
m očan je b il v p liv o glejskega p a tria r h a ta . Iz vseh te h v iro v
je p rišla m ed v sa k d a n je b e se d je v ečin e slo v en sk ih n arečij

kopica ro m a n sk ih besed.

N pr.: bajta, barigla, brenta, gajba, bala, barantati, barka,

birič bokal, bregeše, cekin, cer, čelada, čep, denar, dota, fužina,
golida, goljuf, hlače, jam bor, kostanj, m a j olika, m a n jka ti, oštir,
peča, pečati se, peza, pičel, pogača, podgana, račun, skleda, škatla,
škrlat, trop, štim a ti se, trum a, vatel, velja ti, žara.

V 13., posebno p a v 14. sto letju , k o lik o r n e že v desetem , je

b ila ob v o jn ih p ohodih m a d ž a rsk ih k ra lje v po slovenskem

53

ozem lju d an a lep a m ožnost, da se p ri n a s p rim ejo tu d i k ak e

m a d žarsk e besede (kakšne lah k o s tu jim posredovanjem ).

.

s Pe t naj bodo om enjene le n ek atere: bar(em), butara, betežen

čutara, gazda, hasniti, jezero (tisoč), kip, lopov, oproda, orjak,

rohneti, soba, šotor, šantati, tolovaj.

V 14. sto le tju so se n a m p rib liž a li še T u rk i; ti so v 15. sto-

le tj u grozovito p u sto šili po n a ših k ra jih . D elom a po posredo­
v a n ju H rv a to v in M adžarov se je p r i n a s p rije lo tu d i n ek aj
po izvoru tu rš k ih besed.

P r i m : baker, budalo, janičar, jarek, koliba, klobuk, telene,

tolmač, kragulj, top, torba, tovor, žep.

V aje

1. K a ko se je u v e lja v lja la slo ve n sk a je zik o v n a sa m o b itn o st

v p o zn em sre d n je m veku ? 2. P ovej, od k a te rih je z ik o v so v tem
času prih a ja le besede v slovenščino. 3. K a ko si zam išljaš, da

so tu je besede prihajale v naš jezik? 4. K a te ri je z ik , m en iš, bi
b il la h ko brez v sa k ršn ih izposojenk? (5). Določi, iz katerega

je zik a so sp rejete n a sled n je besede: top, račun, opica, soba,
butara, tolm ač, g o lju f, pičel, pehar, m a n jk a ti, bajta. — 6. A li
teče ali sto ji in ka kšn o je: vir, izv ir, p o to k, studenec, v o d n ja k ,

p otoček, vodica, kal, m la ka , rib n ik , luža, v e lik a luža, voda,

jezero, lokva, to lm u n , vrtin ec, to k , m o rje, ocean, sveto vn o

m orje, reka, ve le to k , rečni ro ka v, struga, obala, breg, obrežje,

p re liv , ožina, gladina, p o vršje, brzica, slap, vodopad, a k u m u la ­
cijsko jezero, kaluža, brozga, krnica, m la m o l, erozija, vo d o vje,

h u d o u rn ik, val, za je zite v , v o d n i rezervoar. 7. P o veži te p o jm e

na podlagi p re liv a n ja vode.

6

SLO V EN SK I JE Z IK V M L A JŠE M SR ED N JEM V EK U

Splošni razvoj

V sre d n je m v e k u je b il m očno ogrožen n e le slovenski

n a ro d n i obstoj, tem več tu d i slo v en sk i jezik. S e v e rn i d el n e ­
k d a n je g a slovenskega živ lja v V zhodnih A lp ah je b il v 13. sto ­

54

le tju že zelo pom ešan z Nem ci: tak o v d a n a šn ji vzhodni

T irolski, n a Z gornjem K oroškem in Z gornjem Š tajersk em .

Slovenski jezik o v n i otoki po te h k ra jih so v 14. in 15. sto le tju
popolnom a izginili. Slovensko se n a K oroškem in Š ta je rsk e m
u m ik a p ro ti črti, vzdolž k a te re p o tek a v 14. in 15. sto le tju

o blikujoča se sloven sk o -n em šk a jezik o v n a m e ja še danes.
2 e ta k r a t je šla od Z iljsk ih p la n in n a D obrač, severno od

V rbskega je z e ra in G osposvetskega p o lja k Št. P a v lu v L a­

b o tsk i dolini, ob ju žn em ro b u A paške ko tlin e in n a to po se­
v ern e m ro b u S lovenskih goric in sev ern o od R adgone. J e ­
zikovna m eja n a z ahodu je o stala v b istv u n esp rem e n jen a, le
v ra v n i F u rla n iji in ob re k i B eli so b ili Slovenci ro m an iziran i.

N ap red o v al je slovenski jez ik od 14. stol. d a lje v sm eri

k T rstu ; slovanski živelj se je p ra v ta k o k re p il v K opru, Izoli

in P ira n u . P o lagom a so se slovenili tu d i Nem ci, k i so se bili

n aselili sre d i m ed Slovenci: že v 10. stol. n a D rav sk em polju,
v 11. na S orškem p olju, p ra v tak o v 10. stol. n a južnem K o­

roškem . V 13. in 14. stol. so se N em ci n a se lje v a li še v B aški
dolini, p ri Sorici in n a K očevskem . V te k u sto letij so se
poslovenili, kočevski p a so se m ed d ru g o svetovno vojno od­

selili n azaj v Nem čijo.

V zgodnjem sre d n je m veku, n e k ak o od 11. do 13. ali 14. stol.,

se je dotlej večidel en o tn i jezik Slovencev razcep il v več n a ­
rečij, ki v b istv u — le da še bolj ra z č le n jen a — o b stajajo

še danes in sm o jih uvodom a že om enili. Razlogi za n a sta n e k
n a re č ij se s k riv a jo seveda n a jp re j v je zik u sam em . Ta se
zm eraj sp rem in ja, zato ga — k a k o r re k e — n i m ogoče v k o v ati
v n ep rem ičn o st. P o seb n o st p ri n a s ta n k u slovenskih n are čij pa

je ta, d a jih je toliko n a ta k o m a jh n e m ozem lju. D a se je

slo v an sk a govorica p re j sk o raj 1000 le t o h ra n ila m alo sp re­

m e n jen a, sedaj p a se ta k o naglo p re o b lik u je , je gotovo isk ati
razlog tu d i v sp re m e n je n ih ra z m e rah , v k a te rih so se znašli

n je n i nosilci. Gotovo so im e le p ri tem svojo vlogo zem lje­
pisn e ra z m e re slovenskega ozem lja — visoke g o rsk e verige,
gozdovi, m o čv irja — k i so o teževale s tik m ed slovensko go­

vorečim i. T oda te o v ire so bile že p re j, celih 400 let, od p ri­

h oda S lovanov do 10. sto le tja , p a niso povzročile pom em bne
n a re č n e razčlen itv e. G lav n i razlog za d ialek tizacijo p rv o tn e

slovenščine bo skoraj gotovo to, da m ed Slovenci ni bilo de­
ja n sk e g a k u ltu rn e g a , p o litičnega, trg o v sk eg a in cerkvenega

55

p ro m eta, k e r so b ili p rik le n je n i v o k v ir u p ra v n ih enot. V pli­

valo je tu d i sosedstvo s tak o različn im i lju d stv i, k o t so

M adžari, Nem ci, F u rla n i, istrsk i R om ani in H rv ati.

K a k o r se vidi v p liv tu jih jezikov n a slovenščino v besedah,

ta k o bi se d a l d o kazati tu d i n jih o v v p liv n a izg o v o m i n a č in

posam eznih besed in še posebej celotnih sam o sto jn ih sporočil,
stavkov.

P ra v po tipičnem »petju« v govoru n ajlaže spoznam o p rip ad n ik e

tega ali onega narečja. T ako ni mogoče u ta jiti, d a nas v govoru

P rim orcev in K raševcev m arsikaj spom inja n a n jihove rom anske
sosede, govorica P rek m u rcev m alo n a m adžarščino, ro v tarsk i način
govorjenja in ^ precej tu d i šta je rsk i v tem in onem spom inja na
nem ščino, naši ro jak i ob Sotli in K olpi — se n am zdi — zaviiaio

ze nekako po hrvaško, K o r o š c i... itd.

T oda n aj si bo vse to res, iz v seh n a re č n ih različn o sti od­

seva v e n d a rle e n k ra tn o u trip a n je slovenskega jezikovnega
je d ra , k i se je n a sp ro ti n eslo v an sk im sosedom znalo o h ra n iti,

n a sp ro ti slovanskem u h rv a šk e m u p a ra z v iti svojo sam o sto j­
nost. N avedim o n a jv a žn ejše: v sa slovenska n a re č ja n am esto
p rv o tn eg a naglaše vanj a zve zd a p oznajo zvezd a , nam esto zlato

zlato (vsaj prvotno), nam esto m e d ’a govore m eja (tako tu d i
k a jk av ci in čakavci), dolge sam o g lasn ik e ra z v ija jo d ru g a č e k a ­

k o r k ra tk e (prim . dolenjsko m u s t p ro ti nož), o h ra n ila so več
ali m an j dvojino, z opisnim i časi izp o d rin ila a o rist in im p e r-

fekt, izoblikovala m nožico sam osvojih veznikov in prislo v o v

in tu d i d ru g ih besed. Z a p o sled n je p rim e rja j: tu d i, toda, a m pak,

le, sicer, sploh, nocoj, ven d a r, in, precej, zastonj, ve so ljn i, tvo r,

trp lje n je , ž iv lje n je , ječa, sraga, p rešu štvo , dežela, starši, n o b e­
den,' sleherni; pom ensko p re m e n je n i izrazi so n p r. ž iv o t (p rv o t­

no živ lje n je ), pošten, b ra ti (prvotno sam o p red m ete, n p r. bo­

rovnice), o b lju b iti, pričati itd .; nova tv o rb a zaim k o v in p r i­
devnikov: ka kšen , k o lik ršen , k o lik eren , p re cejše n ; in še: prvič,

p rih o d n jič, za d n jič itd.

P riče razv o ja

D ok u m en to v za n a re č n i razv o j slovenskega je z ik a nim am o

veliko. Z a koroško n a rečn o sk u p in o im am o p rič e v a n je iz za­
četk a 13. stol., ko je (1. 1227) vojv o d a B e rn h a rd s p re je l v Ve­
n ero p reoblečenega U lrik a L iech ten stein sk eg a z besedam i:
B uge vas p rim i, k ra lje v a V e n u s ( = Bog v a s sp rejm i, k ra ljic a

56

V e n e ra ). (K o ro šk i b i b il

u

iz o v b e s e d i

buge.) Z gled

g o re n js k e g a

s re d n je v e š k e g a g o v o ra n a m d a je

R a te šk i

a li

C elo vški rokopis,

k i j e v o h r a n je n i o b lik i z a p is a n s r e d i

d ru g e

p o lo v ic e

14.

s to ­

le tja . D o le n jšč in o n a m p o t r j u j e

S tis k i rokopis

(z a č e te k

15.

stol.),

b e n e šk o slo v e n šč in o

C edadski rokopis

s k o n c a

15.

sto l., k i p a

je n a n j m e n d a v p liv a la č a k a v š č in a .

V R a te ške m rokopisu so v d an a šn je m kn jižn em jeziku ozki

naelašeni dolgi o-ji zapisani po gorenjskem izgovoru kot o (gospod),

nam esto ja ta je p ra v ta k o — z eno izjem o

pisan gorenjski e

(zieaa) nam esto šč se piše š (krša n stvu), nam esto koncm ce -o

v edninskem im enovalniku srednjega spola se pise -u (bogastvu),

nam esto končnice -ega pa berem o -iga (vsemogociga) ali -ga

(tvo jga),

za prv o tn i dolgi polglasnik berem o a (s tabo); izrazito

nekoroško je tu d i jast za jaz. N ekaj m alega j e v R ateškem rokopis
tudi ziliskih jezikovnih posebnosti: šč (odpuščamo), n iz m in
v p ridevniški končnici nam esto gorenjskega i (nasen — našem).

Se bolj so zanim ive druge stv ari: nam esto k i se u p o ra b lja kir,

nam esto k o n ča ja -em v 1. os. ednine končaj -o (verujo) v

r a b i

j e se

ao rist (ide. vsta), sk la n ja n je sam ostalnika oce po zgledu

oča rod. oče, tož. očo), rodilnik od gospod se starinsko glasi gospod ,

prih o d n ji čas je izražen tako: im a p riti = bo prišel.

o d t°o d \

ie še ino, k a r pom eni in in tudi, m e j — m ed, divica,, od. tod%

izku šb a - skušnjava, sv etiko v = sv etn iko v, le _ te m y ec’ |

~

noben, života = telesa. P redlog v so izgovarjali — k o t se danes

u. Tudi germ anizm ov (tako im enujem o sposojenke iz nem ščine

in sploh po nem škem način u zasukano slovensko besedo) ne
m a n jk a: dolu ide, gori vsta, gnada (milost), leben (življenje). Stilska

zanim ivost je p rila stek za odnosnico: kru h nas, dolge nase^ oco
vsemogociga. Bogastvu v pom enu kraljestvo kaze n a časovno d aljni
n a sta n e k teg a besedila, ki je o h ranjeno sam o v prepisu.

K ako p a se nam p re d sta v lja d olenjscina iz Stiskega rokopisa.

N am esto ja ta berem o ej (dejlam , grejhu, tejm ), k n jižn i ozki o je

podan z u (gospudi, od buga), šč je o h ran je n o (gosposcino) končni
-o ie -u (stanovitu). K ak o r v R ateškem rokopisu berem o tu d i v Sti-
škera n am esto nenaglašenega ja ta i (zapuvidi, _ lubigd) ali p a 0

(mojaa). Osebni zaimek za 1. osebo ednine se glasi ja. (je), kar je na

vzhodu Slovenije še danes slišati k o t inačico k jaz, m nam esto ki
oz. ka teri se ra b i kir, rod. kigar, orod. s kem er. V I . o t o n s k i osebi
p ri glagolih je spet končaj -o: proso, oblublo, odpusco, pac p a m
več sledu o aoristu. Oča, očo in oče — v se tro je je to z ilm k ednine,

gospod im a v rod., daj. in tož. ed. končnico -i: gospudi. — P o ­
sam ezne zanim ivosti so še: poleg in u se rab i tu d i i, k i pom eni
in tudi, k ir pom eni tu d i ker, bug je ubog, ovarovati je obvarovati,

n am esto našega sedanjega ali — ali berem o voli — voh, se je
o h ra n je n a raz lik a m ed m oči in m orati, orod. od m isel je m isel jo,

k azalni zaim ek je tudi še s (po sim životi, do seiga mal).

K ak o r R ateški tu d i S tiski rokopis ni brez germ anizm ov: h °fa rt

(nečim rnost), andoht (pobožnost, zbranost), fa rm a jšta r (župnik), fals

57

(narobe, kriv) leben (življenje), trošt (up), gnada (milost), žegnan
(blagoslovljen), m artra (muka), zasferžm ahal (zameril). Bolj skrivni

so: se dalzan dam (se krivim , obtožujem ), dopernesil (prispeval),
eden odlog (odlog), se vd a ti ti oblasti tiga hudiča (se vd ati oblasti
hudiča). V n asp ro tju s tem pa im am o tu d i lepe slovenske besede

in zveze: božje veže (cerkve), po pravdi (po pravici), rači (blago­
voli), cestu m u gostu, bridko rejvo m ejga sarca (grenko stisko
svojega srca) itd. Včasih je tu jk a u p o rab ljen a iz stilskih, lepotnih
razlogov: m i rac i po sim živ o tu ta večni lebn dati, m ilost inu

gnaaa. — v Cesceni so jezikovne posebnosti češkega jezika: k teb e,

vpijem e, odvetniče, Jezuse (rod. ed.), svetega križe.

Razgled

S lovenski jezik je v sre d n je m v e k u v svojem d ru žb en em

položaju p re s ta ja l težke u re. Bolj ali m an j je b il om ejen na
p rep ro sto ljudstvo. M edtem ko so d ru g i n a ro d n i jezik i v sre d ­
n je m v ek u končno k re p k o zaživeli tu d i v k n jig i in sploh
v k u ltu rn i vlogi, je slovenski ta k o v išjo vlogo p ri ustoliče­

v a n ju knezov n a G osposvetskem p o lju celo izgubil. Sam o
izjem om a (kot se v idi iz o b ra v n a v e spom enikov) si jo je
o h ra n il ali celo p rid o b il. Je z ik i zgodovinsko sre č n e jših n a ­
rodov, n p r. češki, ita lija n sk i, nem ški, so b ili že nosilci izrazitih

književnosti, slovenski jezik se je p ro ti k oncu 15. stol in v p rv i
polovici 16. stol. u p o ra b lja l n ek aj več kom aj v cerk v i in

v p rav u . M orale so se s p ro te stan tiz m o m z g an iti čisto n ove
duhovne sile, da so tu d i slovenski jezik la h k o po v zd ig n ile n a
sto p n jo k n jižev n o sti in ta k o tu d i širšim slovenskim krogom
om ogočile u d eleže v an je v d u h o v n em b o g astv u ta k ra tn e g a

sveta.

&

V aje

1. K ako se je p rem ik a la slo ven ska je zik o v n a m eja od n a ­

selitve naših p re d n ik o v do danes? 2. K a j ve š o usodi n e m šk ih

je zik o v n ih o to ko v na S lo v e n sk e m ? 3. Če poznaš slo v en ske

je zik o v n e sosede: k a j sp o m in ja n a n je p ri slo v e n sk ih narečjih?
4. S i si za p o m n il n e k a j b istv e n ih značilnosti slovenščine, tako
im en o va n ih slovenizm ov? 5. K a j je razlog silni n arečni razčle­
n je n o sti slovenskega je zika ? 6. O glej si n a sled n ji o d lo m ek iz
R ateškega rokopisa in u g o ta v lja j značilnosti njeg o veg a je zik a
tako, da ga p o m erja š e n k ra t ob k n již n i je zik , drugič ob svoje

58