BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Marija Jelen-Brenãiã

Vzdih cvetne

dobrave

Spev tihe doline

2. zvezek

BES

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

BES

Marija Jelen-Brenãiã
VZDIH CVETNE DOBRAVE
Spev tihe doline — 2. zvezek

Tiskana izdaja je iz‰la v samozaloÏbi,
·t. Ilj pri Velenju, 1968.

To izdajo pripravili Simon in Barbara
Lenarãiã ter Franko Luin.

ISBN 91-7301-315-3

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Vsebina

Pesmi moje prve . . .

Slavãek bo po svoje pel!

In zato se mrtev zdi mi . . .

Jaz ne vem, zakaj . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kaj neki bi tukaj poãel?

24. september

Pozabi me!

Kakor izgubljena ptica . . .

Videl in vedel bo‰!

Kresni veãer je nocoj!

V svet bi od‰la . . .

Vse zaman!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Pesmi moje prve . . .

Pesmi, moje prve pesmi
sem seÏgala —
niti ena ãrka ni od
vseh ostala . . .

Pa ãez griãek sem v gozdove
‰la zelene,
kjer bile so prve pesmi
porojene.

Kot nekdaj, je jokal slavec
v temnih lesih,
vir ‰umljal, drhtelo listje
na drevesih.

V bridkih je spominih du‰a
zajokala —
iz globin srca je nova
pesem vstala.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Vstala? — Ne! — Îe v prvem hipu
zamorjena,
vztrepetala je, kot ptiãka
obstreljena . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Veter — kipar

Veter kot kipar ustvarja
kipe krasne
iz oblakov — vanje lije
Ïarke jasne.

Tke si rdeãa jadra — dolbe
ãolne modre;
oblikuje ovãkam belim
svetle kodre.

Kle‰e zlate in srebrne
si dvorane —
razprostre oblake, skupaj
spet jih zgane.

Veter, ti kipar, naredi
kip ‰e meni:
kaj v bodoãnosti me ãaka —
razodeni!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Veter zlat izkle‰e kriÏ in
belo krsto —
razvrsti za njo pogrebcev
dolgo vrsto . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Sama . . .

Mnogokrat je lice solza
porosila,
a me ni prijazna roka
tolaÏila.

·li so mimo mene redki
hipi sreãe —
izvabili smeh na ustne
mi trpeãe.

In v trenutkih takih sem si
zaÏelela,
da v objestni sreãi bi ves
svet objela!

Pokopala vse naãrtesem visoke —
zdaj prijateljske si veã ne
i‰ãem roke.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Saj je noã in dan odprta
ãrna jama —
ãe povsod! ‰e vanjo na‰la
pot bom — sama!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Grob

Grob. Beseda kratka, vendar
vse obseÏe,
kar ãloveka na Ïivljenje
zemsko veÏe.

To srce, ki je objelo
svet z Ïeljami,
poãivalo bo v globoki
tesni jami.

In oko, ki Ïejno zemlje
kras je pilo,
brez upora bo zaspalo
pod gomilo.

Mislim bo polet zabranjen
tja v vi‰ave —
mrtve bodo pod odejo
mehke trave.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

V zemlji bodo pokopani
vsi naãrti,
radost in bridkost v objemu
mrzle smrti.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Pokop

Mrzli plavajo vetrovi
iz daljave
in neso pogrebno pesem
ãez dobrave.

Kdo zaspal je? Kdo zasanjal
veãne sanje?
jokajo vetrovi. — Bridko
je spoznanje:

Nihãe ne solzi ob sveÏi
se gomili!
Meni iz oãesa grenka
solza sili.

âez dobrave mrzel, mrzel
dih zaveje:
Spomenik grenak spomin — in
grob srce je — — —

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Bridka Ïalost, dvom, obup in
skrb moreãa
so pogrebci — a mrliã je
tvoja sreãa! —

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Spomenik

Naj bo izmed mojih pesmi
tudi ena,
ki bo tvoja, ãisto tebi
posveãena.

Tebi, ki nikoli nisem
te poznala;
vendar kmalu ti enaka
bom postala.

Mirno spi‰, neznanec, v grobu —
mehka trava
ga prera‰ãa — z njo se veter
poigrava.

Nikdar ‰e med travo roÏa
ni vzcvetela —
in nikdar na grobu sveãa
‰e gorela.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Nihãe rekel ni, da umrl
si prerano —
jokal nihãe, kot nihãe ne
bo za mano.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Starãek modruje

O kako si sreãna, drobna
lastovica —
‰viga‰ sem in tja pod nebom
kakor p‰ica*.

Domek tvoj pod streho mojo
tu pripet je —
tebi v nebesne modrine
prost polet je.

Pred uboÏno koão starec
jaz samevam
in na soncu trudne ude
si ogrevam.

Nisem nevo‰ãljiv ti, ptica —
saj vse mine:
tvoja radost, kakor moje
boleãine.

* p‰ica = pu‰ãica

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Mene tukaj, tebe ãaka
smrt na poti —
ti hiti‰ ji, meni sama
gre naproti.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Siromak

Brat moj kamen, bela cesta
sestra moja,
tira me naprej brez konca,
brez pokoja.

Kadar jaz odhajam, nihãe
ne Ïaluje;
ko se vraãam, nihãe me ne
priãakuje.

Kadar grem skoz gozd, ‰e ptice
onemijo —
drobni Ïarki sonca plaho
v mé strmijo.

·umljajoãega studenca
spev utihne —
med vrhovi drevja veter
glasno vzdihne.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Po obrazu bijejo me
dolge veje — — —
V gozdu je temno, a v srcu
‰e temneje — — —

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Nemi ptiãek poje

V vrabãjem gnezdu se izvalil
droben ptiãek
na pogled ves tak je, kakor
vsak vrabiãek.

A ni bil predrzen — vpil ni
kot vrabiãi.
Da je gluh in nem, so rekli
drugi ptiãi.

A nocoj, ko v dalji slavci
Ïvrgolijo —
nemi ptiãek poje isto
melodijo . . .

Vrabci vrÏejo ga iz gnezda.
V temni noãi
ptiãek poje, plaka, i‰ãe
si pomoãi.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Ganjeni so res od pesmi
poslu‰avci,
a ne marajo ga vrabci
in ne slavci!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Slavãek bo po svoje pel!

Z gozda ves radosten slavãek
odletel je —
sonãecu v pozdrav in roÏam
zaÏgolel je.

Vsa zavzeta poslu‰ala
je poljana.
V zraku pa se je zadrla
ãrna vrana

in zakriãala je ‰oja
na strni‰ãu
in zavre‰ãal pav prevzeten
na dvori‰ãu.

Res kriãaãi slavca spev so
preglasili,
a njegove pesmi niso
umorili.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Slavãek bo po svoje pel, po
svoje plakal —
s ‰ojo, s pavom ne vre‰ãal, ne
z vrano krakal!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

In zato se mrtev zdi mi . . .

Kar ãez noã iz tal je tisoã
roÏ pognalo;
zemljo je pokrilo cvetno
pregrinjalo.

Spet odmevajo pod nebom
glasni spevi
ptiãic — k nam pri‰li so jasni,
zlati dnevi.

Jate ptic so se iz juga
povrnile —
slavãka ni, ki lani pel je
pesmi mile.

Tiste roÏe, ki so lani
ovenele,
vem, da letos veã ne bodo
mi vzcvetele.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Mojih roÏ ni, slavãka ne, ki
pel je meni —
in zato se mrtev zdi mi
gaj zeleni.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Zlate zanke

Vsako jutro v srcu zrase
sladka nada —
v njene mreÏe se ujame
du‰a mlada.

Nada plete krog srca mi
niti tanke;
spretno veÏe, drzno spaja
zlate zanke.

NeÏno krog srca mi svilnih
nitk nasnuje —
v jeão sanj prelepih mlado
du‰o vkuje.

Sonca Ïar razkrije zmoto
v moji du‰i —
mreÏo nád raztrga — jeão
sanj razru‰i.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Vsako jutro v srcu sladka
nada zrase —
neizpolnjeno zveãer spet
zaprem vase . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

List je odpadel

Skoz drevesne krone vetriã
zapihljal je.
Predme na steptano stezo
listiã pal je.

Vse lesovje vztrepetalo
je veselo,
v lahnem vetriãu pre‰erno
za‰umelo.

Jaz pomislila sem: Mar Ïe
res jesen je?
Vse je v polni rasti, list le
ta rumen je.

Ah, seveda. saj Ïe tudi
sred poletja
list premnog odpade, zvene
mnogo cvetja.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Ne le sred poletja — v zgodnji
Ïe pomladi
mnogo lepih sanj umrje
v du‰i mladi!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Mimo plula je . . .

Svet je bil en sam smehljaj . . . Svod
zagrnili
so oblaki rdeãi, kakor
kri bi pili.

Pritajeno so gozdovi
‰elesteli:
svojo ãudeÏno skrivnostno
pesem peli.

Mimo plula je prelepa
ãista sreãa —
ni ugrabila je roka
prebojeãa,

a objela jo je silna
moã spomina.
Zdaj mi v srcu spi, kot sladka
boleãina.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kakor ãrv na bolni bukvi
vrta, gloje —
in zato vse Ïalostne so
pesmi moje . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kdo bi vedel?

Lani stala je ob stezi
bukev bolna —
nanjo sedla je zelena
ptica, Ïolna.

Preperelo skorjo ji je
razkljuvala;
iz kotiãkov skritih ãrve
vse pobrala.

Letos pa je stara bukev
vsa zelena,
gladka in rastljiva, kakor
pomlajena.

Ptica, tudi v meni gloje
ãrv strupeni —
iz globin srca izderi
ga ‰e meni!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Ni prepozno? — ârv bridkosti
se zajedel
ni v srce Ïe pregloboko? —
Kdo bi vedel?

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kot privid . . .

Kot privid iz sanj veselih
prismehlja se
iz daljave lep spomin na
tiste ãase,

ko vesoljno stvarstvo se mi
je smehljalo —
in ‰e v solzah je veselje
poãivalo.

Ko ni mogla skrb v obup se
spremeniti;
boleãina ne srca si
osvojiti,

ker vso radost v mlado du‰o
sem prestregla
in bolest obãutka sreãe
ni presegla.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kot privid iz sanj veselih
prismehlja se
iz daljave lep spomin na
tiste ãase . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Jaz ne vem, zakaj . . .

Jaz ne vem, zakaj Ïelim si,
da bi bila
ãisto majhna — med cvetlice
bi se skrila.

Slu‰ala bi bistrih virãkov
Ïuborenje,
pesmi ptiãic in zelenih
vej ‰umenje.

V drobno bi srce ves nebes
zaklenila
in z oãmi vso prelepoto
stvarstva izpila.

Z veterãki bi se igrala
po gozdovih
in z metuljãki bi kramljala
na cvetovih.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

In nikdar nikoli ne bi
zla spoznala —
rada, rada ãisto majhna
bi postala!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Hrastiã

Vzpenjam se po pusti rebri,
kjer pozdravi
skrivljen me hrastiã na pusti
goliãavi.

Mnogo veãji ne — starej‰i
je od mene.
Vsako leto znova mlade
liste Ïene.

Ne su‰i se, toda v rasti
zaostal je —
paã v prepustem svetu mlado
kal pognal je.

Hrasti, ki so z njim vred rastli,
zdaj vrhove
dvigajo in zro ponosno
ãez lesove.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Moj hrastiã pa zelení in
smrti ãaka — — —
V upanju — bi skoro rekla —
sva enaka!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Na Rajnem griãu

Drevje in grmovje v puste
je meline
zakopalo in zarilo
korenine,

da noben viharni pi‰ jih
ne izruje —
strt in zlomljen bo naj hrast, pa
‰e kljubuje!

In krivenãasto grmiãje
goliãave
je prerastlo — vmes ‰trlijo
‰opi trave.

Trava je tako steptana,
da ne ‰kodi
ji, pa ãe jo vsak dan znova
kdo pohodi.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Na‰a srca so poniÏna
in teptana —
na‰a srca so v to zemljo
zakopana . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kot cvetje . . .

Krog doline na‰e griãki
so poniÏni —
za sveta vrvenje, boj in
hrup brezbriÏni.

Sami vase zatopljeni
so ãudaki
mrko resni — in ljudje smo
ravno taki!

Sreãe priãakujemo brez
hrepenenja —
in ne prosimo tolaÏbe
v dneh trpljenja.

Minejo otrokom leta
brez mladosti —
mró Ïivljenja polni starci
brez bridkosti.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Rod za rodom nemo umira,
kot poleti
cvetje mre na poko‰eni
senoÏeti.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

âe ne bi . . .

Bukev nagne se k topolu
in bojeãe
s tihim, pritajenim glasom
za‰epeãe:

»Ve‰ li, sosed, da so vãeraj
Ïe ob zarji
tukaj mimo po stezici
‰li drvarji?«

»Vem!« — odvrne topol. »In so
govorili,
da iz nas vseh bodo drva
naredili!«

V silnem strahu zatrepeãe
gozd mogoãen,
a iz hrasta se odzove
glas odloãen:

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

»Mi nikoli videli ne
bi ognji‰ãa,
ãe sekiram ne bi dali
topori‰ãa!«

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Ni ãasa!

Vre v daljavo brez poãitka
ljudska masa —
misliti: od kod in kam? pa
nima ãasa . . .

Vzhod. — Ljudje, kaj sonce je, ki
sije z neba?
»Luã. Elektrike podnevi
nam ni treba!«

Vi‰ek so dosegli sonca
Ïarki zlati.
»Hm! Ko bi v denar se dali
prekovati!«

In zaton. Îe starost sili
v ãrno jamo.
»Misliti na smrt ‰e jutri
ãas imamo!«

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Vre v daljavo brez poãitka
ljudska masa —
misliti: od kod in kam? pa
nima ãasa . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kot nekdaj . . .

âas se izpreminja — pravi
zgodovina,
toda vedno ista na‰a
je dolina.

Kot nekdaj, krivic ne‰teto
v nji kraljuje.
Hlapcev rod zaman pravice
priãakuje.

Ko objestni bogatin ga
bije v lice,
misli si: »Paã na tem svetu
ni pravice!«

In umika parij se na
stezi ozki,
da si taãic ne umaÏe
pes gosposki!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kot nekdaj, v okovih raja
mre tlaãanska!
Polna vzdihov je dolina
·entflorjanska . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

·tevilke smo . . .

Med stroji se gibljemo Anãke in Milke —
brez sonca minevajo mlada nam leta.
Saj nismo otroci in nismo dekleta:
ah, me smo ‰tevilke — brezãutne ‰tevilke!

Nam sreãe odloãena mera je piãla.
Vse ure z bridkostjo so nam zagrenjene.
Prav kot pri po‰tevanki smo razvr‰ãene:
nas vsaka ‰tevilka je — vsaka je — niãla!

Vrtijo se stroji, vrtijo, vrtijo — — —
nad njimi smo sklonjene me in hitimo . . .
Po sreãi, Ïivljenju zaman hrepenimo:
‰tevilke smo — drugi pa z nami mnoÏijo!

Solze, ki ãez lica ne smejo nam vreti,
nam kapljajo v srca — zapremo jih vase . . .
Verujemo, upamo v sreãnej‰e ãase . . .
Kako bi drugaãe paã mogle Ïiveti?

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Tam zunaj pomlad je vsa mila, brsteãa
nasula zelenja in cvetja na veje —
tam ptiãica poje in sonce se smeje —
tam zunaj je zdravje, veselje in sreãa!

Tam zunaj je zemlja, ki svobodno diha,
tam pesmi pastirjev doné ãez planine — — —
Me v molku obnavljamo svoje spomine
in vsaka od nas je vsa resna in tiha . . .

Vrtijo se stroji, vrtijo, vrtijo — — —
nad njimi smo sklonjene me in hitimo . . .
Po sreãi, Ïivljenju zaman hrepenimo:
‰tevilke smo — drugi pa z nami mnoÏijo!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kovinarji

Kujemo dan za dnem, noã za noãjo
sebi okove in drugim srebro.
Kaj Ïe skovali Ïeleznih smo spon,
ki bodo uklepale rok milijon.

K strojem uklenile so trudno telo
in se zarezale v Ïivo meso.
V peãi razbeljeni ogenj Ïari,
peãe v oãi in izpija nam kri.

V ãrni tovarni umira mladost —
zunaj je sonce in zlata prostost . . .
O, da med ãrnimi stenami sáj
ko‰ãek neba bi ugledali kdaj!

Toda pogled nam v nebo je zastrt:
zunaj Ïivljenje — v tovarni je — smrt!
Vãasih zaslutimo sredi noãi
tisto Ïivljenje, ki zunaj kipi.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Toda kaj, strojev orja‰kih ropot
mislim zaprl je tja v svobodo pot.
Sklanja nad delom trpinov se roj —
ah, saj ‰e srca postala so — stroj!

Delajo stroji in dela sto rok —
tisoã udarcev se zdruÏi v en zvok:
Kujemo dan za dnem, noã za noãjo
sebi okove in drugim srebro!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kaj pa naj povem?

Vsi mi pravijo, da sem bojeãa,
preponiÏna in preveã molãeãa.
Kaj pa naj povem, da vam bo v‰eã?
Sami veste dosti in preveã!

Kar pripovedujte, saj poslu‰am,
vse v spominu obdrÏati sku‰am,
saj je v kupu plev navodno skrit
tudi kupãek klenih zlatih Ïit.

Glasu prislu‰kujem, ne besedam:
ne v oãi, globoko v du‰o gledam.
Misli v lepo vrsto uredim,
v dno srca zaklenem in — molãim!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kaj neki bi tukaj poãel?

Sred mnoÏic sem tiho obstala —
zazrla se — kam? Sam Bog ve . . .
Z oãmi te paã nisem iskala,
iskalo te je le srce.

Predramilo me je vpra‰anje:
Kaj neki bi tukaj poãel?
Zrl mnoÏice bi valovanje —
kot jaz, bi med njo onemel.

Ves mrk in samoten obstal bi,
v dlani skril oãi in obraz,
ko du‰e in srca spoznal bi
globoko do dna kakor jaz!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

24. september

Kot jaz si sanjal: Tisoã zvezd Ïarelo
nad nama svetlih v jasni bo modrini . . .
Pod nama v svoji silni veliãini
razpenjeno valovje bo ‰umelo — — —

In kar trpelo je, kar hrepenelo
v vseh dolgih dneh je v nemi boleãini —
kar lepih upov skriva ‰e v globini,
takrat srce bo srcu razodelo — — —

Molãalo morje je — midva molãala.
Par zvezd na naju gledalo je tuje,
kot da se nama zvi‰ka posmehuje . . .

V dveh du‰ah nova so vpra‰anja vstala,
src dvoje je objela Ïalost nova:
Mar se nikoli sreãala ne bova? — — —

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Pozabi me!

Saj ‰e nisem pozabila nate!
Radostno zavriskaj in zapoj,
pa prinesi v dar mi sanje zlate
in planinskih roÏ, pastirãek moj!

Zrasle so planinke previsoko;
milo vabijo te vrh ãeri.
Ah, ne trgaj jih s predrzno roko —
glej, pod njimi ãrn prepad grozi . . .

Kaj nabiral meni bi planinke —
vrtec moj prepoln je krizantem.
Jaz pa pojem pesmi Ïalostinke–
ti ob njih postal bi mrk in nem.

Vriskaj, moj pastirãek, ãez planine!
S tvojim zdruÏi naj svoj spev vihar,
ki ti bo prinesel iz daljine
silnih in mogoãnih pesmi v dar.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

S tabo temni za‰ume lesovi —
ves skrivnosten listja je ‰epet . . .
V dnu studencev zadrhte valovi;
novo pesem poneso med svet.

Tebi ptice zapojo krilate;
pesmi vse preglasil vrisk bo tvoj — — —
V dno srca zakleni sanje zlate
in — pozabi me — pastirãek moj! — — —

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kakor izgubljena ptica . . .

Moja misel rada in prerada k tebi roma,
kakor izgubljena ptica lastovka brez doma.
Ah, viharji zimski ptici gnezdo so razdrli —
bridki so udarci mislim k tebi pot zaprli.

In takrat je moja misel na‰la poti nove:
vasovat je ‰la med tihe, Ïalostne grobove,
krizanteme boÏala, Ïalujke in ciprese
in odgrnila z grobov tajinstvene zavese.

Kaj je ãlovek, kaj Ïivljenje, grenko je spoznala —
‰la je globlje, vedno globlje, cilja je iskala —
toda kam bi med grobovi z mislijo nemirno,
ki ji je premajhna zemlja in vesoljstvo ‰irno — — —

Kot molitev vroãa, ki v otro‰kem srcu vstaja,
kot trpeãa du‰a, ki iz vic na svet prihaja,
kakor izgubljena ptica lastovka brez doma
rada in prerada moja misel k tebi roma — — —

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Videl in vedel bo‰!

âe prej ne, takrat bo‰ pri‰el,

ko ne bom te veã priãakovala —

ãe prej ne, takrat bova eno,

ko mrtva na odru bom spala . . .

Odgrnil ob vzglavju odejo

mi bo‰ aspidister zelenih —

povedal najlep‰ih besed mi,

v Ïivljenju nikdar govorjenih . . .

PoloÏil na prsa bo‰ ‰opek

mi nageljnov rdeãih in belih,

ki solza iz tvojih oãi jim

rosila cvetoãi bo kelih . . .

Krvavo zardeli cvetovi pod tvojimi

bodo solzami,

ko neÏno in rahlo poboÏala

z mrtvimi bom jih rokami . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

In videl bo‰, da mi na ustnih

poãivala sreãa bo tiha —

in vedel bo‰, da sem ostala

ti zvesta do zadnjega diha . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Kresni veãer je nocoj!

Sestrice! — Pojdite gledat kresove!
Pojdite! — Kresni veãer je nocoj.

Jaz pa bom ‰la na samotne grobove —
njim posveãen je spev Ïalostni moj!

Vsak dan po stezi sem mimo tolmuna
mirno, veselo hodila tedaj,
ko ga obsevala bleda je luna,
ko ga oÏarjal je sonca sijaj.

Ko so nevihte nad gozdom divjale
leÏal tolmun ves teman je in tih;
kaplje deÏevne so v njem ‰epetale —
splaval iz njega bolesten je vzdih . . .

Nikdar vznemirjali niso vetrovi
drzni pokoja njegovih globin —
kadar sem mimo ‰la, spali valovi
so kakor mrtveci v noãi temin.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Vãasih sem jel‰eve veje odstrla:
tuj mi odseval iz vode je obraz —
sebi v oãi sem globoko zazrla —
vselej spreletel me strah je in mraz . . .

In trepetaje od groze spustila
temno zaveso sem jel‰evih vej.
Svojemu strahu sem se nasmehnila
in odbrzela po stezi naprej.

Snoãi po Ave Mariji vabljive
mile glasove zaãula sem v njem:
vode vabile so me zapeljive
z glasom tajinstvenim v smrtni objem.

Mirno obstala sem in poslu‰ala;
sklanjala se nad drhteão vodo — — —
Bela se krsta je v dnu prikazala,
kriÏ se srebrn zasvetlikal nad njo . . .

Takrat presekal je noãno ti‰ino
vrisk — razigrano zaplul je skoz les.
Vedela sem: nad vrhovsko planino
na‰i pastirãki pripravljajo kres.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Vriskaj, pastirãek! — Na tihe grobove
dahne Ïivljenje vrisk jasni naj tvoj!

– — — — — — — — — — — — — — —

Sestrice, pojdimo gledat kresove!
Pojdimo! — Kresni veãer je nocoj!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Utopljenka

Srebrni njen glas
v buãanju valov
je tonil med mnoÏico divjih glasov . . .
Zatemnil vrtinec je ãrnih valov
zlato njenih las.

Obmolknil je smeh
valov iz globin . . .
LeÏala med ljudstvom je sredi ravnin —
utrnil svetal se je Ïarek z vi‰in
ji v mrtvih oãeh . . .

Zdaj spi pod zemljo —
in Bog vé, ãe kje
na zemlji, kjer mnogi Ïivijo ljudje
in slednjemu v prsih utripa srce,
kdo joka za njo . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Pomlad Ïe pri‰la bo!

Zavel je veter tiho ãez vrhove,
potopil v morje virãek je valove,
od‰el je ãez planine zlati maj —
nikoli vrnil se ne bo nazaj!

O, ‰e pihljal bo veter ãez gorice,
v vrtove vsipal zlati maj cvetlice,
‰umljal studenec biserno blesteã
vsem drugim — meni pa nikoli veã!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

O, da bi Ïe pri‰la!

O, da bi Ïe pri‰la pomlad,
iz sna naravo prebudila,
v zelenje log in gaj zavila,
roÏ natrosila prek livad!

Da bi krog src leden oklep
odtajala in razdrobila,
dobrote v du‰e bi nalila —
da svet bi bil svetal in lep!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Zvenela roÏa

V gredi cvetela
roÏa je bela —
nanjo je deÏek rosil,
sonce sijalo —
kadar je Ïgalo,
veterãek jo je hladil.

Pevec ‰krjanãek bil je njen znanãek,
dober in veren ji drug.
A preko gór je
daleã ãez morje
letel jeseni na jug.

RoÏica bela
je hrepenela,
da za ‰krjanãkom bi ‰la
v daljno deÏelo,
kjer je veselo —
tja, kjer je sonce doma.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

V jutru zarana
mrzla je slana
polje pokrila in breg.
V gredi sred vrta
roÏa je strta
mrtva leÏala na tleh . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Mrtva deklica

Na odru poãiva
vsa bela, kot angeli vrhu oltarja,
vsa mirna, kot roÏica v varnem zavetju —
obrazek se droben utaplja ji v cvetju —
od luãi vo‰ãenih se zlata ji zarja
ãez lica razliva . . .

In tiho smehlja se —
‰e lep‰e, kot Ïiva se dni je nekdanje;
saj vsa hrepenenja kipeãe mladosti,
samotne trenutke solza in bridkosti —
in vse neizpolnjene upe in sanje
zaprla je váse . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Zakaj mi sahne‰?

Zakaj mi sahne‰, nagelj rdeã?
Tako prijetno si dehtel,
ko v rosi jutra si blestel.
Ne bo‰ cvetel nikoli veã?

Ko boÏal te je sonca Ïar
si bil kot kres ognjeno zlat;
gorel je v soncu tvoj ‰krlat,
omamljal je srce tvoj ãar.

Ko zvezde je priÏgala noã
in svet objel je sinji mrak,
razlival ti si vonj sladak
kot boÏji blagoslov krog koã.

Zakaj mi sahne‰, nagelj, vem:
med korenine se je skril
in sok Ïivljenja ti je pil
ãrviã ostuden dan za dnem . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

·e meni pije srãno kri,
zastruplja sreãno mi mladost.
ârviã poÏre‰ni je bridkost,
ki me razjeda in mori . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Jesenska povest

Na tleh sem suh, ovenel list pobrala.
Nanj roka je nevidna napisala
besede ãudovite o brstenju,
razvijanju, kipenju in Ïivljenju.

Ves list je bil z besedami popisan,
Ïivljenjepis njegov na njem narisan:
da ptiãice so po drevesih pele,
v grmovju drobne ‰marnice cvetele;

da v rosnih jutrih kaplje lesketale
so se vrh drevja — in v noãéh divjale
nevihte so — iz razdivjane sile
mogoãna gozdna debla v prah drobile;

da toplo sonce vãasih je sijalo
in listje v mraku sladko ‰epetalo . . .
Nekoã — nekoã spet veterãek zavel je —
in list za listom iz drevja odletel je . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Sedaj leÏe na tleh zveneli listi.
Prav taki vsi so, kakor bil je tisti,
ki sem pobrala ga na gozdni poti:
vsi rastli in zveneli so v samoti! —

V samoti dnevi so potekli meni —
in kadar zame pride ãas jeseni,
neznaten list bom na Ïivljenja cesti —
in takrat konec moje bo povesti! —

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Silhueta

Vse tiho je —le v gozdu sova vpije:
njen glas odmeva po samotni vasi.
Po blatni cesti stopa moÏ poãasi —
ledeno mrzel deÏ v obraz ga bije.

In skoz zastrta okna nanj posije
slaboten pramenãek svetlobe vãasi.
Dlan na obraz, ovratnik kvi‰ku da si;
tesneje se v oguljen pla‰ã zavije.

Po bliÏnjici odide kraj go‰ãave.
Telo napora, mraza mu drgeãe,
ko plazi se v senik na kup otave.

Skovika sova glasno in grozeãe —
vso dolgo noã vpra‰uje iz tokave:
O siromak, po svetu i‰ãe‰ — sreãe? — — —

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Na Silvestrovo

Mraãi se. âas poãitka zvon naznani.
Izvablja v noã me pot in steza vsaka . . .
Resnobno kriÏi gledajo iz mraka — — —
Saj ne kalim pokoja vam, kristjani!

In kdo naj obiskati vas, mi brani?
Nihãe! — Brat me in sestra tukaj ãaka . . .
Joj — nad grobovi veter tiho plaka.
Enako smrt kosila bo kot lani!

V naslednji vrsti letos bo zaãela.
Izkoplje grob — ãloveka vanj zagrebe.
·e bliÏe stopim. Mar sem prebledela?

Ah, mrzlo je! — V dno du‰e me zazebe . . .
Vpra‰ujem v jamo: Koga bo‰ sprejela?
En nem odgovor: Vse — in tudi tebe!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Z radostno pesmijo

Z radostno pesmijo deklica mlada
v svet bi od‰la, ki se v dalji blesti —
toda kako, ko mi sleherna nada,
predno rojena je, v srcu zaspi . . .

Droben ‰krjanãek se dviga v vi‰ine;
tak je, kot kepica rjave prsti,
ki se potaplja v nebesne modrine;
mlademu jutru v pozdrav Ïvrgoli.

Lilija bela razliva vonjavo
neÏno kot dih neba, sladko kot med —
k soncu dviguje brezmadeÏno glavo,
krona ponosna cvetoãih je gred.

Teãe studenãek ãez pisane trate —
jaz nad vijugasto strugo slonim,
v ãa‰o prestrezam si kapljice zlate,
drobcene bisere vanjo lovim.

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

V soncu se koplje ravnina zelena,
ãeznjo razlit je nebe‰ki smehljaj —
meni se zdi, da je izpremenjena
solzna dolina vsa v blaÏeni raj . . .

Pesem ‰krjanãkova, lilija bela,
zvrhane ãa‰e opojna sladkost,
sonãna svetloba, ki sem jo zajela
v ãisto srce, to je — moja mladost!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

V svet bi od‰la . . .

Ropar kragulj kot izstreljena p‰ica
plane iz temnih, samotnih go‰ãav —
v zraku okrene se roparska ptica,
z neba ‰krjanãek omahne krvav . . .

Tam za goro za‰umijo vetrovi;
toãa se vsuje na cvetne ravni —
mrtvi so travniki, pusti vrtovi,
lilija strta na gredi leÏi . . .

V ru‰o zeleno na ‰irni livadi
virãek izdolbel ne‰teto je rup —
v njih pa strupeni se skrivajo gadi
in mi izlivajo v ãa‰o svoj strup.

V ãrn pajãolan se zavilo nebo je,
sivi oblaki pod njim se pode;
sredi najlep‰ega dneva temno je —
vãasih le bliski ognjeni vzÏare . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Roparska ptica in toãa ledena,
kaãjega strupa ogabna grenkost;
temnega nebesa teÏa svinãena
du‰o mori — to je — moja bridkost . . .

Z radostno pesmijo deklica mlada
v svet bi od‰la, ki se v dalji blesti —
toda kako, ko mi sleherna nada,
predno rojena je, v srcu zaspi . . .

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Vse zaman!

Kapljica sem na drevesu:
ni mi mar, ãe v sonãnem svitu
zaÏarim,
ali se v globok vrtinec
potopim!

RoÏica sem v temnem lesu:
ni mi mar, ãe neÏna roka
utrga me,
ali mi v samoti gozda
cvet odmre!

Struna sem na vijolini:
ni mi mar, ãe kdo udari
trdih rok,
in ukrade iz srca mi
vrisk in jok!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

Droben Ïarek sem v temini —
rada zemljo bi ogrela:
Vse zaman!
Veã je luãi v meni, bolj je
svet teman!

BES

VZDIH CVETNE DOBRAVE

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-315-3

Document Outline

Vsebina

Wyszukiwarka

Podobne podstrony:
Marija Jelen Brenčič Vriska jasne planine
Marija Jelen Brenčič Spev tihe doline
Armin Täubner Bärenparade Fensterbilder aus Tonkarton, kinderleicht
jeleń
Jelen ocena wieku
koń i jeleń, scenariusze
Jelen[1], STUDIA, Polibuda - semestr V, Kierowanie procesem inwestycyjnym
JELEŃ
Koto jelen A z
jelen
Rozbiór tuszy jeleń
Biały jeleń
Jeleń
jeleń
Jeleń, gil, żaba
jeleń
Armin Täubner Bärenparade Fensterbilder aus Tonkarton, kinderleicht
jeleń

więcej podobnych podstron

Marija Jelen Brenčič Vzdih cvetne dobrave

Document Outline