© Andrej E. Skubic in Študentska založba

Vse inform acije o knjigah Študentske založbe dobite na

internet naslovu:

WWW.STUDENTSKAZALOZBA.SI

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

81'1

SKUBIC, Andrej E.

Obrazi jezika / Andrej E. Skubic. - Ljubljana : Študentska

založba, 2005. - (Knjižna zbirka Posebne izdaje / Študentska
založba)

ISBN 961-242-037-8

222973952

A n d r e j E . S k u b ic

O BRAZI JEZ IK A

i KJ

O

b r a z i

j e z i k a

1.1. Stanje pred začetkom sistematične standardizacije

1 .1 .1 . Prva p ričevan ja o d ružb eni ra z slo je n o sti govoric in prve

oblike kulturnega je zik a

Predniki Slovencev so naselili svoje ozemlje organizirani pre­

težno plemensko, na novo naseljena družba pa je zaradi potreb ob­
rambe hitro dobila (proto) državno obliko. Že v tem obdobju so ne­
dvomno poznali določeno jezikovno stratifikacijo po družbenih sku­

pinah, vendar pa o njej ob pomanjkanju ustreznih virov ne vemo

dosti konkretnega. Prvotna rodovna struktura, ki je vsaj do sredine 8.

stoletja tvorila osnovo karantanske družbe, je bila vse do postopne

prevlade fevdalnih odnosov oblikovana izrazito patriarhalno, s podre­
jenostjo večine oseb v plemenu rodovnemu patriarhu. O jezikovnih
vidikih te ureditve lahko le ugibamo, precej verjetno pa je, da so tega
izvora nekatere še danes žive, čeprav praktično izumirajoče prvine
spoštljive komunikacije v družinskih razmerjih na podeželju (težko
si namreč zamislimo njihovo poznejšo uvedbo po tujih modelih - ti

vplivi na podeželje pač niso segli). Najbolj obrobno plast v tem času
pa je tvorilo pretežno zasužnjeno avtohtono prebivalstvo, govorci

predslovanskih jezikov. Bolj predvidljiva od raznolikosti po družbeni

strukturi je raznolikost po družbenih praksah (žanri), saj praktično

vse človeške družbe poznajo pojav »višjih zvrsti« jezika, povezanih
bodisi s posvetno (npr. obred ustoličevanja vodij) bodisi duhovno

(versko obredje, magični obrazci) oblastjo: tudi praslovenščina je bila

gotovo tudi že stilsko diferencirana oziroma je poznala višje, »kul­

turne« oblike.

S pojavom prvin fevdalne ureditve po naslonitvi na bavarsko-

frankovsko nadoblast in po prihodu krščanstva lahko govorimo tudi

že o prvi izraziti marginalizaciji jezikovnih plasti. Uvedba prvin fev­
dalizma je osnovala jasno definirano plast posvetne elite (knezi, ko-
sezi) nad polsvobodnimi in nesvobodnimi; različna načina življenja
sta gotovo vplivala tudi na jezik. Grdina (Grdina 1999: 29) meni, da
so krščanski misijonarji, ki so prišli na vabilo knezov Gorazda in Ho­

timirja, kot medij najverjetneje uporabili jezik tega najstarejšega slo­

venskega plemiškega sloja; glede na metode irskih misijonarjev, ki so
se pri širjenju krščanstva radi opirali na domače duhovne tradicije in

jim dajali nov pomen, pa lahko sodimo, da so se verjetno močno oprli
tudi na jezik avtohtone duhovnosti. Pomembna posledica te uzurpa­

P

o j m o v a n j e

j e z i k o v n e

r a z n o l i k o s t i

v

s l o v e n s k i

t r a d i c i j i

1 7

cije kulturnega statusa domače animistične duhovne tradicije je, da

je bila slednja odrinjena na obrobje, kar je dalo osnovo številnim po­
javom, še tisoč let pozneje označevanim z nazivi ljudska religioznost,
ki prežema govorice podrejenih družbenih plasti.

O dogajanju po ukinitvi domačih vladarjev in vključitvi Karanta­

nije v frankovsko državo obstajajo različne razlage - od tistih, da so
Franki na mah odstranili celotno domačo plemiško strukturo in s tem
marginalizirali tudi celotno že obstoječo stratifikacijo slovenskega je­

zika (Grafenauer 1952: 267), do tistih, da med številnimi dokumenti
iz tistega časa ni prav nobenega namiga za kaj podobnega (Šavli

1990). Gotovo je, da se v tem času pojavijo izraziti germanizacijski

vplivi na karantansko/koroško ter karniolsko/kranjsko plemstvo, s
kolonizacijo in nastajanjem mest pa tudi na druge družbene sloje,
vendar pa marsikaj kaže, da obenem ni prišlo tudi do samodejne

za­

menjave

kulturnih jezikov, temveč je šlo za nastanek dolgega simbi­

otičnega razmerja med slovanskim in germanskim jezikom, ki se je
šele precej pozneje prevesilo v stanje izrazite dominacije slednjega.
Gotovo je nemščina pri tem igrala vlogo jezika cesarstva in tudi mate­

rinščine vsaj prve generacije prišlekov; dokaj samoumevno je (poleg
latinščine) postala jezik administracije in prava; vendar pa je slo­
venščina kot jezik lokalitete dokaj uspešno uveljavila svojo integra-
tivno moč in celo specifičen prestižen status, ne glede na etnični
izvor plemstva. Ta prestižna moč izhaja iz njene simbolne vloge lo­

kalne pripadnosti, domovine; v skladu z našo terminologijo iz uvoda
lahko rečemo, da se je okrepil njen

semiotični

pomen.

Splošno znana je na primer njena vloga v obredu ustoličevanja

koroških vojvod, ko so jo uporabljali ne le zbrani kosezi in drugi
kmetje, temveč po različnih pričevanjih stoletja dolgo tudi vojvoda s
svojim spremstvom. Nekoliko bolj problematičen, s sociolin-
gvističnega stališča pa zelo zanimiv je tudi v več dokumentih
izpričani privilegij karantanskega vojvode, da se lahko oz. se

mora

pri

tožbah pred cesarjem zagovarjati »le v slovanskem jeziku« (o tem

Otokar iz Geule ok. 1305, Janez Vetrinjski ok. 1340, Avstrijska kro­

nika 95 gospostev iz 14. stoletja, Piccolomini 1458, Unrest 1480).
Bogo Grafenauer (Grafenauer 1952) obširno pretehtava različne argu­
mente v zvezi s to nenavadno navedbo, nazadnje pa sklene, da mora

iti pri tem za napako, ki je nastala pri prepisovanju pravnih doku­
mentov. Po njegovi argumentaciji je taka določba nesmiselna, saj naj
vojvoda (kaj šele cesar) slovensko najverjetneje sploh ne bi znal.

1 <3

O

b r a z i

j e z i k a

Grafenauerjeva trditev je nenavadna glede na številnost virov, saj so

vsaj zgodnejši zapisovalci gotovo imeli tudi stik z dejanskim stanjem;
prav tako Grafenauer ne komentira dejstva, da se Avstrijska kronika

(neodvisno od drugih virov) za ta podatek sklicuje na potrdilo cesarja

Rudolfa, Unrest pa na cesarja Henrika, ki naj bi potrjeval ta privilegij,
ker je »Koroška zares slovenska dežela«. Ne glede na to, ali njegova

trditev drži ali ne, bi utegnila imeti povsem smiselno sociolin-

gvistično razlago; iz zgodovine so znani mnogi primeri, ko so zavo­

jevalci - posebej če domačega plemstva niso takoj v celoti margina-

lizirali - prevzeli lokalni jezik in navade. Še več: Unrestovo skliceva­
nje na »cesarja Henrika« nudi dokaj privlačno razlago. Prav cesar
Henrik IV. je namreč tisti, ki je bil leta 1077 v času hude politične
stiske (investiturni boji) prisiljen z imenovanjem domačina Liut-

polda Eppensteinskega za koroškega vojvodo po 250 letih vladavine

tujih fevdalcev postaviti osnovo za novo vrsto

domačih

karantanskih

dinastij (Eppensteini, Spanheimi)2. Ni nemogoče, da je večetnično

karantansko plemstvo, ki je neposredno pred tem nasilno zavrnilo
tri vojvode tujce (1047-1077, gl. Grafenauer 1952: 252-253), v za­
meno za podporo od tekmecev ogroženemu Henriku zahtevalo na
videz sicer nenavadno določbo, da se mora biti vojvoda sposoben za­
govarjati slovensko - kar seveda v tem času nikakor ne more biti na­
cionalistična zahteva, temveč pomeni samo to, da mora biti vojvoda
domačin in ne prišlek. V tem primeru lahko govorimo celo o svoje­

vrstni prevladi semiotičnega pomena nad mimetičnim, simbola nad
pragmatiko.

Na žalost so izpričani primeri rabe zelo fragmentarni. V pesni­

škem poročilu Ulrika Liechtensteinskega o sprejemu pri vojvodi Ber­
nardu Spanheimskem leta 1227 imamo ohranjen fragment protoko­
larne rabe (pozdrav »bog vas sprimi«), po kateri se je koroški vojvoda,
pač ne glede na svoj nekdanji izvor, ločil od drugih v cesarstvu kot
vladar (prednikov) Slovencev. O slovenski govorici med plemstvom
priča tudi raba slovenščine v večjezičnih pesnitvah (ob boku
nemščine, latinščine, francoščine, provansalščine itd.) Oswalda von

Wolkensteina v začetku 15. stoletja; težko domnevamo, da bi ple­

miški pesnik uporabljal jezik, ki se ni rabil med njegovimi vrstniki.

Eppensteini in Spanheim i so etnično sicer frankovskega izvora, vendar so bili že
integrirani v koroško družbo in so glede na v nadaljevanju navedene vire (in na
takrat splošno razširjeno v ečjezičn ost) gotovo znali in v določene nam ene upo­
rabljali slovenščino.

P

o j m o v a n j e

j e z i k o v n e

r a z n o l i k o s t i

v

s l o v e n s k i

t r a d i c i j i

1 9

Izpričan primer take posvetne kultivirane tradicije je tudi fragmen­

tarni Turjaški ali Auerspergov rokopis (Gspan 1978: 17), primer ple­
miške ljubezenske poezije; da je slovenščina opravljala tudi določeno

administrativno vlogo, pa kaže Černjejski rokopis. Cerkveni rokopisi

(brižinski, stiski, celovški) so torej sicer resda najbolj ohranjeni doku­

menti; a kot kaže, jih pač ne smemo razumeti v smislu, da se je slo­

venščina uporabljala le za pastoralne naloge med preprostim ljud­
stvom, temveč so bila ta besedila namenjena socialno precej raznoli­

kemu občinstvu.

Vsekakor drži, da je raba slovenščine kot v cesarstvu majhnega

jezika začela od vrha navzdol zamirati; verjetno je v tem kontekstu
dokaj pomembna tudi izguba domačih vojvodskih dinastij, ki so še
znale govoriti slovensko (po dvesto letih domačih vladarjev leta 1269
izumrejo Spanheimi, leta 1335 pa dobijo koroško krono Habsbur­

žani). Koroški deželni red iz 1338 je npr. napisan v nemščini, ki naj
bi bila »materna lingua« lokalnega plemstva, čeprav glede na ome­
njena pričevanja gotovo lahko še vedno govorimo o dvojezičnosti.
Slovenske vazalske prisege kot nadomestek ustoličenja na Gosposvet­

skem polju (zadnje ustoličenje se je zgodilo leta 1414) so se namreč
dejansko uporabljale še stoletja.

Tem drobcem je bilo vredno posvetiti nekaj več prostora, kajti če

so večine pozornosti navadno deležni omenjeni nabožni slovenski

zapisi, ki so ohranjeni bolj celovito in so za jezikoslovno analizo zato

primernejši, vsi ti posvetni fragmenti in pričevanja kažejo na dolgo
tradicijo razplastenosti same slovenščine, ki je bila še kako živa tudi
v času, ko so začele nastajati prve slovenske knjige. Takrat slo­

venščina torej še ni bila le jezik kmetstva in podeželske duhovščine,

temveč je imela tudi elitnejše oblike, ki so utelešale drugačne vred­
note in drugačno jezikovno etiketo. Seveda zaradi odsotnosti vseh
ključnih prvin jezikovne standardizacije v tem času ne moremo govo­

riti o obstoju knjižne slovenščine. Lahko sicer predpostavljamo, da je
nekakšna samoumevno »izbrana« prestižna jezikovna oblika obsta­

jala, in ohranjeni namigi nam dajejo slutiti tudi njeno umetnostno in
protokolarno dodelanost, vendarle v tem času pač nasploh ne mo­
remo govoriti o kodifikaciji in promociji vulgarnih jezikov. Slovensko

jezikoslovje ta jezik pogosto označuje z izrazom

pismeni jezik

(Pogo­

relec 1974, Toporišič 1992), vendar pa se nam zdi predvsem zato, ker
njegova temeljna posebnost ni pisna narava, temveč raba v prestiž­
nih ritualih dominantne kulture in njenih (tudi govornih) žanrih,

ustreznejši izraz kulturni jezik, ki ga uvaja A. Vidovič - Muha (Vi­
dovič - Muha 1996).