Dr. Marko Urši

FILOZOFSKI POGOVORI O ASU

(gl. tudi knjigo

Štirje asi - Pomlad

)

predvajani na III. programu Radia Slovenija (ARS) aprila in maja 2000; ponovitev je bila

januarja 2001 Režiser: Gregor Tozon

Osebe:

1.

Profesor filozofije (bere Aleš Vali )

2.

Janez, študent filozofije (bere Jernej Kuntner)

3.

bralka citatov in uvodnega besedila (Simona Juvan)

I. pogovor:

as kot merilo gibanja in podoba ve nosti

II. pogovor:

as kot razsežnost duše

III. pogovor:

Melodija misli traja v asu

IV. pogovor:

Od absolutnega asa k relativnemu prostoru- asu

V. pogovor:

Usmerjenost asa in možnost asoplova

I. pogovor: AS KOT MERILO GIBANJA IN PODOBA VE NOSTI

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, 3. preludij (Cis-dur), 1:26 min., na klavirju
Andras Schiff]

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi asa. Ko pride k
svojemu profesorju na posvet, se med njima razvije naslednji pogovor:

Janez. Profesor, ali je možno govoriti o asu, ne da bi obenem govorili tudi o prostoru?

Profesor. Prostor in as nastopata v novoveški zgodovini filozofije in znanosti obi ajno
skupaj, kot nekakšna simetri na dvoj ka. Pri Kantu sta pojmovana kot apriorni formi utnega
izkustva, pri Newtonu sta absolutna, pri Einsteinu relativna in povezana v štirirazsežni
prostor- as. Po drugi strani pa iz izkustva vemo, da sta as in prostor vendarle v osnovi
razli na, in tako so ju dojemali tudi filozofski klasiki - s tem mislim predvsem na Platona in
Aristotela ter njune naslednike: pri njih as in prostor nista pojmovana kot povsem simetri na,
razlikujeta se po nekaterih bistvenih lastnostih - pri Platonu je as na primer ustvarjen, prostor

neustvarjen, pri Aristotelu je prostor kon en, omejen z vesoljem, as pa je neskon en, brez
za etka in konca.

Janez. Kolikor sem v asu študija spoznal filozofijo, bi lahko rekel, da so najve ji filozofi
premišljevali predvsem o tem, kako naj lovek preseže svojo dolo enost v prostoru in asu, da
bi se napotil k ve nosti… Kako vi gledate na to?

Profesor. V filozofiji lahko gledaš na as in prostor iz dveh razli nih in obenem dopolnjujo ih
se zornih kotov: kdor želi svojo dolo enost v asu in prostoru prese i v nad asnosti in
nadprostorskosti, se mora najprej za uditi nad tem, da as in prostor sploh sta! Mar ni

udovito, da se svet razteza v prostoru in asu? Za as bi lahko rekli, da razpira svet našemu

mišljenju in prepre uje, da bi bile vse misli zbrane v enem samem trenutku; za prostor bi
lahko rekli, da razpira svet našemu zaznavanju in prepre uje, da bi bile vse stvari zbrane v eni
sami to ki. Saj kako bi sploh kaj spoznali, e ne bi bilo razprtosti sveta v asu in prostoru?
Ni esar ne bi bilo - in zato se moramo najprej za uditi nad tem, da svet je: v asu in prostoru!
Šele potem, ko se spoznanje povzpne po lestvi sveta, se lahko napoti tja onstran prostora in

asa, k ve nosti… Pri filozofskih klasikih je najlepše prav to, kako so se znali uditi nad

svetom… ga skušali razumeti… in se še vedno udili: še posebej ob tem, kar je najbolj o itno.

Janez. Ho ete re i, da sta as in prostor udežna v svoji o itnosti?

Profesor. Da. Aristotel je skušal to udežnost razumeti in razložiti, zato velja za utemeljitelja
sistemati ne teorije prostora in asa. Njegove misli o asu so v marsi em zanimive še
dandanes, morava jih podrobneje premisliti… Seveda pa ne smeva pozabiti na Aristotelovega
u itelja, božansko navdihnjenega Platona!

Janez. Kaj torej modreca pravita o asu?

Profesor. Aristotel za ne razpravo o "težavah v zvezi s asom" z vprašanjem, ali as biva ali
ne biva. Nekateri njegovi predhodniki so namre menili, da as v resnici ne biva oziroma da
ga v resni nosti ni. Tudi Aristotel je dvomil, da stvari v asu bivajo na enak na in kot v
prostoru, zato se je spraševal:

Bralka [citat]:

"Najprej se vprašamo o asu, ali pripada bivajo im stvarem ali nebivajo im
stvarem? Nadalje, kaj je njegova narava?" [Aristotel, Fizika, 217b32-33]

Profesor. Misel, da as morda sploh ne biva, da ga pravzaprav ni - e pa vendarle je, da
obstaja "na tema en na in" - ta misel, kot pravi Aristotel, izvira iz premisleka o dveh "delih

asa", prihodnjem in preteklem:

Bralka [citat]:

"En del asa je bil in zdaj ni bivajo , medtem ko drugi del šele bo in še ni
bivajo . Iz teh pa sestoji tako neomejeni as kakor tudi vsaki od nas privzeti

as. Kar pa je sestavljeno iz nebivajo ega, o tem sklepamo, da ne more deležiti

v bíti." [prav tam, 217b37 - 218a3]

Janez. Ko govorimo o asu, obi ajno pravimo, da obstajajo trije asi: preteklost, sedanjost in
prihodnost. Ali sedanjost, ki o itno je, prav zdaj, ni del asa?

Profesor. Stari Mojster pravi:

Bralka [citat]:

"Zdaj ni del asa: del namre meri, celota pa mora biti sestavljena iz delov, as
pa, kot se zdi, ni sestavljen iz zdajev." [prav tam, 218a8]

Janez. Ali torej Aristotel u i, da asa sploh ni - da as ne biva?

Profesor. Aristotel ne trdi, da as ne biva; nadaljna filozofska analiza pokaže, da as v nekem
smislu vendarle je in da ga je mogo e tudi definirati. Pri vprašanju o resni nosti asa - ki
nikakor nima preprostega odgovora - si stari Mojster pomaga z logiko, pa tudi z
geometrijskimi analogijami. Ko govorimo o asu, se namre težko izognemo prostorskim
metaforam: zdaj primerjamo s to ko, potek asa s premico… še ve : as vidimo - kolikor ga
sploh lahko vidimo - v prostoru!

Janez. Kako to mislite, profesor?

Profesor. Ko se vprašamo, kje so pretekli asi, si ne moremo odgovoriti druga e kot - v
prostoru okrog nas! Na primer, kje je zdaj Rimsko cesarstvo? Ja, prav tu, zdaj je še vedno tu,
prisotno v sedanjem prostoru sveta: z ruševinami rimskih mest, vklesanimi napisi na
nagrobnikih, kamni v temeljih starih cest… pa seveda z latinskim jezikom, inštitucijami,
kulturo… ampak zaenkrat, ko govoriva o Aristotelovi Fiziki, se rajši omejiva na naravo in v
njej na tisto sedanjost preteklosti, ki je neposredno vidna.

Janez. Profesor, povejte mi prosim še kak primer!

Profesor. Predstavljaj si, da se sprehajava po pomladni pokrajini - najrajši kraški, ki jo jaz
najbolje poznam, tebi pa verjetno tudi ni povsem tuja - in se vprašava: kaj je v tej pokrajini
preteklo? Odgovor je: pravzaprav vse!

Janez. Saj res!

Profesor. In zdaj poskusi pokrajino v mislih razslojiti na asovne plasti: najprej se vprašaj, kaj
je v njej najmlajše, potem, kaj je nekoliko starejše, in nazadnje, kaj je najstarejše? Predstavljaj
si to razslojevanje kakor odvzemanje posameznih nanosov z neke ve barvne grafike…
namre v nasprotnem vrstnem redu, kot je bila ustvarjena. Kaj boš najprej odvzel pokrajini
kot njeno najmlajšo plast?

Janez. Travo, ki je zrasla letos spomladi, pa cvetlice, mušice, krtine, mlado listje na drevju…

Profesor. Tako! … eprav si pozabil na nekaj še mlajšega: na oblake, sence dreves… in
seveda na naju, ki se v mislih sprehajava po tej pokrajini - ampak reciva, da midva ne spadava
vanjo… No, in kaj pride potem, za travo, cvetlicami, listjem…?

Janez. Odlomljene veje, grmovje…

Profesor. In potem?

Janez. Brinje, drevesa…

Profesor. In še potem… pravzaprav še prej?

Janez. Kamnite ograde… vaške hiše… cerkveni zvoniki na vrhu gri ev… vrta e… skale…
modrina neba… Sonce… - dlje nazaj pa ne vidim ve .

Profesor. Lepo si povedal: dlje nazaj res ne vidimo ve - toda vemo, da so nevidne strukture
okrog nas in v nas še starejše: molekule, atomi, kvarki, fotoni… in nazadnje: sam prostor- as!

e je prostor- as nastal, potem ne more biti ni starejšega…

Janez. Razen stvarnika?

Profesor [se nasmehne]. Da, razen stvarnika… e sploh je stvarnik.

GLASBA. [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, za etek 4. fuge (cis-mol), 1:09 min. <na CD:
4., od 2.28 do 3:47>, na klavirju Andras Schiff]

Profesor. … as in prostor sta povezana z gibanjem. Gibanje (kínesis) je osrednji pojem
Aristotelove Fizike. Za Aristotela gibanje ni le prostorsko spreminjanje mesta, kakor gibanje
pojmujemo dandanes, ampak nasploh vsako spreminjanje bivajo ega, tudi nastajanje in
minevanje - kljub temu pa ima pri njegovi opredelitvi asa bistveno vlogo prav prostorsko
gibanje, ker ga lahko merimo tako, da "štejemo" ponavljajo e se gibe.

Janez. Prostor in as sta torej odvisna od gibanja?

Profesor. Da: število ponavljajo ih se gibov meri prostor in as, tako dolžino poti kakor njeno
trajanje - e na primer korake spremeniva v sekunde, minute, ure… in Aristotel je bil prvi, ki
je teoretsko razmišljal o povezavi med asom in gibanjem:

Bralka [citat]:

"… as ne obstaja brez spremembe; kajti ko se naše duševno stanje ni ne
spreminja ali ko spreminjanja nismo opazili, tedaj se ni bolj ne zavedamo, da
je as potekel, kakor tisti ljudje, ki so se prebudili, kot pravi pripovedka, iz
spanja pri junakih na Sardiniji; kajti povezali so zgodnejši zdaj s poznejšim in
ju spojili v enega, saj so zaradi nedojemanja presko ili tisto, kar je bilo vmes.
…Iz tega torej sklepamo, da asa ni brez gibanja oziroma spremembe. O itno
je, da asa ni brez gibanja, vendar as ni isto kot gibanje." [Aristotel, Fizika,
218b21 - 219a1]

Janez. Kaj je bilo s tistimi junaki na Sardiniji?

Profesor. Gre za pripovedko, da so ljudje romali k svetemu kraju na Sardiniji, kjer so na
grobovih padlih junakov zaspali v upanju, da se jim bodo z njihovo pomo jo uresni ile sanje.
Ko so se romarji prebudili, niso vedeli, koliko asa je poteklo, medtem ko so spali: ena sama
no , ve dni in no i…? Zanje med spanjem ni bilo asa - kakor ga pravzaprav tudi za nas ni,

ko spimo, vse dokler zjutraj ne pogledamo na uro… in takrat bi bili gotovo zelo presene eni,

e bi nam kdo rekel, da smo prespali ve dni in no i.

Janez. Ob misli, da nam ure te ejo med spanjem, sem se spomnil na Proustovo Iskanje
izgubljenega asa

, in sicer na tisto mesto iz prve knjige z naslovom V Swannovem svetu, kjer

pisatelj pravi:

Bralka [citat]:

"Okrog loveka, ki spi, so razvrš eni v pravilnem zaporedju ure, leta in
svetovi. Ko se zbudi, jih nagonsko povpraša za sv t, in v hipu se mu razodene,
na kateri to ki zemeljske oble prebiva in koliko asa je preteklo do prebujenja;
vrste krajev in ur pa se lahko tudi zamešajo in raztrgajo…" [Proust, V
Swannovem svetu

, str. 107]

Profesor. O itno dobro poznaš Prousta… ti je vše ?

Janez. Zelo mi je vše , in slovenski prevod gospe Radojke Vran i je resni no imeniten,

eprav še nisem prebral vseh sedem knjig Iskanja izgubljenega asa - upam pa, da bom imel

zanje kdaj dovolj asa.

Profesor. Seveda, asa ni nikoli dovolj: ne samo za branje Prousta, ampak tudi za Aristotela
ga zmanjka… No, vrniva se zdaj k njegovi teoriji asa: odlomek o sardinijskih spalcih je
zanimiv predvsem zato, ker stari Mojster v njem povezuje as in dušo, esar v razpravi O
fiziki

ne bi pri akovali, prej v razpravi O duši. Aristotelovo pojmovanje asa je vsekakor

precej zapleteno, dale od preprostega naturalizma, ki so mu ga pozneje o itali nekateri
platoniki.

Janez. Vidim, da res ni enostavno. e prav razumem, je gibanje oziroma spreminjanje za
Aristotela nujni, ne pa že tudi zadostni pogoj za obstoj asa: nujni zato, ker asa brez
sprememb ni, toda spremembe same ne zadostujejo, e se jih duša ne zaveda, saj so šele
spremembe v duši

zadostni pogoj za obstoj asa. Potemtakem asa ne bi bilo, e ne bi bilo

duše, ki ji as te e? Torej lahko sklepamo, da as obstaja samo v duši?

Profesor. Aristotel bi rekel, da sklepaš prehitro, po drugi strani pa bi platoniki nemudoma
pritrdili tvoji misli, da as resni no obstaja zgolj v duši, e ni mišljena samo loveška duša,
ampak tudi vesoljna duša. Platon je namre v svojem kozmološkem dialogu Timaju u il, da je

as "gibajo a se podoba ve nosti" in da ga je stvarnik, po grško demiurg, ustvaril obenem z

vesoljem, posnetkom ve nih idej oziroma "bogov". O stvarjenju asa je Platon zapisal:

Bralka [citat]:

"Ko je o e in stvarnik ugledal vesolje, ki ga je bil ustvaril gibajo e se in živo,
kot podobo ve nih bogov, se je radostil in se v svoji radosti odlo il, da
posnetek še bolj približa izvirniku; in ker je bil izvirnik ve no živ, si je
prizadeval, kolikor je mogel, da bi tudi vesolje naredil trajno. Seveda pa je
narava idealnega bitja ve na, medtem ko vesolju ni bilo mogo e dati popolne
ve nosti. Zato je stvarnik sklenil, naj bo vesolje gibajo a se podoba ve nosti,
in ko je postavljal red na nebu, je ustvaril to podobo kot ve no, vendar

gibajo o se v skladu s številom, medtem ko ve nost sama po iva v enosti - in
to podobo imenujemo as." [Platon, Timaj, 37cd]

Janez. Pa so se aristoteliki s tem pojmovanjem asa strinjali?

Profesor. Seveda ne. Aristoteliki so u ili - ravno nasprotno - da je as neustvarjen in ve en ter
da vesolje nima za etka v asu, medtem ko naj bi bil prostor kon en, omejen z vesoljem.
Poleg tega so spraševali platonike, kako naj merimo as, e je "posnetek ve nosti"? Naj ga
merimo v duši? Toda ali je sploh možno meriti nekaj notranjega, duševnega? Ker pa je po
drugi strani o itno, da as vendarle merimo, so aristoteliki iz tega sklepali, da as obstaja tudi
"zunaj", v svetu, in da ni zgolj v duši.

Janez. e prav razumem, Aristotel pojmuje as kot merilo gibanja oziroma spreminjanja tako
sveta kakor tudi duše?

Profesor. Res je - in slavna Aristotelova definicija asa, ki pravzaprav velja še dandanes, vsaj
v okviru analiti ne filozofije, se glasi:

Bralka [citat]:

"Kadar zaznamo prej in pozneje, pravimo, da je potekel as. Kajti as je prav
to - število gibanja glede na prej in pozneje." [219a34 - 219b2]

Janez. Kaj pa, e stvari mirujejo - ali tedaj zanje ne te e as?

Profesor. Dobro vprašanje! Aristotel nanj ni pozabil, o njem razpravlja v okviru nekega
drugega, širšega vprašanja: kaj pomeni "biti v asu"? Stari mojster po eni strani izvzame
nekatere stvari iz asa, predvsem svojega znamenitega "negibnega gibalca", ki so ga pozneje
razlagali kot Boga, po drugi strani pa so v asu tudi tiste stvari, ki mirujejo, na primer skale in
pokrajine. Zato pravi:

Bralka [citat]:

"Ker je as merilo gibanja, bo tudi merilo mirovanja, saj je vsako mirovanje v

asu." [prav tam, 221b7]

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, za etek 8. preludija (dis-mol), 1:15 min.,
potem "fade away", na klavirju Andras Schiff]

Janez. Profesor, kakšno vlogo pa ima v Aristotelovi filozofiji asa sedanjost, sedanji trenutek,
zdaj

?

Profesor. Aristotel se bržkone ni motil, ko je rekel, da as delimo na preteklost in prihodnost -
sedanjost pa je, strogo vzeto, zgolj to kasti zdaj, ki "te e" po asovni premici. Toda to je le
"zunanji" pogled na zdaj - vendar, e dobro premisliš, tam "zunaj", v svetu, zdaja sploh ni,
ampak je, kolikor pa je, samo v zavesti: je namre prav zdaj. Zavest in zdaj sta tesno
povezana: zdaj v zavesti nenehno razmejuje preteklost in prihodnost; in tudi e re emo, da
zdaj

"te e" po asu od preteklosti k prihodnosti, ob tem mislimo, da je zdaj v zavesti vselej

isti, namre sedanji. Stari mojster je zapisal:

Bralka [citat]:

"Zdaj je v enem pomenu isti, v drugem pa ni isti. Kolikor je zaporedje, je
razli en… toda njegova podlaga je identiteta." [219b13-15]

Profesor. Identitetna "podlaga" (po grško, hypokeimenon) vedno istega in obenem vselej
razli nega zdaja pa je zavest, ki sploh omogo a, da zdaj je - saj brez zavedanja sedanjosti
zdaja

ne bi bilo!

Janez. Ali torej Aristotel misli, da tudi asa ne bi bilo brez zavesti?

Profesor. Na nekem mestu v razpravi o asu poudari soodvisnost asa in zdaja, ko pravi:

Bralka [citat]:

"Jasno je tudi: e ne bi bilo asa, ne bi bilo zdaja, in obratno." [220a1]

Profesor. …in iz tega bi lahko sklepali, da je Aristotel mislil, da tudi asa ne bi bilo brez
zavesti, ki omogo a zavedanje zdaja - vendar je stari Mojster glede takšnega sklepa okleval.
O odnosu med asom in zavestjo oziroma dušo je zapisal:

Bralka [citat]:

"Vredno je razmisliti, kakšen je odnos asa do duše in zakaj mislimo, da je as
navzo v vsem, tako na zemlji in morju kakor na nebu. … Ali bi as bival, e
ne bi bilo duše? … e po naravi ni drugega ne more šteti razen duše ali uma,
ni mogo e, da bi as bival, ko ne bi bilo duše." [Aristotel, Fizika, 223a16…25]

Profesor. Trditev, da ni asa brez duše, je Aristotel izrazil v pogojniku - in zato bova tudi
midva za zdaj pustila to vprašanje odprto. Ve o odnosu med asom in dušo bova govorila
prihodnji …

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, za etek 8. fuge (dis-mol), <na CD od 3:40
dalje>, vsaj 1:00 min., potem "fade away", na klavirju Andras Schiff].

II. pogovor: AS KOT RAZSEŽNOST DUŠE

GLASBA [G. F. Haendel, Suita za klavir, št. 3 (d-mol), za etek 5. stavka (Air) <na CD I/13>,
trajanje: vsaj 1:00 min. do najve 2:00 min, potem "fade", na klavirju S. Richter… pozneje v
tej oddaji - kjer je ozna eno - še dva odlomka iz istega stavka te suite

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi asa. Danes je prišel k
svojemu profesorju na drugi posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o asu kot merilu
gibanja in podobi ve nosti, posvetila sta se predvsem Aristotelu in Platonu, zdaj pa
nadaljujeta pogovor o asu kot notranji razsežnosti duše pri Plotinu, Avguštinu in Kantu.

Janez. Profesor, ko premišljujem o Aristotelovem pojmovanju asa kot merilu gibanja, se
sprašujem, ali ni stari Mojster s svojim pretežno fizikalnim pristopom morda zgrešil bistvo

asa: mar ni za as bolj kot gibanje bistveno trajanje - namre trajanje zavesti?

Profesor. Oboje je bistveno, gibanje in trajanje. Ko za enjava pogovor o asu kot tisti duševni
razsežnosti, v kateri zavest traja, se morava najprej ustaviti pri Plotínu, utemeljitelju
novoplatonizma v tretjem krš anskem stoletju. Plotin, kolikor je znano, ni poznal
Kristusovega nauka, vsaj ni se zavzemal zanj, ampak je bil zadnji véliki antí ni filozof in
obenem prvi, ki se je na prelomu vekov spoprijel s starim Aristotelovim vprašanjem o odnosu
med asom in dušo.

Janez. Je Plotin verjel v nesmrtnost duše, tako kot pred petsto leti njegov predhodnik in
filozofski u itelj Platon?

Profesor. Da, vendar je Plotin pojmoval dušo v dvojnem - in obenem nerazdvojnem -
pomenu: kot vesoljno Dušo in kot posamezno loveško dušo. Besedo pa je v obeh pomenih
pisal z malo za etnico, saj je mislil na isto dušo! Duša je pri Plotinu "tretja hipostaza" za
Enim in Umom. Od Uma, ki zaobsega in enoti ves platonski svet ve nih idej, se duša razlikuje
predvsem v svojem predajanju asu, medtem ko je um brez asen in ve en. Znamenite
Platonove besede, da je as "podoba ve nosti", je Plotin razumel tako, da je as podoba
ve nega uma v duši.

Janez. V posamezni duši ali v vesoljni duši?

Profesor. V obeh, saj sta za Plotina ista duša! V razpravi z naslovom O ve nosti in asu
najprej govori o ve nosti in pravi, da je ve nost uma brez asna prisotnost "pred vsako
razsežnostjo" [Plotin, Enneade, III.7.6], "nedeljiva dovršenost, kakor da bi bilo vse bivajo e
skupaj v to ki in se še ne bi za elo iz nje razvijati in iztekati v premice…" [III.7.3], in potem
preide k asu, ki ga kot "podobo ve nosti" poveže z dušo, kakor pravi v naslednjem odlomku:

Bralka [citat]:

"Kajti duša je ob utila nemirno mo , željo, da bi prenesla v svet, kar je videla v
umu, saj ni hotela, da bi bilo prisotno vse hkrati. …in postavila se je v as, ki
ga je ustvarila namesto ve nosti, ter predala asu v služenje vse, kar je prišlo v
bivanje, tako da je celoto vsega ustvarila kot bivajo o v asu in s asom
zaobsegla vse njene poti. In ker se utni svet giblje v duši - saj razen duše v
vsem svetu ni drugega - se torej vse giblje v asu duše." [Plotin III.7.11]

Profesor. V tem miselno bogatem odlomku se prepletajo razli ne teme Plotinove filozofije in
težko ga je razumeti brez širšega konteksta. Za najin kontekst pa je bistven Plotinov
poudarek, da se vse, namre ves utni svet, "giblje v asu duše" - kajti duša zaobsega utni
svet, duša je kakor morje, v katerem je potopljena mreža utnosti, in ne obratno, kajti duša ni
potopljena v utnost, temve jo zaobsega in presega. Seveda pa "gibanje v asu duše" ni neko
zunanje fizi no gibanje, ki bi ga bilo mogo e meriti in šteti, marve je notranje prehajanje od
enega duševnega stanja k drugemu, oziroma, kot pojasnjuje Plotin: " as je življenje duše v
gibanju prehajanja od enega na ina življenja k drugemu."

Janez. Pri Plotinu je torej as notranja razsežnost duše?

Profesor. Da: duša biva v asu analogno, kakor um biva v ve nosti, vendar je treba dodati, da
tudi duša prvotno domuje v ve nosti in se sama odlo i za spust v as; ta odlo itev duše,
izražena z grško besedo tolma, izvira iz njene želje in zahteva pogum, še ve , predrznost in
zlo voljo duše, njeno hotenje po stvarjenju sveta in pripravljenost, da se iz ve nosti spusti v

as - kajti duša no e, da "bi bilo prisotno vse hkrati", temve si želi razvoja in udejanjenja v

stvarstvu, obenem pa se spominja, da je njeno pravo domovanje "zgoraj", v svetu idej, v umu,
v Enem.

Janez. Ali je s stališ a najvišjega Enega tolma duše, njena želja po asenju v svetu - greh? Je
spust v as - njen padec?

Profesor. Tako so pozneje Plotina razumeli kristjani, predvsem sveti Avguštin, utemeljitelj
krš anskega platonizma na prelomu med etrtim in petim stoletjem po Kristusu, ki je zelo
cenil Plotina in je pravzaprav iz njegovih del prevzemal žlahtne nauke grške filozofije. e
gledamo s stališ a krš anstva, res lahko vidimo zvezo med Plotinovo tolmo in krš anskim
"izvirnim grehom", ki mu je, kot piše v Svetem pismu, sledil izgon Adama in Eve iz raja -
toda po drugi strani se Plotin verjetno ne bi strinjal s takšno razlago svojega pojmovanja duše
in asa. Grški modrec namre ne poudarja greha, prej željo in pogum, ki navdajata dušo, ko se
lo i od ve ne svetlobe uma, od Enega, ter se napoti v as - navzdol v utni svet, v sfero
nastajanja in minevanja, vse tja do brezobli ne tem , od koder jo vódi spet navzgor hrepene i
spomin na njeno pravo domovanje v Enem, ki ga je bila zapustila zaradi svoje želje po
mnoštvu, po stvarstvu, po bivanju…

GLASBA [iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir, od <na CD> 4:49 min dalje,
trajanje cca: 1:00 min., nato "fade"…]

Profesor. Enajsta knjiga Izpovedi Avrelija Avguština, utemeljitelja krš anskega platonizma,
velja poleg etrte knjige Aristotelove Fizike za temeljno klasi no delo na podro ju filozofije

asa. Avguštin polemizira z Aristotelovim "zunanjim" asom kot "številom gibanja" in

nasproti njemu postavi lastno pojmovanje asa kot "notranje razsežnosti" duše oziroma duha.
Podobno kot Plotin tudi Avguštin najprej govori o ve nosti - ki pa mu kot kristjanu pomeni
ve nost troedinega Boga - in potem zastavi tisto ve no vprašanje: Kaj je as?

Bralka [citat]:

"Kaj je torej as? e me nih e ne vpraša, vem; e pa ga ho em na vprašanje
razložiti, ne vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega

asa, e bi ni ne prehajalo, da ne bi bilo prihodnjega asa, e ne bi ni

prihajalo, in ne sedanjega asa, e ne bi bilo ni pri ujo e." [Avguštin,
Izpovedi

, XI/14]

Janez. Glede na to, da si Avguštin vendar upa nekaj "trditi z gotovostjo" o preteklem,
prihodnjem in sedanjem asu, morda poskus opredelitve asa le ni tako brezupen, kot se mu
sprva zdi?

Profesor. Misliš? Morda imaš prav. Tudi za Avguština, kot že pred njim za Aristotela, je
najve ja težava pri definiciji asa, da "preteklega ni ve , prihodnjega še ni", sedanji as pa je
zmuzljiv - vendar Avguštin najde rešitev te uganke v duši, iskri ve nosti, ki nosi v sebi,
namre v svoji sedanjosti, vse tri ase. Zato zapiše:

Bralka [citat]:

"Kolikor je doslej jasno in o itno, je to, da niti prihodnost ne biva niti
preteklost. Potemtakem pravzaprav ne moremo re i: trije asi so - pretekli,
sedanji in prihodnji. Natan neje bi se reklo takole: trije asi so - sedanjost
glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na
prihodnost. Zakaj le v duši bivajo asi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim:
sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled,
sedanjost glede prihodnosti je pri akovanje." [Avguštin, prav tam, XI/20]

Profesor. V tem znanem odlomku Avguštin pravi, da vsi trije asi - preteklost, sedanjost in
prihodnost - bivajo le v duši, ker pa duša na tem svetu biva le v sedanjosti - etudi je njeno
pravo domovanje etrti " as", namre ve nost - lahko sklepamo iz sedanjosti duše, iz njene
zavestne prisotnosti tu-in-zdaj, da so trije asi le trije na ini sedanjosti, ki kakor troedini
vodomet vrejo iz treh osnovnih duševnih funkcij: spomina, vpogleda in pri akovanja.

Janez. Torej gre za tri razli ne duševne funkcije…

Profesor. Da - in ravno zato, ker se spomin razlikuje od pri akovanja, ni simetrije med
preteklostjo in prihodnostjo: preteklost je znana, spominjana, seveda tudi pozabljena, vendar
nenehno navzo a nekje v "prostranih dvoranah spomina", kot pravi Avguštin, ostajajo a v
"notranjosti, v neizmerno prostranem dvoru spomina" - medtem ko prihodnosti še ni, nikjer je
še ni, razen morda v božjem umu, in zato jo pri akujemo z upanjem in strahom. Avguštin
nam, tako kot Platon, svetuje, naj popolnost iš emo v spominu:

Bralka [citat]:

"Velika je mo spomina, o Bog, silno velika, svetiš e, veli astno in brezmejno.
Kdo mu pride do dna? In vendar je to sila mojega duha in del mojega bistva, le
da sam ne zaobjamem vsega, kar sem. Zato je duh pretesen, da bi samega sebe
zaobsegel. Toda kje je tedaj tisti del njega, ki ga zaobjeti ne more? Mar je
izven njega in ne v njem? Kako tedaj, da ga ne zaobjame? Silno za udenje se
mi poraja nad to uganko, strme a osuplost me prevzema…" [Avguštin, prav
tam, X/8]

Janez. Kako lepo! Mar ni to neprimerno resni nejša filozofija asa od Aristotelovega
fizikalnega nauka o asu kot "številu gibanja"?

Profesor. V duhovnem smislu gotovo - toda glavna težava Avguštinove teorije v primerjavi z
Aristotelovo ti i v vprašanju, kako naj ta notranji, duševni as merimo? Avguštin je bil v
nasprotju z Aristotelom prepri an, da je možno tudi notranje merjenje asa, saj pravi v svojem
morda najbolj znanem stavku o asu: "V tebi, torej, moj duh, merim svoje ase." [Avguštin,
prav tam, XI/27] Kot je razvidno iz konteksta, je s tem pravzaprav hotel re i: V tebi, moja
duša

, merim vse tri ase.

Janez. Podobno kot za Plotina je as torej tudi za Avguština notranja razsežnost duše?

Profesor. Da, podobno in obenem druga e - lo nico med njima za rtuje razlika med klasi nim
grškim in krš anskim pojmovanjem asa: klasi ni anti ni filozofi, Platon in Aristotel ter njuni
nasledniki, so pojmovali as kot krožen ali cikli en, primarno dolo en z gibanjem nebesnih

teles; in tudi Plotin, ki je razlagal as z nemirom in pogumom duše ter njeno željo, da zapusti
ve nost in se poda v svet, je dušo v prvotnem pomenu pojmoval kot kozmi no dušo, za katero
je zna ilno cikli no vrtenje nebesnih sfer - medtem ko krš anski filozofi za nejo gledati na

as kot na "ravno pot" v nasprotju z "blodnim krogom" poganstva, kakor se izrazi Avguštin;

krš anska "ravna pot" je enkratna in vodi od stvarjenja sveta in izgona iz raja, prek
Kristusovega utelešenja k vstajenju in poslednji sodbi kot eshatološkem koncu sveta in
zgodovine… Torej je razlika med Plotinovim in Avguštinovim pojmovanjem asa vendarle
velika… res pa je, da za oba as pomeni predvsem notranjo razsežnost ali "intenzijo" duše.

Janez. Pri Avguštinu se mi zdi še posebej zanimivo pojmovanje asa kot trojne razsežnosti
duše, v kateri se zavest iz sedanjosti s spominom vra a v preteklost in s se pri akovanjem
ozira k prihodnosti, obenem pa ostaja nenehno prisotna v svojem vselej spreminjajo em se
zdaju

, ki je edina "to ka" v asu, skozi katero ima duša dostop do ve nosti. Ob tem sem se

spomnil na odlomek iz Proustovega Iskanja izgubljenega asa, iz sedme knjige z naslovom
Spet najdeni as

, ki sem jo bral v eraj zve er, ko me je nosila polna luna in nisem mogel

zaspati…

Bralka [citat]:

"Življenje se nam tedaj prikaže kot pravlji na igra, v kateri od dejanja do
dejanja vidimo, kako se otro i ek spremeni v mladeni a, potem v zrelega moža
in se kon no nagne proti grobu. In ker po teh ve nih spremembah utimo, da
so ta bitja, vzeta iz med seboj precej oddaljenih življenjskih razdobij, tako
razli na, prav tako utimo, da tudi sami sledimo istemu zakonu kot ta bitja, ki
so se tako spremenila, da niso ve podobna tistemu, kar smo videli v njih
neko , eprav so to še zmeraj in prav zato, ker to niso nikoli nehala biti."
[Proust, Spet najdeni as, str. 242]

GLASBA [iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir, od <na CD> cca 2:00 min dalje,
trajanje cca: 1:00 min. ali manj (ena zaklju ena fraza iz prvega dela tega stavka), nato
"fade"…]

Janez. Profesor, priporo ili ste mi, naj za najino današnje sre anje podrobno preberem
Kantovo "transcendentalno estetiko", njegov nauk o prostoru in asu v Kritiki istega uma.
Ima Kantovo pojmovanje asa kakšno zvezo s Plotinovim in Avguštinovim?

Profesor. Neposredne zveze sicer nima, vendar pa Kantova transcendentalna opredelitev asa
in prostora kot apriornih form utnosti, ki ne priti eta samim stvarem, namre "stvarem na
sebi", ampak zavesti, nadaljuje tisto smer v filozofiji asa, ki sta jo pred mnogimi stoletji
nakazala Plotin in Avguštin. …Janez, ali ti je jasno, kaj pomeni trditev, da sta prostor in as
apriorni formi utnega izkustva?

Janez. Upam, da to razumem, pa tudi izpit iz nemške klasi ne filozofije sem že opravil…

Profesor. …in vendar ne bo odve , e ponoviva: pri Kantu sta prostor in as apriorni formi

utnega izkustva, ki sta naši zavesti dani v istem zrenju - to pomeni, da ostaneta, potem ko

odmislimo vso utno vsebino ob utkov. Kot sem že rekel, je bistven poudarek v tem, da sta
prostor in as formi istega zrenja, ki priti e zavesti, ne pa "stvarem samim". Pri razumevanju
te misli si lahko pomagamo z naslednjim primerom: ko gledamo skozi daljnogled neko
pokrajino, tedaj optika daljnogleda - recimo desetkratna pove ava ali merilo, narisano na le e

- ne priti e sami pokrajini, temve je optika "apriorna forma" daljnogleda, saj kamorkoli z
njim pogledamo, bomo gledali skoznjo.

Janez. …pri emer Kantu ne gre za psihološko, temve za transcendentalno optiko…

Profesor. Tako je. Toda ob tem se zastavlja za presojo veljavnosti Kantove transcendentalne
estetike oziroma njegove filozofske vede o utnosti odlo ilno vprašanje, katere formalne
lastnosti

ohrani transcendentalna struktura prostora in asa, potem ko odmislimo vso utno

vsebino, ki jo zaznavamo skoznjo? Ali imata prostor in as kot formi utnosti sploh kakšne
lastne apriorne zna ilnosti, ali jima lahko pripišemo kakšnekoli pozitivno dolo ljive
"predikate"? Ali pa sta, nasprotno, apriorni formi utnosti povsem "prazni", ne le brez vsake

utne vsebine, temve tudi brez vsake dolo ene iste forme oziroma lastne strukture? …No,

kaj misliš o tem, Janez?

Janez. Kako naj vem! Ravno to sem vas nameraval vprašati… kakor da bi brali moje misli…

Profesor. Ne berem tvojih misli, pa pa sva oba brala Kanta… torej, ali se ti zdi, da Kant
prostoru in asu pripisuje kakšne iste lastnosti?

Janez. Mislim, da pripisuje - saj v svoji "metafizi ni ekspoziciji pojma prostora" na primer
pravi, da je prostor enovit, kar pomeni, da ne obstaja ve prostorov, ampak samo deli enega
prostora, nadalje, da je neskon en, da je lahko tudi prazen… in v svoji "metafizi ni
ekspoziciji pojma asa" analogno trdi za as: da so razli ni deli asa deli prav istega asa, ki
je neskon en, zamisljiv tudi brez dogodkov v njem in podobno. Zamislil sem se ob Kantovi
trditvi, da "ima as samo eno dimenzijo", kajti po analogiji z geometrijo prostora -

Bralka [citat]:

"… si asovno zaporedje predstavljamo kot rto brez konca, v kateri raznoli je
tvori zaporedje, ki ima le eno dimenzijo, ter iz lastnosti te rte sklepamo na vse
lastnosti asa, s to izjemo, da so deli rte hkratni, deli asa pa vselej v
sosledju." [Kant, Kritika istega uma, B 50]

Profesor. O em si se zamislil pri tej Kantovi trditvi?

Janez. Vprašal sem se: e je as v našem obi ajnem izkustvu linearen in enodimenzionalen -
ali to pomeni, da je nujno in a priori takšen? Saj so že grški filozofi pojmovali kozmi ni as
kot krožen, sodobna kozmologija pa menda pozna tudi "ukrivljen" in "imaginaren" as …
Kako naj torej verjamem Kantu, da je linearnost ali enodimenzionalnost asa apriorna in
nujna, in sicer ne glede na to, kaj bo še odkrila znanost?

Profesor. Zares, postavil si pravo vprašanje! Žal danes nimava dovolj asa, da bi podrobneje
razmislila odnos med apriornostjo asa in prostora ter njuno strukturo, lahko pa ti povem, da
je kantovsko prepri anje v apriornost evklidskega prostora in linearnega asa glavna ovira pri
uskladitvi transcendentalne filozofije s sodobno znanostjo, ki pozna neevklidske prostore in
nelinearne ase… Ob koncu današnjega pogovora bi te rad opozoril še na neko zna ilnost
Kantove transcendentalne estetike: v njej se samo zdi, da as in prostor nastopata kakor
simetri na dvoj ka, dejansko pa Kant poglobi razliko med njima v primerjavi s svojimi
filozofskimi predhodniki, na primer Descartesom ali Leibnizom. Kant namre potegne dokaj
ostro lo nico med zunanjostjo prostora in notranjostjo asa:

Bralka [citat]:

"Preko zunanjega uta (ki je lastnost našega duha) si predmete predstavljamo
zunaj sebe in povsem v prostoru. V njem je dolo ena oziroma dolo ljiva
njihova oblika, velikost in medsebojno razmerje. Notranji ut, preko katerega
duh zre samega sebe oziroma svoje notranje stanje…in vse, kar sodi k
notranjim dolo ilom, pa je predstavljeno v asovnih razmerjih. asa ni mogo e
zreti zunanje, prostora pa ni mogo e zreti notranje." [Kant, prav tam, B 37]

Profesor. S tem razlikovanjem se v filozofiji po Kantu uveljavi neko dokaj splošno stališ e, ki
bi ga lahko imenovali "filozofska prioriteta asa pred prostorom"; ta prioriteta postane še
posebno mo na v tistih smereh novejše filozofije, ki so se oddaljile od sodobne naravoslovne
znanosti, na primer v filozofiji življenja, fenomenologiji in eksistencializmu - zanimivo pa je,
da se v naravoslovju, zlasti v fiziki, vzporedno dogaja obraten proces: as kot etrta
razsežnost prostora- asa postaja vse bolj podoben prostoru, lahko bi celo rekli, da se as v
mejnih primerih "uprostóri" ali "spacializira", na primer v kozmologiji in kvantni fiziki. -
Toliko za danes, naslednji bova govorila o asu v Husserlovi fenomenologiji, pozneje pa še o
filozofski problematiki asa v sodobni znanosti.

GLASBA [nadaljevanje iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir].

III. pogovor: MELODIJA MISLI TRAJA V ASU

GLASBA [J. S. Bach, Umetnost fuge, za etek I. fuge <na CD: Contrapunctus 1>, trajanje vsaj
1:00 min, na klavirju Zoltán Kocsis]

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi asa. Danes je prišel k
svojemu profesorju na tretji posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o asu kot razsežnosti
duše pri Plotinu in Avguštinu ter o asu in prostoru kot apriornih formah utnega izkustva pri
Kantu, zdaj pa za enjata pogovor o ásenju zavesti v fenomenologiji Edmunda Husserla.

Janez. Profesor, ko sem bil zadnji pri vas, ste rekli, da se "filozofska prioriteta asa pred
prostorom" še posebej kaže v filozofiji življenja ter v fenomenologiji in eksistencializmu,
medtem ko se, nasprotno, pojmovanje asa v sodobni znanosti približuje pojmovanju
prostora, tako da bi lahko govorili o "znanstveni prioriteti prostora pred asom". V dvajsetem
stoletju gresta torej filozofska in znanstvena misel o asu vsaksebi?

Profesor. Žal res, v precejšnji meri. Skepsa do fizikalnega razumevanja asa in nasploh do
uporabe znanstvenih metod v filozofiji, ki doseže svoj vrh pri Henriju Bergsonu, filozofu
"življenjskega elana", je opazna tudi pri Edmundu Husserlu, utemeljitelju fenomenologije, in
pozneje pri fenomenologih-eksistencialistih. V najinem pogovoru se bova omejila na
Husserlovo pojmovanje asa.

Janez. Toda ali se ni Husserl zavzemal za filozofijo kot "strogo znanost"?

Profesor. Drži, vendar Husserl s svojo filozofsko fenomenologijo kot tisto pravo "strogo
znanostjo" ne misli na strogost fizike, niti matematike, ampak sledi grškemu idealu racionalne
vednosti, imenovane epistéme, tj. znanstveno-filozofskemu spoznanju, ki sta ga utemeljila
Platon in Aristotel. Po drugi strani pa je Husserlova fenomenologija asa kot nov filozofski
pristop k nerazrešeni problematiki asa lahko dandanes zanimiva tudi za tiste znanosti, v
katerih igra pomembno vlogo as - za fiziko in kozmologijo, evolucijsko biologijo in
psihologijo ter za kognitivno znanost in druge znanstvene panoge - še posebej v zadnjih nekaj
desetletjih, ko se znanost spet bolj zaveda svojih omejitev pri filozofskih vprašanjih.

Janez. V em je izvirnost Husserlovega fenomenološkega pojmovanja asa v primerjavi s
Kantovo transcendentalno estetiko?

Profesor. V marsi em… najprej v samem izhodiš u: izhajajo iz "fenomenološke redukcije",
ki jo Husserl ozna uje tudi z grško besedo epohé (kar pomeni "vzdržnost", namre vzdržnost
od sodb), se fenomenolog ne sprašuje ve o tem, kakšen je ontološki status asa in prostora -
ali sta empiri no realna ali transcendentalno idealna, kajti skupaj z vsemi drugimi
metafizi nimi pred-sodki "postavi v oklepaj" oziroma "fenomenološko reducira" tudi Kantovo
"stvar na sebi", saj o njej tako ne moremo ni esar vedeti, niti tega, ali je sploh v prostoru in

asu, zato se rajši vzdržimo vsake sodbe o "na-sebni resni nosti" in se posvetimo izklju no

fenomenom, namre "stvarem", kakor so nam dane in prisotne v zavesti. Pri Husserlovem
pojmovanju stvari oziroma njihove predmetnosti v zavesti ima pomembno vlogo
"odsen enje" (nemško: Abschattung); "stvar sama" na elno ne more biti dana v nobeni
zaznavi, kajti v zaznavah so stvari vselej "odsen ene" - kot beremo v Husserlovi knjigi Ideje
za isto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo

, prvi izšli leta 1913, ki jo je pred tremi

leti prevedel v slovenš ino profesor Frane Jerman:

Bralka [citat]:

"Stvar zaznavamo tako, da je odsen ena v vseh dejanskih primerih in samemu
zaznavanju pripadajo ih dejanskostih. Doživljaj pa v tem na inu ni odsen en."
[Husserl, Ideje, § 42]

Profesor. Husserl torej u i, da stvar poznamo zgolj kot predmet zavesti, po njenih odsen enjih
v prostoru in asu. V procesu zaznavanja se predmet vzpostavlja oziroma "konstituira" kot
tisto, kar je identi no v seriji odsen enj, njegovo identiteto pa omogo a sinteza
transcendentalnega subjekta ali jaza. Toda velja tudi obratno: tudi identiteta samega subjekta
se vzpostavlja kot sintezna funkcija v odnosu do predmetnosti…

Janez. Ali lahko s Husserlovega stališ a re emo, da sta prostor in as v zavesti, ne pa v
stvareh?

Profesor. Lahko, vendar s pojasnilom, da to ne pomeni, da ju ni v svetu - nasprotno: ravno
zato, ker as in prostor sooblikujeta zavest, sta obenem konstitutivna za svet, ki je pri
Husserlu "intencionalni korelat zavestne sinteze". V fenomenologiji je zavest nujno
intencionalna, kar pomeni, da je vselej "zavest o ne em", ali druga e re eno, da vsaki zaznavi
ali misli ustreza tisto, kar je v njej zaznano ali mišljeno. Svet kot odprt horizont vsega
možnega izkustva je pri Husserlu bistveno sodolo en s prostorom in asom, ki pa nista
apriorni formi izkustva, kot pri Kantu, saj nista pred stvarmi, ampak v samih "stvareh" kot
fenomenih, to je, v predmetih zavesti.

Janez. Ali je tudi Husserl pojmoval strukturo prostora in asa v klasi nem pomenu, tako kot
Kant? Je bil tudi zanj prostor strukturiran evklidsko, as pa enodimenzionalen in linearen?

Profesor. Husserl se je s fenomenološko metodo pravzaprav skušal izogniti temu vprašanju;
prepri an je bil, da njegova osnovna maksima "K stvarem samim!" zagotavlja neodvisnost
filozofije od fizikalnih in celo od matemati nih teorij prostora in asa. Metodološki ideal
fenomenologije je neposredno sámozrenje transcendentalnega jaza, ki strukture prostora in

asa povsem jasno in razlo no "vidi" v samem sebi - to evidentno sámospoznanje pa naj bi se

omejilo

na tisto, kar je resni no razvidno in o emer ne more biti nobenega dvoma. Tu pa

kmalu nastanejo težave, kajti ni povsem jasno, kako dale se evidenca razprostira po "polju"
izkustva? Kje je lo nica med transcendentalno fenomenologijo in empiri no psihologijo... ali
fiziko? Kaj je pri strukturi asa in prostora primarno evidentno in kje se za ne teoretska
konstrukcija, ki je odvisna od fizikalnega in matemati nega pred-znanja? Husserl tega
problema kljub nedvomnemu uspehu fenomenološke metode ni mogel zadovoljivo rešiti…

Janez. Kaj je torej najpomembnejši Husserlov doprinos k filozofiji asa?

Profesor. Husserl je filozofijo asa razvil v svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega
zavedanja asa

, ki jih je imel na univerzi v Göttingenu v letih 1905-10 in so bila po

avtorjevem pregledu objavljena precej pozneje, namre leta 1928 v devetem zvezku Letopisov
za filozofijo in fenomenološko raziskovanje

, kjer jih je uredil tedaj še mlad Husserlov u enec

Martin Heidegger, pozneje slavni "mislec bíti". Husserl je navezal svojo analizo zavedanja

asa na filozofijo Franza Brentana, predhodnika fenomenologije, ki je prvi eksplicitno

postavil v središ e filozofske obravnave asa imanentni as toka zavesti, in sicer ne zgolj kot
individualni, psihološki as, temve kot osnovni, za filozofsko analizo izhodiš ni as, iz
katerega potem sledijo oziroma se šele skozenj vzpostavijo vsi drugi asovni na ini, tudi
"objektivni" fizikalni as - in ta pristop je bil vsekakor bistveno nov v odnosu do Kantovega
pojmovanja asa.

Janez. Mi lahko poveste kak primer imanentnega asa?

Profesor. Seveda. Nazoren primer za imanentno oziroma fenomenološko doživljanje asa -
primer, ki ga navaja že Brentano, razvije pa Husserl - je ásenje nekega glasbenega tona (ali
melodije kot zaporedja in kombinacije tonov) v zavesti. Pri Husserlovi analizi asa nastopa
ton kot tipi en primer " asovnega predmeta" - vendar ne kot fizikalno nihanje strune v
klavirju ali zraka v piš ali, ampak kot fenomenološko razumljeni predmet zavesti; obenem pa
v skladu z osnovno zamislijo fenomenologije to ne pomeni, da je predmet ali "objekt" zgolj
"subjektiven" - je namre fenomen, danost v zavesti. Prisluhniva zdaj Bachovemu 18.
kontrapunktu iz Umetnosti fuge!

GLASBA [J. S. Bach, iz Umetnosti fuge, za etek I. kanona <na CD, druga ploš a, št. 7:
"Contrapunctus 18, Canon per augment. in contrario motu, d-mol>, trajanje 0:50 min, na
klavirju Zoltán Kocsis]

Profesor. Slišiš, kako v spominu še vedno zveni d, ko druga struna že niha v e-ju in se oglasi
nov ton, menda g…? Slišiš, kako prvi ton ostaja prisoten, "odsen en" v melodiji, potem ko je
fizi no že nehal zveneti? Pa drugi, tretji…?

Janez. Slišim… kako udovita harmonija!

Profesor. Bach je bil mojster vseh mojstrov! …Torej, e se vrneva k filozofiji: pri
Husserlovem, deloma že Brentanovem pojmovanju asa je bistvenega pomena naša
sposobnost retence, tj. neposrednega spomina, zadrževanja nekega ob utka ali zaznave ali
misli v zavestni pozornosti. Husserl pravi:

Bralka [citat]:

"Ko na primer zveni neka melodija, posamezni ton ne izgine popolnoma, ko
preneha dražljaj oziroma z njim povzro eno živ no vzburjenje. Ko zazveni nov
ton, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi bili zmožni opaziti
medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in
eventualno v asu med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave
neke melodije." [Husserl, Predavanja k fenomenologiji notranjega zavedanja

asa

, § 3]

Profesor. Bistven je poudarek, da golo zaporedje tonov še ni melodija. e bi se zaporedje
tonov kot nihanj strun oziroma nasploh zaporedje kakih "zunanjih" dogodkov dogajalo zgolj v
fizikalnem asu, še ne bi bilo v pravem pomenu asovno, saj se ne bi " ásilo" v melodiji, kajti
zanjo je nujna asovna povezanost tonov, enotna "predstava" melodije, ki pa jo omogo a
zavest.

as torej te e in obenem traja s ásenjem zavesti in ravno to ásenje v našem

primeru omogo a povezavo tonov v enotno melodijo.

Janez. Kaj pa, e nekaj asa traja en sam ton? Je tudi tedaj nujno ásenje zavesti, da bi lahko
rekli, da ton traja v asu? Ali pa v tem primeru zadostuje, da ton fizi no traja?

Profesor. Ne glede na to, ali je ton en sam ali jih je ve in so povezani v melodijo, je "trajanje
ob utka nekaj drugega kot ob utek trajanja", kot pravi Husserl. Ob utek trajanja je možen
samo v zavesti in zato lahko vzameva tudi posamezni ton kot primer Husserlovega asovnega
predmeta: ko struna izzveni in slušni dražljaj preneha, ton ostaja v retenci, v neposrednem
spominu, eprav spremenjen oziroma "modificiran", kajti sedanji ton se v zavesti spremeni v
pretekli ton, ko novi zdaj izpodrine prejšnjega, prejšnji zdaj pa se spremeni v pravkar.
Retenca deluje kot kontinuum, ugotavlja Husserl, saj ne gre le za retenco prvotnega vtisa ali
"praimpresije", temve tudi za retenco retence in tako dalje. Ton kot asovni predmet
izzveneva v retenci: dogaja se "odsen enje" v asu, ki je analogno tisti vrsti "odsen enja"
predmeta v prostoru, ko se predmet od nas oddaljuje.

Janez. Bi lahko retenco primerjali s kometovim repom?

Profesor. Natanko to! Husserl sam primerja retenco s kometovim repom, pravtis ali prvotni
vtis pa s kometovo glavo… Zavest s pomo jo spomina zbere posamezne lene neke serije
vtisov v celoto, obenem pa serijo kot celoto "posedanji" - zbere jo v en sam zdaj, zato da bi jo
lahko dojela kot celoto.

Janez. Profesor, govoriva zgolj o retenci - toda retenca verjetno ni edina psihi na funkcija, ki
povezuje vtise in vzpostavlja asovne predmete?

Profesor. Seveda ne. Husserl razlikuje tri osnovne funkcije zavesti, ki imajo zbirno vlogo pri
povezovanju vtisov v asovne predmete: 1. retenco in protenco, 2. reprodukcijo in 3.
fantazijo. Funkcije seveda nastopajo tudi kombinirano in tkejo zelo kompleksno mrežo

asovne predmetnosti… spomni se na primer na strukturo Bachove fuge! Življenje pa je še

neznansko bolj zapleteno kot struktura fuge, je vedno odprt horizont možnosti…

Janez. Ob misli, da je življenje zavesti vselej odprt horizont, ki omogo a razli na predmetna
"odsen enja", sem se spomnil na tisto mesto iz Proustovega Iskanja izgubljenega asa, iz
druge knjige z naslovom V senci cveto ih deklet, ko gospa Swannova igra na klavir sonato
nekega francoskega skladatelja:

Bralka [citat]:

"…sonata mi je celo potem, ko sem jo slišal od za etka do konca, ostala skoraj
popolnoma nevidna, nevidna kot stavba, ki jo zaradi daljave ali megle slutimo
le v delnih obrisih. Odtod izvira otožnost, ki je povezana s spoznavanjem takih
del in sploh vsega, kar se uresni uje v asu. Ko se mi je odkrilo to, kar je v
Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razlo il in vzljubil
takoj spo etka, za elo zaradi privajenosti, nad katero ustvo nima mo i, že
izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel
vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti
moja - bila je pa taka kot življenje." [Proust, V senci cveto ih deklet, str. 113-
4]

Profesor. Zelo lepo! Proust je v svojem pisanju iskal izgubljeni as v tistem asu, ko je
Husserl na univerzi v Göttingenu predaval fenomenologijo notranjega zavedanja asa.
Verjetno bi se pisatelj strinjal s filozofovo ugotovitvijo, da je zna ilnost asovnih predmetov
trajanje

: ton traja, melodija traja, pti ji prelet vrta traja, padec skodelice z mize traja, eprav

le kratek as, in celotno vesolje traja, za nas neznansko dolgo asa… In eprav so asovni
predmeti pravzaprav vsi možni predmeti zavesti, saj vsi predmeti trajajo v asu, izraz " asovni
predmet" v ožjem pomenu ozna uje le tiste predmete, pri katerih je asovna razsežnost
konstitutivna, pri katerih trajanje vzpostavlja njihovo predmetnost: melodija je primer

asovnega predmeta v ožjem pomenu, ni pa to slika, eprav igra as tudi pri slikanju in

gledanju slike pomembno vlogo. asovni predmeti so, tako kot vsi predmeti v
fenomenologiji, zavesti imanentni - so fenomeni - in zato so podvrženi odsen enju, analogno
kot prostorski predmeti v procesu zaznavanja.

Janez. V em je pravzaprav ta analogija?

Profesor. Vrsta asovnega odsen enja je odvisna od vrste duševne funkcije: pri reprodukciji
kot posrednem, tj., obnovitvenem ali priklicnem spominjanju je odsen enje druga no kot pri
retenci kot neposrednem ohranjanju neke zaznave ali misli v spominu, pri fantaziji je spet
druga no kot pri reprodukciji, eprav se vrste odsen enj lahko tudi prikrivajo. e se neki

asovni predmet, na primer glasbena fraza, ohranja v retenci, je njegovo asovno odsen enje

analogno tistemu prostorskemu odsen enju, ko se predmet od nas oddaljuje v prostoru.
Reprodukcija pa sen i asovne predmete druga e, analogno kot prostorski predmeti nastopajo
v predstavi odsen eni z razli nih strani, v razli nih položajih glede na naše izbrano o iš e, v
razli nih razdaljah, sami ali skupaj z drugimi predmeti, in podobno.

Janez. Mojster, mi poveste kak primer?

Profesor. Zamisliva si predstavno odsen enje nekega predmeta v prostoru, na primer knjige:
najina predstavna zmožnost lahko knjigo sen i na razli ne na ine, lahko si jo predstavljava od

zgoraj, od spodaj, od strani… v predstavi lahko tudi izvzameva del predmeta in si ga
pove ava, na primer naslov knjige, in podobno; analogno - e imava smisel za glasbo - lahko
v asovni reprodukciji sen iva neko melodijo ali neko glasbeno frazo, kajti reprodukcija ima,
kot pravi Husserl, razli ne "na ine izvršitve": lahko je celovita ali delna, hitrejša ali
po asnejša, natan na ali bežna, kar je odvisno tudi od poznavanja predmetnega podro ja,
spodobnosti reproduciranja in kompleksnosti asovnega predmeta; tako bo na primer lovek,
ki ima vsaj malce posluha in vsaj bežno pozna klasi no glasbo, gotovo znal prepoznavno
reproducirati, namre zapéti tistih prvih nekaj taktov Beethovnove pete simfonije, medtem ko
mu pri Bachovih kontrapunktih ne bo prav lahek priklic melodije, tudi e se mu zdi, da jih zna
na pamet, kadar jih posluša. Še posebej zanimiva je Husserlova uvedba asovne perspektive…

Janez. asovne perspektive? Obi ajno govorimo o prostorski perspektivi, v asih tudi o
zgodovinski perspektivi, vendar bolj v metafori nem pomenu, za asovno perspektivo pa še
nisem slišal.

Profesor. Husserl pojmuje asovno perspektivo spet analogno s prostorsko: recimo, da ton kot
"pravtis", tj. kot slušna zaznava nihanja strune, traja deset sekund fizikalnega asa; ta asovna
razsežnost, ki je analogna prostorski razsežnosti, se - fizikalno gledano - z nadaljnim potekom

asa sicer ne spreminja (ton traja, dokler traja, deset sekund, pa tudi potem, ko se nihanje

strune ustavi, še vedno re emo, da je trajal deset sekund), toda Husserl pravi, da je takšno
fizikalno pojmovanje trajanja abstraktno, in sicer na analogen na in, kot je abstraktno
pojmovanje geometrijskega prostora s pomo jo Kartezijevega koordinatnega sistema ali
fizikalnega prostora z Newtonovimi zakoni gibanja. Za Husserla sta fenomenološka prostor in

as konkretno doživljajska, zato na primer o trajanju tona pravi:

Bralka [citat]:

"To ke asovnega trajanja se za mojo zavest oddaljujejo analogno, kakor se za
mojo zavest oddaljujejo to ke mirujo ega predmeta v prostoru, ko »se
oddaljujem od predmeta«. Predmet zavzema svoj prostor in ravno tako ton
zavzema svoj as, tako da nobena asovna to ka ni premaknjena, vendar beži v
oddaljevanju zavesti, kajti razdalja od ustvarjajo ega zdaja je vedno ve ja. Ton
ostaja isti, toda ton »v na inu kako« se kaže kot vselej drug. …Artikulirani del
dogajanja (npr. neka glasbena fraza) se ob tem, ko tone nazaj v preteklost,
»skr i« – gre za neke vrste asovno perspektivo (znotraj izvornega asovnega
prikazovanja), analogno prostorski perspektivi. Pri tem, ko se asovni predmet
pomika v preteklost, se kr i in obenem temni." [Husserl, prav tam, § 8 in 9]

Profesor. Iz tega primera je dobro razvidna razlika med fenomenološkim in fizikalnim
pojmovanjem asa in prostora: fizika, vsaj klasi na, ne potrebuje niti prostorske perspektive,
kakršno poznajo slikarji, še manj pa asovno - saj so zanjo prostorske in asovne razdalje
vedno in povsod enako dolge, namre kjerkoli v koordinatnem sistemu, ne glede na položaj in
gibanje abstraktnega "opazovalca".

Janez. Kaj pa sodobna relativnostna fizika? Ali se je Husserl z uvedbo asovne perspektive
kot analogne prostorski vendarle približal Einsteinovi relativnostni teoriji, v kateri je - e prav
razumem njeno bistvo - dolžina prostorskih in asovnih razdalj odvisna tudi od hitrosti
opazovalca in mo i gravitacijskega polja, v katerem je opazovani sistem?

Profesor. Iz tvojih besed sklepam, da prav razumeš bistvo Einsteinove relativnostne teorije,
vendar ta žal ni v neposredni zvezi s Husserlovo asovno perspektivo, niti s prostorsko. Vše
pa mi je, da si opazil možno posredno zvezo. …Sicer pa bova prihodnji govorila o
absolutnem in relativnem asu v fizikalnem pomenu - ki je gotovo pomemben tudi za
sodobno filozofijo.

GLASBA […nadaljevanje I. kanona <št. 7 na 2. CD: 18. kontrapunkt> iz Bachove Umetnosti
fuge

, na klavirju, kolikor je pa treba do konca oddaje, potem "fade"].

IV. pogovor: OD ABSOLUTNEGA ASA K RELATIVNEMU PROSTORU- ASU

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 1. preludij (C-dur), najmanj 1:00 min., potem
"fade", lahko pa tudi ves (2:37), e asovno znese; na klavirju Andras Schiff]

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi asa. Danes je prišel k
svojemu profesorju na etrti posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o asenju zavesti v
Husserlovi fenomenologiji, zdaj se vra ata k asu kot "merilu gibanja", k filozofski
problematiki fizikalnega asa. Profesor namerava Janezu na kratko predstaviti pojmovanje

asa pri Newtonu in Einsteinu.

Profesor. Janez, kaj razumeš s pojmom absolutnega asa?

Janez. Hm... Absolutni as razumem kot tisti as, ki te e neodvisno od vseh dogajanj v njem.
Predstavljam si ga kot nekakšno "ozadje" vseh dogajanj, ki potekajo hitreje ali po asneje,
absolutni as pa te e vselej enakomerno, kakor nekakšna vesoljska ura… toda ob tem se že
sprašujem, ali sploh obstaja takšna vesoljska ura, ki meri absolutni as? e pa ostajam na
Zemlji, si tek absolutnega asa najlažje predstavljam kot vrtenje nebesnih teles: Lune, Sonca,
zvezd…

Profesor. Vidiš, brž ko zapustimo Zemljo, etudi le v mislih, nastopijo težave pri našem
vsakdanjem prepri anju v obstoj absolutnega asa kot skupnega "ozadja" vseh relativnih

asovnih dogajanj oziroma procesov - in res je Albert Einstein na za etku 20. stoletja prišel

do spoznanja, da ni ne absolutnega asa ne absolutnega prostora. Kljub temu pa so naše
obi ajne predstave o fizi nem prostoru in asu še vedno precej vezane na klasi no mehaniko,
ki jo je utemeljil Isaac Newton ob koncu 17. stoletja v svojem znamenitem delu Matemati ni
principi naravne filozofije

.

Janez. Presene a me, da nastopa filozofija v naslovu glavnega Newtonovega dela: mislil sem,
da je bil Newton zgolj fizik, znanstvenik…

Profesor. O, ne! Véliki naravoslovci so bili vselej tudi filozofi; ne samo Newton, tudi Einstein
se je ukvarjal s filozofijo, eprav sta se znanost in filozofija v 20. stoletju za eli razhajati - e
govoriva na splošno. Dandanes si nekateri " isti znanstveniki" na eni strani in " isti filozofi"
na drugi domišljajo, da med znanostjo in filozofijo ni ve nobenih sti nih to k - meni se zdi to
mnenje zelo zmotno. e parafraziram Kanta: "Filozofija brez znanosti je prazna, znanost brez
filozofije je slepa." …No, in Newton je bil vsekakor eden najve jih znanstvenikov-filozofov,
saj je svoja znanstvena odkritja skušal tudi filozofsko osmisliti; morda je bilo to takrat lažje

kot danes, ali pa tudi ne… kakorkoli že, pomembno je, da se znanost ne odre e iskanju smisla
in da se filozofija ne odre e iskanju resni nosti.

Janez. Tudi jaz tako mislim in zapomnil si bom vaše besede… In kako je Newton filozofsko
razlagal svojo fiziko?

Profesor. Newton je fizikalnim izvajanjem v Matemati nih principih naravne filozofije dodal
tako imenovane "sholije", v katerih je skušal filozofsko osmisliti svoje znanstvene postavke,
tudi tezo o obstoju absolutnega asa in prostora. Bil je bil namre prepri an, da poleg
relativnih

prostorov in asov, v katerih se medsebojno gibljejo (ali mirujejo) posamezna telesa

v relativnem smislu, obstajata absolutna prostor in as, glede na katera se vsa telesa gibljejo
(ali mirujejo) v absolutnem smislu.

Janez. Iz gimnazijske fizike se spominjam, kaj je relativno gibanje dveh teles: e se telesi A in
B

gibljeta enakomerno in premo, potem lahko enako upravi eno re emo, da se giblje samó

telo A in miruje telo B, kakor tudi obratno. Ne vem pa, kaj je Newton mislil z absolutnim
gibanjem; ta pojem zveni precej metafizi no…

Profesor. Tristo let pozneje se je izkazalo, da je absolutno gibanje res spekulativen pojem…
ampak pojdiva po vrsti. Najprej prisluhniva odlomku iz Newtonove prve filozofske sholije:

Bralka [citat]:

"Absolutni, resni ni ali matemati ni as te e enakomerno, sam po sebi in iz
svoje lastne narave, brez odnosa do esarkoli izven sebe; z drugim izrazom ga
imenujemo trajanje; relativni, navidezni ali navadni as pa je neko utno in
zunanje (bodisi natan no bodisi nenatan no) merilo trajanja z gibanjem, ki ga
ponavadi uporabljamo namesto resni nega asa: na primer dan, ura, mesec,
leto." [Newton, Principia, str. 6]

Profesor. Pojem absolutnega asa ni povsem jasen. Newton precej zagonetno pravi, da gre za

as, v katerem "trajanje bivanja stvari ostaja isto, najsi so gibanja hitra ali po asna ali jih

sploh ni" - torej naj bi šlo za nekakšno asovno "ozadje" vseh dogajanj in procesov v svetu.
Absolutni as imenuje tudi "matemati ni as", ker v njem vidi idealno - namre ne zgolj
fizikalno, ampak matemati no - merilo samega trajanja.

Janez. Meni pa se zdi povsem sprejemljiva Newtonova misel, da as te e neodvisno od ur, ki
ga merijo. Zadnji sem bral neko znanstvenofantasti no zgodbico, v kateri je as na neki
galaksiji tekel vselej tako hitro kakor kraljeva ura v prestolnici te galaksije, ki pa jo je kralj
lahko po svoji volji pospešil ali upo asnil. Si mislite, profesor, kako uden bi bil naš svet, e
bi na primer Združeni narodi imeli takšno uro, s katero bi generalni sekretar uravnaval hitrost
teka asa na Zemlji?

Profesor [se zasmeje]. Kaj še nikoli nisi pomislil, da je morda resni no tako - namre ne samo
na Zemlji, temve v vesolju kot celoti? Morda pa uravnava tek vesoljnega asa nebeški urar,
ki mu obi ajno pravimo - Bog? Seveda, e Bog sploh obstaja… in e sploh ho e in zmore
uravnavati as… Toda pustiva teologijo ob strani in se rajši vrniva k Newtonu, kajti iz
njegove filozofske sholije razberemo, da je skušal utemeljiti absolutni as neodvisno od
teoloških postavk. Sicer je tudi Newton v svojih Matemati nih principih naravne filozofije
klical Boga na pomo , vendar v nekem drugem kontekstu…

Janez. Pa je Newton navedel kak prepri ljiv argument za obstoj absolutnega asa?

Profesor. Neposrednega argumenta pravzaprav ni navedel, je pa dokazoval obstoj absolutnega

asa vzporedno z obstojem absolutnega prostora - prostor in as namre v celotni Newtonovi

naravni filozofiji nastopata kakor simetri na dvoj ka: lastnosti prostora so analogne
lastnostim asa.

Janez. e vas prav razumem, je Newton imel tehtne argumente za obstoj absolutnega
prostora, ki jih je po analogiji prenesel na dokazovanje absolutnega asa?

Profesor. Tako je. Newton je v svojem asu dokaj prepri ljivo dokazoval absolutnost prostora
s pospešenimi gibanji: dokazoval je, da so pospeški teles, bodisi linearni bodisi rotacijski,
o itno absolutni - namre da so telesa pospešena gleda na absolutni prostor - kajti pospeška se
ne da "relativizirati", saj ni mogo e, da ne bi ob utili sile, ki nas pospešuje, medtem ko je
hitrost relativna, saj je ne ob utimo, kadar je enakomerna, e je še tako velika. Torej, ker
o itno obstajajo absolutna gibanja, na primer vrtenje, je Newton sklepal, da mora obstajati
absolutni prostor kot njihov referen ni okvir, vzporedno z njim pa tudi absolutni as, v
katerem absolutna gibanja potekajo. Poleg tega se je Newton zavzemal za substancialno
teorijo prostora in asa, ki pravi ne le to, da obstajata absolutni prostor in as ter da
predstavljata univerzalni referen ni okvir vesolja, temve tudi, da obstajata povsem neodvisno
od vseh stvari in dogodkov v njiju - e teh ne bi bilo, bi as in prostor še vedno obstajala.

Janez. Mar ne bi obstajala?

Profesor. Hm… z Newtonom se na primer ni strinjal racionalisti ni filozof Leibniz, ki je
nasproti substancialni teoriji absolutnega asa in prostora postavil relacijsko teorijo. Menil je,
da prostor in as ne obstajata "po sebi", lo eno od sveta, ampak sta dolo ena zgolj s stvarmi in
dogodki, ki ju zapolnjujejo.

Janez. Torej je Leibniz predhodnik Einsteinove relativnostne teorije?

Profesor. V širšem pomenu morda res - vendar je treba razlikovati med relacijsko in
relativnostno

teorijo asa in prostora: relativnostna teorija sicer implicira relacijsko, vendar

obratno ne velja, saj si je z Leibnizovega stališ a možno zamisliti, da relacije med vsemi
stvarmi in dogodki v univerzumu dolo ajo absolutni prostor in as oziroma univerzalni
prostorsko- asovni referen ni okvir.

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 7. fuga (Es-dur), trajanje cca 1:00 min.,
potem "fade" <na CD I/7, od 2:27 dalje>; na klavirju Andras Schiff]

Profesor. …izhodiš e Einsteinove relativnostne teorije je ugotovitev, da svetloba v praznem
prostoru potuje vedno z enako hitrostjo - približno 300.000 km na sekundo, na kratko
zapisano s konstanto c - in sicer ne glede na relativne hitrosti opazovalcev oziroma svetlobnih
virov. Ta ugotovitev, ki je bila že pred Einsteinom eksperimentalno potrjena, je zelo
nenavadna: e bi se nam na primer neka vesoljska ladja približevala s polovico svetlobne
hitrosti in nam pošiljala svetlobne signale, ti signali ne bi potovali proti nam s poldrugo
hitrostjo svetlobe, kot bi bilo pri akovati - ampak spet natanko s hitrostjo c!

Janez. Kaj ni to v nasprotju z zdravo pametjo?

Profesor. Ne, ni v nasprotju s pametjo, ampak je le nenavadno za naše ustaljeno dojemanje
sveta; seveda pa je konstantna svetlobna hitrost v nasprotju s klasi no Newtonovo fiziko,

eprav slednjo lahko ohranimo kot dober približek pri vseh za nas "normalnih" hitrostih, ki so

mnogo manjše od svetlobne. Konstantna hitrost svetlobe je dejstvo, ki je bilo v zadnjih sto
letih mnogokrat in na razli ne na ine preverjeno.

Janez. …in posledica konstantne svetlobne hitrosti je relativizacija asa.

Profesor. Res je - Einstein je leta 1905 zasnoval posebno teorijo relativnosti, ki se v odnosu
do njegove poznejše splošne teorije relativnosti omejuje na gibanja inercialnih sistemov, tj. na
tista enakomerna gibanja ali mirovanja, pri katerih ne delujejo nobene sile, zgolj inercija
oziroma vztrajnost. Posledica konstantne svetlobne hitrosti je relativizacija asa, namre
"dilatacija" oziroma raztezanje asa, obenem pa tudi relativizacija prostora, namre
"kontrakcija" oziroma kr enje prostora, natan neje, zmanjševanje prostorskih razdalj v smeri
gibanja. Prostor in as sta namre v relativisti ni metriki povezana v enoten štirirazsežen
prostor- as, tj. v etverje s tremi prostorskimi koordinatami in eno asovno, in to pomeni, da
sta dosti bolj medsebojno odvisna kot v klasi ni fiziki, saj v relativnostni teoriji nastopata
skoraj kakor nekakšna siamska dvoj ka. V dolo enem pomenu lahko re emo, da se as
"uprostóri" ali "spacializira"…

Janez. Ob misli, da se as lahko "uprostóri", sem se spomnil na tisto mesto iz Proustovega
Iskanja izgubljenega asa

, iz sedme knjige z naslovom Spet najdeni as, ko pisatelj najde

del ek asa, ki ga je bil izgubil pred mnogimi leti v Benetkah, najde ga namre tedaj, ko v
Parizu, na dvoriš u pala e Guermantskih, za hip izgubi ravnotežje na kamnitem tlaku…

Bralka [citat]:

"V trenutku, ko sem spet ujel ravnotežje in položil nogo na kamen, ki je bil
malo nižji od prejšnjega… se me je spet rahlo dotaknil tisti nerazlo ni, slepe e
svetli privid, kakor da bi mi hotel re i: »Ujemi me v letu, e imaš še toliko
mo i, in poskusi rešiti uganko sre e, ki ti jo zastavljam!« In takoj sem ga
prepoznal: bile so Benetke, o katerih mi vsi moji napori, da bi jih opisal, in vse
trenutne slike, ki naj bi jih nekdaj posnel moj spomin, niso nikoli povedali ni ,
zdaj pa mi jih je vrnil ob utek, ki sem ga zaznal neko na dveh neenakih
ploš ah tlaka v krstilnici Svetega Marka, in ta mi je vrnil tudi vse druge, tistega
dne z njim povezane ob utke, ki so dotlej akali na svojem mestu v vrsti
pozabljenih dni, odkoder jih je z neustavljivo silo potegnilo neko
nepri akovano naklju je." [Proust, Spet najdeni as, str. 180-182]

Profesor. Zanimiva povezava! Vidiš, kako je Proust ravno z "uprostorjenjem" tistega trenutka,
ko je, love ravnotežje, stopil z ene kamnite ploš e na drugo, priklical minuli as, za katerega
je prej mislil, da je za vedno izgubljen… Bogve ali je Einstein poznal Prousta? Ob tvojih
asociacijah znova ugotavljam, da so véliki ustvarjalci neso asno so asni!

Janez. Profesor, prekinil sem vas… Prosim, nadaljujte z razlago! Pri predavanjih nisem dobro
razumel, zakaj je raztezanje asa posledica konstantne svetlobne hitrosti.

Profesor. Na kratko bom ponovil. Pojav raztezanja asa v posebni teoriji relativnosti najbolje
ponazorimo s tako imenovano "svetlobno uro". Najprej si predstavljaj, da sva midva vsak v
svoji vesoljski ladji, jaz v ladji A, ti v ladji B. Ladji potujeta po vesolju z enakomerno in zelo

veliko medsebojno hitrostjo; na osnovi na ela relativnosti gibanja za inercialne sisteme, ki ga
je poznal že Newton, lahko re eva, da moja ladja A miruje, tvoja ladja B pa se giblje glede na
mojo, reciva vsaj s polovico svetlobne hitrosti. Si predstavljaš?

Janez. Da. Prebral sem kar nekaj znanstvenofantasti nih zgodb…

Profesor. Vendar to ni fantastika, ampak miselni eksperiment, ki pojasnjuje znanstveno,
fizikalno zakonitost! …Torej, nadalje si predstavljaj, da izvajaš v svoji ladji B - in sicer
natanko takrat, ko švigneš mimo moje ladje A - naslednji poskus: na tla svoje ladje pritrdiš
laser in ga usmeriš na zrcalo, ki si ga že prej pritrdil na strop, nato pa z laserjem za trenutek
posvetiš ter z zelo natan no uro, ki jo imaš na ladji, izmeriš as, ki ga laserski oziroma
svetlobni žarek potrebuje za en odboj od zrcala, tj., da prepotuje pot od tal do stropa tvoje
ladje in nazaj - reciva, da izmeriš as ene nanosekunde, eno milijardinko sekunde… Si še
vedno predstavljaš?

Janez. Zaenkrat še.

Profesor. Kot sem že rekel, pa ravno takrat, ko izvajaš opisano meritev asa, švigneš s svojo
ladjo B mimo moje ladje A, od koder jaz skozi okno opazujem tvoj poskus…

Janez. e dovolite, profesor: ali nisva rekla, da se najini ladji medsebojno gibljeta s hitrostjo,
ve jo od polovice svetlobne hitrosti? Kako lahko potemtakem vi iz vaše ladje opazujete
poskus v moji ladji? Saj neznansko hitro švignem mimo vas!

Profesor [se zasmeje]. Saj pravim, da to ni znanstvenofantasti na zgodba, ampak miselni
eksperiment, ki ilustrira fizikalno zakonitost raztezanja asa - in žal je to najenostavnejša
ponazoritev te zakonitosti.

Janez. Prav, naj bo. Kaj torej vidite skozi okno svoje ladje A, gledajo v mojo ladjo B, tisti
hip, ko švignem mimo?

Profesor. Vidim tvoj poskus in tudi jaz imam v svoji ladji A zelo natan no uro, s katero lahko
skozi okno, neodvisno od tebe, sam izmerim as odboja žarka v tvoji ladji B.

Janez. Obe merjenji asa, vaše in moje, bi se morali ujemati, e imava res natan ni uri.

Profesor. Bi se morali, pa se ne - etudi sta obe najini uri še tako natan ni!

Janez. Kako to? Saj meriva asovni interval med istima dogodkoma v moji ladji, med
laserskim pulzom in njegovim odbojem na zrcalu!

Profesor. Drži, toda ker se ti, skupaj s celotno tvojo ladjo B zelo hitro giblješ v odnosu do
mene in moje ladje A, jaz vidim tvoj laserski žarek rahlo poševno, ko potuje od tal do stropa
in nazaj; kar pomeni, da - gledano iz moje ladje A - žarek med laserjem in zrcalom potuje po
daljši

poti, kot jo vidiš ti v tvoji ladji B.

Janez. Je v tem kaj nenavadnega?

Profesor. Za klasi no fiziko to ne bi bilo ni posebej nenavadnega, kajti ti v ladji B in jaz v
ladji A bi uskladila razlagi tvojega poskusa z laserjem tako, da bi jaz opaženo daljšo pot žarka

pripisal pa temu, da se zame žarek giblje hitreje kot zate - namre toliko hitreje, kolikšna je
relativna hitrost tvoje ladje glede na mojo. Vendar pazi! Svetlobni žarek ima, kot veva, vedno
enako hitrost 300.000 km na sekundo - tudi e je njegova pot poševna. …No, kako bova torej
uskladila najini razlagi tega istega poskusa?

Janez. Težko.

Profesor. Niti ne, treba je le skupaj z Einsteinom povle i radikalno potezo: ker je za oba, zate
in zame svetlobna hitrost enaka - vendar pa jaz vidim, da žarek potuje po daljši, rahlo poševni
poti - zato sklepam iz definicije hitrosti kot razmerja med potjo in asom, da potrebuje žarek,
gledano iz moje mirujo e ladje A, za svoj odboj v tvoji hitro lete i ladji B preprosto ve asa,
kot ga zanj izmeriš ti s svojo lastno uro: e ti izmeriš, da odboj traja na primer eno
nanosekundo, pa jaz za isti odboj izmerim nekaj ve asa od ene nanosekunde.

Janez. Ve asa - za isti odboj?

Profesor. Tako je - in temu pravimo raztezanje asa. Moja ura bo izmerila za odboj žarka v
tvojem poskusu daljši as, kot si ga izmeril ti s svojo lastno uro. Druga e povedano, z mojega
glediš a te e tvoja ura v hitro lete i ladji po asneje od moje ure v mirujo i ladji. Pri tem ni
pomembno, za katero vrsto ure gre, kajti vsaka ura, ne samo svetlobna, bo pri tebi tekla
po asneje: mehani na, elektronska, atomska… tudi tvoje srce bo bílo po asneje. Tvoj as je z
mojega glediš a raztegnjen, "dilatiran", pri emer velja: im hitreje se giblješ, tem po asneje
ti z glediš a mirujo ega opazovalca te e as.

Janez. Profesor, e tudi srce bije po asneje pri hitrem gibanju vesoljske ladje, bi se torej
vesoljci v njej postarali po asneje kot mi na Zemlji?

Profesor. Da - to sledi iz Einsteinovih ena b. V tem smislu že posebna teorija relativnosti
na elno dopuš a možnost takšne ladje- asoplova, ki bi potovala v prihodnost, deset let
pozneje pa splošna teorija relativnosti k temu dodaja še možnost potovanja v preteklost, o

emer bova nekaj malega povedala prihodnji .

Janez. Neverjetno!… In pri svetlobni hitrosti, ki je najve ja možna hitrost, bi se as ustavil?
…Torej bi asoplov pri svetlobni hitrosti tako reko odletel v ve nost?

Profesor. Tako reko . Vendar je treba dodati, da nobena ladja ne more potovati s svetlobno
hitrostjo, vsaj fizi na ladja ne.

Janez. Pa je bilo raztezanje asa pri velikih hitrostih kdaj tudi izkustveno preverjeno?

Profesor. Seveda je bilo - in ne samo enkrat! Najbolj znan primer je merjenje hitrosti in
razpadnega asa nestabilnih delcev "mionov", ki pri velikih hitrostih trajajo dlje kot pri
manjših…

Janez. udovito! Fizika torej znova, po ve stoletjih, podaja roko metafiziki…

Profesor. Tudi tako lahko razumeš Einsteinovo relativnostno teorijo - in prav je, da jo kot
filozof skušaš razumeti!

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 9. fuga (E-dur), trajanje: preostali as,
najmanj 1:00 min., potem "fade" <na CD I/9, od 4:36 dalje>; na klavirju Andras Schiff].

V. pogovor: USMERJENOST ASA IN MOŽNOST ASOPLOVA

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 9 (g-mol), za etek 1. stavka (Allemande)
<na CD 1/1>, trajanje vsaj 1:00 min., potem "fade", na klavirju S. Richter]

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi asa. Danes je prišel k
svojemu profesorju na peti posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o absolutnem asu pri
Newtonu in relativnem prostoru- asu pri Einsteinu, zdaj za enjata pogovor o najbolj o itni
razliki med asom in prostorom, o usmerjenosti asa, ki ju bo pripeljal do vprašanja možnosti

asoplova.

Janez. Profesor, premišljeval sem o najinem zadnjem pogovoru. Pou ili ste me, da sta v
Einsteinovi relativnostni teoriji prostor in as združena v štirirazsežni prostor- as, da sta
spojena skoraj kakor siamska dvoj ka, eprav z nasprotnim predznakom - in ta njuna
združitev omogo a, da se as, vsaj teoreti no, "uprostóri", tj., da ga obravnavamo tako, kakor
da bi bil etrta prostorska razsežnost - toda po drugi strani dobro vemo, da narave asa ne
moremo zv sti na naravo prostora, kajti prostor in as sta vendarle bistveno razli na! Saj je
vsakomur jasno, da je as usmerjen: ure, dnevi in leta prihajajo iz prihodnosti, zaživijo v
sedanjosti in se oddaljujejo v preteklost - oziroma, kot si ponavadi predstavljamo, da to ka
zdaja

te e po " asovni premici" od preteklih asov k prihodnjim, ne more pa te i v nasprotni

smeri - medtem ko za prostor ne velja ni podobnega.

Profesor. Res je, razlika med prostorom in asom seveda na izkustveni ravni o itna. Filozof
Hans Reichenbach je leta 1928 v knjigi Filozofija prostora- asa vpeljal izraz anizotropija

asa za strukturno specifi nost asa v odnosu do prostora: as je anizotropen, kar pomeni, da

ni izotropen, ampak je usmerjen, ker so njegove strukturne lastnosti odvisne od smeri
"gledanja", saj preteklost vidimo druga e kot prihodnost - spomni se tistih Avguštinovih
besed, da je preteklost sedanjost v spominu, prihodnost pa sedanjost v pri akovanju - medtem
ko je prostor, globalno gledano, izotropen: vse tri smeri v prostoru so na elno obrnljive in
zamenljive, eprav so dejansko, v našem neposrednem izkustvu, tudi bolj ali manj usmerjene.
Zato pravimo, da je prostor ekstrinzi no ali "zunanje" usmerjen, as pa intrinzi no ali
"notranje" usmerjen, z drugo besedo - anizotropen. e pustiva ob strani razpravo, ali
intrinzi na usmerjenost asa pomeni, da je usmerjen " as sam" ali da so usmerjeni vsi asovni
dogodki in procesi, med usmerjenimi procesi v asu obstaja vsaj eden, ki je univerzalen,
vesoljno prisoten vedno in povsod, v vsem nam znanem prostoru- asu - namre rast entropije,
ki jo v fiziki izraža drugi zakon termodinamike.

Janez. Nekaj malega o entropiji vem iz Hawkingove Kratke zgodovine asa… še posebej mi
je ostal v spominu primer s skodelico kave, ki pade z mize in se razbije ter ne bo nikoli ve
takšna, kot je bila prej…

Profesor. Entropija je pravzaprav stopnja nereda v nekem sistemu in po slavnem drugem
zakonu termodinamike entropija v zaprtem sistemu vselej s asom raste (v najboljšem
primeru ostaja enaka). In e celotno vesolje obravnavamo kot "zaprt sistem" - saj "zunaj"

univerzuma po definiciji samega pojma ni ni esar - potem lahko re emo, da entropija usmerja
vesoljni as.

Janez. Iz Kratke zgodovine asa se spominjam, da Hawking govori o treh " asovnih
puš icah": termodinami ni oziroma entropijski, kozmološki in psihološki…

Profesor. Da - kozmološko smer asa dolo a raztezanje vesolja, psihološko pa nesimetri nost
med spominom in pri akovanjem; verjetno se spominjaš tudi Hawkingove pripombe, da je za
nas ljudi dobro, ker vse tri " asovne puš ice" kažejo v isto smer: uden bi bil namre svet, v
katerem bi se na primer spominjali, kako se je razbita skodelica z razlito kavo sama spet
sestavila in sko ila nazaj na mizo… in vendar s teoreti nega stališ a tudi to ni povsem
izklju eno!

Janez. Saj to bi bil udež!

Profesor. Znanost pravi, da takšni udeži niso povsem izklju eni, eprav so zelo zelo zelo
malo verjetni. Verjetnost entropijskega "obrata asa" je prakti no zanemarljiva zaradi
velikanskega števila molekul in atomov, ki nastopajo v termodinami nih procesih (med katere
spada tudi primer s kavno skodelico) - vse molekule bi se namre morale tako reko
"spontano" urediti nazaj v prvotni red, esar pa ne moremo pri akovati. Druga e pa je v
sistemih, ki obravnavajo manjše število enot, na primer v klasi ni mehaniki, kjer obi ajno
nastopa samo nekaj teles, na primer tri krogle na biljardni mizi; v takšnem enostavnem
mehani nem sistemu si ni težko zamisliti obrata asa, o emer se prepri amo, e gibanje
krogel posnamemo na film in ga pri projekciji zavrtimo v nasprotni smeri: v tej obrnjeni

asovni "optiki" ne bomo opazili ni nenavadnega, še manj udežnega, saj bodo vsi

mehani ni in logi ni zakoni veljali ravno tako, kot e bi film vrteli v "pravi" smeri.

Janez. Ampak pri takšnem obratu asa se obrne tudi vzro ni odnos: vzroki postanejo u inki in
u inki postanejo vzroki - kako je to mogo e?

Profesor. e bi se as dejansko obrnil, bi seveda tudi vzro ni nizi tekli v obratni smeri, vendar
pri enostavnih sistemih, kot je biljard, mi tega sploh ne bi opazili, saj je vzro nost razumska
kategorija, ki ni neposredno razvidna iz izkustva. Med smerjo asa in vzro nosti obstaja tesna
zveza - in iz nje sledi, da bi domneven obrat asa pomenil tudi delovanje retroaktivne
vzro nosti

, ki jo nekateri, na primer angleški filozof Michael Dummett, imenujejo

"povzro anje preteklosti".

Janez. Misel, da je možno "povzro ati preteklost", me spominja na Proustovo Iskanje
izgubljenega asa

- sedmero knjig tega cikla ima krožno strukturo: šele v zadnji knjigi, ko

vsemogo ni as skoraj do nespoznavnosti preobrazi osebe, ki smo jih sre ali že v prvi knjigi,
zvemo, da je sam pripovedovalec, prva oseba celotnega cikla, tisti, ki se je odlo il ubesediti
svoje lastno minulo življenje in kot pisatelj "povzro iti" pretekli as, ki je v dejanskosti
nepovratno minil, medtem ko ga literatura zamrzne in povzdigne v ve nost. Proust je zapisal:

Bralka [citat]:

"Tedaj je zasijala v meni nova lu , seveda manj svetla od one, ki mi je dala
spoznati, da je umetniško ustvarjanje edino sredstvo, s pomo jo katerega lahko
spet najdeš Izgubljeni as. Doumel sem, da je vse gradivo literarnega dela prav
to - moje preteklo življenje." [Proust, Spet najdeni as, str. 214]

Profesor. Ja, in pri tem je zanimivo, da je bil za Prousta njegov roman, takrat ko ga je za el
pisati, pravzaprav v prihodnosti, eprav se je s pisanjem vra al v preteklost in jo v nekem
smislu, kot praviš, "povzro al"… Janez, ob tvojem navdušenju za Prousta sem pomislil, da se
boš morda tudi ti po filozofski diplomi posvetil pisateljevanju?

Janez. Morda. V asih se mi zdi književnost mnogo resni nejša od filozofije…

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 12 (e-mol), za etek 1. stavka
(Allemande) <na CD 1/13>, trajanje vsaj 1:00 min., potem "fade", na klavirju S. Richter]

Janez. Profesor, prej rekli ste, da je obrat asa in vzro nosti razumsko sprejemljiv v
enostavnih

sistemih - toda kje je meja med enostavnimi in kompleksnimi sistemi? Koliko

teles ali delcev mora v sistemu nastopati, da ni ve enostaven… tiso , milijon, milijarda…?

Profesor [se zasmeje]. Zmeraj najdeš pravo vprašanje, namre takšno, na katerega ni mogo e
odgovoriti! Lahko ti povem le to, da sprašuješ po fizikalni meji med mehani nimi in
termodinami nimi procesi: prvi so na elno enostavni ( eprav pogosto zelo zapleteni, kot je na
primer gibanje treh teles v praznem prostoru), drugi pa kompleksni… podobno kot v znanem
anti nem paradoksu "sorites" (beseda po grško pomeni "kup"), ki sprašuje, kdaj se š epec
posameznih zrn spremeni v kup ali vsaj kup ek? Takrat, ko dodamo š epcu
stosedeminpetdeseto zrno? Ali prej? Ali pozneje? Ni jasno, kdaj natan no - in vendar jasno
razlikujemo med š epcem posameznih zrn in kupom zrnja! Usmerjenost asa ima, kot kaže,
neko zvezo s slednjim, ne vemo pa, zakaj je tako.

Janez. Kaj pa Einsteinova relativnostna teorija - obravnava enostavne ali kompleksne
sisteme?

Profesor. V pomenu, o katerem zdaj govoriva - enostavne: tipi ne relativisti ne situacije so
opisane na primer z dvema vesoljskima ladjama ali z devetimi planeti Oson ja in podobno;
relativnostna teorija glede števila obravnavanih entitet ni bolj kompleksna od klasi ne
mehanike, in podobno velja za kvantno mehaniko…

Janez. Torej so pojavi, ki jih opisuje relativnostna teorija, v asu na elno ravno tako obrnljivi
kot gibanje biljardnih krogel?

Profesor. Lahko tako re eva - še ve : v Einsteinovi splošni teoriji relativnosti, ki obravnava
pospešene oziroma gravitacijske sisteme, obstajajo takšne rešitve gravitacijskih "ena b polja",
ki na elno omogo ajo "potovanje v preteklost"!

Janez. Kaj res?

Profesor. Res - odkril jih je znani matematik Kurt Gödel, s katerim je Einstein prijateljeval na
univerzi v Princetonu. Gödel se je leta 1949 v ast Einsteinovi sedemdesetletnici igral z
njegovimi "ena bami polja" in ugotovil, da splošna teorija relativnosti omogo a konstrukcijo
takšnih svetovnic, ki se za nejo v prihodnosti in kon ajo v svoji lastni preteklosti, torej so
sklenjene v štirih razsežnostih prostora- asa, so nekakšne "zaprte asovne zanke".

Janez. Kaj je svetovnica?

Profesor. Svetovnica je rta, bodisi ravna bodisi ukrivljena, ki jo tako imenovano "to kasto
telo" opiše v štirirazsežnem prostoru- asu.

Janez. In kaj pomeni, da splošna teorija relativnosti omogo a sklenjene svetovnice?

Profesor. To pomeni, da svetovnice, ki so zaprte v asovne zanke, ustrezajo vsem nujnim
pogojem, ki jih relativnostna teorija postavlja: ne presegajo svetlobne hitrosti, v vsakem
posameznem intervalu lokalno potekajo iz preteklosti v prihodnost, in podobno.

Janez. Torej, e prav razumem, poteka lastni as popotnika, ki potuje po takšni svetovnici, ves

as potovanja normalno, ni "obrnjen"?

Profesor. Tako je - in šele ko se asoplovec vrne domov, opazi, da se je vrnil prej, prej kot se
je odpravil na pot! Fizikalna osnova tega " udeža" je zakonitost splošne teorije relativnosti, da
razlika v pospešku ladij oziroma v mo i gravitacijskega polja, po katerem ladji potujeta (kajti
gravitacija je po Einsteinovem "na elu ekvivalentnosti" samo drugo ime za pospešek),
povzro a raztezanje asa, podobno kot se v posebni teoriji relativnosti as razteza zaradi
hitrosti…

Janez. Pa kako je to mogo e?

Profesor. e zaupaš ena bam, je tudi to mogo e - in fizika je v našem asu postala že tako
abstraktna, tako oddaljena od vsakdanjega izkustva, da glede zaupanja ena bam nimaš dosti
izbire, pa ne samo pri asovnih potovanjih… In še nekaj je treba dodati v zvezi z domnevnimi

asoplovi: v asu nikakor ni možno potovati, e ostajaš na istem mestu v prostoru, tako kot

Wellsova ko ija v klasi nem znanstvenofantasti nem romanu asovni stroj. asoplovi bodo,

e jih bodo kdaj zares zgradili, ladje za potovanje v štirirazsežnem prostoru- asu.

Janez. Pa kako je mogo e potovati v preteklost?

Profesor. Hm… Predstavljaj si, da si ti asoplovec in da s svojo vesoljsko ladjo- asoplovom,
imenujva jo spet ladja B, odpotuješ iz mirujo e, tako reko v praznini lebde e mati ne ladje
A

, v kateri ostanem jaz, ki pa v tem primeru nisem pomemben. Odpotuješ stran od mati ne

ladje, reciva v "zunanjo" praznino, ki pa ima precej nenavadno lastnost (prav to lastnost
namre opisujejo Gödlove rešitve Einsteinovih ena b polja): praznina se kot velikanski
vrtinec vrti okrog središ ne osi, na kateri ostaja mati na ladja A…

Janez. Kako se lahko praznina vrti?

Profesor. No, vrti se prostor- as oziroma polje… v tem primeru je pomembno, kaj se s teboj,

asoplovcem, dogaja: najprej si v svojem asoplovu, ladjici B, še na palubi mati ne ladje A,

sredi velikanskega vrtinca, tako reko v "o esu ciklona", ki miruje… potem vklju iš
pogonske motorje svoje ladjice in se napotiš z mati ne ladje navzven, v vrtinec… vseeno v
katero smer, le pro od njegove mirujo e osi, pro od mati ne ladje A… in silni vrtinec te vrti
hitreje in hitreje… vsekakor je to zelo nenavaden vrtinec, druga en od znanih ciklonov, saj se
v njem vrtiš tem hitreje, im dlje si od njegovega o esa… in e potuješ dovolj dale , se tvoja
hitrost približa svetlobni… obenem pa je prostor- as, po katerem vrtinec nosi tvojo ladjico,
vse bolj ukrivljen zaradi vse hitrejše rotacije, ki po Einsteinovem "na elu ekvivalentnosti"
nadomeš a gravitacijo: in nazadnje se tvoja svetovnica sklene v krožnico, pravzaprav v
spiralo, po kateri se v prostoru- asu spuš aš navzdol po etrti razsežnosti - ki jo v

relativisti nih diagramih prostora- asa obi ajno rišemo na vertikali - namre navzdol po asu!
Ko se dovolj spustiš, vklju iš zaviralne ladijske motorje in se za neš vra ati iz divjega plesa
zunanjih obmo ij vrtinca k njegovi mirujo i osi, kjer te medtem aka mati na ladja… in ko se
vrneš nanjo, ob pogledu na ure, ki visijo na njenih stenah, ugotoviš, da si se vrnil prej, preden
si odšel na pot! In vendar na poti nisi opazil, da potuješ nazaj po asu, ampak si potoval le
naprej

po ukrivljenem prostoru- asu…

Janez. Saj to je fantasti no! Toda takšnega vrtinca v vesolju ni - ali pa ?

Profesor. Takšnega - gödlovskega - vrtinca v nam znanem vesolju res ni, so pa nemara
druga ni… rne luknje, " rvine" in razna druga udesa, ki jih bo morda kdaj kak asoplovec
uporabil na svojem potovanju. Gödlov model zaprte asovne zanke ni edini, v zadnjem asu
jih je nastalo nekaj tudi na podro ju kvantne fizike…

Janez. Torej je as lahko prav zares - in ne samo metafori no - krožen?

Profesor. Zares? Hm… Glede možnosti obrata asa je res le to, da obstajajo fizikalni modeli
zaprtih asovnih zank, ki jih bolj dramati no lahko imenujemo tudi potovanja v preteklost -
vendar bi pri morebitnem poskusu dejanske izgradnje asoplova po teh modelih naleteli na
tako reko nerešljive težave, ki dale presegajo naše loveško znanje.

Janez. Se pravi, da bi nam morali pomagati angeli…

Profesor. Za zdaj tako kaže, pa še angelom ne bi bilo ravno lahko zgraditi asoplov za nas
ljudi - kajti poleg velikanskih tehnoloških težav pri vzpostavljanju tako izjemnih pogojev, na
primer neznansko mo nih rotacijskih oziroma gravitacijskih polj, v katerih teoreti no šele
nastanejo asovne zanke, pa tudi težav ali celo nezmožnosti loveškega organizma, da bi
vzdržal takšne pogoje, e bi nam jih s pomo jo angelov vendarle uspelo vzpostaviti - nastopi
pri asovnih potovanjih v preteklost še neka domnevno nepremostljiva logi na težava: zaprte

asovne zanke so namre obenem tudi zaprte vzro ne zanke, primeri dejanske "retroaktivne

vzro nosti", ki pa je s stališ a logike paradoksna.

Janez. Zakaj?

Profesor. Zato, ker bi kak asoplovec lahko pri svojem obisku v preteklosti storil kaj takega,
kar je v protislovju s sedanjostjo. Najbolj znan paradoksni primer retroaktivne vzro nosti je
tako imenovani paradoks deda: mlad asoplovec se vrne ve kot pol stoletja nazaj v asu in
ubije - reciva rajši nehote, na primer v drugi svetovni vojni - lastnega deda, in sicer še preden
je dedek spo el svojega sina, asoplov evega o eta… Paradoks seveda vznikne ob vprašanju,
kako se je potemtakem asoplovec sploh rodil, e ni bil spo et?

Janez. Ojej! Torej s potovanji v preteklost ne bo ni ? e jih sama logika ne dopuš a, nam pri
izgradnji asoplovov ne morejo pomagati niti angeli…

Profesor. O, ni ni povsem dokon no… Bogve kaj smo v našem razmišljanju spregledali!

Janez. Nekje sem prebral, da bi delec, ki bi letel hitreje od svetlobe, potoval nazaj v asu…

Profesor. Vidiš, morda smo v dosedanjem razmišljanju spregledali ravno to… metafori no
re eno, stopiti bi morali za zrcalo!

Janez. Ali dedov paradoks nima nobene rešitve na tej strani zrcala?

Profesor. Predlagane so bile razli ne, bolj ali manj fantasti ne rešitve, vendar nobena ni
dovolj prepri ljiva. Na primer, nekateri fantasti domnevajo - sklicujo se na mnogoterost
valovne funkcije v kvantni fiziki - da se as v vsakem trenutku razveja in se razvejan
nadaljuje v vzporednih mnogih svetovih, tako kot v Borgesovi izmišljiji Vrt s potmi, ki se
cepijo

; paradoks bi bil s tem sicer razrešen, namre tako, da bi asoplovec na eni asovni veji

ubil ni hudega slute ega dedka, na drugi pa ne, toda poskušaj si predstavljati, koliko

asovnih vej oziroma vzporednih svetov bi potrebovala takšna rešitev - nebroj! Mi pa

poznamo en sam svet, pa še tega premalo…

Janez. Ali obstaja kakšna boljša rešitev paradoksa?

Profesor. Za drugo, nekoliko manj fantasti no rešitev, ki spominja na neko drugo Borgesovo
izmišljijo z naslovom Krožne razvaline, se zavzema znani ameriški logik in filozof David
Lewis, ki pravi, da se asoplovec lahko vrne samo tja, kjer je že bil, namre takrat, prvi :
vsako leto, na primer leto 1944 po Kristusu, nastopi samo enkrat, in e asoplovca v tem letu
ni bilo, namre takrat, leta 1944, se tudi ne more nikoli "vrniti" tja - takrat pa o itno ni ubil
svojega deda, saj on sam kot dedov potomec živi.

Janez. udno! e je tako, zakaj se asoplovec preprosto ne spominja tistega leta, v katerem je
že bil in v katerega naj bi se s asoplovom vrnil?

Profesor. Zanj osebno naj bi bilo tisto leto v prihodnosti, zato se ga ne more spominjati… tako
vsaj pravi Lewis.

Janez. Tudi ta je fantast! Kako naj bi bilo zdaj, leta 1999, komurkoli, magari asoplovcu, leto
1944 v prihodnosti? Saj to je nesmisel!

Profesor. Bojim se, da imaš prav…

Janez. emu pa potem sploh služijo takšne miselne akrobacije?

Profesor. …Ne vem, morda predvsem temu, da se zavemo, kako dragocen in neponovljiv je

as, ki nam je dan: vsak dan, vsaka ura, vsak trenutek življenja…

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 14 (G-dur), 2. stavek (Allegro) <na CD
2/6>, po možnosti cel stavek, 2:38 min., sicer pa vsaj 1:00 min", na klavirju S. Richter].