Dr. Marko Urši  

FILOZOFSKI POGOVORI O  ASU 

(gl. tudi knjigo 

Štirje  asi - Pomlad

 

) 

predvajani na III. programu Radia Slovenija (ARS) aprila in maja 2000; ponovitev je bila 

januarja 2001 Režiser: Gregor Tozon 

Osebe: 

1.

  Profesor filozofije (bere Aleš Vali )  

2.

  Janez, študent filozofije (bere Jernej Kuntner)  

3.

  bralka citatov in uvodnega besedila (Simona Juvan)  

  

I. pogovor: 

as kot merilo gibanja in podoba ve nosti

 

II. pogovor: 

as kot razsežnost duše

 

III. pogovor: 

Melodija misli traja v  asu

 

IV. pogovor: 

Od absolutnega  asa k relativnemu prostoru- asu

 

V. pogovor: 

Usmerjenost  asa in možnost  asoplova

 

  

I. pogovor:  AS KOT MERILO GIBANJA IN PODOBA VE NOSTI  

  

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, 3. preludij (Cis-dur), 1:26 min., na klavirju 
Andras Schiff] 

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi  asa. Ko pride k 
svojemu profesorju na posvet, se med njima razvije naslednji pogovor:

 

Janez. Profesor, ali je možno govoriti o  asu, ne da bi obenem govorili tudi o prostoru? 

Profesor. Prostor in  as nastopata v novoveški zgodovini filozofije in znanosti obi ajno 
skupaj, kot nekakšna simetri na dvoj ka. Pri Kantu sta pojmovana kot apriorni formi  utnega 
izkustva, pri Newtonu sta absolutna, pri Einsteinu relativna in povezana v štirirazsežni 
prostor- as. Po drugi strani pa iz izkustva vemo, da sta  as in prostor vendarle v osnovi 
razli na, in tako so ju dojemali tudi filozofski klasiki - s tem mislim predvsem na Platona in 
Aristotela ter njune naslednike: pri njih  as in prostor nista pojmovana kot povsem simetri na, 
razlikujeta se po nekaterih bistvenih lastnostih - pri Platonu je  as na primer ustvarjen, prostor 

neustvarjen, pri Aristotelu je prostor kon en, omejen z vesoljem,  as pa je neskon en, brez 
za etka in konca.  

Janez. Kolikor sem v  asu študija spoznal filozofijo, bi lahko rekel, da so najve ji filozofi 
premišljevali predvsem o tem, kako naj  lovek preseže svojo dolo enost v prostoru in  asu, da 
bi se napotil k ve nosti… Kako vi gledate na to? 

Profesor. V filozofiji lahko gledaš na  as in prostor iz dveh razli nih in obenem dopolnjujo ih 
se zornih kotov: kdor želi svojo dolo enost v  asu in prostoru prese i v nad asnosti in 
nadprostorskosti, se mora najprej za uditi nad tem, da  as in prostor sploh sta! Mar ni 

udovito, da se svet razteza v prostoru in  asu? Za  as bi lahko rekli, da razpira svet našemu 

mišljenju in prepre uje, da bi bile vse misli zbrane v enem samem trenutku; za prostor bi 
lahko rekli, da razpira svet našemu zaznavanju in prepre uje, da bi bile vse stvari zbrane v eni 
sami to ki. Saj kako bi sploh kaj spoznali,  e ne bi bilo razprtosti sveta v  asu in prostoru? 
Ni esar ne bi bilo - in zato se moramo najprej za uditi nad tem, da svet je: v  asu in prostoru! 
Šele potem, ko se spoznanje povzpne po lestvi sveta, se lahko napoti tja onstran prostora in 

asa, k ve nosti… Pri filozofskih klasikih je najlepše prav to, kako so se znali  uditi nad 

svetom… ga skušali razumeti… in se še vedno  udili: še posebej ob tem, kar je najbolj o itno.  

Janez. Ho ete re i, da sta  as in prostor  udežna v svoji o itnosti? 

Profesor. Da. Aristotel je skušal to  udežnost razumeti in razložiti, zato velja za utemeljitelja 
sistemati ne teorije prostora in  asa. Njegove misli o  asu so v marsi em zanimive še 
dandanes, morava jih podrobneje premisliti… Seveda pa ne smeva pozabiti na Aristotelovega 
u itelja, božansko navdihnjenega Platona! 

Janez. Kaj torej modreca pravita o  asu? 

Profesor. Aristotel za ne razpravo o "težavah v zvezi s  asom" z vprašanjem, ali  as biva ali 
ne biva. Nekateri njegovi predhodniki so namre  menili, da  as v resnici ne biva oziroma da 
ga v resni nosti ni. Tudi Aristotel je dvomil, da stvari v  asu bivajo na enak na in kot v 
prostoru, zato se je spraševal: 

Bralka [citat]: 

"Najprej se vprašamo o  asu, ali pripada bivajo im stvarem ali nebivajo im 
stvarem? Nadalje, kaj je njegova narava?" [Aristotel, Fizika, 217b32-33] 

Profesor. Misel, da  as morda sploh ne biva, da ga pravzaprav ni -  e pa vendarle je, da 
obstaja "na tema en na in" - ta misel, kot pravi Aristotel, izvira iz premisleka o dveh "delih 

asa", prihodnjem in preteklem: 

Bralka [citat]: 

"En del  asa je bil in zdaj ni bivajo , medtem ko drugi del šele bo in še ni 
bivajo . Iz teh pa sestoji tako neomejeni  as kakor tudi vsaki  od nas privzeti 

as. Kar pa je sestavljeno iz nebivajo ega, o tem sklepamo, da ne more deležiti 

v bíti." [prav tam, 217b37 - 218a3] 

Janez. Ko govorimo o  asu, obi ajno pravimo, da obstajajo trije  asi: preteklost, sedanjost in 
prihodnost. Ali sedanjost, ki o itno je, prav zdaj, ni del  asa? 

Profesor. Stari Mojster pravi: 

Bralka [citat]: 

"Zdaj ni del  asa: del namre  meri, celota pa mora biti sestavljena iz delov,  as 
pa, kot se zdi, ni sestavljen iz zdajev." [prav tam, 218a8] 

Janez. Ali torej Aristotel u i, da  asa sploh ni - da  as ne biva? 

Profesor. Aristotel ne trdi, da  as ne biva; nadaljna filozofska analiza pokaže, da  as v nekem 
smislu vendarle je in da ga je mogo e tudi definirati. Pri vprašanju o resni nosti  asa - ki 
nikakor nima preprostega odgovora - si stari Mojster pomaga z logiko, pa tudi z 
geometrijskimi analogijami. Ko govorimo o  asu, se namre  težko izognemo prostorskim 
metaforam: zdaj primerjamo s to ko, potek  asa s premico… še ve :  as vidimo - kolikor ga 
sploh lahko vidimo - v prostoru! 

Janez. Kako to mislite, profesor? 

Profesor. Ko se vprašamo, kje so pretekli  asi, si ne moremo odgovoriti druga e kot - v 
prostoru okrog nas! Na primer, kje je zdaj Rimsko cesarstvo? Ja, prav tu, zdaj je še vedno tu, 
prisotno v sedanjem prostoru sveta: z ruševinami rimskih mest, vklesanimi napisi na 
nagrobnikih, kamni v temeljih starih cest… pa seveda z latinskim jezikom, inštitucijami, 
kulturo… ampak zaenkrat, ko govoriva o Aristotelovi Fiziki, se rajši omejiva na naravo in v 
njej na tisto sedanjost preteklosti, ki je neposredno vidna. 

Janez. Profesor, povejte mi prosim še kak primer! 

Profesor. Predstavljaj si, da se sprehajava po pomladni pokrajini - najrajši kraški, ki jo jaz 
najbolje poznam, tebi pa verjetno tudi ni povsem tuja - in se vprašava: kaj je v tej pokrajini 
preteklo? Odgovor je: pravzaprav vse! 

Janez. Saj res! 

Profesor. In zdaj poskusi pokrajino v mislih razslojiti na  asovne plasti: najprej se vprašaj, kaj 
je v njej najmlajše, potem, kaj je nekoliko starejše, in nazadnje, kaj je najstarejše? Predstavljaj 
si to razslojevanje kakor odvzemanje posameznih nanosov z neke ve barvne grafike… 
namre  v nasprotnem vrstnem redu, kot je bila ustvarjena. Kaj boš najprej odvzel pokrajini 
kot njeno najmlajšo plast? 

Janez. Travo, ki je zrasla letos spomladi, pa cvetlice, mušice, krtine, mlado listje na drevju… 

Profesor. Tako! …  eprav si pozabil na nekaj še mlajšega: na oblake, sence dreves… in 
seveda na naju, ki se v mislih sprehajava po tej pokrajini - ampak reciva, da midva ne spadava 
vanjo… No, in kaj pride potem, za travo, cvetlicami, listjem…? 

Janez. Odlomljene veje, grmovje… 

Profesor. In potem? 

Janez. Brinje, drevesa… 

Profesor. In še potem… pravzaprav še prej? 

Janez. Kamnite ograde… vaške hiše… cerkveni zvoniki na vrhu gri ev… vrta e… skale… 
modrina neba… Sonce… - dlje nazaj pa ne vidim ve . 

Profesor. Lepo si povedal: dlje nazaj res ne vidimo ve  - toda vemo, da so nevidne strukture 
okrog nas in v nas še starejše: molekule, atomi, kvarki, fotoni… in nazadnje: sam prostor- as! 

e je prostor- as nastal, potem ne more biti ni  starejšega… 

Janez. Razen stvarnika? 

Profesor [se nasmehne]. Da, razen stvarnika…  e sploh je stvarnik. 

GLASBA. [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, za etek 4. fuge (cis-mol), 1:09 min. <na CD: 
4., od 2.28 do 3:47>, na klavirju Andras Schiff]  

Profesor. … as in prostor sta povezana z gibanjem. Gibanje (kínesis) je osrednji pojem 
Aristotelove Fizike. Za Aristotela gibanje ni le prostorsko spreminjanje mesta, kakor gibanje 
pojmujemo dandanes, ampak nasploh vsako spreminjanje bivajo ega, tudi nastajanje in 
minevanje - kljub temu pa ima pri njegovi opredelitvi  asa bistveno vlogo prav prostorsko 
gibanje, ker ga lahko merimo tako, da "štejemo" ponavljajo e se gibe. 

Janez. Prostor in  as sta torej odvisna od gibanja? 

Profesor. Da: število ponavljajo ih se gibov meri prostor in  as, tako dolžino poti kakor njeno 
trajanje -  e na primer korake spremeniva v sekunde, minute, ure… in Aristotel je bil prvi, ki 
je teoretsko razmišljal o povezavi med  asom in gibanjem:  

Bralka [citat]: 

"… as ne obstaja brez spremembe; kajti ko se naše duševno stanje ni  ne 
spreminja ali ko spreminjanja nismo opazili, tedaj se ni  bolj ne zavedamo, da 
je  as potekel, kakor tisti ljudje, ki so se prebudili, kot pravi pripovedka, iz 
spanja pri junakih na Sardiniji; kajti povezali so zgodnejši zdaj s poznejšim in 
ju spojili v enega, saj so zaradi nedojemanja presko ili tisto, kar je bilo vmes. 
…Iz tega torej sklepamo, da  asa ni brez gibanja oziroma spremembe. O itno 
je, da  asa ni brez gibanja, vendar  as ni isto kot gibanje." [Aristotel, Fizika, 
218b21 - 219a1] 

Janez. Kaj je bilo s tistimi junaki na Sardiniji? 

Profesor. Gre za pripovedko, da so ljudje romali k svetemu kraju na Sardiniji, kjer so na 
grobovih padlih junakov zaspali v upanju, da se jim bodo z njihovo pomo jo uresni ile sanje. 
Ko so se romarji prebudili, niso vedeli, koliko  asa je poteklo, medtem ko so spali: ena sama 
no , ve  dni in no i…? Zanje med spanjem ni bilo  asa - kakor ga pravzaprav tudi za nas ni, 

ko spimo, vse dokler zjutraj ne pogledamo na uro… in takrat bi bili gotovo zelo presene eni, 

e bi nam kdo rekel, da smo prespali ve  dni in no i. 

Janez. Ob misli, da nam ure te ejo med spanjem, sem se spomnil na Proustovo Iskanje 
izgubljenega  asa

, in sicer na tisto mesto iz prve knjige z naslovom V Swannovem svetu, kjer 

pisatelj pravi:  

Bralka [citat]: 

"Okrog  loveka, ki spi, so razvrš eni v pravilnem zaporedju ure, leta in 
svetovi. Ko se zbudi, jih nagonsko povpraša za sv t, in v hipu se mu razodene, 
na kateri to ki zemeljske oble prebiva in koliko  asa je preteklo do prebujenja; 
vrste krajev in ur pa se lahko tudi zamešajo in raztrgajo…" [Proust, V 
Swannovem svetu

, str. 107] 

Profesor. O itno dobro poznaš Prousta… ti je vše ? 

Janez. Zelo mi je vše , in slovenski prevod gospe Radojke Vran i  je resni no imeniten, 

eprav še nisem prebral vseh sedem knjig Iskanja izgubljenega  asa - upam pa, da bom imel 

zanje kdaj dovolj  asa.  

Profesor. Seveda,  asa ni nikoli dovolj: ne samo za branje Prousta, ampak tudi za Aristotela 
ga zmanjka… No, vrniva se zdaj k njegovi teoriji  asa: odlomek o sardinijskih spalcih je 
zanimiv predvsem zato, ker stari Mojster v njem povezuje  as in dušo,  esar v razpravi O 
fiziki

 ne bi pri akovali, prej v razpravi O duši. Aristotelovo pojmovanje  asa je vsekakor 

precej zapleteno, dale  od preprostega naturalizma, ki so mu ga pozneje o itali nekateri 
platoniki. 

Janez. Vidim, da res ni enostavno.  e prav razumem, je gibanje oziroma spreminjanje za 
Aristotela nujni, ne pa že tudi zadostni pogoj za obstoj  asa: nujni zato, ker  asa brez 
sprememb ni, toda spremembe same ne zadostujejo,  e se jih duša ne zaveda, saj so šele 
spremembe v duši

 zadostni pogoj za obstoj  asa. Potemtakem  asa ne bi bilo,  e ne bi bilo 

duše, ki ji  as te e? Torej lahko sklepamo, da  as obstaja samo v duši? 

Profesor. Aristotel bi rekel, da sklepaš prehitro, po drugi strani pa bi platoniki nemudoma 
pritrdili tvoji misli, da  as resni no obstaja zgolj v duši,  e ni mišljena samo  loveška duša, 
ampak tudi vesoljna duša. Platon je namre  v svojem kozmološkem dialogu Timaju u il, da je 

as "gibajo a se podoba ve nosti" in da ga je stvarnik, po grško demiurg, ustvaril obenem z 

vesoljem, posnetkom ve nih idej oziroma "bogov". O stvarjenju  asa je Platon zapisal: 

Bralka [citat]: 

"Ko je o e in stvarnik ugledal vesolje, ki ga je bil ustvaril gibajo e se in živo, 
kot podobo ve nih bogov, se je radostil in se v svoji radosti odlo il, da 
posnetek še bolj približa izvirniku; in ker je bil izvirnik ve no živ, si je 
prizadeval, kolikor je mogel, da bi tudi vesolje naredil trajno. Seveda pa je 
narava idealnega bitja ve na, medtem ko vesolju ni bilo mogo e dati popolne 
ve nosti. Zato je stvarnik sklenil, naj bo vesolje gibajo a se podoba ve nosti, 
in ko je postavljal red na nebu, je ustvaril to podobo kot ve no, vendar 

gibajo o se v skladu s številom, medtem ko ve nost sama po iva v enosti - in 
to podobo imenujemo  as." [Platon, Timaj, 37cd] 

Janez. Pa so se aristoteliki s tem pojmovanjem  asa strinjali? 

Profesor. Seveda ne. Aristoteliki so u ili - ravno nasprotno - da je  as neustvarjen in ve en ter 
da vesolje nima za etka v  asu, medtem ko naj bi bil prostor kon en, omejen z vesoljem. 
Poleg tega so spraševali platonike, kako naj merimo  as,  e je "posnetek ve nosti"? Naj ga 
merimo v duši? Toda ali je sploh možno meriti nekaj notranjega, duševnega? Ker pa je po 
drugi strani o itno, da  as vendarle merimo, so aristoteliki iz tega sklepali, da  as obstaja tudi 
"zunaj", v svetu, in da ni zgolj v duši.  

Janez.  e prav razumem, Aristotel pojmuje  as kot merilo gibanja oziroma spreminjanja tako 
sveta kakor tudi duše? 

Profesor. Res je - in slavna Aristotelova definicija  asa, ki pravzaprav velja še dandanes, vsaj 
v okviru analiti ne filozofije, se glasi: 

Bralka [citat]: 

"Kadar zaznamo prej in pozneje, pravimo, da je potekel  as. Kajti  as je prav 
to - število gibanja glede na prej in pozneje." [219a34 - 219b2]  

Janez. Kaj pa,  e stvari mirujejo - ali tedaj zanje ne te e  as? 

Profesor. Dobro vprašanje! Aristotel nanj ni pozabil, o njem razpravlja v okviru nekega 
drugega, širšega vprašanja: kaj pomeni "biti v  asu"? Stari mojster po eni strani izvzame 
nekatere stvari iz  asa, predvsem svojega znamenitega "negibnega gibalca", ki so ga pozneje 
razlagali kot Boga, po drugi strani pa so v  asu tudi tiste stvari, ki mirujejo, na primer skale in 
pokrajine. Zato pravi:  

Bralka [citat]: 

"Ker je  as merilo gibanja, bo tudi merilo mirovanja, saj je vsako mirovanje v 

asu." [prav tam, 221b7] 

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, za etek 8. preludija (dis-mol), 1:15 min., 
potem "fade away", na klavirju Andras Schiff] 

Janez. Profesor, kakšno vlogo pa ima v Aristotelovi filozofiji  asa sedanjost, sedanji trenutek, 
zdaj

? 

Profesor. Aristotel se bržkone ni motil, ko je rekel, da  as delimo na preteklost in prihodnost - 
sedanjost pa je, strogo vzeto, zgolj to kasti zdaj, ki "te e" po  asovni premici. Toda to je le 
"zunanji" pogled na zdaj - vendar,  e dobro premisliš, tam "zunaj", v svetu, zdaja sploh ni, 
ampak je, kolikor pa  je, samo v zavesti: je namre  prav zdaj. Zavest in zdaj sta tesno 
povezana: zdaj v zavesti nenehno razmejuje preteklost in prihodnost; in tudi  e re emo, da 
zdaj

 "te e" po  asu od preteklosti k prihodnosti, ob tem mislimo, da je zdaj v zavesti vselej 

isti, namre  sedanji. Stari mojster je zapisal: 

Bralka [citat]: 

"Zdaj je v enem pomenu isti, v drugem pa ni isti. Kolikor je zaporedje, je 
razli en… toda njegova podlaga je identiteta." [219b13-15] 

Profesor. Identitetna "podlaga" (po grško, hypokeimenon) vedno istega in obenem vselej 
razli nega zdaja pa je zavest, ki sploh omogo a, da zdaj je - saj brez zavedanja sedanjosti 
zdaja

 ne bi bilo!  

Janez. Ali torej Aristotel misli, da tudi  asa ne bi bilo brez zavesti? 

Profesor. Na nekem mestu v razpravi o  asu poudari soodvisnost  asa in zdaja, ko pravi:  

Bralka [citat]: 

"Jasno je tudi:  e ne bi bilo  asa, ne bi bilo zdaja, in obratno." [220a1]  

Profesor. …in iz tega bi lahko sklepali, da je Aristotel mislil, da tudi  asa ne bi bilo brez 
zavesti, ki omogo a zavedanje zdaja - vendar je stari Mojster glede takšnega sklepa okleval. 
O odnosu med  asom in zavestjo oziroma dušo je zapisal: 

Bralka [citat]: 

"Vredno je razmisliti, kakšen je odnos  asa do duše in zakaj mislimo, da je  as 
navzo  v vsem, tako na zemlji in morju kakor na nebu. … Ali bi  as bival,  e 
ne bi bilo duše? …  e po naravi ni  drugega ne more šteti razen duše ali uma, 
ni mogo e, da bi  as bival, ko ne bi bilo duše." [Aristotel, Fizika, 223a16…25] 

Profesor. Trditev, da ni  asa brez duše, je Aristotel izrazil v pogojniku - in zato bova tudi 
midva za zdaj pustila to vprašanje odprto. Ve  o odnosu med  asom in dušo bova govorila 
prihodnji … 

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir I, za etek 8. fuge (dis-mol), <na CD od 3:40 
dalje>, vsaj 1:00 min., potem "fade away", na klavirju Andras Schiff]. 

  

II. pogovor:  AS KOT RAZSEŽNOST DUŠE 

GLASBA [G. F. Haendel, Suita za klavir, št. 3 (d-mol), za etek 5. stavka (Air) <na CD I/13>, 
trajanje: vsaj 1:00 min. do najve  2:00 min, potem "fade", na klavirju S. Richter… pozneje v 
tej oddaji - kjer je ozna eno - še dva odlomka iz istega stavka te suite 

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi  asa. Danes je prišel k 
svojemu profesorju na drugi posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o  asu kot merilu 
gibanja in podobi ve nosti, posvetila sta se predvsem Aristotelu in Platonu, zdaj pa 
nadaljujeta pogovor o  asu kot notranji razsežnosti duše pri Plotinu, Avguštinu in Kantu.

 

Janez. Profesor, ko premišljujem o Aristotelovem pojmovanju  asa kot merilu gibanja, se 
sprašujem, ali ni stari Mojster s svojim pretežno fizikalnim pristopom morda zgrešil bistvo 

asa: mar ni za  as bolj kot gibanje bistveno trajanje - namre  trajanje zavesti? 

Profesor. Oboje je bistveno, gibanje in trajanje. Ko za enjava pogovor o  asu kot tisti duševni 
razsežnosti, v kateri zavest traja, se morava najprej ustaviti pri Plotínu, utemeljitelju 
novoplatonizma v tretjem krš anskem stoletju. Plotin, kolikor je znano, ni poznal 
Kristusovega nauka, vsaj ni se zavzemal zanj, ampak je bil zadnji véliki antí ni filozof in 
obenem prvi, ki se je na prelomu vekov spoprijel s starim Aristotelovim vprašanjem o odnosu 
med  asom in dušo. 

Janez. Je Plotin verjel v nesmrtnost duše, tako kot pred petsto leti njegov predhodnik in 
filozofski u itelj Platon? 

Profesor. Da, vendar je Plotin pojmoval dušo v dvojnem - in obenem nerazdvojnem - 
pomenu: kot vesoljno Dušo in kot posamezno  loveško dušo. Besedo pa je v obeh pomenih 
pisal z malo za etnico, saj je mislil na isto dušo! Duša je pri Plotinu "tretja hipostaza" za 
Enim in Umom. Od Uma, ki zaobsega in enoti ves platonski svet ve nih idej, se duša razlikuje 
predvsem v svojem predajanju  asu, medtem ko je um brez asen in ve en. Znamenite 
Platonove besede, da je  as "podoba ve nosti", je Plotin razumel tako, da je  as podoba 
ve nega uma v duši.  

Janez. V posamezni duši ali v vesoljni duši? 

Profesor. V obeh, saj sta za Plotina ista duša! V razpravi z naslovom O ve nosti in  asu 
najprej govori o ve nosti in pravi, da je ve nost uma brez asna prisotnost "pred vsako 
razsežnostjo" [Plotin, Enneade, III.7.6], "nedeljiva dovršenost, kakor da bi bilo vse bivajo e 
skupaj v to ki in se še ne bi za elo iz nje razvijati in iztekati v premice…" [III.7.3], in potem 
preide k  asu, ki ga kot "podobo ve nosti" poveže z dušo, kakor pravi v naslednjem odlomku: 

Bralka [citat]: 

"Kajti duša je ob utila nemirno mo , željo, da bi prenesla v svet, kar je videla v 
umu, saj ni hotela, da bi bilo prisotno vse hkrati. …in postavila se je v  as, ki 
ga je ustvarila namesto ve nosti, ter predala  asu v služenje vse, kar je prišlo v 
bivanje, tako da je celoto vsega ustvarila kot bivajo o v  asu in s  asom 
zaobsegla vse njene poti. In ker se  utni svet giblje v duši - saj razen duše v 
vsem svetu ni drugega - se torej vse giblje v  asu duše." [Plotin III.7.11] 

Profesor. V tem miselno bogatem odlomku se prepletajo razli ne teme Plotinove filozofije in 
težko ga je razumeti brez širšega konteksta. Za najin kontekst pa je bistven Plotinov 
poudarek, da se vse, namre  ves  utni svet, "giblje v  asu duše" - kajti duša zaobsega  utni 
svet, duša je kakor morje, v katerem je potopljena mreža  utnosti, in ne obratno, kajti duša ni 
potopljena v  utnost, temve  jo zaobsega in presega. Seveda pa "gibanje v  asu duše" ni neko 
zunanje fizi no gibanje, ki bi ga bilo mogo e meriti in šteti, marve  je notranje prehajanje od 
enega duševnega stanja k drugemu, oziroma, kot pojasnjuje Plotin: " as je življenje duše v 
gibanju prehajanja od enega na ina življenja k drugemu."  

Janez. Pri Plotinu je torej  as notranja razsežnost duše? 

Profesor. Da: duša biva v  asu analogno, kakor um biva v ve nosti, vendar je treba dodati, da 
tudi duša prvotno domuje v ve nosti in se sama odlo i za spust v  as; ta odlo itev duše, 
izražena z grško besedo tolma, izvira iz njene želje in zahteva pogum, še ve , predrznost in 
zlo voljo duše, njeno hotenje po stvarjenju sveta in pripravljenost, da se iz ve nosti spusti v 

as - kajti duša no e, da "bi bilo prisotno vse hkrati", temve  si želi razvoja in udejanjenja v 

stvarstvu, obenem pa se spominja, da je njeno pravo domovanje "zgoraj", v svetu idej, v umu, 
v Enem. 

Janez. Ali je s stališ a najvišjega Enega tolma duše, njena želja po  asenju v svetu - greh? Je 
spust v  as - njen padec? 

Profesor. Tako so pozneje Plotina razumeli kristjani, predvsem sveti Avguštin, utemeljitelj 
krš anskega platonizma na prelomu med  etrtim in petim stoletjem po Kristusu, ki je zelo 
cenil Plotina in je pravzaprav iz njegovih del prevzemal žlahtne nauke grške filozofije.  e 
gledamo s stališ a krš anstva, res lahko vidimo zvezo med Plotinovo tolmo in krš anskim 
"izvirnim grehom", ki mu je, kot piše v Svetem pismu, sledil izgon Adama in Eve iz raja - 
toda po drugi strani se Plotin verjetno ne bi strinjal s takšno razlago svojega pojmovanja duše 
in  asa. Grški modrec namre  ne poudarja greha, prej željo in pogum, ki navdajata dušo, ko se 
lo i od ve ne svetlobe uma, od Enega, ter se napoti v  as - navzdol v  utni svet, v sfero 
nastajanja in minevanja, vse tja do brezobli ne tem , od koder jo vódi spet navzgor hrepene i 
spomin na njeno pravo domovanje v Enem, ki ga je bila zapustila zaradi svoje želje po 
mnoštvu, po stvarstvu, po bivanju…  

GLASBA [iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir, od <na CD> 4:49 min dalje, 
trajanje cca: 1:00 min., nato "fade"…] 

Profesor. Enajsta knjiga Izpovedi Avrelija Avguština, utemeljitelja krš anskega platonizma, 
velja poleg  etrte knjige Aristotelove Fizike za temeljno klasi no delo na podro ju filozofije 

asa. Avguštin polemizira z Aristotelovim "zunanjim"  asom kot "številom gibanja" in 

nasproti njemu postavi lastno pojmovanje  asa kot "notranje razsežnosti" duše oziroma duha. 
Podobno kot Plotin tudi Avguštin najprej govori o ve nosti - ki pa mu kot kristjanu pomeni 
ve nost troedinega Boga - in potem zastavi tisto ve no vprašanje: Kaj je  as? 

Bralka [citat]: 

"Kaj je torej  as?  e me nih e ne vpraša, vem;  e pa ga ho em na vprašanje 
razložiti, ne vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega 

asa,  e bi ni  ne prehajalo, da ne bi bilo prihodnjega  asa,  e ne bi ni  

prihajalo, in ne sedanjega  asa,  e ne bi bilo ni  pri ujo e." [Avguštin, 
Izpovedi

, XI/14] 

Janez. Glede na to, da si Avguštin vendar upa nekaj "trditi z gotovostjo" o preteklem, 
prihodnjem in sedanjem  asu, morda poskus opredelitve  asa le ni tako brezupen, kot se mu 
sprva zdi? 

Profesor. Misliš? Morda imaš prav. Tudi za Avguština, kot že pred njim za Aristotela, je 
najve ja težava pri definiciji  asa, da "preteklega ni ve , prihodnjega še ni", sedanji  as pa je 
zmuzljiv - vendar Avguštin najde rešitev te uganke v duši, iskri ve nosti, ki nosi v sebi, 
namre  v svoji sedanjosti, vse tri  ase. Zato zapiše:  

Bralka [citat]: 

"Kolikor je doslej jasno in o itno, je to, da niti prihodnost ne biva niti 
preteklost. Potemtakem pravzaprav ne moremo re i: trije  asi so - pretekli, 
sedanji in prihodnji. Natan neje bi se reklo takole: trije  asi so - sedanjost 
glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na 
prihodnost. Zakaj le v duši bivajo  asi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: 
sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, 
sedanjost glede prihodnosti je pri akovanje." [Avguštin, prav tam, XI/20] 

Profesor. V tem znanem odlomku Avguštin pravi, da vsi trije  asi - preteklost, sedanjost in 
prihodnost - bivajo le v duši, ker pa duša na tem svetu biva le v sedanjosti -  etudi je njeno 
pravo domovanje  etrti " as", namre  ve nost - lahko sklepamo iz sedanjosti duše, iz njene 
zavestne prisotnosti tu-in-zdaj, da so trije  asi le trije na ini sedanjosti, ki kakor troedini 
vodomet vrejo iz treh osnovnih duševnih funkcij: spomina, vpogleda in pri akovanja. 

Janez. Torej gre za tri razli ne duševne funkcije… 

Profesor. Da - in ravno zato, ker se spomin razlikuje od pri akovanja, ni simetrije med 
preteklostjo in prihodnostjo: preteklost je znana, spominjana, seveda tudi pozabljena, vendar 
nenehno navzo a nekje v "prostranih dvoranah spomina", kot pravi Avguštin, ostajajo a v 
"notranjosti, v neizmerno prostranem dvoru spomina" - medtem ko prihodnosti še ni, nikjer je 
še ni, razen morda v božjem umu, in zato jo pri akujemo z upanjem in strahom. Avguštin 
nam, tako kot Platon, svetuje, naj popolnost iš emo v spominu: 

Bralka [citat]: 

"Velika je mo  spomina, o Bog, silno velika, svetiš e, veli astno in brezmejno. 
Kdo mu pride do dna? In vendar je to sila mojega duha in del mojega bistva, le 
da sam ne zaobjamem vsega, kar sem. Zato je duh pretesen, da bi samega sebe 
zaobsegel. Toda kje je tedaj tisti del njega, ki ga zaobjeti ne more? Mar je 
izven njega in ne v njem? Kako tedaj, da ga ne zaobjame? Silno za udenje se 
mi poraja nad to uganko, strme a osuplost me prevzema…" [Avguštin, prav 
tam, X/8] 

Janez. Kako lepo! Mar ni to neprimerno resni nejša filozofija  asa od Aristotelovega 
fizikalnega nauka o  asu kot "številu gibanja"? 

Profesor. V duhovnem smislu gotovo - toda glavna težava Avguštinove teorije v primerjavi z 
Aristotelovo ti i v vprašanju, kako naj ta notranji, duševni  as merimo? Avguštin je bil v 
nasprotju z Aristotelom prepri an, da je možno tudi notranje merjenje  asa, saj pravi v svojem 
morda najbolj znanem stavku o  asu: "V tebi, torej, moj duh, merim svoje  ase." [Avguštin, 
prav tam, XI/27] Kot je razvidno iz konteksta, je s tem pravzaprav hotel re i: V tebi, moja 
duša

, merim vse tri  ase.  

Janez. Podobno kot za Plotina je  as torej tudi za Avguština notranja razsežnost duše? 

Profesor. Da, podobno in obenem druga e - lo nico med njima za rtuje razlika med klasi nim 
grškim in krš anskim pojmovanjem  asa: klasi ni anti ni filozofi, Platon in Aristotel ter njuni 
nasledniki, so pojmovali  as kot krožen ali cikli en, primarno dolo en z gibanjem nebesnih 

teles; in tudi Plotin, ki je razlagal  as z nemirom in pogumom duše ter njeno željo, da zapusti 
ve nost in se poda v svet, je dušo v prvotnem pomenu pojmoval kot kozmi no dušo, za katero 
je zna ilno cikli no vrtenje nebesnih sfer - medtem ko krš anski filozofi za nejo gledati na 

as kot na "ravno pot" v nasprotju z "blodnim krogom" poganstva, kakor se izrazi Avguštin; 

krš anska "ravna pot" je enkratna in vodi od stvarjenja sveta in izgona iz raja, prek 
Kristusovega utelešenja k vstajenju in poslednji sodbi kot eshatološkem koncu sveta in 
zgodovine… Torej je razlika med Plotinovim in Avguštinovim pojmovanjem  asa vendarle 
velika… res pa je, da za oba  as pomeni predvsem notranjo razsežnost ali "intenzijo" duše. 

Janez. Pri Avguštinu se mi zdi še posebej zanimivo pojmovanje  asa kot trojne razsežnosti 
duše, v kateri se zavest iz sedanjosti s spominom vra a v preteklost in s se pri akovanjem 
ozira k prihodnosti, obenem pa ostaja nenehno prisotna v svojem vselej spreminjajo em se 
zdaju

, ki je edina "to ka" v  asu, skozi katero ima duša dostop do ve nosti. Ob tem sem se 

spomnil na odlomek iz Proustovega Iskanja izgubljenega  asa, iz sedme knjige z naslovom 
Spet najdeni  as

, ki sem jo bral v eraj zve er, ko me je nosila polna luna in nisem mogel 

zaspati… 

Bralka [citat]: 

"Življenje se nam tedaj prikaže kot pravlji na igra, v kateri od dejanja do 
dejanja vidimo, kako se otro i ek spremeni v mladeni a, potem v zrelega moža 
in se kon no nagne proti grobu. In ker po teh ve nih spremembah  utimo, da 
so ta bitja, vzeta iz med seboj precej oddaljenih življenjskih razdobij, tako 
razli na, prav tako  utimo, da tudi sami sledimo istemu zakonu kot ta bitja, ki 
so se tako spremenila, da niso ve  podobna tistemu, kar smo videli v njih 
neko ,  eprav so to še zmeraj in prav zato, ker to niso nikoli nehala biti." 
[Proust, Spet najdeni  as, str. 242] 

GLASBA [iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir, od <na CD> cca 2:00 min dalje, 
trajanje cca: 1:00 min. ali manj (ena zaklju ena fraza iz prvega dela tega stavka), nato 
"fade"…] 

Janez. Profesor, priporo ili ste mi, naj za najino današnje sre anje podrobno preberem 
Kantovo "transcendentalno estetiko", njegov nauk o prostoru in  asu v Kritiki  istega uma. 
Ima Kantovo pojmovanje  asa kakšno zvezo s Plotinovim in Avguštinovim? 

Profesor. Neposredne zveze sicer nima, vendar pa Kantova transcendentalna opredelitev  asa 
in prostora kot apriornih form  utnosti, ki ne priti eta samim stvarem, namre  "stvarem na 
sebi", ampak zavesti, nadaljuje tisto smer v filozofiji  asa, ki sta jo pred mnogimi stoletji 
nakazala Plotin in Avguštin. …Janez, ali ti je jasno, kaj pomeni trditev, da sta prostor in  as 
apriorni formi  utnega izkustva? 

Janez. Upam, da to razumem, pa tudi izpit iz nemške klasi ne filozofije sem že opravil… 

Profesor. …in vendar ne bo odve ,  e ponoviva: pri Kantu sta prostor in  as apriorni formi 

utnega izkustva, ki sta naši zavesti dani v  istem zrenju - to pomeni, da ostaneta, potem ko 

odmislimo vso  utno vsebino ob utkov. Kot sem že rekel, je bistven poudarek v tem, da sta 
prostor in  as formi  istega zrenja, ki priti e zavesti, ne pa "stvarem samim". Pri razumevanju 
te misli si lahko pomagamo z naslednjim primerom: ko gledamo skozi daljnogled neko 
pokrajino, tedaj optika daljnogleda - recimo desetkratna pove ava ali merilo, narisano na le e 

- ne priti e sami pokrajini, temve  je optika "apriorna forma" daljnogleda, saj kamorkoli z 
njim pogledamo, bomo gledali skoznjo.  

Janez. …pri  emer Kantu ne gre za psihološko, temve  za transcendentalno optiko… 

Profesor. Tako je. Toda ob tem se zastavlja za presojo veljavnosti Kantove transcendentalne 
estetike oziroma njegove filozofske vede o  utnosti odlo ilno vprašanje, katere formalne 
lastnosti

 ohrani transcendentalna struktura prostora in  asa, potem ko odmislimo vso  utno 

vsebino, ki jo zaznavamo skoznjo? Ali imata prostor in  as kot formi  utnosti sploh kakšne 
lastne apriorne zna ilnosti, ali jima lahko pripišemo kakšnekoli pozitivno dolo ljive 
"predikate"? Ali pa sta, nasprotno, apriorni formi  utnosti povsem "prazni", ne le brez vsake 

utne vsebine, temve  tudi brez vsake dolo ene  iste forme oziroma lastne strukture? …No, 

kaj misliš o tem, Janez? 

Janez. Kako naj vem! Ravno to sem vas nameraval vprašati… kakor da bi brali moje misli… 

Profesor. Ne berem tvojih misli, pa  pa sva oba brala Kanta… torej, ali se ti zdi, da Kant 
prostoru in  asu pripisuje kakšne  iste lastnosti? 

Janez. Mislim, da pripisuje - saj v svoji "metafizi ni ekspoziciji pojma prostora" na primer 
pravi, da je prostor enovit, kar pomeni, da ne obstaja ve  prostorov, ampak samo deli enega 
prostora, nadalje, da je neskon en, da je lahko tudi prazen… in v svoji "metafizi ni 
ekspoziciji pojma  asa" analogno trdi za  as: da so razli ni deli  asa deli prav istega  asa, ki 
je neskon en, zamisljiv tudi brez dogodkov v njem in podobno. Zamislil sem se ob Kantovi 
trditvi, da "ima  as samo eno dimenzijo", kajti po analogiji z geometrijo prostora - 

Bralka [citat]: 

"… si  asovno zaporedje predstavljamo kot  rto brez konca, v kateri raznoli je 
tvori zaporedje, ki ima le eno dimenzijo, ter iz lastnosti te  rte sklepamo na vse 
lastnosti  asa, s to izjemo, da so deli  rte hkratni, deli  asa pa vselej v 
sosledju." [Kant, Kritika  istega uma, B 50] 

Profesor. O  em si se zamislil pri tej Kantovi trditvi?  

Janez. Vprašal sem se:  e je  as v našem obi ajnem izkustvu linearen in enodimenzionalen - 
ali to pomeni, da je nujno in a priori takšen? Saj so že grški filozofi pojmovali kozmi ni  as 
kot krožen, sodobna kozmologija pa menda pozna tudi "ukrivljen" in "imaginaren"  as … 
Kako naj torej verjamem Kantu, da je linearnost ali enodimenzionalnost  asa apriorna in 
nujna, in sicer ne glede na to, kaj bo še odkrila znanost? 

Profesor. Zares, postavil si pravo vprašanje! Žal danes nimava dovolj  asa, da bi podrobneje 
razmislila odnos med apriornostjo  asa in prostora ter njuno strukturo, lahko pa ti povem, da 
je kantovsko prepri anje v apriornost evklidskega prostora in linearnega  asa glavna ovira pri 
uskladitvi transcendentalne filozofije s sodobno znanostjo, ki pozna neevklidske prostore in 
nelinearne  ase… Ob koncu današnjega pogovora bi te rad opozoril še na neko zna ilnost 
Kantove transcendentalne estetike: v njej se samo zdi, da  as in prostor nastopata kakor 
simetri na dvoj ka, dejansko pa Kant poglobi razliko med njima v primerjavi s svojimi 
filozofskimi predhodniki, na primer Descartesom ali Leibnizom. Kant namre  potegne dokaj 
ostro lo nico med zunanjostjo prostora in notranjostjo  asa: 

Bralka [citat]: 

"Preko zunanjega  uta (ki je lastnost našega duha) si predmete predstavljamo 
zunaj sebe in povsem v prostoru. V njem je dolo ena oziroma dolo ljiva 
njihova oblika, velikost in medsebojno razmerje. Notranji  ut, preko katerega 
duh zre samega sebe oziroma svoje notranje stanje…in vse, kar sodi k 
notranjim dolo ilom, pa je predstavljeno v  asovnih razmerjih.  asa ni mogo e 
zreti zunanje, prostora pa ni mogo e zreti notranje." [Kant, prav tam, B 37] 

  

Profesor. S tem razlikovanjem se v filozofiji po Kantu uveljavi neko dokaj splošno stališ e, ki 
bi ga lahko imenovali "filozofska prioriteta  asa pred prostorom"; ta prioriteta postane še 
posebno mo na v tistih smereh novejše filozofije, ki so se oddaljile od sodobne naravoslovne 
znanosti, na primer v filozofiji življenja, fenomenologiji in eksistencializmu - zanimivo pa je, 
da se v naravoslovju, zlasti v fiziki, vzporedno dogaja obraten proces:  as kot  etrta 
razsežnost prostora- asa postaja vse bolj podoben prostoru, lahko bi celo rekli, da se  as v 
mejnih primerih "uprostóri" ali "spacializira", na primer v kozmologiji in kvantni fiziki. - 
Toliko za danes, naslednji  bova govorila o  asu v Husserlovi fenomenologiji, pozneje pa še o 
filozofski problematiki  asa v sodobni znanosti. 

GLASBA [nadaljevanje iz istega stavka (Air) 3. Haendlove suite za klavir]. 

  

III. pogovor: MELODIJA MISLI TRAJA V  ASU 

GLASBA [J. S. Bach, Umetnost fuge, za etek I. fuge <na CD: Contrapunctus 1>, trajanje vsaj 
1:00 min, na klavirju Zoltán Kocsis] 

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi  asa. Danes je prišel k 
svojemu profesorju na tretji posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o  asu kot razsežnosti 
duše pri Plotinu in Avguštinu ter o  asu in prostoru kot apriornih formah  utnega izkustva pri 
Kantu, zdaj pa za enjata pogovor o  ásenju zavesti v fenomenologiji Edmunda Husserla.

 

Janez. Profesor, ko sem bil zadnji  pri vas, ste rekli, da se "filozofska prioriteta  asa pred 
prostorom" še posebej kaže v filozofiji življenja ter v fenomenologiji in eksistencializmu, 
medtem ko se, nasprotno, pojmovanje  asa v sodobni znanosti približuje pojmovanju 
prostora, tako da bi lahko govorili o "znanstveni prioriteti prostora pred  asom". V dvajsetem 
stoletju gresta torej filozofska in znanstvena misel o  asu vsaksebi?  

Profesor. Žal res, v precejšnji meri. Skepsa do fizikalnega razumevanja  asa in nasploh do 
uporabe znanstvenih metod v filozofiji, ki doseže svoj vrh pri Henriju Bergsonu, filozofu 
"življenjskega elana", je opazna tudi pri Edmundu Husserlu, utemeljitelju fenomenologije, in 
pozneje pri fenomenologih-eksistencialistih. V najinem pogovoru se bova omejila na 
Husserlovo pojmovanje  asa. 

Janez. Toda ali se ni Husserl zavzemal za filozofijo kot "strogo znanost"? 

Profesor. Drži, vendar Husserl s svojo filozofsko fenomenologijo kot tisto pravo "strogo 
znanostjo" ne misli na strogost fizike, niti matematike, ampak sledi grškemu idealu racionalne 
vednosti, imenovane epistéme, tj. znanstveno-filozofskemu spoznanju, ki sta ga utemeljila 
Platon in Aristotel. Po drugi strani pa je Husserlova fenomenologija  asa kot nov filozofski 
pristop k nerazrešeni problematiki  asa lahko dandanes zanimiva tudi za tiste znanosti, v 
katerih igra pomembno vlogo  as - za fiziko in kozmologijo, evolucijsko biologijo in 
psihologijo ter za kognitivno znanost in druge znanstvene panoge - še posebej v zadnjih nekaj 
desetletjih, ko se znanost spet bolj zaveda svojih omejitev pri filozofskih vprašanjih. 

Janez. V  em je izvirnost Husserlovega fenomenološkega pojmovanja  asa v primerjavi s 
Kantovo transcendentalno estetiko? 

Profesor. V marsi em… najprej v samem izhodiš u: izhajajo  iz "fenomenološke redukcije", 
ki jo Husserl ozna uje tudi z grško besedo epohé (kar pomeni "vzdržnost", namre  vzdržnost 
od sodb), se fenomenolog ne sprašuje ve  o tem, kakšen je ontološki status  asa in prostora - 
ali sta empiri no realna ali transcendentalno idealna, kajti skupaj z vsemi drugimi 
metafizi nimi pred-sodki "postavi v oklepaj" oziroma "fenomenološko reducira" tudi Kantovo 
"stvar na sebi", saj o njej tako ne moremo ni esar vedeti, niti tega, ali je sploh v prostoru in 

asu, zato se rajši vzdržimo vsake sodbe o "na-sebni resni nosti" in se posvetimo izklju no 

fenomenom, namre  "stvarem", kakor so nam dane in prisotne v zavesti. Pri Husserlovem 
pojmovanju stvari oziroma njihove predmetnosti v zavesti ima pomembno vlogo 
"odsen enje" (nemško: Abschattung); "stvar sama" na elno ne more biti dana v nobeni 
zaznavi, kajti v zaznavah so stvari vselej "odsen ene" - kot beremo v Husserlovi knjigi Ideje 
za  isto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo

, prvi  izšli leta 1913, ki jo je pred tremi 

leti prevedel v slovenš ino profesor Frane Jerman: 

Bralka [citat]: 

"Stvar zaznavamo tako, da je odsen ena v vseh dejanskih primerih in samemu 
zaznavanju pripadajo ih dejanskostih. Doživljaj pa v tem na inu ni odsen en." 
[Husserl, Ideje, § 42] 

Profesor. Husserl torej u i, da stvar poznamo zgolj kot predmet zavesti, po njenih odsen enjih 
v prostoru in  asu. V procesu zaznavanja se predmet vzpostavlja oziroma "konstituira" kot 
tisto, kar je identi no v seriji odsen enj, njegovo identiteto pa omogo a sinteza 
transcendentalnega subjekta ali jaza. Toda velja tudi obratno: tudi identiteta samega subjekta 
se vzpostavlja kot sintezna funkcija v odnosu do predmetnosti… 

Janez. Ali lahko s Husserlovega stališ a re emo, da sta prostor in  as v zavesti, ne pa v 
stvareh? 

Profesor. Lahko, vendar s pojasnilom, da to ne pomeni, da ju ni v svetu - nasprotno: ravno 
zato, ker  as in prostor sooblikujeta zavest, sta obenem konstitutivna za svet, ki je pri 
Husserlu "intencionalni korelat zavestne sinteze". V fenomenologiji je zavest nujno 
intencionalna, kar pomeni, da je vselej "zavest o ne em", ali druga e re eno, da vsaki zaznavi 
ali misli ustreza tisto, kar je v njej zaznano ali mišljeno. Svet kot odprt horizont vsega 
možnega izkustva je pri Husserlu bistveno sodolo en s prostorom in  asom, ki pa nista 
apriorni formi izkustva, kot pri Kantu, saj nista pred stvarmi, ampak v samih "stvareh" kot 
fenomenih, to je, v predmetih zavesti. 

Janez. Ali je tudi Husserl pojmoval strukturo prostora in  asa v klasi nem pomenu, tako kot 
Kant? Je bil tudi zanj prostor strukturiran evklidsko,  as pa enodimenzionalen in linearen? 

Profesor. Husserl se je s fenomenološko metodo pravzaprav skušal izogniti temu vprašanju; 
prepri an je bil, da njegova osnovna maksima "K stvarem samim!" zagotavlja neodvisnost 
filozofije od fizikalnih in celo od matemati nih teorij prostora in  asa. Metodološki ideal 
fenomenologije je neposredno sámozrenje transcendentalnega jaza, ki strukture prostora in 

asa povsem jasno in razlo no "vidi" v samem sebi - to evidentno sámospoznanje pa naj bi se 

omejilo

 na tisto, kar je resni no razvidno in o  emer ne more biti nobenega dvoma. Tu pa 

kmalu nastanejo težave, kajti ni povsem jasno, kako dale  se evidenca razprostira po "polju" 
izkustva? Kje je lo nica med transcendentalno fenomenologijo in empiri no psihologijo... ali 
fiziko? Kaj je pri strukturi  asa in prostora primarno evidentno in kje se za ne teoretska 
konstrukcija, ki je odvisna od fizikalnega in matemati nega pred-znanja? Husserl tega 
problema kljub nedvomnemu uspehu fenomenološke metode ni mogel zadovoljivo rešiti… 

Janez. Kaj je torej najpomembnejši Husserlov doprinos k filozofiji  asa? 

Profesor. Husserl je filozofijo  asa razvil v svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega 
zavedanja  asa

, ki jih je imel na univerzi v Göttingenu v letih 1905-10 in so bila po 

avtorjevem pregledu objavljena precej pozneje, namre  leta 1928 v devetem zvezku Letopisov 
za filozofijo in fenomenološko raziskovanje

, kjer jih je uredil tedaj še mlad Husserlov u enec 

Martin Heidegger, pozneje slavni "mislec bíti". Husserl je navezal svojo analizo zavedanja 

asa na filozofijo Franza Brentana, predhodnika fenomenologije, ki je prvi eksplicitno 

postavil v središ e filozofske obravnave  asa imanentni  as toka zavesti, in sicer ne zgolj kot 
individualni, psihološki  as, temve  kot osnovni, za filozofsko analizo izhodiš ni  as, iz 
katerega potem sledijo oziroma se šele skozenj vzpostavijo vsi drugi  asovni na ini, tudi 
"objektivni" fizikalni  as - in ta pristop je bil vsekakor bistveno nov v odnosu do Kantovega 
pojmovanja  asa. 

Janez. Mi lahko poveste kak primer imanentnega  asa? 

Profesor. Seveda. Nazoren primer za imanentno oziroma fenomenološko doživljanje  asa - 
primer, ki ga navaja že Brentano, razvije pa Husserl - je  ásenje nekega glasbenega tona (ali 
melodije kot zaporedja in kombinacije tonov) v zavesti. Pri Husserlovi analizi  asa nastopa 
ton kot tipi en primer " asovnega predmeta" - vendar ne kot fizikalno nihanje strune v 
klavirju ali zraka v piš ali, ampak kot fenomenološko razumljeni predmet zavesti; obenem pa 
v skladu z osnovno zamislijo fenomenologije to ne pomeni, da je predmet ali "objekt" zgolj 
"subjektiven" - je namre  fenomen, danost v zavesti. Prisluhniva zdaj Bachovemu 18. 
kontrapunktu iz Umetnosti fuge! 

GLASBA [J. S. Bach, iz Umetnosti fuge, za etek I. kanona <na CD, druga ploš a, št. 7: 
"Contrapunctus 18, Canon per augment. in contrario motu, d-mol>, trajanje 0:50 min, na 
klavirju Zoltán Kocsis] 

Profesor. Slišiš, kako v spominu še vedno zveni d, ko druga struna že niha v e-ju in se oglasi 
nov ton, menda g…? Slišiš, kako prvi ton ostaja prisoten, "odsen en" v melodiji, potem ko je 
fizi no že nehal zveneti? Pa drugi, tretji…? 

Janez. Slišim… kako  udovita harmonija! 

Profesor. Bach je bil mojster vseh mojstrov! …Torej,  e se vrneva k filozofiji: pri 
Husserlovem, deloma že Brentanovem pojmovanju  asa je bistvenega pomena naša 
sposobnost retence, tj. neposrednega spomina, zadrževanja nekega ob utka ali zaznave ali 
misli v zavestni pozornosti. Husserl pravi: 

Bralka [citat]: 

"Ko na primer zveni neka melodija, posamezni ton ne izgine popolnoma, ko 
preneha dražljaj oziroma z njim povzro eno živ no vzburjenje. Ko zazveni nov 
ton, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi bili zmožni opaziti 
medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in 
eventualno v  asu med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave 
neke melodije." [Husserl, Predavanja k fenomenologiji notranjega zavedanja 

asa

, § 3] 

Profesor. Bistven je poudarek, da golo zaporedje tonov še ni melodija.  e bi se zaporedje 
tonov kot nihanj strun oziroma nasploh zaporedje kakih "zunanjih" dogodkov dogajalo zgolj v 
fizikalnem  asu, še ne bi bilo v pravem pomenu  asovno, saj se ne bi " ásilo" v melodiji, kajti 
zanjo je nujna  asovna povezanost tonov, enotna "predstava" melodije, ki pa jo omogo a 
zavest.

  as torej te e in obenem traja s  ásenjem zavesti in ravno to  ásenje v našem 

primeru omogo a povezavo tonov v enotno melodijo. 

Janez. Kaj pa,  e nekaj  asa traja en sam ton? Je tudi tedaj nujno  ásenje zavesti, da bi lahko 
rekli, da ton traja v  asu? Ali pa v tem primeru zadostuje, da ton fizi no traja? 

Profesor. Ne glede na to, ali je ton en sam ali jih je ve  in so povezani v melodijo, je "trajanje 
ob utka nekaj drugega kot ob utek trajanja", kot pravi Husserl. Ob utek trajanja je možen 
samo v zavesti in zato lahko vzameva tudi posamezni ton kot primer Husserlovega  asovnega 
predmeta: ko struna izzveni in slušni dražljaj preneha, ton ostaja v retenci, v neposrednem 
spominu,  eprav spremenjen oziroma "modificiran", kajti sedanji ton se v zavesti spremeni v 
pretekli ton, ko novi zdaj izpodrine prejšnjega, prejšnji zdaj pa se spremeni v pravkar. 
Retenca deluje kot kontinuum, ugotavlja Husserl, saj ne gre le za retenco prvotnega vtisa ali 
"praimpresije", temve  tudi za retenco retence in tako dalje. Ton kot  asovni predmet 
izzveneva v retenci: dogaja se "odsen enje" v  asu, ki je analogno tisti vrsti "odsen enja" 
predmeta v prostoru, ko se predmet od nas oddaljuje. 

Janez. Bi lahko retenco primerjali s kometovim repom? 

Profesor. Natanko to! Husserl sam primerja retenco s kometovim repom, pravtis ali prvotni 
vtis pa s kometovo glavo… Zavest s pomo jo spomina zbere posamezne  lene neke serije 
vtisov v celoto, obenem pa serijo kot celoto "posedanji" - zbere jo v en sam zdaj, zato da bi jo 
lahko dojela kot celoto. 

Janez. Profesor, govoriva zgolj o retenci - toda retenca verjetno ni edina psihi na funkcija, ki 
povezuje vtise in vzpostavlja  asovne predmete? 

Profesor. Seveda ne. Husserl razlikuje tri osnovne funkcije zavesti, ki imajo zbirno vlogo pri 
povezovanju vtisov v  asovne predmete: 1. retenco in protenco, 2. reprodukcijo in 3. 
fantazijo. Funkcije seveda nastopajo tudi kombinirano in tkejo zelo kompleksno mrežo 

asovne predmetnosti… spomni se na primer na strukturo Bachove fuge! Življenje pa je še 

neznansko bolj zapleteno kot struktura fuge, je vedno odprt horizont možnosti… 

Janez. Ob misli, da je življenje zavesti vselej odprt horizont, ki omogo a razli na predmetna 
"odsen enja", sem se spomnil na tisto mesto iz Proustovega Iskanja izgubljenega  asa, iz 
druge knjige z naslovom V senci cveto ih deklet, ko gospa Swannova igra na klavir sonato 
nekega francoskega skladatelja: 

Bralka [citat]: 

"…sonata mi je celo potem, ko sem jo slišal od za etka do konca, ostala skoraj 
popolnoma nevidna, nevidna kot stavba, ki jo zaradi daljave ali megle slutimo 
le v delnih obrisih. Odtod izvira otožnost, ki je povezana s spoznavanjem takih 
del in sploh vsega, kar se uresni uje v  asu. Ko se mi je odkrilo to, kar je v 
Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razlo il in vzljubil 
takoj spo etka, za elo zaradi privajenosti, nad katero  ustvo nima mo i, že 
izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel 
vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti 
moja - bila je pa  taka kot življenje." [Proust, V senci cveto ih deklet, str. 113-
4] 

Profesor. Zelo lepo! Proust je v svojem pisanju iskal izgubljeni  as v tistem  asu, ko je 
Husserl na univerzi v Göttingenu predaval fenomenologijo notranjega zavedanja  asa. 
Verjetno bi se pisatelj strinjal s filozofovo ugotovitvijo, da je zna ilnost  asovnih predmetov 
trajanje

: ton traja, melodija traja, pti ji prelet vrta traja, padec skodelice z mize traja,  eprav 

le kratek  as, in celotno vesolje traja, za nas neznansko dolgo  asa… In  eprav so  asovni 
predmeti pravzaprav vsi možni predmeti zavesti, saj vsi predmeti trajajo v  asu, izraz " asovni 
predmet" v ožjem pomenu ozna uje le tiste predmete, pri katerih je  asovna razsežnost 
konstitutivna, pri katerih trajanje vzpostavlja njihovo predmetnost: melodija je primer 

asovnega predmeta v ožjem pomenu, ni pa to slika,  eprav igra  as tudi pri slikanju in 

gledanju slike pomembno vlogo.  asovni predmeti so, tako kot vsi predmeti v 
fenomenologiji, zavesti imanentni - so fenomeni - in zato so podvrženi odsen enju, analogno 
kot prostorski predmeti v procesu zaznavanja. 

Janez. V  em je pravzaprav ta analogija? 

Profesor. Vrsta  asovnega odsen enja je odvisna od vrste duševne funkcije: pri reprodukciji 
kot posrednem, tj., obnovitvenem ali priklicnem spominjanju je odsen enje druga no kot pri 
retenci kot neposrednem ohranjanju neke zaznave ali misli v spominu, pri fantaziji je spet 
druga no kot pri reprodukciji,  eprav se vrste odsen enj lahko tudi prikrivajo.  e se neki 

asovni predmet, na primer glasbena fraza, ohranja v retenci, je njegovo  asovno odsen enje 

analogno tistemu prostorskemu odsen enju, ko se predmet od nas oddaljuje v prostoru. 
Reprodukcija pa sen i  asovne predmete druga e, analogno kot prostorski predmeti nastopajo 
v predstavi odsen eni z razli nih strani, v razli nih položajih glede na naše izbrano o iš e, v 
razli nih razdaljah, sami ali skupaj z drugimi predmeti, in podobno. 

Janez. Mojster, mi poveste kak primer? 

Profesor. Zamisliva si predstavno odsen enje nekega predmeta v prostoru, na primer knjige: 
najina predstavna zmožnost lahko knjigo sen i na razli ne na ine, lahko si jo predstavljava od 

zgoraj, od spodaj, od strani… v predstavi lahko tudi izvzameva del predmeta in si ga 
pove ava, na primer naslov knjige, in podobno; analogno -  e imava smisel za glasbo - lahko 
v  asovni reprodukciji sen iva neko melodijo ali neko glasbeno frazo, kajti reprodukcija ima, 
kot pravi Husserl, razli ne "na ine izvršitve": lahko je celovita ali delna, hitrejša ali 
po asnejša, natan na ali bežna, kar je odvisno tudi od poznavanja predmetnega podro ja, 
spodobnosti reproduciranja in kompleksnosti  asovnega predmeta; tako bo na primer  lovek, 
ki ima vsaj malce posluha in vsaj bežno pozna klasi no glasbo, gotovo znal prepoznavno 
reproducirati, namre  zapéti tistih prvih nekaj taktov Beethovnove pete simfonije, medtem ko 
mu pri Bachovih kontrapunktih ne bo prav lahek priklic melodije, tudi  e se mu zdi, da jih zna 
na pamet, kadar jih posluša. Še posebej zanimiva je Husserlova uvedba  asovne perspektive… 

Janez.  asovne perspektive? Obi ajno govorimo o prostorski perspektivi, v asih tudi o 
zgodovinski perspektivi, vendar bolj v metafori nem pomenu, za  asovno perspektivo pa še 
nisem slišal. 

Profesor. Husserl pojmuje  asovno perspektivo spet analogno s prostorsko: recimo, da ton kot 
"pravtis", tj. kot slušna zaznava nihanja strune, traja deset sekund fizikalnega  asa; ta  asovna 
razsežnost, ki je analogna prostorski razsežnosti, se - fizikalno gledano - z nadaljnim potekom 

asa sicer ne spreminja (ton traja, dokler traja, deset sekund, pa tudi potem, ko se nihanje 

strune ustavi, še vedno re emo, da je trajal deset sekund), toda Husserl pravi, da je takšno 
fizikalno pojmovanje trajanja abstraktno, in sicer na analogen na in, kot je abstraktno 
pojmovanje geometrijskega prostora s pomo jo Kartezijevega koordinatnega sistema ali 
fizikalnega prostora z Newtonovimi zakoni gibanja. Za Husserla sta fenomenološka prostor in 

as konkretno doživljajska, zato na primer o trajanju tona pravi: 

Bralka [citat]: 

"To ke  asovnega trajanja se za mojo zavest oddaljujejo analogno, kakor se za 
mojo zavest oddaljujejo to ke mirujo ega predmeta v prostoru, ko »se 
oddaljujem od predmeta«. Predmet zavzema svoj prostor in ravno tako ton 
zavzema svoj  as, tako da nobena  asovna to ka ni premaknjena, vendar beži v 
oddaljevanju zavesti, kajti razdalja od ustvarjajo ega zdaja je vedno ve ja. Ton 
ostaja isti, toda ton »v na inu kako« se kaže kot vselej drug. …Artikulirani del 
dogajanja (npr. neka glasbena fraza) se ob tem, ko tone nazaj v preteklost, 
»skr i« – gre za neke vrste  asovno perspektivo (znotraj izvornega  asovnega 
prikazovanja), analogno prostorski perspektivi. Pri tem, ko se  asovni predmet 
pomika v preteklost, se kr i in obenem temni." [Husserl, prav tam, § 8 in 9] 

Profesor. Iz tega primera je dobro razvidna razlika med fenomenološkim in fizikalnim 
pojmovanjem  asa in prostora: fizika, vsaj klasi na, ne potrebuje niti prostorske perspektive, 
kakršno poznajo slikarji, še manj pa  asovno - saj so zanjo prostorske in  asovne razdalje 
vedno in povsod enako dolge, namre  kjerkoli v koordinatnem sistemu, ne glede na položaj in 
gibanje abstraktnega "opazovalca". 

Janez. Kaj pa sodobna relativnostna fizika? Ali se je Husserl z uvedbo  asovne perspektive 
kot analogne prostorski vendarle približal Einsteinovi relativnostni teoriji, v kateri je -  e prav 
razumem njeno bistvo - dolžina prostorskih in  asovnih razdalj odvisna tudi od hitrosti 
opazovalca in mo i gravitacijskega polja, v katerem je opazovani sistem? 

Profesor. Iz tvojih besed sklepam, da prav razumeš bistvo Einsteinove relativnostne teorije, 
vendar ta žal ni v neposredni zvezi s Husserlovo  asovno perspektivo, niti s prostorsko. Vše  
pa mi je, da si opazil možno posredno zvezo. …Sicer pa bova prihodnji  govorila o 
absolutnem in relativnem  asu v fizikalnem pomenu - ki je gotovo pomemben tudi za 
sodobno filozofijo. 

GLASBA […nadaljevanje I. kanona <št. 7 na 2. CD: 18. kontrapunkt> iz Bachove Umetnosti 
fuge

, na klavirju, kolikor je pa  treba do konca oddaje, potem "fade"]. 

  

IV. pogovor: OD ABSOLUTNEGA  ASA K RELATIVNEMU PROSTORU- ASU 

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 1. preludij (C-dur), najmanj 1:00 min., potem 
"fade", lahko pa tudi ves (2:37),  e  asovno znese; na klavirju Andras Schiff] 

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi  asa. Danes je prišel k 
svojemu profesorju na  etrti posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o  asenju zavesti v 
Husserlovi fenomenologiji, zdaj se vra ata k  asu kot "merilu gibanja", k filozofski 
problematiki fizikalnega  asa. Profesor namerava Janezu na kratko predstaviti pojmovanje 

asa pri Newtonu in Einsteinu.

 

Profesor. Janez, kaj razumeš s pojmom absolutnega  asa? 

Janez. Hm... Absolutni  as razumem kot tisti  as, ki te e neodvisno od vseh dogajanj v njem. 
Predstavljam si ga kot nekakšno "ozadje" vseh dogajanj, ki potekajo hitreje ali po asneje, 
absolutni  as pa te e vselej enakomerno, kakor nekakšna vesoljska ura… toda ob tem se že 
sprašujem, ali sploh obstaja takšna vesoljska ura, ki meri absolutni  as?  e pa ostajam na 
Zemlji, si tek absolutnega  asa najlažje predstavljam kot vrtenje nebesnih teles: Lune, Sonca, 
zvezd… 

Profesor. Vidiš, brž ko zapustimo Zemljo,  etudi le v mislih, nastopijo težave pri našem 
vsakdanjem prepri anju v obstoj absolutnega  asa kot skupnega "ozadja" vseh relativnih 

asovnih dogajanj oziroma procesov - in res je Albert Einstein na za etku 20. stoletja prišel 

do spoznanja, da ni ne absolutnega  asa ne absolutnega prostora. Kljub temu pa so naše 
obi ajne predstave o fizi nem prostoru in  asu še vedno precej vezane na klasi no mehaniko, 
ki jo je utemeljil Isaac Newton ob koncu 17. stoletja v svojem znamenitem delu Matemati ni 
principi naravne filozofije

. 

Janez. Presene a me, da nastopa filozofija v naslovu glavnega Newtonovega dela: mislil sem, 
da je bil Newton zgolj fizik, znanstvenik… 

Profesor. O, ne! Véliki naravoslovci so bili vselej tudi filozofi; ne samo Newton, tudi Einstein 
se je ukvarjal s filozofijo,  eprav sta se znanost in filozofija v 20. stoletju za eli razhajati -  e 
govoriva na splošno. Dandanes si nekateri " isti znanstveniki" na eni strani in " isti filozofi" 
na drugi domišljajo, da med znanostjo in filozofijo ni ve  nobenih sti nih to k - meni se zdi to 
mnenje zelo zmotno.  e parafraziram Kanta: "Filozofija brez znanosti je prazna, znanost brez 
filozofije je slepa." …No, in Newton je bil vsekakor eden najve jih znanstvenikov-filozofov, 
saj je svoja znanstvena odkritja skušal tudi filozofsko osmisliti; morda je bilo to takrat lažje 

kot danes, ali pa tudi ne… kakorkoli že, pomembno je, da se znanost ne odre e iskanju smisla 
in da se filozofija ne odre e iskanju resni nosti.  

Janez. Tudi jaz tako mislim in zapomnil si bom vaše besede… In kako je Newton filozofsko 
razlagal svojo fiziko?  

Profesor. Newton je fizikalnim izvajanjem v Matemati nih principih naravne filozofije dodal 
tako imenovane "sholije", v katerih je skušal filozofsko osmisliti svoje znanstvene postavke, 
tudi tezo o obstoju absolutnega  asa in prostora. Bil je bil namre  prepri an, da poleg 
relativnih

 prostorov in  asov, v katerih se medsebojno gibljejo (ali mirujejo) posamezna telesa 

v relativnem smislu, obstajata absolutna prostor in  as, glede na katera se vsa telesa gibljejo 
(ali mirujejo) v absolutnem smislu. 

Janez. Iz gimnazijske fizike se spominjam, kaj je relativno gibanje dveh teles:  e se telesi A in 
B

 gibljeta enakomerno in premo, potem lahko enako upravi eno re emo, da se giblje samó 

telo A in miruje telo B, kakor tudi obratno. Ne vem pa, kaj je Newton mislil z absolutnim 
gibanjem; ta pojem zveni precej metafizi no… 

Profesor. Tristo let pozneje se je izkazalo, da je absolutno gibanje res spekulativen pojem… 
ampak pojdiva po vrsti. Najprej prisluhniva odlomku iz Newtonove prve filozofske sholije: 

Bralka [citat]: 

"Absolutni, resni ni ali matemati ni  as te e enakomerno, sam po sebi in iz 
svoje lastne narave, brez odnosa do  esarkoli izven sebe; z drugim izrazom ga 
imenujemo trajanje; relativni, navidezni ali navadni  as pa je neko  utno in 
zunanje (bodisi natan no bodisi nenatan no) merilo trajanja z gibanjem, ki ga 
ponavadi uporabljamo namesto resni nega  asa: na primer dan, ura, mesec, 
leto." [Newton, Principia, str. 6] 

Profesor. Pojem absolutnega  asa ni povsem jasen. Newton precej zagonetno pravi, da gre za 

as, v katerem "trajanje bivanja stvari ostaja isto, najsi so gibanja hitra ali po asna ali jih 

sploh ni" - torej naj bi šlo za nekakšno  asovno "ozadje" vseh dogajanj in procesov v svetu. 
Absolutni  as imenuje tudi "matemati ni  as", ker v njem vidi idealno - namre  ne zgolj 
fizikalno, ampak matemati no - merilo samega trajanja. 

Janez. Meni pa se zdi povsem sprejemljiva Newtonova misel, da  as te e neodvisno od ur, ki 
ga merijo. Zadnji  sem bral neko znanstvenofantasti no zgodbico, v kateri je  as na neki 
galaksiji tekel vselej tako hitro kakor kraljeva ura v prestolnici te galaksije, ki pa jo je kralj 
lahko po svoji volji pospešil ali upo asnil. Si mislite, profesor, kako  uden bi bil naš svet,  e 
bi na primer Združeni narodi imeli takšno uro, s katero bi generalni sekretar uravnaval hitrost 
teka  asa na Zemlji? 

Profesor [se zasmeje]. Kaj še nikoli nisi pomislil, da je morda resni no tako - namre  ne samo 
na Zemlji, temve  v vesolju kot celoti? Morda pa uravnava tek vesoljnega  asa nebeški urar, 
ki mu obi ajno pravimo - Bog? Seveda,  e Bog sploh obstaja… in  e sploh ho e in zmore 
uravnavati  as… Toda pustiva teologijo ob strani in se rajši vrniva k Newtonu, kajti iz 
njegove filozofske sholije razberemo, da je skušal utemeljiti absolutni  as neodvisno od 
teoloških postavk. Sicer je tudi Newton v svojih Matemati nih principih naravne filozofije 
klical Boga na pomo , vendar v nekem drugem kontekstu… 

Janez. Pa je Newton navedel kak prepri ljiv argument za obstoj absolutnega  asa? 

Profesor. Neposrednega argumenta pravzaprav ni navedel, je pa dokazoval obstoj absolutnega 

asa vzporedno z obstojem absolutnega prostora - prostor in  as namre  v celotni Newtonovi 

naravni filozofiji nastopata kakor simetri na dvoj ka: lastnosti prostora so analogne 
lastnostim  asa. 

Janez.  e vas prav razumem, je Newton imel tehtne argumente za obstoj absolutnega 
prostora, ki jih je po analogiji prenesel na dokazovanje absolutnega  asa? 

Profesor. Tako je. Newton je v svojem  asu dokaj prepri ljivo dokazoval absolutnost prostora 
s pospešenimi gibanji: dokazoval je, da so pospeški teles, bodisi linearni bodisi rotacijski, 
o itno absolutni - namre  da so telesa pospešena gleda na absolutni prostor - kajti pospeška se 
ne da "relativizirati", saj ni mogo e, da ne bi ob utili sile, ki nas pospešuje, medtem ko je 
hitrost relativna, saj je ne ob utimo, kadar je enakomerna,  e je še tako velika. Torej, ker 
o itno obstajajo absolutna gibanja, na primer vrtenje, je Newton sklepal, da mora obstajati 
absolutni prostor kot njihov referen ni okvir, vzporedno z njim pa tudi absolutni  as, v 
katerem absolutna gibanja potekajo. Poleg tega se je Newton zavzemal za substancialno 
teorijo prostora in  asa, ki pravi ne le to, da obstajata absolutni prostor in  as ter da 
predstavljata univerzalni referen ni okvir vesolja, temve  tudi, da obstajata povsem neodvisno 
od vseh stvari in dogodkov v njiju -  e teh ne bi bilo, bi  as in prostor še vedno obstajala.  

Janez. Mar ne bi obstajala? 

Profesor. Hm… z Newtonom se na primer ni strinjal racionalisti ni filozof Leibniz, ki je 
nasproti substancialni teoriji absolutnega  asa in prostora postavil relacijsko teorijo. Menil je, 
da prostor in  as ne obstajata "po sebi", lo eno od sveta, ampak sta dolo ena zgolj s stvarmi in 
dogodki, ki ju zapolnjujejo.  

Janez. Torej je Leibniz predhodnik Einsteinove relativnostne teorije? 

Profesor. V širšem pomenu morda res - vendar je treba razlikovati med relacijsko in 
relativnostno

 teorijo  asa in prostora: relativnostna teorija sicer implicira relacijsko, vendar 

obratno ne velja, saj si je z Leibnizovega stališ a možno zamisliti, da relacije med vsemi 
stvarmi in dogodki v univerzumu dolo ajo absolutni prostor in  as oziroma univerzalni 
prostorsko- asovni referen ni okvir. 

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 7. fuga (Es-dur), trajanje cca 1:00 min., 
potem "fade" <na CD I/7, od 2:27 dalje>; na klavirju Andras Schiff] 

Profesor. …izhodiš e Einsteinove relativnostne teorije je ugotovitev, da svetloba v praznem 
prostoru potuje vedno z enako hitrostjo - približno 300.000 km na sekundo, na kratko 
zapisano s konstanto c - in sicer ne glede na relativne hitrosti opazovalcev oziroma svetlobnih 
virov. Ta ugotovitev, ki je bila že pred Einsteinom eksperimentalno potrjena, je zelo 
nenavadna:  e bi se nam na primer neka vesoljska ladja približevala s polovico svetlobne 
hitrosti in nam pošiljala svetlobne signale, ti signali ne bi potovali proti nam s poldrugo 
hitrostjo svetlobe, kot bi bilo pri akovati - ampak spet natanko s hitrostjo c! 

Janez. Kaj ni to v nasprotju z zdravo pametjo? 

Profesor. Ne, ni v nasprotju s pametjo, ampak je le nenavadno za naše ustaljeno dojemanje 
sveta; seveda pa je konstantna svetlobna hitrost v nasprotju s klasi no Newtonovo fiziko, 

eprav slednjo lahko ohranimo kot dober približek pri vseh za nas "normalnih" hitrostih, ki so 

mnogo manjše od svetlobne. Konstantna hitrost svetlobe je dejstvo, ki je bilo v zadnjih sto 
letih mnogokrat in na razli ne na ine preverjeno. 

Janez. …in posledica konstantne svetlobne hitrosti je relativizacija  asa. 

Profesor. Res je - Einstein je leta 1905 zasnoval posebno teorijo relativnosti, ki se v odnosu 
do njegove poznejše splošne teorije relativnosti omejuje na gibanja inercialnih sistemov, tj. na 
tista enakomerna gibanja ali mirovanja, pri katerih ne delujejo nobene sile, zgolj inercija 
oziroma vztrajnost. Posledica konstantne svetlobne hitrosti je relativizacija  asa, namre  
"dilatacija" oziroma raztezanje  asa, obenem pa tudi relativizacija prostora, namre  
"kontrakcija" oziroma kr enje prostora, natan neje, zmanjševanje prostorskih razdalj v smeri 
gibanja. Prostor in  as sta namre  v relativisti ni metriki povezana v enoten štirirazsežen 
prostor- as, tj. v  etverje s tremi prostorskimi koordinatami in eno  asovno, in to pomeni, da 
sta dosti bolj medsebojno odvisna kot v klasi ni fiziki, saj v relativnostni teoriji nastopata 
skoraj kakor nekakšna siamska dvoj ka. V dolo enem pomenu lahko re emo, da se  as 
"uprostóri" ali "spacializira"… 

Janez. Ob misli, da se  as lahko "uprostóri", sem se spomnil na tisto mesto iz Proustovega 
Iskanja izgubljenega  asa

, iz sedme knjige z naslovom Spet najdeni  as, ko pisatelj najde 

del ek  asa, ki ga je bil izgubil pred mnogimi leti v Benetkah, najde ga namre  tedaj, ko v 
Parizu, na dvoriš u pala e Guermantskih, za hip izgubi ravnotežje na kamnitem tlaku… 

Bralka [citat]: 

"V trenutku, ko sem spet ujel ravnotežje in položil nogo na kamen, ki je bil 
malo nižji od prejšnjega… se me je spet rahlo dotaknil tisti nerazlo ni, slepe e 
svetli privid, kakor da bi mi hotel re i: »Ujemi me v letu,  e imaš še toliko 
mo i, in poskusi rešiti uganko sre e, ki ti jo zastavljam!« In takoj sem ga 
prepoznal: bile so Benetke, o katerih mi vsi moji napori, da bi jih opisal, in vse 
trenutne slike, ki naj bi jih nekdaj posnel moj spomin, niso nikoli povedali ni , 
zdaj pa mi jih je vrnil ob utek, ki sem ga zaznal neko  na dveh neenakih 
ploš ah tlaka v krstilnici Svetega Marka, in ta mi je vrnil tudi vse druge, tistega 
dne z njim povezane ob utke, ki so dotlej  akali na svojem mestu v vrsti 
pozabljenih dni, odkoder jih je z neustavljivo silo potegnilo neko 
nepri akovano naklju je." [Proust, Spet najdeni  as, str. 180-182] 

Profesor. Zanimiva povezava! Vidiš, kako je Proust ravno z "uprostorjenjem" tistega trenutka, 
ko je, love  ravnotežje, stopil z ene kamnite ploš e na drugo, priklical minuli  as, za katerega 
je prej mislil, da je za vedno izgubljen… Bogve ali je Einstein poznal Prousta? Ob tvojih 
asociacijah znova ugotavljam, da so véliki ustvarjalci neso asno so asni! 

Janez. Profesor, prekinil sem vas… Prosim, nadaljujte z razlago! Pri predavanjih nisem dobro 
razumel, zakaj je raztezanje  asa posledica konstantne svetlobne hitrosti.  

Profesor. Na kratko bom ponovil. Pojav raztezanja  asa v posebni teoriji relativnosti najbolje 
ponazorimo s tako imenovano "svetlobno uro". Najprej si predstavljaj, da sva midva vsak v 
svoji vesoljski ladji, jaz v ladji A, ti v ladji B. Ladji potujeta po vesolju z enakomerno in zelo 

veliko medsebojno hitrostjo; na osnovi na ela relativnosti gibanja za inercialne sisteme, ki ga 
je poznal že Newton, lahko re eva, da moja ladja A miruje, tvoja ladja B pa se giblje glede na 
mojo, reciva vsaj s polovico svetlobne hitrosti. Si predstavljaš? 

Janez. Da. Prebral sem kar nekaj znanstvenofantasti nih zgodb… 

Profesor. Vendar to ni fantastika, ampak miselni eksperiment, ki pojasnjuje znanstveno, 
fizikalno zakonitost! …Torej, nadalje si predstavljaj, da izvajaš v svoji ladji B - in sicer 
natanko takrat, ko švigneš mimo moje ladje A - naslednji poskus: na tla svoje ladje pritrdiš 
laser in ga usmeriš na zrcalo, ki si ga že prej pritrdil na strop, nato pa z laserjem za trenutek 
posvetiš ter z zelo natan no uro, ki jo imaš na ladji, izmeriš  as, ki ga laserski oziroma 
svetlobni žarek potrebuje za en odboj od zrcala, tj., da prepotuje pot od tal do stropa tvoje 
ladje in nazaj - reciva, da izmeriš  as ene nanosekunde, eno milijardinko sekunde… Si še 
vedno predstavljaš? 

Janez. Zaenkrat še. 

Profesor. Kot sem že rekel, pa ravno takrat, ko izvajaš opisano meritev  asa, švigneš s svojo 
ladjo B mimo moje ladje A, od koder jaz skozi okno opazujem tvoj poskus… 

Janez.  e dovolite, profesor: ali nisva rekla, da se najini ladji medsebojno gibljeta s hitrostjo, 
ve jo od polovice svetlobne hitrosti? Kako lahko potemtakem vi iz vaše ladje opazujete 
poskus v moji ladji? Saj neznansko hitro švignem mimo vas! 

Profesor [se zasmeje]. Saj pravim, da to ni znanstvenofantasti na zgodba, ampak miselni 
eksperiment, ki ilustrira fizikalno zakonitost raztezanja  asa - in žal je to najenostavnejša 
ponazoritev te zakonitosti. 

Janez. Prav, naj bo. Kaj torej vidite skozi okno svoje ladje A, gledajo  v mojo ladjo B, tisti 
hip, ko švignem mimo? 

Profesor. Vidim tvoj poskus in tudi jaz imam v svoji ladji A zelo natan no uro, s katero lahko 
skozi okno, neodvisno od tebe, sam izmerim  as odboja žarka v tvoji ladji B. 

Janez. Obe merjenji  asa, vaše in moje, bi se morali ujemati,  e imava res natan ni uri. 

Profesor. Bi se morali, pa se ne -  etudi sta obe najini uri še tako natan ni! 

Janez. Kako to? Saj meriva  asovni interval med istima dogodkoma v moji ladji, med 
laserskim pulzom in njegovim odbojem na zrcalu! 

Profesor. Drži, toda ker se ti, skupaj s celotno tvojo ladjo B zelo hitro giblješ v odnosu do 
mene in moje ladje A, jaz vidim tvoj laserski žarek rahlo poševno, ko potuje od tal do stropa 
in nazaj; kar pomeni, da - gledano iz moje ladje A - žarek med laserjem in zrcalom potuje po 
daljši

 poti, kot jo vidiš ti v tvoji ladji B. 

Janez. Je v tem kaj nenavadnega? 

Profesor. Za klasi no fiziko to ne bi bilo ni  posebej nenavadnega, kajti ti v ladji B in jaz v 
ladji A bi uskladila razlagi tvojega poskusa z laserjem tako, da bi jaz opaženo daljšo pot žarka 

pripisal pa  temu, da se zame žarek giblje hitreje kot zate - namre  toliko hitreje, kolikšna je 
relativna hitrost tvoje ladje glede na mojo. Vendar pazi! Svetlobni žarek ima, kot veva, vedno 
enako hitrost 300.000 km na sekundo - tudi  e je njegova pot poševna. …No, kako bova torej 
uskladila najini razlagi tega istega poskusa? 

Janez. Težko. 

Profesor. Niti ne, treba je le skupaj z Einsteinom povle i radikalno potezo: ker je za oba, zate 
in zame svetlobna hitrost enaka - vendar pa jaz vidim, da žarek potuje po daljši, rahlo poševni 
poti - zato sklepam iz definicije hitrosti kot razmerja med potjo in  asom, da potrebuje žarek, 
gledano iz moje mirujo e ladje A, za svoj odboj v tvoji hitro lete i ladji B preprosto ve   asa, 
kot ga zanj izmeriš ti s svojo lastno uro:  e ti izmeriš, da odboj traja na primer eno 
nanosekundo, pa jaz za isti odboj izmerim nekaj ve   asa od ene nanosekunde. 

Janez. Ve   asa - za isti odboj? 

Profesor. Tako je - in temu pravimo raztezanje  asa. Moja ura bo izmerila za odboj žarka v 
tvojem poskusu daljši  as, kot si ga izmeril ti s svojo lastno uro. Druga e povedano, z mojega 
glediš a te e tvoja ura v hitro lete i ladji po asneje od moje ure v mirujo i ladji. Pri tem ni 
pomembno, za katero vrsto ure gre, kajti vsaka ura, ne samo svetlobna, bo pri tebi tekla 
po asneje: mehani na, elektronska, atomska… tudi tvoje srce bo bílo po asneje. Tvoj  as je z 
mojega glediš a raztegnjen, "dilatiran", pri  emer velja:  im hitreje se giblješ, tem po asneje 
ti z glediš a mirujo ega opazovalca te e  as.  

Janez. Profesor,  e tudi srce bije po asneje pri hitrem gibanju vesoljske ladje, bi se torej 
vesoljci v njej postarali po asneje kot mi na Zemlji? 

Profesor. Da - to sledi iz Einsteinovih ena b. V tem smislu že posebna teorija relativnosti 
na elno dopuš a možnost takšne ladje- asoplova, ki bi potovala v prihodnost, deset let 
pozneje pa splošna teorija relativnosti k temu dodaja še možnost potovanja v preteklost, o 

emer bova nekaj malega povedala prihodnji . 

Janez. Neverjetno!… In pri svetlobni hitrosti, ki je najve ja možna hitrost, bi se  as ustavil? 
…Torej bi  asoplov pri svetlobni hitrosti tako reko  odletel v ve nost? 

Profesor. Tako reko . Vendar je treba dodati, da nobena ladja ne more potovati s svetlobno 
hitrostjo, vsaj fizi na ladja ne. 

Janez. Pa je bilo raztezanje  asa pri velikih hitrostih kdaj tudi izkustveno preverjeno? 

Profesor. Seveda je bilo - in ne samo enkrat! Najbolj znan primer je merjenje hitrosti in 
razpadnega  asa nestabilnih delcev "mionov", ki pri velikih hitrostih trajajo dlje kot pri 
manjših… 

Janez.  udovito! Fizika torej znova, po ve  stoletjih, podaja roko metafiziki… 

Profesor. Tudi tako lahko razumeš Einsteinovo relativnostno teorijo - in prav je, da jo kot 
filozof skušaš razumeti! 

GLASBA [J. S. Bach: Dobro uglašeni klavir II, 9. fuga (E-dur), trajanje: preostali  as, 
najmanj 1:00 min., potem "fade" <na CD I/9, od 4:36 dalje>; na klavirju Andras Schiff]. 

  

V. pogovor: USMERJENOST  ASA IN MOŽNOST  ASOPLOVA 

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 9 (g-mol), za etek 1. stavka (Allemande) 
<na CD 1/1>, trajanje vsaj 1:00 min., potem "fade", na klavirju S. Richter] 

Bralka. Janez, študent filozofije, pripravlja diplomsko nalogo o naravi  asa. Danes je prišel k 
svojemu profesorju na peti posvet. Prejšnji teden sta se pogovarjala o absolutnem  asu pri 
Newtonu in relativnem prostoru- asu pri Einsteinu, zdaj za enjata pogovor o najbolj o itni 
razliki med  asom in prostorom, o usmerjenosti  asa, ki ju bo pripeljal do vprašanja možnosti 

asoplova.

 

Janez. Profesor, premišljeval sem o najinem zadnjem pogovoru. Pou ili ste me, da sta v 
Einsteinovi relativnostni teoriji prostor in  as združena v štirirazsežni prostor- as, da sta 
spojena skoraj kakor siamska dvoj ka,  eprav z nasprotnim predznakom - in ta njuna 
združitev omogo a, da se  as, vsaj teoreti no, "uprostóri", tj., da ga obravnavamo tako, kakor 
da bi bil  etrta prostorska razsežnost - toda po drugi strani dobro vemo, da narave  asa ne 
moremo zv sti na naravo prostora, kajti prostor in  as sta vendarle bistveno razli na! Saj je 
vsakomur jasno, da je  as usmerjen: ure, dnevi in leta prihajajo iz prihodnosti, zaživijo v 
sedanjosti in se oddaljujejo v preteklost - oziroma, kot si ponavadi predstavljamo, da to ka 
zdaja

 te e po " asovni premici" od preteklih  asov k prihodnjim, ne more pa te i v nasprotni 

smeri - medtem ko za prostor ne velja ni  podobnega. 

Profesor. Res je, razlika med prostorom in  asom seveda na izkustveni ravni o itna. Filozof 
Hans Reichenbach je leta 1928 v knjigi Filozofija prostora- asa vpeljal izraz anizotropija 

asa za strukturno specifi nost  asa v odnosu do prostora:  as je anizotropen, kar pomeni, da 

ni izotropen, ampak je usmerjen, ker so njegove strukturne lastnosti odvisne od smeri 
"gledanja", saj preteklost vidimo druga e kot prihodnost - spomni se tistih Avguštinovih 
besed, da je preteklost sedanjost v spominu, prihodnost pa sedanjost v pri akovanju - medtem 
ko je prostor, globalno gledano, izotropen: vse tri smeri v prostoru so na elno obrnljive in 
zamenljive,  eprav so dejansko, v našem neposrednem izkustvu, tudi bolj ali manj usmerjene. 
Zato pravimo, da je prostor ekstrinzi no ali "zunanje" usmerjen,  as pa intrinzi no ali 
"notranje" usmerjen, z drugo besedo - anizotropen.  e pustiva ob strani razpravo, ali 
intrinzi na usmerjenost  asa pomeni, da je usmerjen " as sam" ali da so usmerjeni vsi  asovni 
dogodki in procesi, med usmerjenimi procesi v  asu obstaja vsaj eden, ki je univerzalen, 
vesoljno prisoten vedno in povsod, v vsem nam znanem prostoru- asu - namre  rast entropije, 
ki jo v fiziki izraža drugi zakon termodinamike. 

Janez. Nekaj malega o entropiji vem iz Hawkingove Kratke zgodovine  asa… še posebej mi 
je ostal v spominu primer s skodelico kave, ki pade z mize in se razbije ter ne bo nikoli ve  
takšna, kot je bila prej… 

Profesor. Entropija je pravzaprav stopnja nereda v nekem sistemu in po slavnem drugem 
zakonu termodinamike entropija v zaprtem sistemu vselej s  asom raste (v najboljšem 
primeru ostaja enaka). In  e celotno vesolje obravnavamo kot "zaprt sistem" - saj "zunaj" 

univerzuma po definiciji samega pojma ni ni esar - potem lahko re emo, da entropija usmerja 
vesoljni  as.  

Janez. Iz Kratke zgodovine  asa se spominjam, da Hawking govori o treh " asovnih 
puš icah": termodinami ni oziroma entropijski, kozmološki in psihološki… 

Profesor. Da - kozmološko smer  asa dolo a raztezanje vesolja, psihološko pa nesimetri nost 
med spominom in pri akovanjem; verjetno se spominjaš tudi Hawkingove pripombe, da je za 
nas ljudi dobro, ker vse tri " asovne puš ice" kažejo v isto smer:  uden bi bil namre  svet, v 
katerem bi se na primer spominjali, kako se je razbita skodelica z razlito kavo sama spet 
sestavila in sko ila nazaj na mizo… in vendar s teoreti nega stališ a tudi to ni povsem 
izklju eno! 

Janez. Saj to bi bil  udež! 

Profesor. Znanost pravi, da takšni  udeži niso povsem izklju eni,  eprav so zelo zelo zelo 
malo verjetni. Verjetnost entropijskega "obrata  asa" je prakti no zanemarljiva zaradi 
velikanskega števila molekul in atomov, ki nastopajo v termodinami nih procesih (med katere 
spada tudi primer s kavno skodelico) - vse molekule bi se namre  morale tako reko  
"spontano" urediti nazaj v prvotni red,  esar pa ne moremo pri akovati. Druga e pa je v 
sistemih, ki obravnavajo manjše število enot, na primer v klasi ni mehaniki, kjer obi ajno 
nastopa samo nekaj teles, na primer tri krogle na biljardni mizi; v takšnem enostavnem 
mehani nem sistemu si ni težko zamisliti obrata  asa, o  emer se prepri amo,  e gibanje 
krogel posnamemo na film in ga pri projekciji zavrtimo v nasprotni smeri: v tej obrnjeni 

asovni "optiki" ne bomo opazili ni  nenavadnega, še manj  udežnega, saj bodo vsi 

mehani ni in logi ni zakoni veljali ravno tako, kot  e bi film vrteli v "pravi" smeri. 

Janez. Ampak pri takšnem obratu  asa se obrne tudi vzro ni odnos: vzroki postanejo u inki in 
u inki postanejo vzroki - kako je to mogo e? 

Profesor.  e bi se  as dejansko obrnil, bi seveda tudi vzro ni nizi tekli v obratni smeri, vendar 
pri enostavnih sistemih, kot je biljard, mi tega sploh ne bi opazili, saj je vzro nost razumska 
kategorija, ki ni neposredno razvidna iz izkustva. Med smerjo  asa in vzro nosti obstaja tesna 
zveza - in iz nje sledi, da bi domneven obrat  asa pomenil tudi delovanje retroaktivne 
vzro nosti

, ki jo nekateri, na primer angleški filozof Michael Dummett, imenujejo 

"povzro anje preteklosti". 

Janez. Misel, da je možno "povzro ati preteklost", me spominja na Proustovo Iskanje 
izgubljenega  asa

 - sedmero knjig tega cikla ima krožno strukturo: šele v zadnji knjigi, ko 

vsemogo ni  as skoraj do nespoznavnosti preobrazi osebe, ki smo jih sre ali že v prvi knjigi, 
zvemo, da je sam pripovedovalec, prva oseba celotnega cikla, tisti, ki se je odlo il ubesediti 
svoje lastno minulo življenje in kot pisatelj "povzro iti" pretekli  as, ki je v dejanskosti 
nepovratno minil, medtem ko ga literatura zamrzne in povzdigne v ve nost. Proust je zapisal: 

Bralka [citat]: 

"Tedaj je zasijala v meni nova lu , seveda manj svetla od one, ki mi je dala 
spoznati, da je umetniško ustvarjanje edino sredstvo, s pomo jo katerega lahko 
spet najdeš Izgubljeni  as. Doumel sem, da je vse gradivo literarnega dela prav 
to - moje preteklo življenje." [Proust, Spet najdeni  as, str. 214] 

Profesor. Ja, in pri tem je zanimivo, da je bil za Prousta njegov roman, takrat ko ga je za el 
pisati, pravzaprav v prihodnosti,  eprav se je s pisanjem vra al v preteklost in jo v nekem 
smislu, kot praviš, "povzro al"… Janez, ob tvojem navdušenju za Prousta sem pomislil, da se 
boš morda tudi ti po filozofski diplomi posvetil pisateljevanju? 

Janez. Morda. V asih se mi zdi književnost mnogo resni nejša od filozofije… 

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 12 (e-mol), za etek 1. stavka 
(Allemande) <na CD 1/13>, trajanje vsaj 1:00 min., potem "fade", na klavirju S. Richter] 

Janez. Profesor, prej rekli ste, da je obrat  asa in vzro nosti razumsko sprejemljiv v 
enostavnih

 sistemih - toda kje je meja med enostavnimi in kompleksnimi sistemi? Koliko 

teles ali delcev mora v sistemu nastopati, da ni ve  enostaven… tiso , milijon, milijarda…? 

Profesor [se zasmeje]. Zmeraj najdeš pravo vprašanje, namre  takšno, na katerega ni mogo e 
odgovoriti! Lahko ti povem le to, da sprašuješ po fizikalni meji med mehani nimi in 
termodinami nimi procesi: prvi so na elno enostavni ( eprav pogosto zelo zapleteni, kot je na 
primer gibanje treh teles v praznem prostoru), drugi pa kompleksni… podobno kot v znanem 
anti nem paradoksu "sorites" (beseda po grško pomeni "kup"), ki sprašuje, kdaj se š epec 
posameznih zrn spremeni v kup ali vsaj kup ek? Takrat, ko dodamo š epcu 
stosedeminpetdeseto zrno? Ali prej? Ali pozneje? Ni jasno, kdaj natan no - in vendar jasno 
razlikujemo med š epcem posameznih zrn in kupom zrnja! Usmerjenost  asa ima, kot kaže, 
neko zvezo s slednjim, ne vemo pa, zakaj je tako. 

Janez. Kaj pa Einsteinova relativnostna teorija - obravnava enostavne ali kompleksne 
sisteme? 

Profesor. V pomenu, o katerem zdaj govoriva - enostavne: tipi ne relativisti ne situacije so 
opisane na primer z dvema vesoljskima ladjama ali z devetimi planeti Oson ja in podobno; 
relativnostna teorija glede števila obravnavanih entitet ni bolj kompleksna od klasi ne 
mehanike, in podobno velja za kvantno mehaniko… 

Janez. Torej so pojavi, ki jih opisuje relativnostna teorija, v  asu na elno ravno tako obrnljivi 
kot gibanje biljardnih krogel? 

Profesor. Lahko tako re eva - še ve : v Einsteinovi splošni teoriji relativnosti, ki obravnava 
pospešene oziroma gravitacijske sisteme, obstajajo takšne rešitve gravitacijskih "ena b polja", 
ki na elno omogo ajo "potovanje v preteklost"! 

Janez. Kaj res? 

Profesor. Res - odkril jih je znani matematik Kurt Gödel, s katerim je Einstein prijateljeval na 
univerzi v Princetonu. Gödel se je leta 1949 v  ast Einsteinovi sedemdesetletnici igral z 
njegovimi "ena bami polja" in ugotovil, da splošna teorija relativnosti omogo a konstrukcijo 
takšnih svetovnic, ki se za nejo v prihodnosti in kon ajo v svoji lastni preteklosti, torej so 
sklenjene v štirih razsežnostih prostora- asa, so nekakšne "zaprte  asovne zanke". 

Janez. Kaj je svetovnica? 

Profesor. Svetovnica je  rta, bodisi ravna bodisi ukrivljena, ki jo tako imenovano "to kasto 
telo" opiše v štirirazsežnem prostoru- asu. 

Janez. In kaj pomeni, da splošna teorija relativnosti omogo a sklenjene svetovnice? 

Profesor. To pomeni, da svetovnice, ki so zaprte v  asovne zanke, ustrezajo vsem nujnim 
pogojem, ki jih relativnostna teorija postavlja: ne presegajo svetlobne hitrosti, v vsakem 
posameznem intervalu lokalno potekajo iz preteklosti v prihodnost, in podobno. 

Janez. Torej,  e prav razumem, poteka lastni  as popotnika, ki potuje po takšni svetovnici, ves 

as potovanja normalno, ni "obrnjen"? 

Profesor. Tako je - in šele ko se  asoplovec vrne domov, opazi, da se je vrnil prej, prej kot se 
je odpravil na pot! Fizikalna osnova tega " udeža" je zakonitost splošne teorije relativnosti, da 
razlika v pospešku ladij oziroma v mo i gravitacijskega polja, po katerem ladji potujeta (kajti 
gravitacija je po Einsteinovem "na elu ekvivalentnosti" samo drugo ime za pospešek), 
povzro a raztezanje  asa, podobno kot se v posebni teoriji relativnosti  as razteza zaradi 
hitrosti… 

Janez. Pa kako je to mogo e?  

Profesor.  e zaupaš ena bam, je tudi to mogo e - in fizika je v našem  asu postala že tako 
abstraktna, tako oddaljena od vsakdanjega izkustva, da glede zaupanja ena bam nimaš dosti 
izbire, pa ne samo pri  asovnih potovanjih… In še nekaj je treba dodati v zvezi z domnevnimi 

asoplovi: v  asu nikakor ni možno potovati,  e ostajaš na istem mestu v prostoru, tako kot 

Wellsova ko ija v klasi nem znanstvenofantasti nem romanu  asovni stroj.  asoplovi bodo, 

e jih bodo kdaj zares zgradili, ladje za potovanje v štirirazsežnem prostoru- asu. 

Janez. Pa kako je mogo e potovati v preteklost? 

Profesor. Hm… Predstavljaj si, da si ti  asoplovec in da s svojo vesoljsko ladjo- asoplovom, 
imenujva jo spet ladja B, odpotuješ iz mirujo e, tako reko  v praznini lebde e mati ne ladje 
A

, v kateri ostanem jaz, ki pa v tem primeru nisem pomemben. Odpotuješ stran od mati ne 

ladje, reciva v "zunanjo" praznino, ki pa ima precej nenavadno lastnost (prav to lastnost 
namre  opisujejo Gödlove rešitve Einsteinovih ena b polja): praznina se kot velikanski 
vrtinec vrti okrog središ ne osi, na kateri ostaja mati na ladja A… 

Janez. Kako se lahko praznina vrti? 

Profesor. No, vrti se prostor- as oziroma polje… v tem primeru je pomembno, kaj se s teboj, 

asoplovcem, dogaja: najprej si v svojem  asoplovu, ladjici B, še na palubi mati ne ladje A, 

sredi velikanskega vrtinca, tako reko  v "o esu ciklona", ki miruje… potem vklju iš 
pogonske motorje svoje ladjice in se napotiš z mati ne ladje navzven, v vrtinec… vseeno v 
katero smer, le pro  od njegove mirujo e osi, pro  od mati ne ladje A… in silni vrtinec te vrti 
hitreje in hitreje… vsekakor je to zelo nenavaden vrtinec, druga en od znanih ciklonov, saj se 
v njem vrtiš tem hitreje,  im dlje si od njegovega o esa… in  e potuješ dovolj dale , se tvoja 
hitrost približa svetlobni… obenem pa je prostor- as, po katerem vrtinec nosi tvojo ladjico, 
vse bolj ukrivljen zaradi vse hitrejše rotacije, ki po Einsteinovem "na elu ekvivalentnosti" 
nadomeš a gravitacijo: in nazadnje se tvoja svetovnica sklene v krožnico, pravzaprav v 
spiralo, po kateri se v prostoru- asu spuš aš navzdol po  etrti razsežnosti - ki jo v 

relativisti nih diagramih prostora- asa obi ajno rišemo na vertikali - namre  navzdol po  asu! 
Ko se dovolj spustiš, vklju iš zaviralne ladijske motorje in se za neš vra ati iz divjega plesa 
zunanjih obmo ij vrtinca k njegovi mirujo i osi, kjer te medtem  aka mati na ladja… in ko se 
vrneš nanjo, ob pogledu na ure, ki visijo na njenih stenah, ugotoviš, da si se vrnil prej, preden 
si odšel na pot! In vendar na poti nisi opazil, da potuješ nazaj po  asu, ampak si potoval le 
naprej

 po ukrivljenem prostoru- asu… 

Janez. Saj to je fantasti no! Toda takšnega vrtinca v vesolju ni - ali pa ? 

Profesor. Takšnega - gödlovskega - vrtinca v nam znanem vesolju res ni, so pa nemara 
druga ni…  rne luknje, " rvine" in razna druga  udesa, ki jih bo morda kdaj kak  asoplovec 
uporabil na svojem potovanju. Gödlov model zaprte  asovne zanke ni edini, v zadnjem  asu 
jih je nastalo nekaj tudi na podro ju kvantne fizike… 

Janez. Torej je  as lahko prav zares - in ne samo metafori no - krožen? 

Profesor. Zares? Hm… Glede možnosti obrata  asa je res le to, da obstajajo fizikalni modeli 
zaprtih  asovnih zank, ki jih bolj dramati no lahko imenujemo tudi potovanja v preteklost - 
vendar bi pri morebitnem poskusu dejanske izgradnje  asoplova po teh modelih naleteli na 
tako reko  nerešljive težave, ki dale  presegajo naše  loveško znanje. 

Janez. Se pravi, da bi nam morali pomagati angeli… 

Profesor. Za zdaj tako kaže, pa še angelom ne bi bilo ravno lahko zgraditi  asoplov za nas 
ljudi - kajti poleg velikanskih tehnoloških težav pri vzpostavljanju tako izjemnih pogojev, na 
primer neznansko mo nih rotacijskih oziroma gravitacijskih polj, v katerih teoreti no šele 
nastanejo  asovne zanke, pa tudi težav ali celo nezmožnosti  loveškega organizma, da bi 
vzdržal takšne pogoje,  e bi nam jih s pomo jo angelov vendarle uspelo vzpostaviti - nastopi 
pri  asovnih potovanjih v preteklost še neka domnevno nepremostljiva logi na težava: zaprte 

asovne zanke so namre  obenem tudi zaprte vzro ne zanke, primeri dejanske "retroaktivne 

vzro nosti", ki pa je s stališ a logike paradoksna. 

Janez. Zakaj? 

Profesor. Zato, ker bi kak  asoplovec lahko pri svojem obisku v preteklosti storil kaj takega, 
kar je v protislovju s sedanjostjo. Najbolj znan paradoksni primer retroaktivne vzro nosti je 
tako imenovani paradoks deda: mlad  asoplovec se vrne ve  kot pol stoletja nazaj v  asu in 
ubije - reciva rajši nehote, na primer v drugi svetovni vojni - lastnega deda, in sicer še preden 
je dedek spo el svojega sina,  asoplov evega o eta… Paradoks seveda vznikne ob vprašanju, 
kako se je potemtakem  asoplovec sploh rodil,  e ni bil spo et? 

Janez. Ojej! Torej s potovanji v preteklost ne bo ni ?  e jih sama logika ne dopuš a, nam pri 
izgradnji  asoplovov ne morejo pomagati niti angeli… 

Profesor. O, ni  ni povsem dokon no… Bogve kaj smo v našem razmišljanju spregledali! 

Janez. Nekje sem prebral, da bi delec, ki bi letel hitreje od svetlobe, potoval nazaj v  asu… 

Profesor. Vidiš, morda smo v dosedanjem razmišljanju spregledali ravno to… metafori no 
re eno, stopiti bi morali za zrcalo! 

Janez. Ali dedov paradoks nima nobene rešitve na tej strani zrcala? 

Profesor. Predlagane so bile razli ne, bolj ali manj fantasti ne rešitve, vendar nobena ni 
dovolj prepri ljiva. Na primer, nekateri fantasti domnevajo - sklicujo  se na mnogoterost 
valovne funkcije v kvantni fiziki - da se  as v vsakem trenutku razveja in se razvejan 
nadaljuje v vzporednih mnogih svetovih, tako kot v Borgesovi izmišljiji Vrt s potmi, ki se 
cepijo

; paradoks bi bil s tem sicer razrešen, namre  tako, da bi  asoplovec na eni  asovni veji 

ubil ni  hudega slute ega dedka, na drugi pa ne, toda poskušaj si predstavljati, koliko 

asovnih vej oziroma vzporednih svetov bi potrebovala takšna rešitev - nebroj! Mi pa 

poznamo en sam svet, pa še tega premalo… 

Janez. Ali obstaja kakšna boljša rešitev paradoksa? 

Profesor. Za drugo, nekoliko manj fantasti no rešitev, ki spominja na neko drugo Borgesovo 
izmišljijo z naslovom Krožne razvaline, se zavzema znani ameriški logik in filozof David 
Lewis, ki pravi, da se  asoplovec lahko vrne samo tja, kjer je že bil, namre  takrat, prvi : 
vsako leto, na primer leto 1944 po Kristusu, nastopi samo enkrat, in  e  asoplovca v tem letu 
ni bilo, namre  takrat, leta 1944, se tudi ne more nikoli "vrniti" tja - takrat pa o itno ni ubil 
svojega deda, saj on sam kot dedov potomec živi. 

Janez.  udno!  e je tako, zakaj se  asoplovec preprosto ne spominja tistega leta, v katerem je 
že bil in v katerega naj bi se s  asoplovom vrnil? 

Profesor. Zanj osebno naj bi bilo tisto leto v prihodnosti, zato se ga ne more spominjati… tako 
vsaj pravi Lewis. 

Janez. Tudi ta je fantast! Kako naj bi bilo zdaj, leta 1999, komurkoli, magari  asoplovcu, leto 
1944 v prihodnosti? Saj to je nesmisel! 

Profesor. Bojim se, da imaš prav…  

Janez.  emu pa potem sploh služijo takšne miselne akrobacije? 

Profesor. …Ne vem, morda predvsem temu, da se zavemo, kako dragocen in neponovljiv je 

as, ki nam je dan: vsak dan, vsaka ura, vsak trenutek življenja… 

GLASBA [G. F. Haendel, Suite za klavir II, Suita št. 14 (G-dur), 2. stavek (Allegro) <na CD 
2/6>, po možnosti cel stavek, 2:38 min., sicer pa vsaj 1:00 min", na klavirju S. Richter].